V spomin Stanetu Pečku (1937–2022)

24. januarja 2022 se je v 85. letu starosti poslovil zborovodja, glasbenik, pisatelj, režiser, scenarist in vsestranski kulturnik ter dolgoletni programski vodja Tabora slovenskih pevskih zborov Šentvid pri Stični, Stane Peček.

Stane Peček se je rodil 29. oktobra 1937 v Rovtah pri Logatcu. Po vojni se je družina preselila v Mokronog. Po šolanju na Vojaški glasbeni šoli je v letih od 1956 do 1964 služboval v vojaškem orkestru v makedonski Strumici. Po vrnitvi v Slovenijo se je zaposlil kot učitelj harmonike, klavirja in glasbene teorije. Leta 1974 je bil imenovan za tajnika Občinske kulturne skupnosti Trebnje in na tem področju deloval vse do upokojitve leta 1992.

Tako v času svoje poklicne poti kot tudi po upokojitvi je bil predan ljubiteljski kulturi: kot zborovodja številnih pevskih zborov na Mirni, Mokronogu, Šentlovrencu in drugje, kot režiser in scenarist kulturnih prireditev, gledaliških predstav za mladino in odrasle ter kot avtor številnih literarnih besedil in glasbenih del. Bil je ustanovitelj mednarodnega festivala (Ah) Te orglice in prizadeven organizator številnih kulturnih in drugih prireditev v lokalnem in širšem okolju.

Vse, kar mu je narava radodarno podarila ob rojstvu in se je nato skozi burna otroška leta ter odraščanje klesalo in klesalo, dokler se dokončno ni izoblikovalo, je Stane nosil v sebi večino svoje ustvarjalne in poklicne poti. Posebej ljuba mu je bila slovenska pesem in ljudska glasba, za katero je bil trdno prepričan, da je lahko človekova življenjska sopotnica, saj vsakemu ponuja tisto, kar v danem trenutku čuti in potrebuje. Ker je z nami od zibelke do groba, ker se z njo veselimo in žalujemo. In ker ne pozna meja! Človek s tako zavestjo in prepričanjem je bil natanko tisto, kar je potreboval tudi Tabor slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični. Zato ni čudno, da se je Taboru in slovenskim pevskim zborom tako zvesto in dolgo predajal.

Stane Peček je bil del te veličastne prireditve skoraj vseh 50 let njenega obstoja. Šentvid in taborsko vzdušje je začutil že na četrtem Taboru, na katerem je sodeloval še kot udeleženec, zborovodja. V Šentvid se je s svojimi zbori nato vračal leto za letom. Njegova strokovnost in druge značajske odlike so ga kmalu zaznamovale do te mere, da je bil že po deseti izvedbi leta 1979 povabljen v organizacijski odbor prireditve. Med organizatorji je spretno pletel programske niti, si nabiral izkušnje in zaupanje in tako je leta 1988 dokončno prevzel tudi vodenje programske komisije. Na mestu programskega vodje je bil kar 33 let – tudi v zadnjih dveh letih, ki ju je krojila pandemija in so načrti ter program zaradi višje sile ostali zapisani samo na papirju.

Tako je usoda želela, da je bil prav jubilejni 50. Tabor zadnji, pod scenarij katerega se je podpisal Stane. Njegovo zadnje srečanje s pevci z vseh koncev Slovenije in tujine, ob navzočnosti predsednika države in drugih uglednih gostov, je bilo res veličastno. Tako veličastno, kot si je Stane Peček brez dvoma zaslužil.

V vseh teh letih Pečkovega dela pri šentviškem Taboru se je nabrala vrsta zgodb, iskrenih prijateljstev in nepozabnih spominov. Taborska desetletja so bila tudi obdobje, v katerem se je spreminja družba in z njo tudi kultura. Vsem tem spremembam in izzivom je Peček vrsto let uspešno sledil s svojimi programskimi pristopi. Vedno znova je iz bogate zakladnice slovenske zborovske in ljudske glasbe črpal tiste pesmi, ki sta jih slovenski pevec in poslušalec v tistem konkretnem trenutku potrebovala. Taborska pesem je vedno odmevala v pozdrav in krepitev narodne zavednosti. Imel je ključno vlogo, ko je pesem na šentviškem taboru krepila duha slovenske pomladi in ni utihnila tudi v prelomnih trenutkih, ko se je rojevala slovenska država. Nepozaben je bil programski cikel Hodil po zemlji sem naši, s katerim je vsako leto pevce vodil po slovenskih pokrajinah in pred širnim slovenskim občinstvom dokazoval bogastvo naše kulturne in zgodovinske dediščine. Pripravljal je tudi druge vsebinske sklope pesmi, v program pa vključeval dramske, glasbene in folklorne vložke. S svojo povezovalno vlogo je znal v program vključiti recitatorje, folklornike in glasbenike iz vrst domačih kulturnih društev in OŠ Ferda Vesela, hkrati pa je k programu pritegnil tudi profesionalne in priznane kulturne ustvarjalce. In tako je Tabor skozi vsa leta ostajal zanimiv in všečen za poslušalce in zbore na eni strani ter stroko in družbo na drugi strani.

Čeprav kot scenarist ni nikoli stopal v ospredje prireditve in pred objektive televizijskih kamer, pa je zaradi svoje strokovnosti in hkrati skromnosti spletel številne profesionalne in prisrčne prijateljske odnose. Pogrešali bomo njegovo predanost, dobro voljo in neomajno željo, da ljudem približa pesem, kulturo in lepoto življenja.

V znak spoštovanja in izraz hvaležnosti za vse, kar je storil za ohranjanje in razvoj slovenske zborovske pesmi in ljudske glasbe, si njegovi taborski sodelavci že prizadevajo, da bodo ob prvi priložnosti spet dvignili na noge zbore in zborovodje, kulturne ustvarjalce, številne pevce iz domovine in zamejstva ter skupaj zapeli – Sloveniji v čast in takšnim kulturnim svetilnikom, kot je bil spoštovani Stane, v ponos.