»Katalonci so kot mi, Gorenjci, ‘vohrni’ ampak zelo prijetni in gostoljubni ljudje«

Pogovor s Tomom Varlom, mladim zborovodjo in glasbenim pedagogom po študentski izmenjavi iz zborovskega dirigiranja v Barceloni

23-letni zborovodja, skladatelj in glasbeni pedagog Tom Varl iz Bohinjske Bele na Gorenjskem se je pred kratkim vrnil iz Barcelone. Na tamkajšnji glasbeni akademiji (Escola Superior de Musica de Catalunya) je izkoristil možnost Erasmus izmenjave iz zborovskega dirigiranja, ki jo je ponudila ljubljanska Akademija za glasbo, in preživel pet čudovitih mesecev. V letu 2021 je obiskal dve zanimivi tekmovanji za zborovske dirigente, in sicer Aegis carminis, ki je potekalo julija lani v Kopru – žiriji je tam predsedoval priznani ameriško-švedski dirigent Gary Graden – in pa 2. Mednarodno tekmovanje zborovskih dirigentov Romano Gandolfi, ki ga je novembra lani v italijanski Parmi organiziral AERCO – Združenje zborov pokrajine Emilija – Romanja s sedežem v Bologni. Tu je žirijo vodila irska dirigentka Bernie Sherlock, v sedemčlanski žiriji pa je sodelovala tudi lanska zmagovalka tega tekmovanja in letošnja dobitnica prve nagrade najprestižnejšega evropskega tekmovanja za zborovske dirigente Eric Ericson, ki poteka na Švedskem, Latvijka Krista Audere.

Toma sem srečala v knjižnici Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, kjer se tudi sicer najpogosteje srečujem s svojimi zborovskimi prijatelji. Takole sva se pogovarjala:

Tom, dobrodošli v domovini, kako ste se znašli po petih mesecih spet doma?

Ja, kar hitro so me našli vsi, ki potrebujejo dodatno delovno silo, saj zaradi številnih okužb s koronavirusom zdaj povsod manjka učiteljev. Sam sem korono prebolel v Španiji, cepljen sem in kot pedagoška pomoč na razpolago, seveda pa je moja prva obveznost zdaj študij, čaka me namreč diploma iz zborovskega dirigiranja na domači akademiji za glasbo in še veliko drugih obveznosti.

Spomini na Barcelono pa so še vroči, kot pravite, se kar nočejo umiriti. Je bilo tam res tako vznemirljivo? Kako to, da ste se odločili prav za Barcelono?

Pred dvema letoma sem bil z družino v Barceloni, takrat sem bil nad samim mestom in Gaudijevo arhitekturo izjemno navdušen. Park Güel in La Sagrada Familia sta me domala osupnila. Ker mojih staršev umetnost na zanima preveč, sem večinoma sam hodil po mestu in raziskoval. Po naključju me je zaneslo pred Museo de la Música, ki se nahaja v stavbi glasbene akademije. Tam sem po naključju srečal neko čelistko in jo povprašal po programu za dirigente na tej šoli. Dala mi je kontakt študenta dirigiranja, ta pa me je oborožil z vsemi potrebnimi informacijami. Pisal sem profesorju, ki tam poučuje, ta pa me je povabil na akademijo. Žal to zaradi kovida takrat ni bilo mogoče, lansko jesen pa sem le šel na sprejemni izpit in ga uspešno opravil. Profesorja sem poznal predvsem po njegovih posnetkih in po delu z našim filharmoničnim zborom. Navdušen sem bil nad njegovo organiziranostjo, strogostjo, obenem pa gorečnostjo in ljubeznijo do glasbe. Julija sem v Kopru profesorja Josepa Vilo i Casañasa tudi srečal, bil je član žirije na tekmovanju Aegis Carminis, na katerem sem v kategoriji mladinskih zborov takrat tudi zmagal. Tekmovanju Aegis carminis je sledil veliki zborovski dogodek Europa Cantat v Ljubljani, kjer je profesor Vila dirigiral našemu filharmoničnemu zboru, v sodelovanju z zborom naše Akademije za glasbo pa je nastopil tudi katalonski študentski zbor. Seveda sem pristopil k njim in takoj dobil nove prijatelje. V Barceloni so mi našli stanovanje in mi ponudili vso pomoč in te sem res nekaj rabil.

Da se zdaj gibljete med Barcelono in Ljubljano, da vaše misli okupira predvsem notno črtovje, je pred kakimi petnajstimi leti odločila vaša trma ali pa vztrajnost. Kot pravite, vas starši niso spodbujali v to smer, od vas so pričakovali vse kaj drugega, no, danes so verjetno ponosni na vas.

Moji starši so bolj športne narave, oče je bil hokejist, tudi mama je bila nekoč športnica. Nekako samo po sebi umevno je bilo, da bom šel po njuni poti, jaz pa sem se vsa osnovnošolska leta temu upiral, dokler niso nazadnje popustili. Sam sem se naučil igrati na »sintesajzer«, in ko me je nekoč slišala igrati ravnateljica glasbene šole DoReMi, mi je ponudila vpis v šolo, starši pa so to navsezadnje seveda podprli. Obiskoval sem glasbeno šolo, a nisem vedel, da je treba tudi vaditi, tako je šlo vse skupaj bolj počasi. Ko pa sva se s profesorjem Kerštanjem, učiteljem klavirja, odločila za konservatorij, je bilo treba »dati v četrto prestavo«. Takrat sem se srečal tudi z zborovskim petjem. Bili smo ena posebna generacija pevcev, vsako pavzo smo izkoristili za muziciranje in neznansko uživali v tem.

In potem ste se odzvali povabilu Ambroža Čopija v Komorni zbor Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana – KGBL.

To je bila naslednja prelomnica v mojem življenju. Ambrož Čopi je človek, ki je v meni pustil največji pečat. Zaradi njega sem se odločil, da bom nadaljeval z glasbo in predvsem z zborovodstvom oziroma dirigiranjem. Kompozicija je bila – kako naj temu rečem – en vmesni cilj, oprijemljiva točka, dokler se ne odločim, kaj pravzaprav želim. Prav v tem času sem prevzel fantovsko skupino Ivana Cankarja. Prvo leto sem zbor vodil, a ne dirigiral. Ko se je naslednje leto število pevcev povečalo, sem prvič stopil pred zbor, in to brez kakršnegakoli znanja dirigiranja, vse moje znanje je takrat izviralo iz opazovanja Ambroževih gest in komentarjev. Še danes mi odzvanjajo v ušesih nekatere njegove pripombe, ki jih je na vajah neprestano ponavljal. No, potem je šlo vedno lažje, še zlasti potem, ko sem začel študirati pri Sebastjanu Vrhovniku in pridobil prva sistematična znanja, ko sem se začel zavedati svojih rok in njihove funkcije.

Lansko jesen pa novim dogodivščinam naproti, študij pri prof. Josepu Vili i Casañasu na Visoki šoli za glasbo Katalonije.

Tako je, vedno se mi je zdelo, da mi je blizu romanska mehkoba, eleganca, prilagodljivost. Na prvi uri dirigiranja v Barceloni mi je profesor rekel: »Zdaj pa zapri oči in poišči svoj center.« Tu sva začela, veliko sva delala na telesu, na energiji rok, kako si dejansko predstavljati, da iz svojih rok žarčiš energijo. Te besede so me presenetile, ker si dejansko tudi sam, ko dirigiram, zamišljam, da gre zvok, ki ga želim ustvariti, iz mojih rok ali pa, da je zvok kot nekakšen plastelin, ki ga gnetem in predelujem … Ko sem to povedal profesorju, je bil zadovoljen, češ, točno to pričakujem, to želim od tebe. Tehnike dirigiranja sva se lotila od samega začetka. Vsak študent ima tam na teden 40-minutno uro s profesorjem individualno, kjer po programu predelujeta tehnične elemente dirigiranja (enkrat samo sheme, drugič vzmahe, na prvo, na drugo, na tretjo dobo, poddelitve …). Imam poseben zvezek, poln navodil, nasvetov in namigov. Potem pa imaš vsak teden še uro, dve, celo tri skupinskega dela, kjer pa se dela predvsem na partiturah. Ker smo bili v dirigentskem razredu sami fantje, smo delali kot moški zbor s pianistom. Pred vajo smo morali pripraviti načrt dela, po vaji pa je sledila še evalvacija, zelo natančna analiza opravljenega dela s pripombami in priporočili. Prve tri mesece smo delali po tem programu, konec novembra in v decembru pa smo imeli vsak petek po štiri ure prakse z zborom, kjer smo lahko pokazali, katera znanja smo pridobili v prejšnjih mesecih in kako jih znamo zdaj prenesti v prakso.

Občudujem profesorja, še vedno imam v spominu stavek, ki sem ga večkrat slišal: »To je moja izkušnja, tako jaz doživljam, to pa ni edina resnica, v glasbi in nasploh v umetnosti ni ene resnice, vsak ima svojo estetiko, vzemi, kar ti je blizu, kar želiš.«

Kako ste se sporazumevali, je šlo z angleščino? Kako ste se privajali na novo okolje?

S profesorjem sva najprej govorila angleško, potem pa je bilo vedno več katalonščine v najinem besednjaku. Dva predmeta sem imel na akademiji od vsega začetka v katalonščini. Na začetku seveda nisem razumel nič, s pomočjo študentov pa sem njihov jezik vedno bolj in bolj obvladal, zdaj se (s pomočjo kakega slovarja) že kar lepo sporazumevam v katalonščini, ki je nekakšna mešanica španščine, francoščine in italijanščine. Nekako se znajdem tudi v španščini, nenazadnje je Katalonija del Španije. So pa Katalonci zelo zanimivi ljudje, zelo podobni nam, Gorenjcem, zelo »vohrni«, skopi torej, redko se zgodi, da ti kdo plača kavo, sicer pa zelo prijazni in ustrežljivi in zelo ponosni oziroma pripadni svojemu narodu. Zelo mi je ljub njihov nacionalizem. Izredno ponosni so na svoje simbole, kot je recimo koncertna dvorana Palau de la Música – arhitekturni biser katalonske art nouveau, kot je zbor Orfeó Català z več kot 130-letno tradicijo, kjer sem prepeval v preteklih mesecih. Tudi skladba El cant de la Senyera je njihov simbol, neuradna himna Katalonije, s katero se običajno konča vsak zborovski koncert. 26. decembra, na dan sv. Štefana, v Palau de la Música nastopijo vsi zbori, ki delujejo pod streho te ustanove, otroški, mladinski, ženski, komorni in mešani. Njihov nastop se konča s pesmijo El cant de la Senyera, z njimi pa poje vsa dvorana, pojavijo se zastave, neverjetno, kakšno vzdušje! Dobil sem solzne oči, vesel, da sem imel priložnost doživeti ta čudež nacionalizma, to gorečnost na njihovih obrazih. Zaljubil sem se v Katalonijo in Katalonce, zelo sem se povezal z njimi.

Zadnje dni januarja ste se vrnili v Slovenijo. Kaj vas zdaj čaka tu?

Zdaj me najprej čaka diploma iz dirigiranja in pa zaključni učni nastop, s katerim bom pridobil naziv Willemsov učitelj. Nekaj let sem se izobraževal na ustanovi Edgarja Willlemsa, belgijskega pedagoga, ki je iskal temelje za uspešno pedagoško delo v pristnem življenjskem okolju in povezal glasbeno vzgojo z novimi znanji s področja psihologije. Vsa pridobljena znanja je mogoče s pridom izkoristiti tudi pri delu s pevci. Čaka me torej še zaključek tega triletnega izobraževanja. Zaključujem tudi študij petja na KGBL pri prof. Janku Volčanšku.

Čaka me služba na KGBL in na Glasbenem centru Edgar Willems v Ljubljani, kjer vodim mladinski zbor. Ta zbor bo letos prek Erasmus projekta gostil francoskega glasbenega pedagoga in pevca Benjamina Lunetto, s katerim bomo pripravili program za koncert v Franciji. Konec aprila gremo namreč v Lyon, kjer bomo z dvema francoskima zboroma koncertirali v cerkvi v Irignyju in v lyonski katedrali. Naš program bo predstavil slovenske skladatelje in našo ljudsko glasbo. V Lyonu se bomo srečali in delali tudi z legendarno dirigentko Nicole Corti, ki je predsednica Willemsove federacije, tega se posebno veselim.

Čaka me delo z mojo fantovsko skupino Ivana Cankarja, ki letos praznuje peto obletnico delovanja. Ob tej priložnosti bo izšel tudi naš prvi CD. Tega smo načrtovali že lansko leto, zaradi epidemije projekta nismo mogli izpeljati, naročili smo namreč deset novitet za fantovski zbor pri najmlajši slovenski skladateljski generaciji. Po vrnitvi iz Španije pa sem se kot pevec in asistent na povabilo dirigentke Petra Grassi priključil še Vokalni skupini Vikra iz Trsta. To je sicer dekliška zasedba, ki pa v altovski sekciji že vključuje nekaj fantov. Petra ocenjuje, da bi bilo zame koristno spoznati tudi žensko zasedbo, za kar doslej nisem imel priložnosti.

Prav zdaj nastaja tudi moje prvo resno zborovsko delo, skladba, ki jo želim posvetiti zboru Orfeó Català, ki je eden najpomembnejših predstavnikov zborovske institucije Palau de la Música, v katerem sem pel in v katerem sem našel veliko prijateljev. Komponiram na prelepo katalonsko besedilo.

Veliko dela vas čaka, veliko predvsem zato, ker ga boste morali opraviti v zelo kratkem času, če naj se vam izpolni velika želja, to je vrnitev v Barcelono že to jesen.

Moj prvotni načrt je bil po Barceloni poskusiti še na Danskem. Te dni imam tam tudi sprejemne izpite in ker so »on-line«, bom vseeno preveril, kako je tam, kljub temu da se je moj načrt povsem spremenil. Vleče me Barcelona, navezal sem se na kolege študente, na profesorje, na mesto in njegovo kulturo. Tam se počutim odlično. Glede na to, da imam komaj 23 let, se zavedam, da ima moje znanje dirigiranja še veliko lukenj, zato me, preden se odpravim na »master« v katero od severnih držav, čaka še veliko dela. Rad bi še delal s profesorjem Josepom Vilo i Casañasom, ker menim, da me lahko še veliko nauči. Tam so mi ponudili službo korepetitorja na Institut del Teatre, ki je gledališka in plesna akademija, vodil naj bi tudi zbor Univerze v Barceloni, žal pa na akademiji v Barceloni »masterja« iz dirigiranja ni, nadaljevalnemu študiju pravijo »formación continuada«, ki pa je žal plačljiv.

Tom, greste na Zvok mojih rok? Konec maja se obeta, hkrati z Našo pesmijo, kjer bo menda nastopila tudi vaša fantovska skupina Ivana Cankarja, tako sem slišala.

Načeloma ja. Najprej moram seveda temeljito pregledati program, potem se bom odločil. Če bom šel, bom šel povsem brez pričakovanj. Ko sem šel lani julija na Aegis carminis v Koper, sem pričakoval zmago, na srečo se je to res zgodilo. Ko pa sem prišel novembra v Parmo na tekmovanje Romano Gandolfi, pa se mi je odprl čisto drugi pogled na tekmovanja. Spoznal sem čudovite ljudi, takoj smo postali prijatelji, navdihovali in spodbujali smo drug drugega in smejali smo se, veliko smo se smejali. V resnici zdaj komaj čakam naslednje tekmovanje, konec julija naj bi se srečali na Leading Voices na Nizozemskem in potem oktobra v Londonu, pa v Prevezi v Grčiji bo letos tekmovanje za dirigente … Kako bo v Mariboru, težko rečem, bojim se, da slovenska konkurenca drugače dojema merjenje dirigentskih moči. Se pa zelo veselim, da bom s svojimi fanti končno nastopil na odru Unionske dvorane, kar sem si od nekdaj želel.

Na Aegis carminis ste tekmovali že leta 2019.

To je bilo moje prvo dirigentsko tekmovanje, na vrsti sem bil prvi, ob devetih zjutraj, počutil sem se grozno, nikakor nisem mogel umiriti rok, tako sem se tresel. No, lani sem se precej bolj sprostil, pa tudi zbor me je že poznal, bil sem veliko bolje pripravljen, skladbe sem bolje razumel in nekoliko sem tudi že odrastel. Tokrat s svojim nastopom sicer nisem bil najbolj zadovoljen. Uspelo mi je zmagati, res pa je, da sem nastopil v mladinski kategoriji, ki je precej manj zahtevna od kategorije akademskih zborov. Obsegala je eno samo tekmovalno etapo. Za tekmovanje Romano Gandolfi v Parmi pa je bilo treba naštudirati 48 kompozicij vseh mogočih zvrsti in težavnosti od mladinskega zbora s klavirjem pa do gregorijanskega korala, nekatere skladbe so obsegale celo 20 strani partiture. Tri mesece sem se pripravljal po tri do štiri ure na dan. S profesorjem sva se o teh skladbah veliko pogovarjala, reševala kake tehnične probleme ali prehode, prav dirigiral pa jih nisem nikoli pri njem. Seveda se pri tej enormni količini programa nisem uspel popolnoma pripraviti pri vseh skladbah, v renesančno glasbo se doslej še nisem uspel veliko poglabljati, tako mi je prav tam zmanjkalo nekaj znanja in rutine. Prebil sem se v drugi krog tekmovanja, med osem dirigentov z različnih koncev sveta, kar je zame povsem zadovoljiv rezultat. Mi je pa to tekmovanje dalo zelo veliko znanja, dobil sem velik pregled nad zborovskim repertoarjem, kar je neprecenljiva naložba, za nagrade in boljše uvrstitve pa bo že še dovolj časa. Najpomembneje je, da sem spoznal veliko odličnih glasbenikov in čudovitih ljudi, s katerimi delimo iste vrednote in podobne želje ter z njimi preživel nepozabne trenutke!

Tom Varl z Zborom Slovenske filharmonije:

Intervju na tekmovanju Romano Gandolfi: