Kristina Bogataj – z gregorijanskim koralom med nagrajence

»Če ima posameznik močan namen, vse stalo sledi. Namen daje motivacijo, ta pa zdravje, telesu in duhu.«

Foto: arhiv tekmovanja Romano Gandolfi

Novembra lani je v Parmi v italijanski pokrajini Emilija – Romanja potekalo 2. Mednarodno tekmovanje zborovskih dirigentov Romano Gandolfi, ki sta se ga udeležila tudi dva slovenska predstavnika, Kristina Bogataj in Tom Varl. Tekmovanje je že v svoji prvi izvedbi pokazalo, da gre za »resno« in zahtevno zborovsko preizkušnjo, tokratna prireditev je to le še potrdila. Žiriji je zdaj predsedovala irska dirigentka Bernie Sherlock, članica žirije pa je bila med drugim tudi lanska zmagovalka Krista Audere iz Latvije, ki je lani zmagala še na najprestižnejšem tekmovanju zborovskih dirigentov Eric Ericson na Švedskem. Kristina Bogataj se je uvrstila med pet najboljših, na svečani razglasitvi pa so ji podelili tudi posebno nagrado za najboljšo interpretacijo gregorijanskega korala.

Kristina je simpatično, komunikativno dekle, ki jo poleg glasbe zanima dobra literatura, smučanje in še marsikaj drugega, ki ima kaj povedati in pokazati. Njena lična spletna stran pripoveduje pestro in zanimivo zgodbo mlade glasbenice, ki je svoje prve korake v bogati svet zvokov in tišine stopala na Gorenjskem, potem pa jo je odneslo v svet. Tam se zdaj dobro počuti, a se vendarle tudi rada vrača. Ko iz Helsinkov prihaja na počitnice ali praznovanja med svoje domače, prihaja v Kranj. Tam je obiskovala gimnazijo in se z zborovsko glasbo srečala kot članica Dekliškega zbora Gimnazije Kranj, ko ga je vodil zborovodja Primož Kerštanj, in pa zbora Carmen manet. Sledil je študij glasbene pedagogike na ljubljanski Akademiji za glasbo in Erasmus izmenjava na Finskem, ki jo je s Sibeliusovo akademijo v Helsinkih povezala tako močno, da se je po opravljenem magisteriju na ljubljanski Akademiji vrnila in tam ostala.

Kristina, kolikokrat na leto pridete domov? Let od Helsinkov do Ljubljane traja pravzaprav le malo manj kot Wagnerjev Nibelunški prstan

Finska je od Slovenije oddaljena za Evropsko celino in eno morje, običajno potujem z letalom. Moja želja in namen je, da domovino in domače obiščem dvakrat na leto, za božič oziroma novo leto in poleti za daljše počitnice. Te načrtujem tako, da se ne prekrivajo z mojimi poletnimi zborovskimi dogodki. Zadnji dve leti je bilo obiskov zaradi epidemije manj. Nisem se mogla niti posloviti od starega očeta, to sem storila nekaj tednov po njegovi smrti, septembra. V Slovenijo sem prišla, da bi na koncertu dirigirala Akademskemu pevskemu zboru Maribor, to je bila lepa priložnost, ki mi jo je ponudil ta zbor.

Foto: Slavko Rajh
Z APZ Maribor septembra 2021
Foto: Slavko Rajh

Pa pojdiva zdaj po vrsti: iz Kranja ste šli po maturi študirat na ljubljansko Akademijo za glasbo.

Sicer sem se prvi dve leti po maturi posvetila študiju prava na Pravni fakulteti, a sem kmalu ugotovila, da je moje pravo poslanstvo drugje. Odločila sem se za mogoče najbolj tvegan korak svojega življenja do takrat in se vpisala na Akademijo za glasbo. Izbrala sem študij glasbene pedagogike, v predpisanem roku uspešno diplomirala in se vpisala na magistrsko stopnjo. Ko so nas spodbujali k Erasmus izmenjavi, sem se takoj odločila za Finsko, predvsem zato, ker me je zelo zanimal ta »čudež njihovega glasbenega izobraževanja«. Vedno me je zanimala tudi alternativna glasba, vse od simfoničnega metala do progresivnega rocka, zato se mi je zdela ravno Finska prava izbira. Sibeliusova akademija je bila edina možnost, ki sem jo napisala na prijavnico. Tja sem se seveda vpisala na izmenjavo iz glasbene pedagogike. Predmetnik je tam zelo sproščen, kar pomeni, da obiskuješ sicer predavanja, enakovredna tistim, ki bi jih obiskoval med študijem na »domači« ustanovi, izven tega okvira pa lahko študiraš karkoli, kar te zanima in kolikor ti čas dopušča, seveda. Tako sem obiskovala predavanja orkestrskega dirigiranja in prvič v življenju dirigirala orkestru, pela sem v profesionalnem zboru Sibelius vocal ensemble, ki mu študentje oddelka za dirigiranje praviloma dirigirajo vsak teden, tako sem imela priložnost oddelek za dirigiranje spoznati že kot članica tega zbora. Poslušala sem tudi vrsto predavanj o glasbeni tehnologiji, elektronski glasbi, to me je že od nekdaj zelo zanimalo, saj je v Kranju alternativna scena zelo močna.

Erasmus štipendija seveda ne bi zadoščala za vse življenjske potrebščine v Helsinkih, zato sem se pozabavala z iskanjem dodatnih rešitev za svoje bivanje na Finskem. Našla sem si finsko-švedsko govorečo družino s tremi otroki, kjer sem se »zaposlila« kot »part-time au pair«. Tako sem rešila finančni vidik svojega bivanja, obenem pa tudi sociološkega oziroma antropološkega – to je bila odlična priložnost, da sem finsko kulturo in jezik spoznala od znotraj. Študij na Sibeliusovi akademiji me je navdušil do te mere, da sem se odločila po magisteriju iz glasbene pedagogike na ljubljanski AG (pod mentorstvom prof. Marka Vatovca sem za zaključni koncert pripravila program finske zborovske literature) vrniti na Finsko in tam vpisati še en magisterij, tokrat iz zborovskega dirigiranja. Najprej sem morala seveda opraviti zahteven sprejemni izpit. Ob močni podpori slovenskih profesorjev mi je to tudi uspelo: bila sem ena od samo dveh študentov, ki so jih tisto leto (2017) sprejeli na oddelek za zborovsko dirigiranje.

Foto: Jouni Kuru / Brave Teddy

Se je vaše drugo bivanje in študij na Finskem od prvega kaj razlikovalo? Kako ste dojemali svoje nove obveznosti, kako ste se vključili v razred, ki je štel – nič več kot sedem ali osem študentov?

Biti v rednem programu Sibeliusove akademije je nekaj povsem drugega kot biti na izmenjavi, veliko bolj zavezujoče je. Na magistrski stopnji pričakujejo od študentov, da so že dokaj izoblikovane osebnosti s širokim glasbenim znanjem in umetniškimi nazori. Ponudijo ti širok izbor predavanj in seminarjev. Na začetku sem bila na neki način zbegana, ker je bilo teh možnosti kdaj tudi preveč. Lahko bi rekla: vržejo te v bazen, ti pa moraš z vsemi orodji, ki ti jih ponudijo, vendarle splavati sam. Če znaš vprašati za pomoč, jo dobiš, na tebi pa je, da najdeš način, kako to pomoč uporabiti.

Lahko razložite malo bolj konkretno? Kakšna je vloga profesorja, kakšen je program dela, kje so poudarki?

Na dodiplomski in magistrski ravni vsi študentje zborovskega dirigiranja dirigentske ure in tedenske ure dirigiranja zboru obiskujejo skupaj. Profesorjeva vloga je osredotočena seveda najprej na tehnični vidik. Študentje se posvečamo dirigentski tehniki, torej: kako postaviš roko, kje čutimo zvok (prsti skupaj, prsti narazen), kako velik odboj imamo, pot odboja, kje so točke za določene dobe … Je pa res, da gre to veliko laže, če tehniko povežeš s psihološkim vidikom. Znano je, da če se človek počuti prijetno, če raziskuje z žarom in zavzetostjo, potem je tehnične elemente laže osvojiti, vendar: na tej akademiji moraš do teh spoznanj priti sam. Poleg same tehnike se študentje pred zborom pod mentorstvom profesorja posvečamo še uglaševanju ansambla, poenotenju vokalov, barvanju, pa načrtovanju vaj in nenazadnje spoštljivi komunikaciji z ansamblom.

Kaj pa pristop k posameznim slogom, interpretaciji, poglabljanje v vsebino, v izraz?

Do vsega tega smo pristopali dokaj znanstveno, poslušali smo predavanja različnih gostujočih strokovnjakov. Tako smo se recimo poglobili v Bachov basso continuo, v izgovorjavo ruščine v delih ruskih skladateljev, izgovorjavo francoskih vokalov v delih Poulenca … Dali so nam jasno vedeti, da lahko zgradiš svojo interpretacijo le, če »narediš domačo nalogo«, šele potem se lahko lotiš oblikovanja fraze. Dali so nam torej orodja, na nas pa je bilo, da smo se odločili, kako jih bomo uporabili oziroma sintetizirali. Tako so oblikovali raznolike osebnosti z visoko tehnično kompetenco.

Imate dva magisterija. Kaj zdaj počnete na Finskem, da nahranite svoje telo in duha?

Po zaključenem magisteriju v Ljubljani in tistem v Helsinkih kontakte in poklicne priložnosti črpam iz svojih izkušenj, ki sem jih pridobila med študijem. Ta trenutek vodim sekcijske vaje ter glasovno usposabljanje otrok in mladih v enem najuspešnejših oziroma najprestižnejših otroških zborovskih sestavov na Finskem, to je Zbor Tapiola ali po finsko Tapiolan kuoro, ki ga vodi Pasi Hyökki. Njegov oče Mati Hyökki je bil že večkrat gostujoči predavatelj na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Zbor Tapiola, ki deluje v kraju Espoo blizu Helsinkov, ima dolgoletno tradicijo in kopico nagrad, je nekakšen paradni konj te države že več kot šest desetletij in kot tak dobra referenca za mladega dirigenta. Ob tem sodelujem kot asistentka z vokalnim ansamblom EMO Ensemble, ki ga vodi isti dirigent, občasno pa z njim nastopim tudi samostojno. EMO Ensemble je zbor 20 do 25 pevcev, ki poustvarjajo zahtevnejšo zborovsko literaturo na profesionalni ravni. S tem zborom sem v začetku novembra pripravila samostojen koncert, v katerega sem poleg nordijskih klasikov Nystedta, Rautavaare, Pärta in še nekaterih vključila tudi dela Andreja Makorja, Tineta Beca in Tadeje Vulc. Potem je pa tu še moj amaterski ženski zbor RiiNa. Tudi s tem bom v naslednjem semestru izvedla nekaj slovenskih del, a se zavedam, da je to ljubiteljska zasedba, za katero je stik z novim programom in slovenščino zahtevna naloga, pri kateri je potrebna previdnost oziroma potrpežljivost.

Z ženskim zborom RiiNa
Foto: osebni arhiv
Na delavnici z gostujocim kitajskim zborom v Helsinkih
Foto: osebni arhiv

Kakšne so vaše želje, načrti, realne možnosti oziroma priložnosti v prihodnje?

Menim, da uspešnost in zadovoljstvo naše generacije slonita na močnem namenu. Če ima posameznik močan namen, vse ostalo sledi. Sprememba poklicne poti je nekaj, kar ni nujno razlog za frustracije in strah. Namen daje motivacijo, ta pa zdravje, telesu in duhu. Ta trenutek sem s svojim delom na Finskem zadovoljna, z njim lahko preživim, pet mojih večerov je zasedenih z zbori, še vedno obiskujem pouk stare glasbe na Sibeliusovi akademiji, tam redno sodelujem kot čembalistka in organistka. Kot izobražena glasbena pedagoginja poučujem v mednarodnih vrtcih, kjer srečujem otroke od vsepovsod, in ta trenutek imam občutek, da lahko – recimo – sanje o lastnem stanovanju spremenim v resničnost. S svojim delom in sama s sabo sem zadovoljna, hvaležna ljudem in okoliščinam, ki so me pripeljale do te točke, in če citiram svojega očeta: »Če bo takole, bo kar v redu.«

Kako gre finščina?

Suurimman osan työstäni teen suomeksi, opin sen laulajieni kanssa keskustelemalla, suomenkielistä ohjelmistoa opiskelemalla, virallisia asiakirjoja lukien ja uutisia seuraamalla. Joka vuosi käyn vähintään yhden suomen kielen kurssin. V prevodu: Večino svojega dela opravim v finščini, učim se je prek pogovorov s pevci, študija finskega repertoarja, branja uradnih dokumentov, sledenja novicam. Vsako leto obiskujem vsaj en tečaj finskega jezika.

Finščina je zame element okolja, v katerem delujem, in če naj bi se v tem okolju dobro počutila, je ta element nujno osvojiti. To je izziv in, saj vemo: če je izziv velik in pedagoško okolje ustrezno, je tudi učenje takega »majhnega« in zahtevnega jezika vedno manjši problem. V tem sta si finščina in slovenščina zelo podobni. Vsako leto obiskujem tečaje in se v jeziku znajdem vedno bolje. Zato lahko komuniciram z ljudmi, sodelujem v različnih odborih in sem aktivna članica društva zborovskih dirigentov, ki je zelo dobro organizirano – prek raznolikih aktivnosti povezuje zborovske dirigente celotne države, oblikuje priporočila dirigentovih delovnih nalog in priporočeno urno postavko, ki jo ob pogajanjih za službo predložimo zborom.

Lani ste se udeležili treh tekmovanj, prvega v Torinu, drugega v Kopru in tretjega v Parmi. Kaj vas žene, kakšen izziv vidite v tem?

Moja motivacija za obisk tovrstnih dogodkov je manj tekmovalna, kot bi mogoče kdo pričakoval. V prvi vrsti me zanima stik z dirigenti moje generacije, ki mi lahko zaupajo, kakšno je njihovo delovno okolje, s kakšnim repertoarjem se ukvarjajo, pod kakšnimi pogoji študirajo in delajo. Pogovarjamo se o izzivih, ki jih prinaša naša služba. To je eden izmed najdragocenejših elementov, ki ga ponujajo tudi različni mojstrski tečaji in študijske izmenjave. Drugo je repertoar. Lani sem si prav po zaslugi tekmovanj izredno razširila obzorje na področju zborovske literature. Izredno veliko skladb je bilo treba naštudirati za tekmovanja, med njimi tudi gregorijanske korale in otroško literaturo s klavirsko spremljavo. Če prištejem še tiste, ki sem jih pripravljala za mojstrski tečaj v Saarbrücknu s prof. Georgom Grünom, in tiste, ki sem jih vključila v programe svojih zborov, sem lani kljub epidemičnim razmeram pridobila pravo bogastvo odlične zborovske literature. Prek tekmovanj sem se naučila oblikovati dramaturški lok, ki pelje prek posamezne skladbe, in tistega, ki pelje prek celotnega programa, poiskati fokus oziroma izbrati najpomembnejšo točko pri vsaki skladbi (in recimo tekmovalni etapi) in tako sem tudi dirigirala. Vendar pa je treba vedeti, da o končnem rezultatu odloča veliko reči: poleg tvojega znanja in trenutne inspiracije nenazadnje tudi to, kako je zbor odziven oziroma kako je razpoložen, ali si na tekmovanju na vrsti kot prvi, ko je zbor še v krču ali morda kot zadnji, ko so pevci že utrujeni. Zavedati se je treba tudi, da so končne uvrstitve na tovrstnih tekmovanjih v resnici skupek znanja, predhodnih izkušenj in trenutnega razpoloženja tekmovalcev pa tudi pevcev oziroma demonstracijskih zborov ter mnenj in pogajanj naših kolegov v komisijah vsakega takega dogodka. Zato tekmovanja niso in nikoli ne bodo optimalni pokazatelj tvojih sposobnosti. Ponujajo pa seveda ogromno drugega bogastva, ki je tekmovalcem velikodušno na voljo, če le v svoji glavi najdejo prostor zanj – v tej »loteriji« in vrtincu raznoterih čustev.

Na tekmovanju v Torinu
Foto: arhiv tekmovanja

V Parmi ste se od petdesetih prijavljenih tekmovalcev uvrstili najprej med šestnajst izbranih, v nadaljevanju pa med pet najboljših, kar je odličen rezultat! Ob tem ste prejeli še posebno nagrado za najboljšo izvedbo gregorijanskega korala. S čim ste – po vaši oceni – prepričali žirijo?

S tekmovanjem v Parmi kot celostno izkušnjo sem bila zelo zadovoljna. Uvrščam jo v vrh svojega raziskovanja tega poklica. Delala sem z različnimi zasedbami zelo različne skladbe, s svojimi nastopi sem bila zadovoljna, imela sem dober stik s pevci, ki so se poleg odlične pripravljenosti lepo odzivali na moje želje in namige. Z vidika repertoarja finale tega tekmovanja ni bil posebej vznemirljiv. Do predzadnje etape sem dosegla pravzaprav vse, kar sem si želela, z deli, ki so mi dala za to tudi največ možnosti in zadovoljstva, tako da mi za uvrstitev med prve tri niti ni bilo tako žal. Kar pa zadeva posebno nagrado, naj povem, da je bil v etapi »gregorijanski koral« tudi dirigent demonstracijske skupine, s katero smo ga izdelovali. Večina dirigentov se tega repertoarja boji, ker jim ni dovolj blizu. Če bi bili z njim redno v stiku, bi se z njim tudi laže spopadli. Treba je najprej dobro poznati staro notacijo. Ker smo tekom stoletij izgubili tisto esenco, ki sakralno besedilo povezuje s tokom zaporedja tonov in se naslanja na naglase v besedah z izredno senzibilnostjo za ritem, tako namreč skladatelj oblikuje frazo, se mogoče v tej glasbi ne počutimo tako varne kot v »modernih«, notacijsko »spoliranih« partiturah. Da bi bili suvereni, moramo raziskati osnove svoje muzikalnosti do temeljev, potem taka fraza, ki jo zmore zbor izraziti v enem dihu, dobi svoj smisel. Na Finskem sem obiskala nekaj seminarjev gregorijanskega korala, ki jih je vodil estonski dirigent Jaan-Eik Tulve. Večkrat ko prideš s koralom v stik, udobneje se počutiš. Finska je večinoma protestantska država, kjer sicer koral pojejo v finskem prevodu. Latinski koral pa mi pomeni neke vrste stik s katoliško domovino, s svojimi koreninami.

Kristina Bogataj ostaja na Finskem, tam je našla zadovoljstvo, motivacijo in srečo, vsekakor pa bo tudi v prihodnje izkoristila vsako priložnost, da obišče domovino, da tu nastopi in da dela slovenskih avtorjev predstavi finskemu občinstvu.

Foto: Jouni Kuru / Brave Teddy

Intervju na tekmovanju Romano Gandolfi: