Mariborska Dvorana Union je v vikendu med 21. in 23. aprilom po štirih letih ponovno gostila Mednarodno zborovsko tekmovanje Gallus – Maribor. Bienalnega tekmovanja se je udeležilo osem pevskih zasedb z evropske, azijske in ameriške celine, od tega šest mešanih zborov in dva moška zbora. Prejemnik velike nagrade Gallus – švedski moški zbor Zero8 pod vodstvom Rasmusa Krigströma – je postal eden od finalistov tekmovanja za veliko zborovsko nagrado Evrope, ki bo naslednje leto v bolgarski Varni.
V pregovorno najbolj akustični dvorani v Evropi, v mariborski Unionski dvorani, ki je tradicionalno stičišče ljubiteljev petja iz vseh koncev Slovenije in tujine, je završalo posebno pričakovanje že pred začetkom tekmovanja, saj se je po dolgih letih umanjkanja moških sestavov ponujala priložnost slišati kar dva velikoštevilna moška zbora. In pričakovanja so bila izpolnjena že ob prvem netekmovalnem nastopu. Ob vseh izjemnih zborih sta tako moška zbora v samem začetku postala osrednja zanimivost tekmovanja, deležna največ ugibanj, primerjav, šaljivih pripomb in komentarjev. Ker je zborovsko tekmovanje, pa naj bo še tako resno, zahtevno in na svetovni ravni, tudi družaben dogodek za pevce in še bolj za občinstvo. Na Štajerskem je slednje vtkano v genom in tekmovanju vdahne štajersko dušo in domačnost.
Tekmovanje, ki je zelo zgoščeno, z natančnim urnikom, zborom v času tekmovanja ne dopušča prav veliko prostega časa, zato so pogovori z dirigenti, pevci, žiranti in organizatorji nastajali v kratkih premorih med tekmovanji, na poti med Unionsko dvorano in OŠ Bratov Polančičev, kjer so se pripravljali na nastope, ali po končanih nastopih, ko si je marsikdo ob lepem in toplem vremenu v mestu privoščil sladoled ali pivo.
Rasmusa Krigströma, dirigenta zmagovalnega zbora Zero8, ki je ob preciznem dirigiranju presenetil še z intenzivnim gibalnim performansom in zmeraj urejeno frizuro, sem ujela takoj po nastopu, v katerem smo občudovali redko videno združljivost visoko profesionalnega in zabavnega hkrati.
»Naše vodilo, ‘life style’, ko smo leta 2007 v Stocholmu ustanovili ta zbor, je bila želja dosegati mojstrstvo v vseh žanrih glasbe, v vseh slogih. Veliko nas je klasično izobraženih glasbenikov in seveda klasična glasba zajema velik del repertoarja, saj je tukaj že stoletja. Imamo torej to osnovo, klasično bazo, radi pa raziskujemo nove žanre in jih vključujemo v repertoar. Izredno radi prepevamo barbershop glasbo. Z moškim barbershop kvartetom Ringmasters sem bil pred dvema letoma v Sloveniji tudi na Festivalu Europa Cantat. To glasbo imamo res radi.
Energija, ki jo dajem na odru pevcem, se mi zdi zelo pomembna v glasbi in to energijo pričakujem tudi nazaj, seveda vedno glede na karakter pesmi, kar je najpomembnejše.
Naše vaje potekajo kot v običajnih zborih, ob tem da morda ne sedimo toliko in z notami pojemo le na začetku, v procesu branja in učenja. Potem dajemo prednost občutkom in to nam omogoča, da se lahko več gibamo in uporabljamo telo na različne načine.
Samo tekmovanje v Mariboru je zelo dobro organizirano, zelo prijetno, dvorana ima odlično akustiko, bila je čudovita izkušnja za nas. Lepo je priti sem spomladi, ko je tukaj veliko topleje kot na Švedskem in smo lahko sedeli na soncu in uživali, to je bilo izjemno, neverjetno,« je povedal Rasmus Krigström.
Drugi moški zbor – Suhar – iz španske Baskije je požel največ simpatij že na otvoritvenem nastopu, kjer so s pristnostjo in svojstveno špansko energijo postali ljubljenci mnogih poslušalcev v dvorani. Vedno nasmejan dirigent Esteban Urzelai je ob nastopu, ki je najbolj prepričal občinstvo, povedal:
»Moško zborovsko petje je v Baskiji zelo močno prisotno. 33 pevcev, ki sodelujejo v zboru, prihaja s celotnega področja Baskije, nekateri študirajo glasbo, pojejo v različnih zborih. S tem programom smo želeli predstaviti del baskovske folklore, vzdušje ribičev ob morju, pastirjev v gorah …
Zelo zanimiva in težka za nas je bila tudi obvezna slovenska ljudska skladba Nane Forte. Delali smo jo malo po malo, med nami pa je na srečo tudi Nejc, ki je Slovenec in nam je lahko pomagal pri izgovorjavi, razlagi besedila, pomenu vsake besede. Bilo je zelo zanimivo poglobiti se v skladbo in poskušali smo jo odpeti, kot najbolje znamo.«
Pevec Nejc Rudel, ki se je pred leti priženil v Španijo, se je kot član zbora Suhar letos po treh letih vrnil Slovenijo in ob tem povedal: »To tekmovanje doživljam na poseben način, saj je ta fantovska skupina mlada, začeli smo leta 2018, pandemija je vmes preprečila petje in zdaj smo kakšno leto spet skupaj. Tukaj smo zbrani fantje in moški od 17 let do skoraj 70 let in smo se res dobro ujeli. Vzdušje pred koncertom in med njim je zelo dobro. Po tekmovanju se ostali pevci vračajo domov, jaz še ostajam en teden malo doma … Po dolgem času, pred tremi leti sem bil tukaj z drugim baskovskim zborom, upam, da bom lahko obdržal ta ritem …«
Slovenska zbora na Gallusu
Slovenske barve na letošnjem tekmovanju sta zastopala dva zbora: Komorni zbor Megaron iz Ljubljane in Mešani mladinski zbor Emil Komel iz Gorice v Italiji.
Dirigent in skladatelj Damijan Močnik je o tokratni izbiri programa in sestavi Komornega zbora Megaron povedal:
»Pri prostem programu se običajno osredotočam na razmerje med repertoarnimi skladbami, s katerimi lahko zbor pokaže, da se lahko spoprime s temeljnimi deli romantične literature in deli 20. stoletja. Na drugi strani skušamo predstaviti novosti sodobne glasbe iz Slovenije in nekaj romantike. Tako smo izbrali Lipovškovo skladbo Letski motiv, ki je nisem slišal že 15 let na koncertnem odru. V program sem uvrstil tudi svojo skladbo Prošnja, ki se osredotoča na povezavo med gregorijanskim koralom in velikimi bloki akordov, ki so zelo zahtevni. Zaključili pa smo s poklonom Merkujevi skladbi Zeleni polog, ki sem jo priredil za mešani zbor.«
V zboru Megaron prepevajo alumni petih zborov Škofijske gimnazije, ki se že štiri leta prej kalijo v gimnazijskem zboru. Po končanem šolanju prek avdicije najboljši nadaljujejo v tem zboru. »Zasedba je velika, prek 60 pevcev, tukaj nas lahko sodeluje po pravilih 48, večinoma so študenti, stari od 19 do 26 let, nekaj je tudi takih, ki so že doštudirali. Večina je nekoliko glasbeno izobraženih, tako da se lahko ukvarjamo s številnim projekti. V zadnjem času smo veliko prepevali baročno glasbo ob spremljavi baročnega orkestra, veliko se posvečamo slovenski romantiki in ljudski glasbi. Pravzaprav lahko s tem zborom vsako leto pripravim dva do tri koncertne programe,« še pove Damijan Močnik.
Slovenski zbor iz Gorice, Mešani mladinski zbor Emil Komel, je mnoge poslušalce prevzel z mladostjo, med pevci je tudi nekaj srednješolcev. Izjemno doživeto so odpeli Lipovškovo skladbo Richepinov motiv na Kosovelovo besedilo. Zbor deluje v čezmejnem prostoru. Njihova baza je v italijanski Gorici, veliko jih prihaja s slovenskega konca Goriške, od Tolmina do Nove Gorice in Vipavske doline. Med pevci, ko so v zboru že dobrih 15 let, je Jakob Murovec, ki nam je o specifiki čezmejnega zbora povedal: »Zelo smo razkropljeni, večina pevcev študira v Ljubljani, nekaj v Trstu, enkrat na teden pa se sestajamo v Gorici. Pred nastopom, tekmovanjem je vaj več, spomladi nam je vzelo kar nekaj vikendov. Naš zborovodja David Bandelj veliko da na liričnost in skladbe, ki pripomorejo k rasti zbora. Največji izziv sta bili tokrat dve 16-glasni skladbi. Kot vidite, nas je predvsem fantov malo, to je simptomatični problem slovenskega zborovstva, da fantje po mutaciji nehajo peti. In tudi nas ni dosti, zato v vsaki sekciji vsak poje svoj glas. To je bil kar izziv, saj mora biti posameznik res prepričan.«
Nana Forte: Godec pred peklom
Tekmovanje Gallus z obveznim programom med drugim doprinese tudi k promociji slovenske glasbe v svetu. Ob obvezni skladbi Jacobusa Handla – Gallusa po lastni izbiri so zbori letos izvajali še priredbo prekmurske ljudske iz Adrijancev, Godec pred peklom skladateljice Nane Forte. O izbiri in značilnostih skladbe je skladateljica povedala: »Sama sem si izbrala napev iz štirih knjig ljudskih napevov, ki jih imam doma. Želela sem si enega, ki bi dal material za ritmično živahno skladbo, in sem našla tega ter ga svobodno obdelala. Osnovna melodija in besedilo sta bila napisana, tako da se besedilo pojavi v celoti, vzamem pa tudi samo majhne dele, motive … Pritegnili so me tudi vzkliki hajlarijaro, kar je super za ritmičnost.«
Nana Forte je skladbo napisala za vse glasove in sestave, tudi male vokalne skupine. »V osnovi sem že za mešane sestave pisala z mislijo, da bo skladba šla tudi za enake glasove in sem bila pozorna na posamezne lege glasov. Tudi sama sem bila pevka v osnovni in srednji šoli, tudi v študentskih časih sem pela v zboru. Ko sem odšla na študij v Nemčijo, sem petje opustila, a ljubezen do zborovskega petja je ostala v meni. Za skladatelja je ta izkušnja dobrodošla, saj je glas poseben inštrument, ki ga je treba drugače obravnavati, sploh v večglasju je treba biti pozoren na intonacije. Glas je moj najljubši inštrument, najbolj uživam v pisanju prav zborovskih skladb. Teh je v mojem ustvarjanju okoli dve tretjini, sicer pa komponiram tudi za orkestralne in komorne zasedbe, tudi za gledališče sem delala. V Sloveniji pa je sploh tako, da imamo veliko odličnih zborov in je super pisati zanje.«
Ob osmih slišanih izvedbah, ki je bila vsaka po svoje drugačna, in ob koncu tekmovanja, ko so vsi pevci v dvorani skupaj izvedli napisano skladbo, je bila ganjena: »Sem presrečna in hvaležna, da imam možnost slišati naenkrat toliko dobrih in različnih izvedb. Težko se odločim, kdo mi je najbolj všeč. Vsaka izvedba ima nekaj svojega, pri nekaterih mi je bila všeč razumljivost besedila, pa ritmičnost, pri drugih morda interpretacija, ki potegne in skladbo naredi živo, čustveno. Res sem presrečna.«
In kako so se s slovensko ljudsko pesmijo znašli v prekmurskem narečju, ki je lahko jezikovni zalogaj tudi za slovenske zbore zahodno od Mure, sem povprašala predvsem tiste, ki so prišli od najbolj daleč.
Carmen Acavedo-Lucio, dirigentka univerzitetnega zbora Coralia iz Portorika: »Zelo imamo radi to skladbo, dobro je napisana, veliko smo se ukvarjali z jezikom. Moram povedati, da sem izredno vesela, ker je sestrin prijatelj Slovenec in nam je pomagal posneti tekst. Skladba je zelo ritmična in navdihujoča. Ja, všeč nam je in uvrstili jo bomo na naš prihodnji program.«
Sicer pa so pevci iz Portorika v Maribor prinesli nekaj otoškega ameriškega temperamenta in prepričali s svojimi plesno-ritmičnimi nastopi, temperamentom in skladbami, v katere so vključevali vrsto značilnih tolkal.
Indonezijski zbor Malang Choral Art, ki ga vodi Budi Susanto Yohanes, združuje pevce več različnih zborov, ki jih je svojčas vodil. Prihajajo iz mesta Malang in tudi zelo oddaljenih delov in kot je povedal, je težko zbrati vse pevce na enem mestu. Čeprav zbor prihaja od daleč in bi morda pričakovali, da se bodo v Evropi mudili dlje, so se po nastopu v Mariboru z Dunaja odpravili domov.
Ob otvoritveni predstavitvi obredne indonezijske pesmi Piso Surit v modernejši priredbi smo poslušalci lahko začutili žalostinko osamljenega dekleta ob zvokih noči, narave, s posnemanjem glasov ptic … O slovenski skladbi pa je povedal: »Skladba je zanimiva, a za nas kar izziv, ker je naša ljudska kultura popolnoma drugačna in težje razumemo karakter pesmi, pomene. Velik izziv za nas je izgovorjava in slovenski konzonanti, predvsem ššš-ji …«
Mešani pevski zbor Juventus Univerze v Latviji je bil zagotovo največja paša za oči, saj so nastopali v tradicionalnih folklornih kostumih. Najstarejši univerzitetni zbor v Latviji šteje več kot sto let, vodi ga Valdis Tomsons. O slovenski skladbi je dejal, da »ni težka, a moraš biti pozoren in natančen glede tempa. Treba je najti ta slovenski ljudski občutek, precej pa smo morali delati tudi na prevodu in izgovorjavi.« Slovenci pa smo si lahko hitro zapomnili latvijsko besedo Rasa, ki je bila naslovna skladba njihovega otvoritvenega koncerta. Rasa v slovenskem prevodu je Rosa.
Mornington Singers iz Dublina so bili v Sloveniji že leta 2019 in poznajo tudi našo glasbo. Nad skladbo Godec pred peklom so bili navdušeni: »Zelo uživamo pri odkrivanju slovenskega jezika, pri čemer moraš biti dosleden in natančen. V naš tokratni tekmovalni repertoar smo uvrstili še eno skladbo Nane Forte, Tanto tempore, ki pa je žal nismo izvedli, ker se nismo uvrstili v grand prix. Obe skladbi bomo vključili tudi v prihodnji program,« je povedala dirigentka zbora Orla Flanagan.
Pod budnim očesom žirije
Nastopajoče zbore je spremljala in ocenjevala žirija petih mednarodno priznanih zborovskih strokovnjakov, s predsednico Karmino Šilec, njeni člani pa so bili eden najvidnejših azijskih dirigentov Avip Priatna, večkrat nagrajeni latvijski dirigent in umetniški vodja Jānis Liepiņš, češko-ameriški ustanovitelj in umetniški vodja mednarodno priznane zasedbe The Rose Ensemble Jordan Šrámek ter slovenska dirigentka in skladateljica Tadeja Vulc. Samo tekmovanje pa so komentirali:
Karmina Šilec: »Veseli smo, da je za nami res uspešno tekmovanje, Dvorana Union je zazvenela po dolgem času v pravi formi. Vsi sodelujoči z vsega sveta so prinesli bogastvo svojih repertoarjev in svojih zvokov. Še posebej zanimivo pa je, da smo imeli dva moška zbora na izjemni umetniški ravni. Ta fenomen moškega petja z enega samega odra je letos premaknil dolgoletno tradicijo vodstva ženskih zborov v drugo smer in to je ena posebnost tega tekmovanja. Sicer se mi zdi, da smo lepo sodelovali v žiriji, stališča so bila uglašena, tako da lahko rečem, da je eno uspešno in lepo tekmovanje za nami.«
O samem postopku ocenjevanja in odločitvi o zmagovalcu pa: »Zbore spremljamo skozi več etap, obvezni program je poseben vpogled v to, kako se zbori lotevajo časovnih obdobij ali strogega zapisa obvezne kompozicije. V drugi etapi je že več svobode in repertoarja, v katerem se posamezni zbori počutijo močni in doma. In tukaj je še finale, spet druga podoba zbora. Vse te točke in vtisi se seštevajo in mislim, da na koncu zmaga ansambel, ki drži kontinuiteto skozi vse tri etape in ki izraža višjo raven umetniške kreacije in vztrajanja na visoki ravni od ene do druge skladbe. In nenazadnje gre tudi za prezenco, ki je pomembna v teh odrskih dejavnostih. Značaj in osebnost zmagovalnega zbora sta tokrat zelo široka, kar se vidi v specifičnem izboru repertoarja, načinu, kako ga podajajo, muziciranju, ki je na profesionalni ravni in prekaša naučeno. Gre za to, da ustvarjajo tudi na odru samem, da sproti prihaja do nekih odločitev, in to te drugače nagovori.«
Jordan Šrámek, ZDA, Češka: »Bil sem že v več evropskih žirijah, kjer smo ocenjevali zelo individualno in ločeno. Marsikdaj nam ni bilo dovoljeno govoriti z drugimi žiranti in odločitve smo sprejemali zelo osebno. Tukaj pa bi posebej pohvalil sodelovanje med žiranti. Prihajamo namreč iz različnih okolij, z različnimi izkušnjami in vsi imamo zelo izdelana stališča. Po vsakem nastopu ima vsak svoj občutek, kaj je pomembno, ali je to izbira progama, nekdo je pozoren na tempo. Jaz sem recimo zelo fokusiran na intonacijo, nekomu pa se zdi, da je pomembnejša umetniška interpretacija. Zato sem zelo hvaležen za ta proces, da smo se tokrat pogovarjali med sabo, si izmenjali mnenja in bili na koncu zelo samozavestni in odločeni glede rezultatov.«
Tadeja Vulc: »Rekla bi, da se je kar zanimivo dogajalo od prvega otvoritvenega večera do zadnjega koncerta. Zanimiv je izbor skladb, glede na zadnji grand prix leta 2019 pa sem morda pričakovala malo več različnosti in skladb iz različnih zgodovinskih obdobij. A očitno zbori posegajo po tistem, v čemer so najboljši. Bilo je zelo zanimivo glede na pomanjkanje moških zborov v zadnjih letih, da sta bila oba moška zbora tako dobra. Tudi kar zadeva obvezno slovensko skladbo se mi zdi, da je najbolj zazvenela prav v moških zborih. Odločilna za zmagovalca je karizma, komunikacija z občintvom. Dirigenti, ki imajo vse pod kontrolo. Ta energija na odru, med pevci in dirigentom, je tista, ki jo občutijo tudi poslušalci in to je prevladujoče.«
Jānis Liepiņš, Latvija: »Zame je najpomembnejša izbira programa, kaj želijo zbori pokazati, v čem so najboljši. Nekateri zbori včasih posegajo po nečem, kar je morda pretežko, za kar še niso pripravljeni. Tekmovanje je dober mejnik, preizkus, kje so pravi izzivi. Vesel sem, da sem tukaj, da lahko skozi tekmovanje sledim, kako so zbori vedno boljši. Nekateri so bili že v samem začetku izjemni. Tudi vzdušje v dvorani je dobro in nastopajoče navdihuje. Kot sem slišal od kolegov, je bilo težko najti ustrezno finančno podporo za to tekmovanje. Ob tem moram reči, da se mi zdi pomembno ohranjati to tradicijo živo, ker je to zelo poznano tekmovanje v svetu in je zelo pomembno, da tudi zbori prihajajo v različne dežele. Resnično upam, da bodo uredili financiranje in bo lokalna skupnost podprla nadaljevanje zastavljenega dela.«
Avip Priatna, Indonezija: »Zelo sem počaščen, da sem tukaj kot član žirije. Že leta 2018 sem bil s svojim otroškim zborom v Mariboru, tako da imam že lepo izkušnjo z mariborskim tekmovanjem, ki je zelo dobro organizirano in profesionalno.«
O tem, ali opaža razlike med evropskimi in neevropskimi zbori, pa je dejal: »Razlike so. Barva vokalov je recimo nekoliko drugačna. Zbor iz Portorika ima zelo toplo barvo in zven v primerjavi z evropskim, ki je bolj neposreden in svetel. Podobno je pri indonezijskih zborih – prav tako topel zvok, morda odvisen od vremena, njihove kulture, značaja … Vsaka dežela ima svoj zvok, svojo barvo.
Tudi slovenski in latvijski zbor sta zvenela različno, čeprav sta oba iz Evrope. Zagotovo se zbori, ki niso iz Evrope, težje spoprimejo s klasično evropsko glasbo, renesančno, baročno, saj jo praviloma prvič poslušajo kot odrasli glasbeniki, vi pa jo zagotovo slišite spontano, v cerkvah, na koncertih. Mi se moramo zato bolj poglabljati v interpretacijo, zgodovinska ozadja …«
Ko v Mariboru zmanjka sladoleda ali tekmovanje Gallus v številkah
Mednarodno zborovsko tekmovanje Gallus – Maribor je bilo leta 2008 sprejeto v prestižno zvezo tekmovanj za veliko zborovsko nagrado Evrope (EGP – European Grand Prix for Choral Singing), v kateri so poleg Maribora še štiri evropska mesta iz držav z bogato zborovsko tradicijo: Arezzo v Italiji, Debrecen na Madžarskem, Tolosa v Španiji in Varna v Bolgariji.
Okoli 400 aktivno sodelujočih in njihovih spremljevalcev pride ob takšnem tekmovanju v Maribor. Organizacija nastanitev, urnikov tekmovanj, prehranjevanja, priprava dvorane, prodaja kart, usklajevanja med sodelujočimi, in vse ostalo, kar obiskovalec opazi le, ko gre kaj narobe, je delo organizacijskega odbora. O posebnostih letošnjega, prvega pokoronskega mednarodnega tekmovanja (leta 2021 je odpadlo), je spregovoril dolgoletni direktor tekmovanja Matija Varl:
»Samo tekmovanje je letos zaradi manjšega števila skupin, navadno jih imamo do 12, teklo zelo gladko. Koncerti so bili primerno dolgi, ni bilo zamud in prekoračitev in po tej plati je bilo lažje. So pa bile skupine toliko večje, kar ne spremeni organizacijskih momentov. Če za izhodišče vzamemo financiranje; to je s strani države in mestne občine ostalo na istem nivoju, kot je bilo pred korono. Za nas to pomeni 30–40 odstotkov manj denarja, saj so se zaradi inflacije vse storitve podražile. Tako da smo morali kar nekaj stvari odpovedati in varčevati na celi črti, da smo tekmovanje lahko izpeljali.
Na tekmovanju je sodelovalo 330 pevcev, okoli 20 hostes, prostovoljcev, študentov, sodelavcev izpostav JSKD Maribor in Pesnica. Tukaj so bili gostje iz tujine iz zveze tekmovanj za veliko zborovsko nagrado Evrope, predstavnica Evropske zborovske zveze – Europe cantat, pa veliko skladateljev, dirigentov, nekdanjih organizatorjev. Okoli 400 vseh in še publika.«
O tem, ali je tradicionalno zborovsko tekmovanje prepoznano kot mestna blagovna znamka, pa: »V teh dneh bi lahko rekli, da je v Mariboru zmanjkalo sladoleda, ker je skoraj vseh 400 gostov v odmoru odšlo na sladoled. Zbori in spremljevalne ekipe zagotovo nekaj potrošijo v mestu. Vložek v kulturo se zmeraj povrne. Je pa zborovstvo sicer specifična dejavnost, ki ne privabi na tisoče ljudi kot nogomet. Ko smo razglasili finaliste tekmovanja in to v živo predvajali na Facebook profilu tekmovanja, smo v dobri uri imeli več tisoč ogledov, predvsem iz Portorika. Glas o Gallusu je torej šel od Indonezije do Portorika. Po odzivih sodeč nas spremlja zelo veliko ljudi po Evropi in svetu, tudi prek radia in televizije.
Veliko debatiramo o tem, kako bolj integrirati zbore v samem mestu. Glede tega smo najprej časovno omejeni. Mi zbore gostimo tri dni, torej dve nočitvi, in zaradi strnjenih tekmovalnih delov jim težko dajemo na urnik še dodatne obveznosti, kot so nastopi na trgih, v drugih dvoranah. Če bi to razširili, bi morali poskrbeti za njih kašen dan več, smo pa že zdaj na robu rdečih številk. Nekateri zbori sicer imajo dodatne koncerte v drugih mestih po Sloveniji, v samem Mariboru pa žal ne gre tudi zaradi majhne organizacijske ekipe, ki dela na tekmovanju.«
O vsebinskih posebnostih letošnjega tekmovanja je spregovorila Mihela Jagodic, dolgoletna programska vodja tekmovanja: »Na letošnjem tekmovanju, po covidu, ko je marsikateri zbor lahko delal le v manjših skupinah, smo pričakovali več prijav manjših skupin. Pa ni bilo tako in imamo samo velike zasedbe. Posebnost letošnjega tekmovanja sta tudi moška zbora, ki jih skoraj ne srečujemo več, in bilo je nekaj posebnega slišati dva zbora na tako visoki ravni, to je bil poseben doprinos k mednarodnemu tekmovanju.
Zbori, ki so vešči tekmovanj, tudi vedo, čemu se izogibati in kaj pripravljati. Zato se literatura včasih tudi ponavlja, znane skladbe se tudi lažje ocenjuje. Niso tako tvegane, kot če se lotiš novega in nečesa, kar še ni preizkušeno. Čeprav se pogumni dirigenti in samozavestni zbori lotijo tudi takih stvari in včasih uspešno prepričajo žirije. Imamo nekaj zelo klasičnih izborov iz obdobja romantike, imamo tudi nekaj še neznane literature, ker imamo zbore iz držav, ki so prvič tukaj, kot je Portoriko. To je tudi ključna razlika od domačega pevskega tekmovanja, da si lahko širimo obzorja z mednarodno literaturo.«
Domačnost pri Štajercih: tukaj sem doma
Tekmovanje Gallus, ki sodi med najzahtevnejše v svetu zborovskih tekmovanj, je strogo in resno, ko gre za tekmovalne nastope in organizacijske priprave, in prijetno domače, ko so tekmovalni nastopi končani in ko tišino in napetost odrskih nastopov zamenjajo sproščeni klepeti in majhne pozornosti, ki naredijo prireditev prijazno in živo.
Tako sem o samem tekmovanju na kratko spregovorila tudi s prepoznavnim glasom in nepogrešljivim spremljevalcem zborov Tomažem Simetingerjem, zdaj tudi v vlogi pomočnika direktorja JSKD za razvojne projekte, ki je takole strnil občutke tridnevnega dogajanja:
»Ko sem v petek spremljal, kaj se je dogajalo na odru, sem rekel, evo imam svoje favorite. Ta občutek ni vedno stoodstoten, ker se še ne ve, kaj bo v ostalem programu. A moram reči, da so bili danes (v nedeljo; op. a.) ob koncu še vedno moji favoriti. Predvsem pa me preseneča, da imamo dva tako velika in kvalitetna moška zbora, za katera sem se spraševal, kako bosta točkovana. To je redko, da se tako enakovredno pojavita istovrstna zbora na enem tekmovanju. Vsi so govorili: to bo vojna moških sestavov, ne smemo pa spregledati ostalih, ki so bili izjemno dobri. To je evropski in svetovni vrh zborovstva, ki ga je izjemno lepo poslušati.«
Na sklepni podelitvi priznanj in nagrad je Javni sklad RS za kulturne dejavnosti podelil še posebno priznanje. Mitja Gobec je prejel Gallusovo plaketo za nenadomestljiv ustvarjalni prispevek slovenskemu zborovstvu pri organizaciji, svetovanju in predvsem založništvu. Glasbenik, publicist, dolgoletni urednik slovenske zborovske revije Naši zbori, zbirke Izbrana dela slovenskih skladateljev JSKD in najrazličnejših zborovskih publikacij ter za svoje delo velikokrat nagrajeni kulturnik je izjemen poznavalec slovenske zborovske glasbe. Njegovi pregledi in katalogi, jubilejni članki in izdaje pa nam danes služijo kot eden najbogatejših virov podatkov za pripravo različnih zgodovinskih dokumentarnih publikacij o slovenski glasbi ter radijskih in televizijskih oddaj.
Prav posebej pozorno pa so se organizatorji spomnili tudi na rojstni dan, ki ga je prav v nedeljo praznovala dolgoletna radijka in komentatorka Naše pesmi in tekmovanja Gallus Branka Kljun. »Vse najboljše za te« je odmevalo v dvorani, drobno presenečenje pa ji je polepšalo dan: »Pri mojih letih je to lahko šok, res nisem pričakovala kaj takega. Imam zelo lepe spomine na Našo pesem, sem praktično vse življenje prisotna, najprej kot pevka, potem kot radijska novinarka. Tukaj sem doma …« je bila ganjena Branka Kljun.
