Leta jim pa že ne bodo v napoto pri pevskih aktivnostih!

60 let se sliši veliko, skoraj kot vse življenje. A ne za pevce, ki jih je petje v otroštvu tako posrkalo vase, da so se znova srečali po več kot 50 letih, z isto zborovodkinjo zapeli in še vedno pojejo. Leta 2014 je nastal edinstven pevski zbor, katerega pevce je nad petjem v mladih letih nedvomno navdušila Majda Hauptman, s katero so nekdanji pevci Mladinskega pevskega zbora Osnovne šole Trnovo (MPZ OŠ Trnovo) tudi ustanovili nov sestav.

Naenkrat zbor ni bil več mladinski, najti je bilo treba odrasel program …

Kako se je pravzaprav zgodilo vnovično snidenje pecev? Ob 50. obletnici ustanovitve MPZ OŠ Trnovo so se za priložnostni nastop zbrali nekdanji pevci, da bi pripravili presenečenje za svojo drago Majdo. Ob podpori takratne ravnateljice Osnovne šole Trnovo Irene Kokovnik in z zborovodkinjo Marjano Honigsfeld Adamič so v samo treh vajah pripravili program in zapeli. Dogodek je vzbudil še večje želje in ambicije, posledica pa jle bila ustanovitev Mešanega pevskega zbora Trnovci Ljubljana pod vodstvom Majde Hauptman. Edina razlika je bila ta, da zbor ni bil več mladinski, temveč je bilo treba najti »odrasel« program.

Ob tej priložnosti je izšel tudi zbornik prve generacije MPZ OŠ Trnovo, svojevrsten dokument dogajanja v prvih petih letih delovanja. Kako zelo je sodelovanje v zboru zaznamovalo takratne otroke, lahko ugotovimo ob prebiranju:

»… naša draga Majda nam je z velikim glasbenim in pedagoškim znanjem, intuicijo, potrpljenjem, ljubeznijo in neizmernim občutkom za otroško dušo znala do popolnosti izbrusiti glasove in nam vcepila neuničljivo ljubezen do lepote glasbe in vero v prijateljstvo, ki raste v senci te lepote in nas povezuje še danes, po petih desetletjih. In ko je Majda, po tolikih letih, znova stopila pred nas, zbrane v trnovski šoli, in dvignila roke, smo bili vsi skupaj znova mladi in spet je, kot nekoč, iz konic njenih prstov privrela glasba in se preselila v naša grla in naša srca, ki so odzvanjala kot trnovski zvonnnnn, ko smo si brisali solze iz kotičkov oči, v katerih smo, kot nekoč, začutili sonce, srečo in smeh.« (Vida Pust Škrgulja, 2013)

»Saj znamo peti, le kaj nam bodo te dolgočasne vratolomije?« so se spraševali in se razvijali v prave ‘trnovske slavčke’

Če ste kdaj imeli priložnost spoznati Majdo, potem veste, o čem govorijo njeni pevci. Zanos, energija, strokovnost, vztrajnost, ki sem jo v mladih letih, kakih 45 let nazaj, spoznala tudi sama, saj je korepetirala zbor, v katerem sem v osnovnošolskem obdobju pela tudi jaz. In ni tako nenavadno, da te osebe kot je Majda, nehote povlečejo v način življenja, ki je vedno v nekakšnem stiku z zborovstvom in celo v ukvarjanje z glasbo vse življenje.

Nekako takole pa je potekalo delo v Trnovem: »Pred novimi pevci MPZ Osnovne šole Trnovo pa je bilo trdo delo. Vadili smo veliko in to ‘veliko’ je bilo veliko več od pričakovanj. Časovno – nekajkrat na teden po dve šolski uri, ki sta se znali tudi malo zavleči, če je le bilo mogoče. Pred nastopi še nekaj dodatnih vaj. Na vajah pa – kot da nismo otroci. Začelo se je s preverjanjem prisotnosti, nato so sledile dihalne vaje in ‘ogrevanje’ glasilk z rednim upevanjem, ki je trajalo tako dolgo, da smo se na sprehodih po lestvicah dotaknili vseh višin in nižin, predvidenih z notnimi zapisi pesmi, ki smo jih vadili, pogosto pa še malce več. Kljub temu da so se te vaje v začetku zdele mnogim od nas čudne, morda nepotrebne (»saj znamo peti, kaj nam bodo te dolgočasne vratolomije …«), smo jih voljno sprejeli in kmalu so nam prešle v navado. In kako je bilo to mogoče? Seveda, naša Majda je rekla, da samo tako lahko res dobro zapojemo, tako da bomo najboljši, pravi ‘trnovski slavčki’ …«

Njihovi uspehi so segali vse od slavne zmage na celjskem festivalu leta 1965, prek turneje po Češki in Slovaški, gostovanj po Belgiji, Madžarski, v Italiji in seveda doma. Vse to je pustilo velik pečat na mladih Trnovcih, ki ga večina drugih otrok v tistem času ni imela priložnost izkusiti.

»Še dolgo bom živela, če me zdaj ni zadela kap …«

Majdini ‘otroci’, ki niso več otroci, so čutili potrebo, da se znova povežejo. Le kaj je bilo tisto, kar jim je vcepila, da so jo tako presenetili pred desetimi leti?

»Predvsem veselje do petja, ki je ostalo vse do zdaj, ko imajo približno 70 let. Vem le to, da so se slučajno srečale tri pevke, pred desetimi leti, malce počvekale, se postavile za ograjo na nekem vrtu in pokusile nekaj zapet. Iz tega se je rodilo iskanje pevcev, kar je bilo težaško delo, saj so ženske spremenile priimke. Ena od njih, Ejča, je žal že pokojna, bili sta še Barbara, Zdenka … So me pa ogoljufali. Ne vem, kako so uspeli zadržati to skrivnost, saj jih je bilo toliko vpletenih. Uradno so me povabili na kavo, pa smo se znašli v šoli. Nič nisem videla, samo zaslišala sem petje. Rekla sem si, da bom še dolgo živela, če me zdaj ni zadela kap. Vem, da mi je ena pevka podstavila stol, pa sem ga odrinila, češ da zdaj pa res ne morem sedeti.« Kaj ji je ob tem švigalo po glavi in ali je že zaslutila, da bi utegnila napisati novo zgodbo oziroma nadaljevanje stare?
»Nič nisem slutila, vendar pevci so kot otroci ogromno doživeli, izkusili in ustvarili so veliko spominov, ki jih zdaj obujajo. Bili smo res zelo aktivni.«

Z novim vodstvom, a pod budnim očesom nekdanje zborovodkinje

Trenutno zbor vodi Petra Frece Šilak, ki pa ji je nekdanja zborovodkinja še vedno v strokovno pomoč. O tem, kako se je odločila za to vlogo, pripoveduje:

»Po mnogih letih so se pevci Trnovskega zbora ponovno zbrali in presenetili Majdo, ob tem pa je vzniknila ideja, da bi lahko zbor znova oživel. Majda si je pri vodenju zbora želela pomoč. Moj oče, ki je trnovski pevec, je predlagal, da bi se lahko kot vajenka veliko naučila in pridobila svoje prve izkušnje v zborovodstvu. Z Majdo sva se hitro ujeli, in še danes se tedensko dobivava na kavi, kjer predebatirava vaje in skupaj sestavljava program.«

Zbor pa se vendarle razlikuje od »običajnih« zborov in predstavlja poseben izziv.

»Zbor ima dolgo in bogato tradicijo, ki sega v čas, ko je bilo petje v šolskem zboru izjemna čast in velik privilegij. Otroci so imeli vaje večkrat tedensko, uporabljati so morali notni material, učili so se vokalne tehnike in si prizadevali za večglasno, ubrano petje. Te vrednote, delovne metode in disciplina Trnovcev so se ohranile vse do danes, kar pomeni, da je delo z zborom že v izhodišču na visoki ravni in predstavlja izziv za vsakega zborovodjo. Predvsem so to pevci, ki se veselijo vaj, radi pojejo in se radi izpopolnjujejo. Delo z njimi mi je zato v izjemen užitek in navdih.«

Utrinek z vaje:
»Trnovci imamo na programu okoli 60 skladb, zato jih na vajah imenujemo po številkah, da note najdemo hitreje. Na eni od vaj pa ni bilo tako, smo slišali le, da bomo peli o soncu. Vsak je začel peti drugo skladbo: eni Sonce ljubo S. Mihelčiča, drugi Gruberjevo Sonce že zahaja, tretji Simonitijevo Sonce prek trat, nekateri pa Glejte že sonce zahaja v Žirovnikovi  priredbi. Smeha je bilo kar precej, saj pri intonaciji nismo bili pozorni.«

Festival, kjer so nekoč zasloveli kot prvouvrščeni, jih je letos sprejel kot častne goste

Letošnjih deset let so pevci obeležili s tretjim celovečernim koncertom in nastopom na slavnostni otvoritvi Mladinskega pevskega festivala Celje 2024, kjer so leta 1965 tekmovali z jugoslovanskimi mladinskimi zbori in dosegli prvo mesto.

Zboru želimo še veliko plodnih in prijetnih pevskih trenutkov v dobri družbi!

• 

• 

• 

• 

Zbornik lahko najdete v knjižnicah in je res zanimivo branje za zborovske nostalgike:
Sonce v očeh: zbornik prve generacije Mladinskega pevskega zbora OŠ Trnovo: 1962–1967. Izdajatelj: Osnovna šola Trnovo (Ljubljana). Mladinski pevski zbor, ISBN – 978-961-93585-0-4, COBISS.SI-ID – 269663744