Mavričnih 42 let Ženskega pevskega zbora Petrol

 

Zborov, ki živijo štirideset let in več, ni prav veliko. Predvsem ne takih, ki so v svojem življenju preobrazbo zbora take ali drugačne ‘firme’ glasbeno uspešno preživeli in so iz ‘sindikalne’ preteklosti s premišljenim vodenjem uspeli razviti novo, drugačno, realno in predvsem dodano, v ljubiteljski sferi tako nujno ter premalo prisotno in opaženo vrednost. Ženski pevski zbor Petrol si med njimi prav gotovo zasluži pozornost. Dobra štiri desetletja njegovega delovanja povezujejo štirje zborovodje, en pianino, ogromno število skladb, okrog 1800 vaj in nastopov, dve najbolj vztrajni ‘štiridesetletnici’, Marinka Luznar in Marija Pavliha, in njunih 180 sopevk, predvsem pa glasba in s petjem obogateno življenje.

 

»Štirideset let je dolga doba. V pevskem zboru jo zaznamujejo pevci, predvsem pa zborovodje, ki s svojo osebnostjo, strokovnostjo in pedagoško žilico vplivajo na uspešno delo in odnose v skupini,« je ob obletnici pred dobrim letom razmišljala dolgoletna pevka in pomočnica dirigentke Mojca Jevnikar.

»Z dolgoletnim delom je Ženski pevski zbor Petrol zaznamovala zborovodkinja Željka Ulčnik Remic, ki je zbor iz lokalne sfere popeljala v širši slovenski prostor in v tujino. Ob njenem prihodu je bila večina pevk zaposlenih v Petrolu, kasneje pa se je zboru priključilo tudi precej pevk od drugod. Z raznovrstnim in vedno zahtevnejšim programom ji je uspelo iz pevk z dobrimi glasovi ustvariti zbor z višjo tehnično ravnjo in lepim zvenom. In po tej poti hodijo še danes, ko jih vodi Lovro Frelih.«

Ženski pevski zbor Petrol je leta 2017 praznoval svoj 40. jubilej.
Foto: arhiv zbora

 

Štirinajst sodelavk Petrola sta leta 1977, v času poznega razcveta t. i. ‘sindikalnih’ zborov, ob novem pianinu povezala Marja Hribovšek in Franc Lovrenčič. Pred pevke sta za vodjo povabila Damjana Tozona, že pozimi leta 1978 pa se je zbor prvič predstavil sodelavcem in občinstvu. Na začetku 80. let ob lokalnih prireditvah in nastopih postane del zborovskih revij širšega področja Ljubljane, zapoje v Bosni, sodeluje na pevskih taborih v Šentvidu pri Stični, leta 1990 ga na prvem ‘velikem’ koncertu spoznamo v Narodni galeriji. Po štirinajstih letih prvega zborovodjo za dve leti nasledi Aleš Rupnik, v sezoni 1993–1994 pa pred zbor povabijo Željko Ulčnik Remic.

Tedaj začne zbor z vsebinsko uglašenimi in izvajalsko zahtevnejšimi sporedi ter smelimi koncerti presegati prijetno druženje ob ubranem petju in t. i. ‘sindikalne’ okvire. Z dodano glasbeno vrednostjo vstopi v skupino programsko in izvajalsko zanimivih ter odrsko navzočih zborov. Željka na začetku novega tisočletja pevke dvakrat popelje do bronastega priznanja slovenskega tekmovanja Naša pesem pa tudi na koncerte po domovini, na koncerte in tekmovanja na Poljskem in Češkem, v Nemčiji in Italiji ter Turčiji. Spored zbora se razširja, je vsebinsko naravnan in tematsko usklajen, vseh slogov in pisanih zvrsti, o čemer pričajo koncertni listi in zborova kronika, ustvarjalno druženje ob glasbi in življenje z njo pa zbor dodatno povezuje.

Željka Ulčnik Remic o svojih dvajsetih letih z zborom razmišlja: »Z velikim ponosom in prelepimi spomini se oziram na obdobje dvajsetih let, ko sem vodila Ženski pevski zbor Petrol oz. ‘petrolejke’, kot so se pevke same poimenovale. Dvajset let, preživetih s pevkami v intenzivnem umetniškem sodelovanju, je bilo zame pravzaprav dar, saj sem pridobila ogromno glasbenih, organizacijskih in življenjskih izkušenj. Vsaka od pevk je vredna velike pohvale in občudovanja, saj si ob službi in družini vzamejo čas še za pevske vaje in koncerte. Koliko je bilo ob glasbi smeha na skupnih druženjih, intenzivnih vajah, festivalih! Vsakoletni tematski koncerti z raznovrstno vsebino, različno glasbeno spremljavo, petje z opernimi solisti, združevanje petja, plesa in igre, vse to je v pevkah in meni pustilo velik pečat in prispevalo k prepoznavnosti zbora.«

V Slovenski filharmoniji z Željko Ulčnik Remic
Foto: arhiv zbora

 

Pred petimi leti je pred zbor prišel zborovodja, pianist in organist Lovro Frelih, ki dosedanjo glasbeno usmeritev premišljeno nadaljuje. Sestav redno nastopa na revijah, koncertih po Sloveniji in na Hrvaškem, uspešno se je udeležil Regijskega tekmovanja odraslih zborov. Za 40. jubilejni koncert je pripravil vsebinsko ubran, prepričljivo zveneč in uglašen spored skladb Gallusa, Makorja, Lebiča, Simonitija, Lauridsena, Pirnika, Adamiča, Gjeila in Leavitta ter priredbe slovenskih ljudskih pesmi in skladbe glasbenega izročila drugih pevskih kultur. Aprila lani je skupaj še s tremi zbori izpeljal večji vokalno-instrumentalni projekt s sklopom koncertov po Sloveniji: za izvedbo maše Sunrise mass norveškega skladatelja Ola Gjeila in nekaterih drugih del so pod vodstvom Lovra Freliha svoje moči združili Učiteljski pevski zbor Emil Adamič, Komorni moški zbor iz Celja, Ženski pevski zbor Petrol in Komorni zbor Mysterium iz Kranja s spremljavo Komornega orkestra Ljubljanski solisti. Na letošnji letni koncert v nedeljo 2. junija v Zavodu sv. Stanislava pa nas ‘petrolejke’ vabijo z obetom pestrega sporeda od ljudskih pesmi do jazza.

O sodelovanju s pevkami je zborovodja Lovro Frelih zapisal: »Prevzeti zbor dvajsetih žensk ni ravno mačji kašelj, je pa za vse zabavna izkušnja. Naše vaje so prežete s sproščenostjo, zavzetostjo, humorjem in delavnostjo. Na pult vsako leto položim kakšno presenečenje, da še pevke zastrižejo z ušesi. »Moje dame«, kakor jih nagovarjam, so vestne, marljive in zavzete ter mi po nekaj letih zvesto sledijo. Zbor se je razvil v zelo spodobno pevsko telo, ki s svojo energijo in sproščenostjo poslušalcev ne pusti ravnodušnih in jih s svojo mehkobo in toplim zvokom vedno znova očara.«

Zborovodja Lovro Frelih in ŽePZ Petrol na območni pevski reviji Ljubljanski zbori
Foto: arhiv zbora

 

O načinu življenja v zboru in z glasbo pa pevka Irena Androjna Mencinger: »Okoli dva ducata deklet in žena že štirideset let vsak teden zvečer za več ur odide zdoma, pa čeprav je gospodinjenje nikoli dokončano opravilo in kavč vabljiva alternativa. Med potjo na pevske vaje premlevajo svoje skrbi, načrtujejo prihodnji dan, ob vstopu v stavbo na Dunajski pa se zlijejo v glasbeno družino. Glasba jih popelje v preteklost, jim lepša sedanjost in jih ponese v daljave. Nekatere pesmi so zabavne, sproščujoče, druge blažilne, očiščujoče, napolnjujoče. Ob njih raziskujejo svoje izvire, se učijo prepoznavati tančine notranjega življenja in odkrivajo svetove sopevk. Petnajst let, ko sem bila sama del soja petrolejk, je bila pesem naš skupni dom.«

»Zbor s svojo energijo in sproščenostjo poslušalcev ne pusti ravnodušnih in jih s svojo mehkobo in toplim zvokom vedno znova očara.«
Foto: arhiv zbora