Foto: Janez Eržen
Jesen je in zborovodje se v tem času posvečamo uglaševanju svojega zbora. Najstarejši in najboljši pevci so junija odšli, dobili smo nove, mlade in neizkušene člane, tudi take, ki na prvi pogled sploh ne spadajo v zbor. Zvok zbora je neenoten, ubrano enoglasje je še nedosegljiva vrlina, spet je potrebno začeti od začetka. Spomin na zvok zbora iz meseca junija je oddaljen ideal. Istočasno pa motivacija, da tako kot vsako leto, tudi sedaj začnemo s trdim delom.
Pevska sposobnost članov zbora je vedno raznolika
Kaj narediti z mladimi pevci, ki bolj, kot da pojejo, le govorijo in je videti, da imajo zelo slabo razvit posluh? Vedno so prvi in redno na vajah, a pojejo zelo moteče in mimo, kažejo pa veliko naklonjenost do zbora. Takšen veseljak zelo moti ostale pevce, ki so pevsko že zrelejši in željo peti ubrano. Sprašujemo se, kaj je pomembnejše: želja dobro razvitih pevcev po perfekcionizmu in njihova pravica do tega, da jih pri petju nihče ne moti, ali enakovredna možnost razvoja vseh otrok, ne glede na to, na kateri stopnji razvoja so že?
Ne, sama ne zagovarjam selekcije, predvsem v šolski otroški zbor sprejmimo prav vsakega pevca. Naša edinstvena naloga je, da zbiramo in usposobimo tudi tiste pevce, ki od doma niso prinesli primarne pevske vzgoje. Tem otrokom se ni nihče nikoli posvetil, nihče jim ni povedal, da je z njihovim petjem kaj narobe, tudi jim ni dal navodil, kako naj to popravijo. Vsi otroci se lahko naučijo peti, če jim kdo pomaga. Morda smo mi zanje prvi, zadnji in edini up. Kdo pa se bo ukvarjal z njihovim posluhom, če jih še mi zavrnemo? Pri razrednem petju se s tem učiteljice nimajo časa ukvarjati, pa tudi znanja večinoma nimajo. Z vsakim letom brez zbora bodo od sposobnosti za petje bolj oddaljeni. Ko bodo odrasli, tudi svojih otrok ne bodo mogli naučiti peti in agonija pevske nesposobnosti bo šla naprej. Če bi le vedeli, kako hvaležni znajo biti pevci, ki so se z našo pomočjo do svojega posluha »priplazili po kolenih«, potem bi v vsakem brundavcu videli priložnost požlahtniti svoje učiteljsko poslanstvo. Naša naloga je sicer težka, a smiselna in osrečujoča. Na koncu bomo bolj veseli petja najskromnejšega pevčka, ki mu s trudom razvijemo posluh, kot pa množice tistih srečnežev, ki se jim za točno petje ni potrebno posebej truditi. Navsezadnje pa ima tudi naša vloga v prvem primeru veliko večjo moralno vrednost. Le da zahteva ogromno našega truda in tudi prostovoljnega udejstvovanja. Zato naj tisti, ki pri zboru šteje plačane in neplačane minute, kar takoj preneha z branjem tega zapisa, tukaj ekonomske računice ni. Je pa v igri naše osebno zadovoljstvo. Vam to kaj pomeni?
Foto: Janez Eržen
Kako pristopiti in postopati, ko odkrijemo pevca z nerazvitim posluhom
Priznam, to ni lahko in biti moramo pogumni, iskreni, potrpežljivi in srčni. Odženimo temne misli o »kaj pa je tega treba bilo« in začnimo z akcijo takoj. Ko zaslišimo v svojem zboru »brundanje« (prenizko, neurejeno in netočno petje), najprej pomislimo na izziv in klic, ki je postavljen pred nas. Takemu pevcu gotovo še nihče nikoli ni razložil, kako se poje, kako naj sprosti grlo in premosti registrski prehod, kako naj poišče v sebi visok glavin register, čeprav ga prav vsak človek že od malega zmore. To je za nas sedaj pevec »s posebnimi potrebami«, ki se mu moramo obvezno posvetiti individualno. Zavedati pa se moramo, da je uspeh in trajnost točnega zadevanja tonov zelo pogojena s tem, koliko želje, vztrajnosti in samokritičnosti ima ta pevec v sebi. Marsikdo je z mojo individualno pomočjo uspešno premagal oviro stisnjenega grla in govornega položaja. A ker doma ni pospešeno vadil in ker ga petje pravzaprav ni preveč veselilo, je sam od sebe počasi zapustil zbor. Nekaterim se je intenzivno ukvarjanje s tem, da morajo paziti, kako pojejo, zdelo prezahtevno. Razumljivo, petje bi nam moralo biti vsem (samo) v užitek, pomislimo na vesele obraze pevcev na odru. A če ti starši petja niso položili v zibelko, se boš pač moral sam zanj bolj potruditi. Če začneš pri treh, petih ali sedmih letih, bo šlo kar hitro. Starejši, kot si, bolj boš moral pozabiti stare govorno-pevske vzorce in se bolj zavestno truditi in poslušati. Kdor ni pripravljen vložiti dodatnega truda in individualno vaditi po navodilih učitelja, je sam kriv za svoj pevski neuspeh. Za takega pevca se ne čutim odgovorna. Naredim vse, kar je v moji moči, na zavzetost posameznika pa žal nimam vpliva. Do sedaj še nisem srečala »brundavčka«, ki se ga ne bi dalo naučilo peti. Le da so nekateri od teh za vedno ostali pevci, drugi pa so sicer videli, da tudi oni lahko pravilno pojejo, a so svojo srečo našli v drugih dejavnostih.
Pogovor s pevcem in starši
Ko povabite pevca na individualno vajo, mu to povejte na samem, naj izzveni kot povabilo k nečemu lepemu. To bo vaše darilo njemu, ker tako pridno obiskuje vaje in ker opazite njegovo pevsko vnemo. Želite mu pomagati, da bo pel še bolj natančno in bo hitreje napredoval. Omenite, da ste opazili, da se pri petju večkrat muči, morda zato, ker grla nima v pravilnem položaju. Od njega skušajte izvedeti, če sam tudi opazi, da kdaj ne zmore peti, kot vsi ostali. Otroci večinoma tega ne opazijo ali pa ne priznajo, saj ne želijo biti drugačni. Nič hudega. Povejte mu, da se na zunaj zelo opazi, da pri visokih tonih njegovo telo ne sodeluje dovolj intenzivno, zato ni uspešen pri petju visokih tonov. Vidi se, da pri petju še ne diha pravilno in da še ne uporablja dovolj odprte ustne votline. Zato je prav, da sam in skupaj z vami poskusi nekaj vaj, ki mu bodo pomagale k temu, da bo lahko pel višje. Če pa omenite še, da ste tu in tam že zaslišali njegov izjemno barvit in zanimiv glas, ki sicer v njem še spi in ga je potrebno prebuditi, vam bo zaupljivo sledil. Če opazite v glasu kakšno nenavadno zahripanost ali pretirano prepihovanje, se o tem pogovorite tudi s straši. Vsekakor pa vedno takoj obvestite starše o tem, da boste z njihovim otrokom delali individualno. Sama jim vedno omenim, da njihov pevec še ne dosega minimalnih standardov za petje v zboru, saj so starši teh izrazov navajeni od drugih predmetov. Ker pa kaže navdušenje, se mu bom prostovoljno posvetila posebej izven časa rednih vaj. Npr.: 10 minut po redni vaji, določen dan po koncu mojega pouka, če je učenec v podaljšanjem bivanju … Starši morajo vedeti, kaj se dogaja, saj lahko s pogovorom doma marsikaj pripomorejo. Tudi starši znajo biti hvaležni, če vidijo, da se zavzemate za njihovega pevca in mu načrtno pomagate. Vedo, da je nam najlažje reči: »Ti pa poj čisto tiho ali pa raje samo usta odpiraj.« Morda imajo ti starši prav tako izkušnjo in otroštva, zato bodo znali spoštovati vašo vnemo. Kadar veste, da so starši zelo nezaupljivi, jih povabite na »pevsko govorilno uro«, kjer naj otrok pred njimi zapoje nekaj delčkov pesmic, ki jih učite v zboru. Tako bodo slišali, da tisto petje, ki se morda doma sliši iz otroške sobe, ni uglašeno petje, primerno za v zbor. Tudi starši brez posluha bodo opazili razliko med istočasno zapeto vašo in otrokovo melodijo.
Foto: Janez Eržen
Individualno delo s pevcem, ki ne zadene pravih tonskih višin
Pevec naj vam najprej zapoje delček melodije, ki jo od zbora ali kod drugod dobro pozna. Res dobro mora poznati besedilo, da bo lahko gladko zapel. Otroci z nerazvitim posluhom imajo velikokrat težave tudi z branjem in besedilo pesmi osvojijo precej kasneje kot ostali. In dokler besedila ne znajo, preprosto samo govorijo, saj se miselno preveč ukvarjajo s samo vsebino pesmi in z zlogi besed, ki jih nikakor še ne morejo sestaviti v vrsto menjajočih se tonskih višin. Včasih bo kdo že samo s tem, da mu pomagamo pri besedilu, začel sam od sebe pravilno peti, vsaj v nižji legi.
Pevec naj si sam izbere intonacijo znanega refrena ali cele pesmi, vi pa ga skušajte uloviti na klaviaturi in določite njegov obseg. Če je njegovo petje zelo izven prave melodije, tega nikakor ne pokažite in delujte spodbudno. Raje ne komentirajte slišanega, ampak pevca usmerite v drugačno vajo, v iskanje govornega tona. Ta se pri otrocih giblje med zgornjimi toni male in spodnjimi toni prve oktave. Na tem govornem tonu, kjer se pevec počuti udobno, naj skuša za vami odpeti kakšen ritmiziran verz. Npr. poljubno otroško besedilo, ki mu dodamo ritem:
Opazujemo, če je pevec sposoben ponavljati isti ton. Če ni, ugotovimo, kateri vokal v njegovi predstavi potrebuje spremembo intonacije. Po navadi si i ali e predstavljajo višje, temne vokale (u, o) pa nižje. Takrat vadite na govornem tonu samo različne vokale (a, e, i, o, u), pevec navadno kar hitro osvoji to veščino. Sledijo naj enostavne vaje na dveh ali treh tonih okrog govornega tona. Počasi širimo obseg navzgor in navzdol. Navzdol bo kar hitro zmanjkalo uporabnih tonov, saj je govorna lega postavljena navadno blizu meje spodnjega obsega. Hitro bomo začutili, kje nad govornim tonom bo pevec zaradi nesproščenega, zategnjenega grla začel ubirati nepravilne tone. Takrat je čas, da skušate v njem poiskati ekstremno visoko lego, ki ji pravimo glavin register. Moje izkušnje so, da je lažje otroka naučiti nekaj zapeti zelo visoko, kot pa začeti z melodijami, ki se gibljejo okrog prehoda iz govorne v srednjo pevsko lego. Ta vrlina bo gotovo še nekaj časa predstavljala velik problem. Najprej razvijmo visoke tone, nato se pomikajmo navzdol.
Foto: Janez Eržen
Vaje za sprostitev grla in doseganje zavestne glavine resonance
Skušala bom natančno opisati postopek, kot ga izvajam sama. Način je vedno zelo pogojen s starostjo in sposobnostjo pevca, velikokrat je treba iskati razne variacije in se drugače bližati obstoječemu stanju. A vseeno boste lahko našli nekaj iztočnic.
Pevcu najprej povejte, da bosta sedaj skupaj naredila nekaj vaj, ki so zelo nenavadne in se mu bodo zdele morda smešne. Vendar mu bodo pomagale začutiti, da mora peti predvsem z glavo in ne z grlom. Ali bolje: da mora ton čutiti predvsem v glavi in ne v grlu. Razložite mu, da ste s prejšnjimi vajami ugotovili, da on sedaj lahko zapoje samo nekaj različno visokih tonov (po navadi od 3 do 5). Na klaviaturi mu pokažite po tipkah, koliko tonov trenutno uspe zapeti. Nato mu pokažite svoj pevski obseg, zapojte in zaigrajte lestvico. Zatrdite mu, da tudi on skriva v sebi še mnogo višje tone, ter ga povabite, da jih z vajami odkrijeta.
Začnite s preprosto vajo, kjer bo pevec čutil vibriranje v prsnem košu pri nizkih tonih. Najprej naj to vajo preizkusi na vas. Primite njegovo dlan in jo položite na svoj prsni koš, tik pod grlo. Zapojte nekajkrat izmenjaje zelo nizek in zelo visok ton, lahko na poljuben zlog ali mrmraje, le med obema mora biti vsaj oktavna razdalja. Pevec bo začutil, da se pri nizkem tonu čuti tresenje v prsnem košu, pri visokem pa ne. Povejte mu, da se nizki toni rodijo in obarvajo v prsnem košu, za visoke tone pa je bolj pomembna glava, saj se v njej toni okrepijo in obarvajo. Da pa se to lahko zgodi, mora pevec zelo sprostiti in odpreti grlo. To preizkusite tako, da pevec položi dlan na vaše grlo – naj vas za grlo nežno prime z vsemi prsti. Spet ponovite prejšnjo vajo in opozorite, da bo sedaj čutil vibracije v grlu tudi pri visokih tonih. Prav tako pa naj bo pozoren na to, kako se grlo premakne, kadar zapojemo višje. Ta preprosta vaja pevcu nazorno pokaže, da se ob petju v našem telesu res nekaj dogaja, da so »toni v glavi« zelo resnična in pomembna zadeva. Začnejo si predstavljati, da je razlika med visokim in nizkim petjem konkretna, opazna in da nanjo lahko in morajo vplivati. Vendar je to otrokom treba prikazati na njim razumljiv način. Dobra je tudi vaja za opazovanje odpiranja grla. Pevec naj vaše grlo otipa med vašim zehanjem. Jasno bo opazno, kako se grlo premakne in odpre.
Vse tri vaje – z dlanjo na prsnem košu in na svojem grlu ter odpiranje grla pri zehanju – naj nato pevec poskusi narediti še sam. Če boste opazili, da ne zna premostiti krča v grlu in mu visok ton nad govorno lego ne uspe, mu morate pomagati. Če tišči najvišji ton v zgornjo mejo govora, mu pokažite zgornji ton kot ekstremno visok vrisk. Npr: »juh!« ali »juhuhuuuuuuuu«. Nekateri bodo to ponovili brez problema, lahko bodo ton zapeli tudi na druge zloge in ga podaljšali. Tak ton skušajte sedaj povezati s spodnjim tonom in opazujte lego grla.
Kdor ne bo znal zavriskati, se mu morate posvetiti še bolj podrobno. Najprej iščite v njem ekstremno visoke tone, ki na videz ne delujejo kot pevski glas, imajo pa resonančno oporo v glavi. Ena od možnosti je, da poskusite mijavkati kot male muce. Za nizke tone lahko oponašate starega mačkona, ki renči bolj leno in nizko. Visoki »mijav« lahko kasneje zelo razvlečete in opomnite pevca, da se tako visoko tudi poje, da je to mijavkanje pravzaprav že petje, le na malce čudno besedo. Naj se spet prime za grlo in občuti, v kakšnem položaju je grlo pri visokem in pri nizkem izvajanju. Potem zamenjate besedo »mijav« z npr. »zdrav« ali »pozdrav« itd. Če bo pevec izgubil odprtino v grlu, hitro poiščite besedo na »i«, saj i otrokom vedno predstavlja nekaj visokega in tankega. Lahko čivkate, piskate, trobite, lahko oponašate leteče predmete po zraku, izstrelite razne rakete in se z njimi spet vrnete na Zemljo (»piiiiiiiiiu«, »uiiiiiip« … ). Pevec mora ugotoviti, da nosi visoke tone v sebi. Nekateri jih bodo lažje občutili, če jih bodo zapeli forte, drugi jih bodo prej našli prek tihega cviljenja (miške, piščančki, vrabčki, psički …). Vedno pa na koncu poskusite zlog podaljšati tako, da bo že bolj jasno, da so to prave pevske vaje, in ne le oponašanje muckov.
Ko ocenite, da otrok zna in razume, kako lahko doseže in zadrži visok ton, ga nagovorite, da bi te vaje delal tudi doma. Dogovorita se, da od njega pričakujete, da bo ob naslednjem terminu vajine solovaje znal brez težav visoko zamijavkati ali oponašati hlipanje in cviljenje psička. Po mojem mnenju je to dovolj za prvo solistično vajo, ki naj ne bo daljša od desetih minut. Predlagajte mu, da naj vaje dela večkrat na dan, kadar je sam v svoji sobi ali kopalnici. Nič pa ne bo narobe, če tudi staršem ali bratom in sestram pove, zakaj to počne, da ga ne bodo čudno gledali. Pa tudi to mu povejte, da komaj čakate, da se naslednjič spet srečata, saj je danes zelo dobro napredoval.
Seveda pa lahko s pevci, ki zadevo hitro obvladajo, napredujemo še hitreje in z novimi, težjimi vajami takoj nadaljujemo že na prvi vaji.
Foto: Janez Eržen
Ideje za vaje, ki odpirajo visoko lego pri otrocih
Opozorila bi rada na zelo pogosto napako mnogih zborovodij, ki upevalne vaje za OPZ začenjajo vedno v C-duru oziroma v takem obsegu, da je začetni ton vaje v govorni legi. To je najlepša priložnost, da bo otrok želel peti tako, kot govori. Pozor, že pri prvi vaji se mora pevec spomniti, da se petje dogaja višje kot govor. Zato začnimo z vajami, ki imajo majhen obseg, ki se začenjajo nad f1 in zapovejmo sprva tiho, nežno petje. Tako bodo pevci hitro našli glavin register. Prva vaja mora biti samo »spominek« na to, kje se dogaja petje, naredimo jo samo na nekaj različnih tonskih višinah. Predlogi za vajo so samo nakazana smer, morate poiskati vajo za vsakega otroka posebej. Z dečki boste lažje oponašali odbijanje žoge, z deklicami pa ptičke in podobno.
Na tem mestu bom svoje razmišljanje zaključila, saj boste od tukaj naprej morali sami postati mojstri kaljenja posluha. Otroku dajte domačo nalogo, da tudi doma vadi, kar sta osvojila na individualni vaji. Domača vaja je tu ključnega pomena. Zato naj vam na naslednji 10-minutni vaji otrok poroča o tem, koliko je vadil. Vsak šolar ve, da brez vaje ni uspeha. Če ni vadil, bosta morala visoko lego znova iskati od začetka. In ne pozabite mu povedati: vi mu podarite čas, od njega pa je odvisno, če bo vadil po navodilih. Otrok bo vedel, da je imel možnost razviti svoj posluh, a je ni izkoristil, ker se ga bolj vlekle druge stvari. Večkrat se srečam z nekdanjimi učenci, s katerimi sem se trudila individualno, a v petju niso vztrajali. Prav vsi pa mi povedo, da vedo, kako sem se zavzemala zanje, da cenijo moj trud, a jih je pot pač odnesla drugam.
Vsem, ki se sprašujete, kdaj boste našli čas za individualno delo, naj namignem, da »tam, kjer je volja, je tudi pot«. Moje izkušnje so, da se po petih individualnih vajah vsak otrok nauči zapeti visoko lego. V zboru ga sicer še večkrat slišim, ko tava med previsoko in prenizko intonacijo. A v pol leta dohiti vse ostale, v istem šolskem letu ga upam postaviti z ostalimi na oder državnega tekmovanja. Zame je to dejstvo vrednejše od vseh ostalih zlatih priznanj. To je moj pravi izziv, to je lepota mojega poklica, to je moja vzgojiteljska moč, ki spreminja svet.
Foto: Janez Eržen
