Ne bruhajo ognja, temveč raziskujejo vse lepo v umetnosti

822

Mešani pevski zbor Tukan in zmaj deluje od leta 2022 v okviru Društva za razvijanje čuječnosti in združuje okoli 60 pevk in pevcev. Zbor, ki ga umetniško vodi Žan Rojc, petje povezuje z raziskovanjem čuječnosti ter elementi glasbenega gledališča, literature in pripovedovanja, ob tem pa vključuje tudi druge zvočne možnosti telesa – od telesnih tolkal do posnemanja zvokov vsakdana.

Zborovodja ima močno podporo in pomoč pri delu

Proces dela poleg skupnih vaj dopolnjujejo sekcijske vaje, ki jih vodita korepetitorki Ana Petrovič in Sara Bartha Rijavec, pri snovanju konceptov koncertov pa pomembno vlogo opravlja umetniški odbor, ki podpira vizijo zborovodje in soustvarja podobo koncertov. Zbor za razvoj vokalne tehnike redno sodeluje z vokalnimi pedagogi; v prvih dveh letih z Diegom Bariossem Rossom, trenutno pa s Tanjo Rupnik.

Kako potekajo vaje, ki niso takšne, kot jih poznamo v »običajnih« zborih?

V delovni proces redno vključujejo tudi razvijanje odrske prezence. Pri tem uporabljajo nabor vaj, ki izhajajo iz improvizacijskega gledališča, glasbene improvizacije, prakse čuječnosti in dela s telesom. Jeseni 2025 so ta pristop predstavili v publikaciji Odrska prezenca pevskega zbora – priročnik z vajami, ki področje osvetli z vidika pevca, dramaturga in dirigenta.

V repertoarju zavestno prepletajo različne svetove: od klasičnih zborovskih del in slovenskega ljudskega izročila do pop priredb in sodobnih zborovskih kompozicij. Pri izbiri skladb jih vodi dramaturška ideja koncerta – vprašanje, kaj želijo z zvokom, besedo in gibom povedati občinstvu in kako to postaja del izkušnje, ki tvori celoto.

S strokovno podporo in predanimi člani, ki skrbijo za pogosto nevidne, a krovne plati delovanja zbora, se pevci in zborovodja lahko na vajah, intenzivnih vajah in nastopih v celoti posvetijo tistemu bistvenemu – petju.

In ravno na zadnjih intenzivnih vajah, ki so v mesecu oktobru 2025 potekale na Hočkem Pohorju, se je med pevci in zborovodjo Žanom Rojcem razvil pogovor, ki je kmalu prerasel v kratke intervjuje s člani zbora. Intervjuji so nastajali v različnih kontekstih – med vožnjo, obroki, ob večernem druženju in med odmori, povezovala pa jih je pevka Tija Borštnar.

Zapis o delovanju Mešanega pevskega zbora Tukan in zmaj odpira teme, ki so v svojem bistvu skupne številnim pevskim zborom: pomen procesa, skupnega učenja in časa, ki je potreben, da se oblikujeta zvok in skupnost. Iz izkušenj pevcev in zborovodje se izrisujejo vprašanja poslušanja, odgovornosti ter iskanja ravnotežja med posameznikom in kolektivom – vprašanja, s katerimi se v različnih oblikah srečuje vsak zbor. Prav v tem je moč zborovske umetnosti danes: da v času razpršenosti ohranja možnost skupne prisotnosti.

* * *

Pogovor z zborovodjo Žanom Rojcem in člani zbora

Tija: Žan, kakšen pomen ima zbor v tvojem življenju?

Žan: »Tukan in zmaj je zame res velik vir navdiha in ustvarjalnosti. Je kot laboratorij človečnosti, ki mi pomaga, da sam postajam boljši človek. Vedno znova se namreč vračam k vprašanju, kaj je v življenju resnično pomembno. Odgovor se nekoliko spreminja, če ga skušam ubesediti, a po dobri pevski vaji je smerokaz jasen.«

Tija: Pevci opisujejo zbor kot drugačen, sprejemajoč, igriv, poln presenečenj in eksperimentalen. S katerimi besedami bi ti opisal svoj zbor?

Žan: »Živ – ker je poln energije; odprt – ker sprejema različne poglede in prakse; pogumen – ker si drzne iti v neznano.«

Tija: Kakšne so tvoje izkušnje z zborovsko glasbo?

Žan: »Prvič sem v zboru pel v osnovni šoli. Spominjam se tudi, da smo s prijatelji v prostem času zapeli kaj večglasnega, se snemali na kasetofon in se nato poslušali. V srednji šoli sem prvič tudi vodil pevski zbor, ki sem ga sestavil iz svojega razreda in je dve leti deloval projektno. Krajši čas sem kot študent pel v APZ Tone Tomšič, kar je bila zame ena najmočnejših izkušenj očaranosti nad zborovsko glasbo – biti obdan z ubranimi glasovi, ko je skladba že izdelana za oder, čisti mravljinci! Žal zaradi študijskih obveznosti v zboru nisem mogel nadaljevati.«

Tija: Kako je nastala ideja, da boš vodil zbor? V čem je danes zbor drugačen od tistega pred tremi leti?

Žan: »V nekem obdobju so se mi intenzivno vračali spomini na moje izkušnje s pevskimi zbori. Takrat sem se učil tudi solopetja in si želel ustvarjati z drugimi. Vse, kar sem počel v življenju, sem vedno skušal vključiti v neko skupnost, tako da ta vzgib ni bil nekaj novega. V Društvu za razvijanje čuječnosti, ki sem ga pomagal ustanoviti, sem videl priložnost za oblikovanje pevskega zbora, saj sta neka skupnost in mreža kontaktov že obstajali. Odziv na povabilo k ustanovitvi zbora pa je bil povsem nad pričakovanji – na prve avdicije se je prijavilo več kot 120 oseb. Ideja manjšega zbora ali vokalne skupine je tako postala resnejša in s tem tudi moja odgovornost.

K sreči sem bil toliko naiven, da sem si predstavljal, da to zmorem. Nekako je že šlo, a je vseeno zahtevalo veliko lastne iniciative za učenje – udeležba na zborovodskih seminarjih, individualno učenje pri mentorju, ki je bil prvo leto Tom Varl, veliko branja o vodenju zborov, dirigiranju in glasbeni teoriji. Na neki način sem si oblikoval glasbeno šolo za individualne potrebe.

Moj osebni razvoj se je poznal tudi na razvoju zbora, rasli smo drug z drugim. Vedno lepše se je postavljal zborovski zvok, izčiščevala intonacija, skladbe so dobile izrazno moč in nekje po dveh letih sem zmogel poslušati posnetke vaj, ne da bi me to potrlo (smeh). Najlepše je, ko začutim, da pevci sami prevzamejo odgovornost za zvok. Ves čas smo sodelovali tudi z vokalnimi pedagogi. Lepa potrditev, da gre naše delo v pravo smer, je bila tudi umestitev na regijsko raven po nastopu na Ljubljanskih zborih leta 2025.«

Suzana je pred desetimi leti pela v cerkvenem zboru, nato pa se ji je zgodilo življenje – postala je mama in petje se je umaknilo na stranski tir. Ko je bil trenutek spet ugoden, se je pridružila zboru Tukan in zmaj. Zaznala je razliko v načinu dela, če ga primerja s prejšnjim zborom, saj je tukaj veliko poudarka na vokalni tehniki: »Meni je to odlično, ker učinek opazim pri lastnem petju, in na ravni zbora, kjer napredujemo iz leta v leto. Zdi se mi tudi, da je v zboru odlično vzdušje. Ko delamo, res delamo. Hkrati pa je ozračje sproščeno in ni neke napetosti, tekmovalnosti. Določene vaje so sicer tudi bolj intenzivne, saj nas Žan ves čas izziva, da preizkušamo nove stvari, ki jih sicer v življenju verjetno ne bi nikoli počela.«

Larisa dodaja: »Trenutno se gibamo na meji moje cone udobja oz. dostikrat stopimo izven nje (smeh).«

Gašper M. se naveže na stopanje iz cone udobja z izkušnjo svojega prvega koncerta z zborom: »Žan nam je tri dni pred nastopom poslal izredno kompleksen scenarij, poln premikov. Na generalki nam je zmanjkalo časa. Na odru je bila precejšnja tema. Večina nas je sicer pela na pamet, a na nastopu nas je od pesmi do pesmi vedno več izgubljalo občutek, kam se moramo premakniti in katera pesem je naslednja na sporedu. Zdelo se mi je, da smo se po vsaki pesmi zbrali okoli tistih z notami, da bi si osvežili spomin. Na koncu smo bili vseeno vsi, tako pevci, gledalci in Žan, zadovoljni, tako sem si vsaj zapomnil.«

Žan: »Spomnim se, da si mi po koncertu rekel, da sem res pogumen, da si upam tako zastaviti koncert. No, stresni test ste prestali (smeh). Pogum pa je bil morda še bolj na strani pevcev. To so bili res šele zametki našega glasbeno-scenskega ustvarjanja pred tremi leti.«

Vesna pa razvoj zbora vidi tudi kot osebnostni razvoj pevcev: »Postali smo bolj plastični, odprti, pogumni in potrpežljivi do raznolikosti. Če pogledam sebe, s kakšnim strahom sem nekoč na sekcijskih vajah komaj odprla usta! Danes si lahko brez slabega občutka dovolim, da se zmotim, če se pač zmotim.«

Pevko Vanjo je v zbor pritegnila povezava z Društvom za razvijanje čuječnosti, pod okriljem katerega zbor deluje. Po ogledu spletne strani, fotografij ter opisa je dobila vtis, da zbor ubira drugačne pristope, kar jo je pritegnilo. Po mesecu dni sodelovanja z nami pravi takole: »Zdi se mi, da je to res povsem drugačna izkušnja. Tovrsten angažma zborovodje ni samoumeven. Navdušuje me, koliko energije Žan vloži v proces in kako zna iz vsakega izmed nas izvabiti najboljše.«

Tija: Žan, kaj ti odneseš s seboj z vaj?

Žan: »Priznam, da po vsaki torkovi vaji malo težje zaspim. Ko gre vaja dobro, sem poln prijetnih vtisov in me pokonci ohranja navdih. Ko gredo vaje slabše, pa me v sanjah vtisi spremljajo na drugačen način (smeh). Vsekakor pa vedno odidem poln.«

Tija: Kaj je zate pri ustvarjanju zborovske glasbe najtežje in zakaj?

Žan: »Naporno je predvsem loviti mejo frustracijske tolerance, ki jo pevci še premorejo. Smo zbor, ki se rad zabava in eksperimentira, po drugi strani pa stremimo k nenehnemu napredku v kakovosti izvedbe. Vsak proces izdelovanja skladbe je do določene mere naporen in zahteva svojo mero koncentracije in potrpežljivosti. Gre tudi za zelo heterogeno skupino – nekomu je morda všeč piljenje podrobnosti, drugi pa je z njimi že povsem preplavljen.

Mislim, da nimam pravice, da bi na vajah pevce do konca izžel, po drugi strani pa si vsi želimo doseči cilj, ko je skladba lepo izdelana in je lahko v užitek še komu drugemu kot tistim, ki jo pojejo. Poskušam ohranjati ravnotežje med igrivostjo in disciplino, med skupnim snovanjem in jasnimi umetniškimi usmeritvami. Kadar je do koncerta premalo časa, ideje pa velike, je to še posebej naporno in zagotovo mi kdaj ne uspe. Tako da se učim tudi bolje načrtovati proces dela.«

Janez pravi, da mu je pri zboru všeč raznolikost pevcev, barvitost repertoarja, vedno nove vaje s telesom, vokalna tehnika in neprestan lastni in skupinski napredek, »najlepše pa mi je, ko kakšno zapoje samo moški del zbora«.

Barbara z nami deli anekdoto: »Kadar na vajah zapoje samo moški ali ženski del zbora, druga polovica vedno navdušeno ploska, vzklika in žvižga. Pred koncertom nas je Žan opozoril, da ne bi slučajno tega počeli na odru … Pametno! Mislim, da bi sicer čisto brez zadrege izrazili svoje običajno navdušenje in glasno navijali.« Špela M. pa doda: »Opozoril nas je prav zato, ker smo na prejšnjem koncertu to naredili (smeh).«

Tija: Kako ti kot zborovodja pristopaš k zborovski umetnosti in kakšno vizijo imaš za nas?

Žan: »Pri usmerjanju pevskega zbora sem izhajal iz izkušnje, da mi je bilo pogosto bolj doživeto petje v zboru kot poslušanje zbora iz občinstva. Mislim, da bi se s tem strinjalo veliko pevcev. Priznam, da sem se kot poslušalec večkrat dolgočasil, tudi ko je šlo za vrhunske zasedbe. Če bi slišal eno ali dve skladbi bi bilo čisto dovolj – nato pa pozornost čedalje pogosteje bega. Negibnost na odru, ponavljajoč zven in predvidljiva struktura koncerta to še posebej spodbujajo. Pozabljamo, da je zbor na odru že sam po sebi del gledališke umetnosti, a na žalost neizkoriščene.

Pomembno je razumeti tudi današnji družbeni kontekst, ki vpliva na način, kako svetu posvečamo pozornost. Ljudje živimo v stalnem zvočnem šumu – glasba je povsod: v trgovinah, v avtu, na slušalkah in družbenih omrežjih. Posledično se je spremenil način poslušanja glasbe. Zvok ne preseneča več, ker ga je preveč. Zborovska umetnost se znajde v položaju, kjer mora najti način, kako ponovno pritegniti pozornost poslušalca– ne z glasnostjo, temveč s kakovostjo prisotnosti, z izkušnjo živega glasu, ki ga ne moreš ‘preskočiti’ s klikom.

Živimo tudi v kulturi, ki povzdiguje individualni izraz in osebno uspešnost. Petje v zboru pa temelji na nečem nasprotnem – na soodvisnosti in poslušanju. Zato ima danes zbor skoraj subverzivno vlogo: spominja nas, da se lepota lahko rodi iz usklajenosti mnogih. Po tem vsi na svoj način hrepenimo, a je danes toliko večji izziv, kako to nagovoriti pri občinstvu. Skupnost, ki jo uprizarjamo na odru, mora biti poslušalcu dostopna do te mere, da lahko vanjo projicira svoje ideale, sicer ostanemo pri ogledovanju nečesa, kar je tam zunaj in ne postane del našega življenja – kot bi opazovali tujo kulturo na turističnem izletu.

Občinstvo je danes vajeno hitrih in vizualno močnih dražljajev. Statični zbor, ki poje eno uro brez spremembe podobe, težko konkurira temu ritmu percepcije. Zato je smiselno, da zbor začne razmišljati prostorsko, scensko in dramaturško – ne zato, da bi zabaval, ampak da bi vzpostavil nov način komunikacije. Prav tako ne rabijo vsi zbori plesati na odru, včasih je dovolj, da razmislimo o tem, kaj lahko naredimo z odrsko osvetljavo in kako bomo pesmi povezali med seboj v smiselno celoto, ki je za dotično občinstvo bolj pomenska od nanizanih zgodovinskih obdobij.

Mislim, da je prihodnost zborovske umetnosti v tem, da odpira vprašanje, kako jo poslušamo, ne le, kako jo izvajamo.«

Tija: Kako je doslej potekalo vključevanje v zbor? Kaj bi rekel nekomu, ki se spogleduje z nami?

Žan: »Za sodelovanje v zboru smo imeli res veliko zanimanja, prijavni obrazec je do danes izpolnilo več kot 400 oseb. Zbor trenutno šteje 60 pevcev, tako da je bila selekcija precejšnja, še posebej med ženskimi pevkami, saj je teh praviloma več. Avdicije sem v zadnjih dveh letih oblikoval kot skupinske delavnice petja, ki se jih udeleži nekje med 10 in 15 oseb in trajajo uro in pol. Tako imamo priložnost nekaj skupaj zapeti, vsak poje tudi pred vsemi ostalimi. Nekaj je dela na vokalni tehniki, malo se pozabavamo in praviloma tudi nasmejimo. Želim si, da bi vsak z avdicije odnesel kakšno novo spoznanje o svojem glasu in imel pozitivno izkušnjo, tudi če v zbor na koncu ne bo sprejet.

Za petje v našem zboru je vsekakor potreben dober posluh, ni pa potrebno, da ima oseba predhodne izkušnje z večglasnim petjem. V tem se lahko še preizkusi kasneje s petjem v zboru. Z januarjem 2026 bomo v zbor sprejemali zgolj moške glasove, vsakdo pa lahko izpolni prijavni obrazec in se nam pridruži, ko bodo avdicije tudi za ženske glasove znova odprte. Kdor v sebi začuti glas, naj se prijavi!«

Tija: »Priznam, da sem bila po vstopu v zbor presenečena nad številom pevcev. Na neki način je to razbremenjujoče, ker vem, da bo proces dela tekel naprej, tudi če kdaj manjkam. To mi daje občutek svobode. A iz radovednosti, spoštovanja do zborovodje in zaradi prijetnosti sopevcev prihajam na vaje redno. Druga prednost večje zasedbe pa je, da lahko izpeljemo koncert tudi v primeru, če tretjina pevcev zboli, kar se nam je enkrat že zgodilo.«

Pevec Gašper M. pravi, da ga je najprej pritegnila velikost zbora, saj je tudi sam odraščal v velikih zasedbah s 70 do 100 pevci. »A odločilen je bil trenutek, ko sem na prvi vaji videl, da Žan polovico časa nameni vokalni tehniki. Tega nisem doživel še v nobenem zboru. Ker sem se ravno takrat tudi sam začel učiti tehnike petja, me je tak pristop močno nagovoril in sem prišel še naslednjič. Zdaj, po treh letih, čutim, da je zbor z Žanovim neobičajnim in domiselnim vodstvom ter izvirnimi idejami zrastel v vseh pogledih v soliden zbor in povezano skupnost.«

Tija: Kako bi opisal svoje pevce s tremi besedami?

Žan: »Nikoli ne razočarajo.«

Tija: Kaj zaželiš pevcem tik pred koncertom?

Žan: »Zdaj je čas, da uživamo. Vaje so končane in na oder stopamo kot umetniki, da skupaj muziciramo.«

Tija: Na kateri nastop ali projekt si mogoče najbolj ponosen in zakaj?

Žan: »Izpostavil bi zadnji novoletni koncert, kjer smo uprizorili negotovost prihajajočega leta, tako da smo med koncertom postopno izžrebali vrstni red pesmi. Bilo je napeto in obenem zabavno. Mislim, da smo se vsi nekaj naučili o spoprijemanju s tesnobo (smeh). Zelo sem hvaležen pevcem, kadar sprejmejo tako divje ideje, ki od njih zahtevajo veliko poguma.

Eden takih je tudi projekt Le zapoj, dobri človek!, ki smo ga maja 2025 izvedli v sodelovanju z Maroltovkami iz Akademske folklorne skupine France Marolt. Koncert je prinesel veliko kontrastov med sodobnostjo in tradicijo ter prikazal pesem kot skupno rdečo nit, ki ohranja dobro v človeku. Lepo je doživeti, da koncept koncerta, ki je bil prej zgolj na papirju, učinkuje in prinese tudi kakšno solzico v dvorani med občinstvom.«

Tija: Lahko opišeš projekt, ki smo ga predstavili pred kratkim?

Žan: »Razvili smo tako imenovano gledališče poslušanja – zvočno predstavo v krogu zbora. Projekt briše meje med koncertom, meditacijo in gledališčem. Posebnost je tudi ta, da so obiskovalci med predstavo lahko sedeli ali ležali na tleh in so tako bili res potopljeni v zvok. Premiera je potekala 13. decembra 2025, s predstavo Kot da kličem jaz. S projektom želimo raziskovati, kako poslušalec postane del glasbenega prostora, ne le opazovalec, in mu omogočiti kontemplativno izkušnjo poslušanja glasbe.«

Tija: Kje vidiš zbor v prihodnosti, kakšna je tvoja vizija oz. kako nas boš usmerjal?

Žan: »Mislim, da smo v našem kolektivu šele na začetku raziskovanja potenciala pevskega zbora v kontekstu glasbeno-scenske umetnosti. Veliko je še idej, ki bi jih rad preizkusil, obenem pa pevce spodbujal k celostnem razvoju – tako v smislu obvladovanja svojega glasu kot igre in giba.«

Tija: Od kod ideje za repertoar in koncerte? Imaš pri tem kakšno pomoč?

Žan: »Ideje prihajajo iz zelo različnih virov in niso povezane z glasbeno zvrstjo. Pogosto pa izbiram tista dela, ki jih lahko povežem z raziskovanjem osebnih procesov in skupne človeškosti. Nagovarjajo me eksistencialna, epistemološka in etična vprašanja, med njimi minljivost in presežno, porajanje zaznav in pomena, razmerja moči med posameznikom in skupino. Glasbena dela pa so samo osnova, ki lahko dobijo zelo različne pomene, odvisno od tega, kako jih povežemo v koncept koncerta.

Zelo mi pomaga sodelovanje z umetniškim odborom, kjer razvijamo ideje, si ogledamo posnetke drugih glasbeno-scenskih del in se brusimo z raznolikimi pogledi. Tudi sprotne vaje z zborom, kjer izvedemo kak eksperiment, so lahko inspiracija.«

Tija: Kako se pripravljate na koncert?

Korepetitorka in pevka Ana P. opiše: »Priprave na koncert se pri meni začnejo že nekaj mesecev prej – v trenutku, ko od dirigenta prejmem seznam predvidenega repertoarja. Pred sekcijskim delom pregledam partiture, linije vsakega glasu posebej ter skupne harmonije, nato označim zahtevnejše dele, kjer bo potrebno več časa za utrjevanje s pevci. Zatem sledi poslušanje posnetkov izvedb drugih izvajalcev, ki mi dajo ideje za interpretacijo in občutek o skladbi. Obenem seveda poteka usklajevanje in razpravljanje z drugimi korepetitorji in dirigentom. Na sekcijskih vajah posvetimo čas učenju in utrjevanju melodij, da je sekcija čim bolj pripravljena na skupno delo. Sekcijske vaje po navadi potekajo v zgodnjem obdobju priprav na koncert. Ko se zaključijo, se moja vloga korepetitorke spremeni v vlogo pevke. Takrat se pripravljam predvsem z rednim obiskovanjem vaj, spremljanjem dirigentovih napotkov in skušam čim prej osvojiti večino programa tehnično na pamet, da se lahko posvetim zgolj interpretaciji. Na dan koncerta poskrbim, da je moj urnik čim bolj sproščen, da imam dovolj energije za hektiko urejanja in oblačenja tik pred zdajci in lahko na odru zgolj uživam v glasbi, brez dodatnega stresa.«

Pevec in član umetniškega odbora Gašper F. B. pa pravi takole: »Na zadnjem koncertu sem se res popolnoma prepustil toku. Nisem bil napet, ne nervozen; zdelo se mi je, kot da sem končno v celoti sprejel, da bo vse tako, kot mora biti. Tako globoko je moje zaupanje v zbor, da dvom preprosto nima več prostora. Posebej sem vesel, da imam priložnost biti del umetniškega odbora v ključnih trenutkih – pri oblikovanju koncertne zgodbe, pri samem ‘rojevanju’ koncerta. To mi daje občutek, da sem od znotraj doživel, kako se vse skupaj sestavlja v nekaj večjega. Celotna priprava mi pomeni eno veliko doživetje – prežeto z ljubeznijo do petja, skupnosti in umetnosti, ki nas povezuje.«

Tija: Kaj si želiš, da bi poslušalci odnesli s seboj?

Žan: »Občutek, da so bili za trenutek res tukaj in zdaj. Da se jih je glas dotaknil tam, kamor besede ne sežejo, in da so za trenutek znova začutili radovednost do življenja.«

Tija: Če bi bil zbor pesem, katera bi to bila?

Žan: »Ni je tako lepe.«

Več o pevskem zboru Tukan in zmaj lahko preberete tudi TUKAJ.