Foto: im.puls art
V petek, 11. septembra, se je s koncertom Slovenskega okteta v Atriju Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani začel pilotni koncertni cikel z naslovom PLEČNIK & A-CAPPELLA, ki bo, kot pravi organizator im.puls art, če se izkaže kot občinstvu zanimiv oziroma privlačen, morda postal tradicionalen. »Primernih Plečnikovih lokacij je v Ljubljani dovolj za več let,« še dodaja umetniški vodja Niko Houška.
Zamisel o povezovanju Plečnikove arhitekture z glasbo, z drugimi besedami, zamisel, da bi odlični objekti našega priznanega arhitekta, ki jih v Ljubljani nikakor ni malo, ponudili svoje akustične prostore glasbeni muzi, ni nova. Da se je udejanjila prav letos, tegobam, ki jih prinaša novi koronavirus, navkljub, so razlogi jasni. »Plečnik je med Ljubljančani prisoten vsakodnevno, letos pa lahko rečemo, da je ta tema še bolj aktualna. Bliža se namreč 150-letnica Plečnikovega rojstva. Ob tej priložnosti je Vlada Republike Slovenije pripravila vse potrebno za nominacijo njegovih izbranih stavbnih in urbanističnih del v Ljubljani za vpis na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine,« pojasni razloge za to svežo novost na koncertnem področju Niko Houška.
Plečnikov cikel bo obsegal pet koncertov, ki se bodo odvijali na petih različnih Plečnikovih lokacijah. Prvi je zazvenel v atriju Narodne in univerzitetne knjižnice, po oceni poznavalca Plečnikovega opusa Andreja Hrauskyja, enega njegovih najpomembnejših del. Knjižnica je pravo bogastvo arhitekturnih domislic in simbolov, zanimivih zgodb, ki pričajo o genialnosti njenega načrtovalca. Gradili so jo v viharnih letih vojne in jo leta 1941 tudi dokončali. Zgrajena je tako, da v svojih nedrjih skriva zanimiv atrij. V njem se že vrsto let odvijajo koncertni dogodki in razstave.
Narodna in univerzitetna knjižnica
Med izbranimi lokacijami je tudi Cerkev sv. Cirila in Metoda za Bežigradom, prizorišče drugega koncerta, ki ima zanimivo zgodbo. Cerkev je nekoč stala na območju današnjega Gospodarskega razstavišča ob prvotni baročni cerkvi sv. Krištofa, ki ju je Plečnik zanimivo povezal. Da bi Gospodarsko razstavišče lahko razširili, so obe cerkvi porušili, Plečnikovo pa ponovno zgradili na drugi bežigrajski lokaciji.
Jože Plečnik se je iz Prage preselil v rodno Ljubljano, da bi tu uresničil svojo vizijo o preoblikovanju mesta v narodno prestolnico po vzoru antičnih mest. Do smrti je živel v hiši v Trnovem, ki jo je po vrnitvi iz Prage zase sprojektiral sam in je danes muzej ter prizorišče številnih kulturnih dogodkov. Na muzejskem vrtu se bo dogodil tretji koncert cikla.
Zadnja dva koncerta bosta gostila dva Plečnikova ljubljanska sakralna vrhunca, in sicer Cerkev sv. Frančiška Asiškega v Šiški in Cerkev sv. Mihaela na Barju, zelo različni, obe dih jemajoči arhitekturni mojstrovini. Prva monumentalna, v strogem klasicističnem slogu z značilnimi stebri, bogatim okrasjem in obilno akustiko, je nastala po naročilu frančiškanov. Drugo je naročil trnovski župnik, Plečnikov nečak, nastala je majhna, razen vznožja, ki je kamnito, samosvoja lesena cerkev, prilagojena mehkemu terenu Ljubljanskega barja z značilnim mostom do vhoda skozi ploščati stolp.
»Izhodišče je bil Jože Plečnik,« pojasnjuje nastanek programa prvega cikla koncertov PLEČNIK & A-CAPPELLA Niko Houška. »Sprehodili smo se po njegovih arhitekturnih biserih in odbrali omenjene lokacije kot prizorišča koncertnih dogodkov, pri tem smo imeli seveda v mislih, ne le primerno akustiko prostorov, temveč tudi okoliščine, ki narekujejo upoštevanje priporočil NIJZ. Odločili smo se, da v te prostore umestimo vokalne sestave, in odbrali pet ansamblov. Težili smo k temu, da bo izbor kar se da pester in zanimiv in da bo pritegnil različno občinstvo. K sodelovanju smo tako povabili Slovenski oktet, gospelski zbor BEE GEESUS s solistko Nuško Drašček, skupino JAZZVA, Komorni zbor KGBL in INGENIUM ENSEMBLE. Želeli smo, da je oblikovanje posameznih koncertnih sporedov unikatno. Umetniške vodje skupin smo zato povabili na Plečnikove lokacije in jih spodbudili, da koncertne sporede oblikujejo glede na občutke in vtise, ki so jih dobili v njim ponujenih koncertnih prizoriščih. S tem procesom smo želeli vzpostaviti kreativni dialog med ustvarjalcem in arhitekturno mojstrovino. Izjema je le projekt Ko spregovori Aleja slovenskih skladateljev, ki sem ga zaupal Jožetu Vidicu, umetniškemu vodji Slovenskega okteta.«
Cerkev sv. Cirila in Metoda za Bežigradom
Plečnikova hiša v Trnovem
Foto: Matevž Paternoster
Sprehod po Aleji slovenskih skladateljev
Primož Trubar, Jacobus Gallus, Stevan Mokranjac, Gregor Rihar, Anton Foerster, Anton Hajdrih, Vatroslav Lisinski, Hrabroslav Volarič, Hugolin Sattner, Emil Adamič, Miroslav Vilhar, Davorin Jenko, Fran Gerbič, Kamilo Mašek in Benjamin Ipavec so skladatelji, ki so zaznamovali slovensko glasbeno tvornost preteklih stoletij do te mere, da jih je Glasbena matica leta 1932, 1937 oz. 1938 počastila z doprsnimi obeležji kiparja Lojzeta Dolinarja. Po zamisli Jožeta Plečnika, ki je v tridesetih letih 19. stoletja oblikoval Vegovo ulico kot značilno kulturno os na nekdanjem jarku ob obzidju srednjeveške Ljubljane, so kipi dobili svoje domovanje v parku na Vegovi, kjer stojijo še danes. Res je, niso vsi ti skladatelji slovenskega rodu, Lisinski je bil Hrvat, Mokranjac Srb, Foerster Čeh. Upoštevati je treba, da so vsi trije pustili svojo sled v naših krajih in pa dejstvo, da pojem slovenskosti takrat ni imel tako eksaktnega pomena, kot ga ima danes.
Aleja slovenskih skladateljev je pritegnila pozornost Jožeta Vidica, umetniškega vodje Slovenskega okteta, ki je za uvodni koncert pripravil program najbolj znanih in največkrat izvajanih del omenjenih avtorjev. »Trideset let je že tega, kar sem prvič vstopil v glasbeno šolo na Vegovi,« se spominja Jože Vidic, »takrat so mojo pozornost pritegnili ti impresivni kipi. Vseskozi smo hodili mimo njih. V času se je zdelo, kakor da jih ni, a so bili, postavljeni z razlogom; to so bili veliki možje, veliki glasbeniki, ki so premikali oz. postavljali nove standarde v tedanjem času.« Vidic je izmed številnih del omenjenih avtorjev izbral tista najbolj znana, največkrat izvajana, skladbe, ki so bile še pred dvema desetletjema v repertoarjih slehernega slovenskega zbora. »To drži, tudi Slovenski oktet jih je imel tedaj mnogo na repertoarju, danes jih pa na koncertnih odrih ni več slišati, kar je škoda. Ko sem oblikoval ta program, sem imel v mislih, da mora nastati zaokrožena celota, da ne sme nobena skladba delovati kot tujek, tako je nastal logičen preplet zborovskih uspešnic neke dobe.«
Občinstvo, zvečine nekoliko starejša generacija ljubiteljev zborovske glasbe, je bilo navdušeno nad repertoarjem in nad izvedbo Slovenskega okteta, ki se je tokrat predstavil v znatno pomlajeni zasedbi. »Ansambel stopa v 70. leto delovanja. Sam pojem v njem že 24 let (skupaj z Janezom Trilerjem in Matejem Vojetom, ki tokrat ni nastopil z nami),« pojasnjuje Jože Vidic, »normalno je, da se obrazi v njem menjujejo. Pride čas, ko je treba narediti bilanco, se ozreti nazaj in prepustiti mesto mlajšim. V tej zasedbi delujemo dve leti, danes smo si morali pomagati še z dvema pevcema, ki sta nadomestila obolela člana.«
Slovenski oktet sestavljajo sami poklicni glasbeniki, zato podobne zagate kar hitro rešijo, pa čeprav imajo vselej več želez v ognju. »Res je, pred nekaj dnevi smo otvorili Kogojeve dneve v Kanalu ob Soči s popolnoma drugačnim programom, v katerem so bile tudi novitete, napisane prav za nas, v prihodnjih dneh bomo nastopili v Sakralnem abonmaju v uršulinski cerkvi, kmalu zatem še v trnovski cerkvi v Ljubljani in na vsakem od njih se bomo predstavili z drugačnim programom, kar veliko nastopov imamo te dni.«
Slovenski oktet se je v atriju Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani lepo predstavil, to je bil večer, prijazen za uho in prijeten za dušo, z g. Vidicem sva se razšla v upanju, da bo temu koncertu prihodnje leto morda sledilo nadaljevanje … »Ja, morda, možnosti je več, morda z drugimi deli istih avtorjev, morda pa drzno najavimo tiste, za katere menimo, da bi morali slediti v Aleji slovenskih skladateljev vse tja do trnovske cerkve, kot je že sam Plečnik predvidel. Kar nekaj kipov bo tam lahko našlo svoj prostor, pa naj bo to namig, morda Društvu slovenskih skladateljev in Glasbeni matici.«
Slovenski oktet v atriju NUK
Foto: im.puls art
Aleja slovenskih skladateljev
Od sv. Cirila in Metoda za Bežigradom do vrta Plečnikove hiše v Trnovem
V četrtek, 17. septembra, so v Cerkvi sv. Cirila in Metoda za Bežigradom zazvenele priredbe tradicionalnega gospela in spirituala, ki jih goji BEE GEESUS. Zbor deluje pod umetniškim vodstvom Mateja Virtiča, ki je tokrat k sodelovanju povabil tudi priznano slovensko vokalistko Nuško Drašček.
»Glede na to, da smo gospel zbor, nam cerkev kot koncertno prizorišče ni nekaj novega, tudi v drugih Plečnikovih smo že prepevali,« pove umetniški vodja Matej Virtič. Z Nuško Drašček smo že nastopali, zato imamo v repertoarju že nekaj skupnih skladb, ki smo jim tokrat dodali še nekaj novih. Zgodba Cerkve sv. Cirila in Metoda, njeno rojstvo, potovanje in ponovno rojstvo, me je spodbudila, da sem za iztočnico koncerta izbral pot, ki je pogosto težka, polna izzivov, hkrati pa osrečujoča, polna veselja in lepote.«
Tretji koncert cikla PLEČNIK & A-CAPPELLA se bo dogodil na vrtu obnovljene arhitektove hiše v Trnovem, tam bo nastopil vokalni septet JAZZVA, ki ga vodi Jasna Žitnik, saj veste, to so tisti mladi, sproščeni in razigrani pevci, ki so se lani predstavili na 2. mednarodnem tekmovanju Evrovizijski zbor leta v Göteborgu na Švedskem in zasedli 3. mesto. Ljubitelji vokalnega popa in jazza prav dobro vedo, katero vrsto glasbe najraje gojijo in v kateri najbolj uživajo. Ja, pa tudi zanimivi aranžmaji ljudskih pesmi sodijo v njihove repertoarje. Kaj bodo ponudili občinstvu tokrat? »Naš repertoar bodo sestavljale pesmi vseh nam ljubih žanrov od Michaela Jacksona pa vse do Ditke Haberl in Magnifica, v naših sočnih aranžmajih, seveda,« napoveduje umetniška vodja skupine Jasna Žitnik, »predstavili pa bomo tudi naš novi projekt Most, ki je posvečen ljudski glasbi v moderni, atraktivni a cappella preobleki. Zavestno smo se odločili za skladbe, ki nas determinirajo, v katerih se najbolje izrazimo in najbolj znajdemo, v njih udejanjamo svoje domislice in sveže ideje, kar so pravzaprav isti motivi, ki so pri ustvarjanju vodili velikane Plečnikovega kova. Ja, koronačas nam je – tako kot vsem pevcem po svetu – pokazal, kako nebogljeni smo v samoizolaciji, kako pomembno je za nas ustvarjanje v skupini, zato nam ta koncert predstavlja poseben izziv, ohranjanje dobre volje in motivacije. Pa še to: tik pred koronačasom nam je uspelo posneti novo lasersko ploščo, na katero smo uvrstili skladbe, ki predstavljajo neke vrste mejnike v delovanju zasedbe. Poimenovali smo jo kar Jazzva in seveda bo na voljo tudi na našem Plečnikovem koncertu.«
Bee Geesus
Jazzva
Foto: Adrian Pregelj
V akustičnem nasprotju med dih jemajočima arhitekturnima mojstrovinama v Šiški in na Ljubljanskem barju
Cerkev sv. Frančiška Asiškega bo 1. oktobra prizorišče četrtega koncerta, ki ga bo oblikoval Komorni zbor KGBL pod taktirko Ambroža Čopija. To je »paradni konj« priznane slovenske glasbeno-pedagoške ustanove, ki je sebi in šoli priboril že vrsto mednarodnih priznanj in nagrad. Zbor redno koncertira doma in v tujini, kjer predstavlja v prvi vrsti sodobno slovensko zborovsko tvornost, še zlasti dela najmlajše skladateljske generacije, svojih vrstnikov, torej. Kaj bodo občinstvu predstavili tokrat? Ambrož Čopi: »Veseli smo bili povabila im.puls arta in možnosti, da se predstavimo v čudoviti Plečnikovi Cerkvi sv. Frančiška v Šiški. Ta je nekaj zelo posebnega, v njeni kompleksnosti pa tudi v vsakem detajlu posebej lahko najdeš vzvod in inspiracijo za lastno umetniško izražanje. Bizantinski stil lestenca, denimo, me je nagovoril, da umestim v program nekaj pravoslavne glasbe, ki sta jo konec prejšnje sezone napisala za naš zbor Andrej Makor in Damijan Močnik. Visoki stebri, ki dajo občutek monumentalnosti Plečnikove arhitekture in majhnosti tistega, ki vstopa vanjo v želji po očiščenju in katarzi obenem, so me nagovorili z zavedanjem, da se začne vera v bolečini in želji po odrešenju. To sporočilo sem našel v skladbah Alojza Srebotnjaka in Marijana Gabrijelčiča. Zanimivo mi je bilo opazovati različne oblike svetil v cerkvi in razporeditev svetlobe. Sama kvadratna oblika cerkve in oltar, ki ga je sicer Plečnik zasnoval v središču cerkve, dajejo prostoru občutek templja. Svetloba se izraža skozi luč v nas, Bogu ali soncu. Tako je del programa, skladbe Mateja Kastelica, Močnika, Makorja in Tadeje Vulc, namenjen svetlobi. Uvodna skladba bo Merkujeva Voda rajna, romarska pesem, ki na poseben način združuje staro z novim in ljudsko s sakralnim, tej pa bo sledila Ave Maria mladega skladatelja Tineta Beca.
Del programa je zbor naštudiral že v času pred korono, novitete pa julija meseca. Želeli smo čim hitreje zakorakati v novo sezono z novitetami in izkoristiti čas, saj nas konec meseca čaka nastop ob 100. obletnici tekmovanja Seghizzi v Gorici, novembra pa pomemben nastop na slavnostnem koncertu ob 50-letnici državnega tekmovanja Naša pesem v Mariboru.
Vaje zdaj potekajo po priporočilih NIJZ z maskami. Hvaležni smo, da imamo na KGBL dovolj velike prostore, da nam je delovanje do nadaljnjega omogočeno. V prihodnost gledamo z optimizmom, kaj nas bodo naučile izkušnje na tej poti, pa bomo še videli.«
Komorni zbor KGBL
Cerkev sv. Frančiška Asiškega v Šiški
Prvo izvedbo koncertov PLEČNIK & A-CAPPELLA bo sklenila vrhunska mednarodna vokalna zasedba INGENIUM ENSEMBLE, katere umetniški vodja je Blaž Strmole. Skupina je redno prisotna na tujih festivalih, odkar je na uglednih tekmovanjih v Leipzigu, Arezzu in Tolosi posegla po najvišjih nagradah. Tokrat bo nastopila v nekoliko prenovljeni zasedbi, Kaj bodo ponudili občinstvu v Cerkvi sv. Mihaela na Barju? O vsebini nastopa Blaž Strmole takole: »Z zasedbo Ingenium smo za nastop v okviru Plečnikovega cikla v Cerkvi sv. Mihaela na Barju pripravili slikovit izbor nabožno-posvetnih pevskih skladb z naslovom Iz svetega v svet, ki se bo poskušal slogovno približati tako svojevrstnosti koncertnega prizorišča kot domišljiji njegovega stvaritelja Jožeta Plečnika.
Cerkev sv. Mihaela na Barju je v primerjavi z ostalimi Plečnikovimi stvaritvami v Ljubljani že zavoljo svoje zasnove, dograditve in zlasti notranje opremljenosti za glasbene izvajalce sila težaven in izjemno zahteven prostor, zato nam dodelitev tega prizorišča predstavlja edinstven izziv tako pri sami postavitvi kot izbiri primerne glasbe. Nabožne skladbe katoliškega, protestantskega in pravoslavnega porekla bodo tokrat ob odsotnosti varnega okolja kamnitih svetišč zazvenele precej bolj neposredno, krhkeje, lahko bi rekli celo prvinsko, kakor naj bi svoje krščanstvo občutil in doživljal tudi sam Plečnik. Po drugi strani pa bo izbor evropskih ljudskih napevov po zgledu Plečnikove izbire notranjega okrasja kljub sijajno dovršenim priredbam dokazal svojo izvorno preprostost, prikupnost in življenjsko radost.
Ingenium Ensemble je spričo takoimenovanih zdravstveno-varnostnih ukrepov tako kot večina glasbenih ustvarjalcev po svetu utrpel odpoved vseh načrtovanih gostovanj , pravzaprav popolno prepoved javnega nastopanja. Šele avgusta smo prvič po dolgem času nastopili na Tirolskem. Vrnitev na oder, še posebej na domače, slovensko prizorišče, nas navdaja z veliko radostjo, zato smo nadvse hvaležni za povabilo k sodelovanju v ciklu PLEČNIK & A-CAPPELLA, kjer lahko tudi sami s svojo ustvarjalnostjo postanemo del izvirne in domiselne pobude za izvedbo zanimivega tematskega niza glasbenih dogodkov.«
8. oktobra se bo torej sklenil prvi koncertni cikel PLEČNIK & A-CAPPELLA. »Kot sem že omenil, je to pilotni projekt, ki bo pokazal, ali bi bilo smiselno nadaljevati s tem ciklom,« pove že po uvodnem koncertu umetniški vodja projekta Niko Houška, »primernih Plečnikovih lokacij je v Ljubljani in okolici še veliko, tu so še druge cerkve in posvetni prostori, zakaj pa ne Žale, ljubljanska tržnica ali Tromostovje … Veliko teh pa v tem trenutku (ko novi koronavirus še ni utišan) za to dejavnost ni primernih.«
Z naslovom PLEČNIK & A-CAPPELLA so se pri im.puls.artu omejili tako na področju prizorišč kot tudi na področju izvajalcev, ki naj bi izhajali izključno iz vrst vokalnih zasedb. To je svojevrstno priznanje slovenski zborovski ustvarjalnosti in poustvarjalnosti, ki je vse prevečkrat podcenjena, še zlasti na domačem terenu in še posebej tam, kjer bi ji priznanje lahko izrekli v obliki trajnejše spodbude. In nenazadnje: tudi v osrednjem slovenskem dnevniku našega vrhunskega zborovstva ne imenujejo z veliko začetnico, pevsko kulturo imenujejo »samo amaterska«, kot taka pa na njihovo kulturno stran seveda ne sodi. Tokrat so bili pripravljeni – kot kaže – narediti izjemo.
Ingenium Ensemble
Foto: Andrej Grilc
Cerkev sv. Mihaela na Barju
