Foto: Janez Kotar
Katarina Pustinek Rakar je profesorica solfeggia in harmonije na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, poučuje pa tudi na ljubljanski Akademiji za glasbo. Je predstavnica mlajše srednje generacije slovenskih skladateljev. Poleg kompozicije v razredu Pavla Mihelčiča je študirala še oboo in solopetje. Njen skladateljski opus obsega tako vokalna kot tudi instrumentalna dela, ljubitelji zborovske glasbe pa jo poznamo predvsem kot pronicljivo, natančno, urejeno, plodno ustvarjalko del za najrazličnejše zborovske zasedbe. S posebnim veseljem ustvarja predvsem za tiste poustvarjalce, ki ji ne postavljajo kompozicijskih in izvajalskih omejitev. Mednje zagotovo spada Zbor Slovenske filharmonije, vokalni korpus, ki nas bo pod taktirko odličnega dirigenta, njenega cenjenega prijatelja Sebastjana Vrhovnika, 29. novembra letos v Dvorani Marjana Kozine popeljal v skladateljičin svet zvokov, harmonij, spominov, dvomov, temine in vedrine. Katarina Pustinek Rakar je iz svojega več kot sto enot obsežnega opusa izbrala tistih dvaindvajset, ki jo najbolj označujejo, opredeljujejo, predstavljajo …, ter iz njih spletla zaokroženo celoto z naslovom Pój! Sing!.
Katarina Pustinek Rakar, vse najboljše ob 40. rojstnem dnevu. Ste že proslavili ali še boste?
Hvala za čestitke, dogodek bo nekaj dni po koncertu.
Svojo zgoščenko ste poimenovali Pój! Sing!, prvič jo bomo lahko vzeli v roke na dan koncerta, 29. novembra. Ste ena redkih slovenskih ustvarjalk, ki se lahko ob svoji 40-letnici pohvali z izborom svoje vokalne tvornosti v tako prestižni izvedbi, kot je Zbor Slovenske filharmonije pod vodstvom Sebastjana Vrhovnika.
V Slovenski filharmoniji so zelo naklonjeno prisluhnili moji zamisli in bili pripravljeni posneti projekt z njihovim profesionalnim ansamblom. K sodelovanju smo povabili še Sebastjana in skupaj sva za zgoščenko izbrala dvaindvajset najbolj značilnih a cappella vokalnih del iz mojega opusa. Izkoristili smo vse možne zasedbe, ki jih ansambel ponuja, mešano, moško in žensko. Naslov sem si izposodila iz skladbe The First Spring Day, napisane na poezijo Christine G. Rossetti.
Kako so potekale priprave? Kar nekaj časa se že posvečate temu projektu.
Snemati smo začeli že lani junija, medtem pa sem napisala še nekaj skladb, ki se nam jih je zdelo vredno vključiti v projekt. Prosila sem za dodatne termine snemanja, ki so mi jih v Slovenski filharmoniji prijazno odobrili. Tako smo zadnje skladbe posneli avgusta letos.
Na koncertu 29. novembra 2019 v Dvorani Marjana Kozine ob izidu zgoščenke in 40. jubileju Katarine Pustinek Rakar bo Zbor Slovenske filharmonije pod vodstvom dirigenta Sebastjana Vrhovnika predstavil izbrana dela iz skladateljičinega opusa.
Foto: Janez Kotar
Ko prebiram program zgoščenke, opazim v njem tri sklope: skladbe na besedila tujih avtorjev v tujih jezikih, s temi se nekako zazirate v širši evropski prostor, potem so tu dela na stihe slovenskih poetov, namenjena predvsem domačim poustvarjalcem, in pa priredbe slovenske ljudske tvornosti. Med skladbami zasledim tri v angleškem jeziku, to so pravzaprav tri novitete, Two songs of spring in Remember, vse tri na besedila angleške pesnice iz obdobja romantike, Christine G. Rossetti, na stihe katere je pisal celo Gustav Holst.
Od omenjenih treh je najprej nastala skladba Remember, in sicer na angleški razpis za nova dela, pri katerem je bilo omenjeno besedilo določeno. Takrat sem se s poezijo te avtorice prvič srečala. Takoj sem se zaljubila vanjo, njeni stihi so mi postali zelo ljubi, dotaknili so se me zaradi svoje liričnosti, izpovednosti, tekočega pripovednega loka. Kasneje sta nastali še obe Pomladni pesmi (Another Spring in The First Spring Day), prav tako napisani za – tokrat – švedski razpis. Sprva nisem nameravala napisati dveh, tudi besedili nista mišljeni kot sklop, sama sem ju združila, ker se mi je zdelo, da se njuna tematika povezuje.
Uvodna skladba zgoščenke Das Rufen der Seelen (Ko duše pokličem) je nastala pred dvema letoma za Martino Batič in Švedski radijski zbor. Delo je gotovo z nekim namenom uvodna skladba zgoščenke.
Res je, razmišljala sem, da bi bil to tudi naslov projekta, pa smo se po tehtnem premisleku vendarle odločili za Pój!, ki je bolj splošen, še bolj nagovarjajoč. Martina Batič je za svoj koncert s Švedskim radijskim zborom spodbudila nastanek tega dela in mi prepustila izbiro teksta in tematike. Namig je bil le, da bo koncert v začetku adventa, ob prazniku luči (zelo pomembnem za Švede). Odločila sem se za besedilo Alme Karlin, ki ima zelo pomenljivo sporočilo, spodbujanje k spoštovanju, razumevanju, enakosti med narodi in vsebuje tudi odsek »bliža se preobrat, preobrat k svetlobi!«. Skladbo je leto pozneje izvedel tudi zbor BBC v Londonu, izbrana je bila na natečaju Britanske akademije pesnikov, skladateljev in avtorjev (British Academy of Songwriters, Composers & Authors).
Švedski radijski zbor z dirigentko Martino Batič v Stockholmu po izvedbi skladbe Das Rufen der Seelen (Ko duše pokličem)
Foto: osebni arhiv
Tudi naslednja skladba, Libertas animi cibus, ima zelo zanimivo zgodbo za sabo.
Skladbo mi je naročil Sebastjan Vrhovnik, z njim sodelujem že dolgo vrsto let, zelo spoštujeva in ceniva drug drugega. Mislim, da je to opaziti v projektih, ki jih delava skupaj. Omenjeno delo je nastalo za Mešani zbor Obala Koper, in sicer za njihov projekt Med vsemi jeziki je najbolj odličen latinski. Iz zbirke Carmina proverbialia sem izbrala besedilo, ki ga je v 16. stoletju uglasbil tudi Gallus, Libertas animi cibus (Hrana duha je svoboda). Nastal je neke vrste sodoben madrigal, ki se s kontrapunktičnimi postopi in tehniko »cori spezzati« ozira v preteklost, vključuje pa tudi nekatere modernejše kompozicijske pristope.
Lansko leto je mednarodna Fundacija Adkins Chiti – Ženske v glasbi iz Rima (Fondazione Adkins Chiti donne in musica) objavila razpis, namenjen izključno ženskim ustvarjalkam. Med 420 skladateljicami iz 196 držav sveta ste bili tudi vi, prijavili pa ste se prav s skladbo Libertas animi cibus in bili izbrani med deseterico nagrajenk.
Odzvalo se nas je res veliko skladateljic. Razpis je bil namreč precej široko zasnovan in ni omejeval del z zasedbo, lahko smo tudi poslale že izvedene in objavljene skladbe. Navedeno je bilo le, da naj bi se z vsebino naših skladb poklonile 70. obletnici podpisa deklaracije o človekovih pravicah. Fundacija je z omenjenim razpisom želela poudariti, kako ključna je vloga žensk pri ustvarjanju in poustvarjanju svetovne kulturne dediščine. Med svojimi deli sem izbrala Libertas animi cibus zaradi ustrezne tematike in ker se naslanja na tradicijo madrigalnega petja, ki je doma prav v Italiji.
Med 420 skladateljicami iz 196 držav sveta je bila Katarina Pustinek Rakar novembra 2018 v Rimu izbrana med deseterico nagrajenk mednarodne Fundacije Adkins Chiti – Ženske v glasbi.
Foto: osebni arhiv
Namen razpisa je bil poudariti, kako ključna je vloga žensk pri ustvarjanju svetovne kulturne dediščine.
Če govoriva o vašem prodoru na evropsko zborovsko prizorišče, lahko dodava, da so vam v zadnjem času pri tem lepo pomagali tudi vokalna skupina Gallina in umetniška vodja Ana Erčulj s skladbo za Ravensbrück in Primož Kerštanj z zborom Carmen manet, ki je lansko leto tudi z vašo skladbo zmagal na prvi zborovski evroviziji v Rigi.
Gre za dragocena sodelovanja z glasbeniki, ki jih zelo cenim, najbrž je tudi obratno, če mi zaupajo in naročajo dela. To so bila dela za specifične priložnosti, temu sem se poskušala čim bolj prilagoditi, mislim, da mi je kar uspelo, glede na odmev in rezultate.
Sklop del na besedila slovenskih pesnikov zajema na zgoščenki poezijo Alme Karlin v prevodu Marije Javoršek, dela Rudolfa Maistra, Olge Weissbacher, Cirila Zlobca, Marka Pavčka, Lili Novy, Franeta Milčinskega Ježka, Neže Maurer in Toneta Pavčka. Kaj vas priteguje v poeziji teh avtorjev?
Večina teh del je nastala po naročilu. Besedila vedno izbiram glede na tematiko koncerta, na to, kje bo delo izvedeno, kakšnemu občinstvu je namenjeno … Omama krvi Alme Karlin se je tako prilegala tematiki koncerta, posvečenega 100-letnici konca 1. svetovne vojne, Posmrtno idilo Rudolfa Maistra sem izbrala na pobudo Mitje Gobca, ki je želel, da bi bilo uglasbenih več Maistrovih tekstov. Besedilo Tam nekje pa je Olga Weisbacher, ki je tudi sama glasbenica oz. pevka, napisala na mojo glasbo, skladba je nastala torej v obratnem zaporedju. Tako nekako nastajajo moja dela.
Govoriva o skladbah, ki so namenjene izključno pevcem. V vašem opusu so sicer tudi instrumentalna dela, vendar pa se zdi, da vam je vokal še posebej blizu, saj ste tudi sami pevka in zborovodkinja.
Ja, zelo veliko izkušenj imam s petjem. Pojem pravzaprav, odkar sem na svetu. V nižji in srednji šoli sem se pevsko izobraževala pri prof. Marjanu Trčku, pela sem v različnih zborih, se izobraževala v zborovskem petju in zborovodstvu, tudi sama sem vodila zbore – teh izkušenj je kar nekaj.
Zborovski zvok vas zelo priteguje, o tem priča veliko število del za te zasedbe. Kaj pa samospev, se tudi v tej zvrsti najdete?
Tudi samospev je ena od mojih paradnih disciplin, če se lahko tako izrazim. Že nekaj časa načrtujem zbirko samospevov, ker se jih je že kar nekaj nabralo. Zelo veliko samospevov pojejo kolegi s Konservatorija, vem pa, da jih radi izvajajo tudi drugod po Sloveniji. Nekaj je tudi takih, ki še niso bili javno izvedeni in čakajo na primerno priložnost.
Zbori, kot pravite, nastajajo predvsem po naročilu. Tako je nastala tudi skladba pisal bi ti lepe pesmi na stihe Marka Pavčka. Posvetili ste jo Zboru Slovenske filharmonije ob 25-letnici delovanja. V tem zboru ste nekoč tudi peli, kajne?
Tako je, eno sezono sem prepevala tam, še v času študija. Spoznala sem veliko zborovske literature. Takrat so nastajali posnetki za Slovensko antologijo zborovskih skladb, sodelovala sem pri več projektih, a cappella in vokalno-instrumentalnih, saj veste, filharmonični zbor veliko sodeluje tudi z orkestrom. To je bil zame zelo, zelo dragocen čas. Po diplomi pa sem se posvetila družini, poučevanju in skladanju.
Z družino med nastopom na festivalu Družina poje na Bogenšperku
Foto: osebni arhiv
Ko se človek zazre v vaš opus, se zdi, da je v njem veliko liričnih trenutkov. Je lirika del vašega značaja, je tisto, za kar ste se odločili ali pa morda stvar nekega ustvarjalnega obdobja?
Mislim, da gre predvsem za obdobje. V mojem opusu je veliko del, ki niso lirična, skladbe so izpovedno in karakterno zelo različne. Velikokrat se zavestno trudim spremeniti melos, da bi se skladbe med seboj kar se da razlikovale. V zadnjem času je za Komorni zbor Ave nastala skladba, ki je vse prej kot lirična, upam, da jo bomo imeli priložnost kmalu slišati.
Med deli, ki jih bomo zasledili na zgoščenki Pój! so poleg skladb za odrasle tudi take za mladinski zbor. Kolikšen delež imajo le-te v vašem opusu?
Zagotovo ne tako velik kot tiste za odrasle zasedbe. Na zgoščenko smo jih uvrstili predvsem zaradi pestrosti programa. V mojem opusu je največ mešanih zborov, nato moških, ženskih pa zelo malo, ta zasedba na zgoščenki izvaja skladbe, ki so v večini nastale za mladinske zborovske sestave. Skladba Strah je nastala za mladinski zbor RTV Slovenija in Tomaža Pirnata, skladba Razpotje pa je leta 2013 nastala na pobudo JSKD za Potujočo muziko. Nastanek skladbe Otrok je spodbudila Mihela Jagodic, prav zaradi manjka v zborovski literaturi za ženske zbore, krstno pa jo je izvedel ženski del zbora Obala Koper in njihov takratni dirigent Sebastjan Vrhovnik.
Odlomek iz skladbe Razpotje
Imate svoj krog ljudi in zborov, za katere najpogosteje pišete, to so Martina Batič, Sebastjan Vrhovnik, Branka Potočnik Krajnik, Slovenski oktet, Andrej Misson …
Ja, zagotovo je prednost ustvarjati za nekoga, ki ga zelo dobro poznaš. Ko pišem, že slišim, kako bo skladba zvenela na odru. To je privilegij, če lahko tako rečem, še posebej, če so naročniki zelo dobri sestavi ali celo profesionalne zasedbe. Če pa naročnika ne poznam, kot je bilo to v primeru Švedskega radijskega zbora, potem pred pričetkom ustvarjanja poslušam veliko njihovih posnetkov ali grem na njihove vaje in koncerte, da spoznam njihove glasove in barve, tako se jim laže prilagodim.
V zadnjem delu zgoščenke nam ponudite svoje priredbe ljudskih pesmi, s temi se pravzaprav začenja vaša kompozicijska pot. Ali to pomeni, da ste v ljudskih temah našli navdih za svoje komponiranje?
Na začetku, ko te naročniki šele spoznavajo, segajo raje na »varnejša« področja, to pa so gotovo priredbe ljudskih. Na začetku sem malo in zelo počasi ustvarjala, takrat sem še iskala svoj izraz. V času študija sem veliko eksperimentirala, sčasoma pa se nekako opredeliš v svojem slogu, stvari stečejo in nastajajo same od sebe. V zgodnjem obdobju mi je bilo v pomoč, da sem se oprla na že znano temo, tej pa dodala svojo noto, danes mi je to že odveč, kar nekakšna utež, breme. Veliko raje se lotevam poezije, ki pripoveduje zgodbo in mi daje proste roke glede glasbenih elementov. Pri prirejanju ljudskih pesmi pa me vedno spremlja spoštovanje do izročila, zaradi česar se trudim ohraniti ljudski melos v vsej njegovi prvinskosti. Ker ljudska pesem nezadržno izginja iz vsakodnevnega življenja, jo moramo ohraniti vsaj na koncertnem odru.
Katere slovenske ljudske ohranjate na svoji CD-plošči? Vam je morda izročilo katere od naših pokrajin ljubše od drugih?
Nimam določene pokrajine, ki bi mi bila najljubša. Običajno izbiram glede na dopadljivost melodije in glede na tematiko. Ko sem pisala za ženski zbor Carmen manet oz. za njihov nastop na zborovski evroviziji, je bila pomembna zgodba, vsebina, ne pa to, iz katere slovenske pokrajine prihaja pesem. Je pa res, da ima osrednja Slovenija teh zapisov manj kot obrobne pokrajine. Na CD sem uvrstila skladbo iz Luč , prirejeno za moški zbor, prekmursko iz Kroga, skladbo Knez Marko, ki je nastala po zapisih ljudskih besedil in napevov iz Koroške in Gorenjske, pesmi iz Ziljske doline, pa pesem Nocoj je edna lüšna noč po napevu iz Beltinec, v skladbo Ti-di-di-di-drajsa pa sem združila slovenske ljudske, ki mi jih je leta 2012 zapel moj tast Anton Rakar iz Šmarce pri Komendi.
Ali se ljudske tematike lotevate na drugačen način kot umetne pesmi oz. kako bi se recimo slogovno opredelili v tej in oni zvrsti glasbe?
Najteže je opredeljevati svoj slog, težko bi se opredelila. Zagotovo pišem tonalno, tudi če se tonaliteta zelo hitro menjuje, imamo pri poslušanju občutek, da so harmonije v nekem sorazmerju. Skladba Ljubezni vonj je recimo nastala še v času študija, pa je glede harmonije že zelo drzna. V zadnjem času se veliko bolj kot s slogom ukvarjam s tem, da poskušam zapisati tisto, kar slišim v sebi, in to na čim razumljivejši način, da skladba ni prezapletena, kar bi se mi zelo lahko zgodilo, saj slišim zelo goste harmonije. Ostajam zvesta sama sebi, a se hkrati trudim, da izvajalci ne bi imeli preveč težav pri branju in izvajanju.
Ali bi to zgoščenko lahko poimenovali neke vrste »antologija vašega zborovskega ustvarjanja«?
Zagotovo je neke vrste antologija oz. prerez mojega vokalnega ustvarjanja. Verjamem, da gre za disciplino, ki mi je najbliže, v kateri se dobro počutim, kjer imam veliko izkušenj; mislim, oziroma upam, da se to tudi sliši.
Ste predana pedagoginja. Kaj opažate pri mladih, kaj vas pri njih navdušuje, morda celo navdihuje?
Pedagoško delo imam zelo rada. Poučujem solfeggio in harmonijo, morda se sliši čudno, a lahko rečem, da se pri tem tudi sama vedno kaj novega naučim. Zelo ljubo mi je delati z mladimi ljudmi, rada jih imam in spoštujem njihova prizadevanja in trdo delo. Vsako leto z novo generacijo prihaja nova energija, nov zanos, ki dajeta tudi meni svež zagon.
Pri pouku harmonije na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani
Foto: osebni arhiv
Kaj vas čaka v prihodnje, kakšne načrte imate, kakšne želje?
Pred sabo imam dve večji naročili, in sicer za APZ Tone Tomšič in Oktet vrtnica iz Primorske oz. dirigenta Matjaža Ščeka, obe sta zelo posebni. V načrtu pa imam tudi izid zbirke samospevov, mogoče do izida dodam še kakšnega. Želje zagotovo so, tudi za kaj večjega, vokalno-instrumentalnega na primer, vendar pa mi trenutni življenjski slog tega ne dopušča. Sem žena, mati treh otrok, poučujem na dveh ustanovah, tako da je vse, kar nastane poleg tega, čudež.
Čestitke še enkrat ob jubileju, čestitke za lep avdio izdelek, vse dobro tudi v bodoče.
Najlepša hvala vam za pogovor.
