Priložnost za spoznavanje in povezovanje z ljudmi iz drugih kultur

Pogovor z Bruceom Rogersom, dirigentom zbora Mount San Antonio College Chamber Singers iz ZDA

V dneh, ko je lestvica naših prioritet postavljena na preizkušnjo in smo v veliki meri omejeni na bivanje, delovanje v svojih domovih, brez fizičnega druženja, smo bržkone vsi nenadoma začutili večjo potrebo po srečanjih, skupnosti, četudi le virtualni. Onemogočeni so vsi glasbeni, med njimi tudi zborovski dogodki v živo, za nekaj časa mora na nove priložnosti in varnejše trenutke počakati enkratna energija, ki nastaja v vzajemni komunikaciji med izvajalci in poslušalci. A naša sodelovanja lahko morda še intenzivneje zaživijo v naših mislih, razmišljanjih, ustvarjalnosti in domišljiji. V tem obdobju bomo zato nanizali in prepletli pogovore z dirigenti in zbori z vsega sveta, ki so v preteklih mesecih bogatili naše zborovsko dogajanje in vznemirjali naše odre. Povežimo se z njimi nekoliko drugače, vzemimo si čas in poglejmo v delavnice ustvarjanja nekaterih med njimi.

 

 

 

Zbor Mount San Antonio College Chamber Singers prihaja iz Združenih držav Amerike. Po osvojitvi številnih državnih in mednarodnih nagrad je bil povabljen na posebne nastope po vsem svetu, med drugim na enajst državnih in regijskih srečanj Združenja ameriških zborovskih dirigentov (ACDA), na najpomembnejše nastope v Kanado, na Kitajsko, v Avstralijo, Južno Afriko in po Evropi. Na Kitajskem je na mednarodnem zborovskem tekmovanju za nagrado Śinghaj v kitajskem Guangdžovu dobil dve platinasti medalji, zmagal na tekmovanju za veliko nagrado v Varni, v Gorici tekmoval za veliko zborovsko nagrado Evrope, bil prvi s pohvalo v avstrijskem Špitalu na Dravi, v Magdeburgu osvojil prvo mesto na veliki nagradi narodov ter si prislužil naziv »zbor sveta« na Mednarodnem glasbenem tekmovanju Eisteddfod v mestu Llangollen v Walesu. Z dirigentom Bruceom Rogersom sva se pogovarjala o posebnostih njihovega sestava, o izkušnjah, ki jih z zborom nabirajo na turnejah, o moči glasbe, o pripravah na lansko tekmovanje v Mariboru, o podpori, ki jim jo nudi njihov kolidž, ter še o marsičem.

 

Začniva pri vaši izkušnji zborovskih potovanj. Iz opisa zbora lahko razberemo, da je bila udeležba na tekmovanju v Mariboru le ena od mnogih vaših turnej po svetu. Od kod in kam vse potujete?

Prihajamo iz Južne Kalifornije, čeprav zaradi imena veliko ljudi misli, da prihajamo iz Teksasa. Smo dobitniki številnih nagrad z vsega sveta, zmagali smo na zborovskih tekmovanjih na Kitajskem, v Avstraliji, Južni Afriki, prejeli smo več velikih nagrad v Evropi. Če je le mogoče, se vsako drugo leto odpravimo na turnejo – udeležujemo se tekmovanj, veliko pa nastopamo tudi po Združenih državah Amerike. Izpostavim lahko naše večkratno koncertiranje na odru Carnegiejeve dvorane v New Yorku.

Kakšne razlike opažate na tekmovanjih po različnih delih sveta in različnih celinah?

Sam zelo rad potujem. Razlog, da to počnem s svojim zborom, je v prvi vrsti v tem, da lahko tako tudi pevci spoznajo različne kulture, pridejo v stik z njimi. V ZDA se večina ljudi rada drži zase – smo sami na tem velikem kosu Zemlje, z vseh strani obdani z morjem, ločeni od drugih. V Evropo ne potuje veliko ljudi, ne vedo, kakšne so druge države. Za svoje študente želim, da to izkusijo. V Sloveniji lahko spoznamo Slovence in vašo kulturo, a hkrati so tukaj še ljudje z vsega sveta. In to je tako posebno in pomembno na tekmovanjih. Da se zberemo ljudje iz toliko različnih držav in se med seboj spoznamo, ugotovimo, kako smo pravzaprav zanimiva bitja, ne glede na to, od kod prihajamo, iz katere kulture. To se mi zdi zelo pomembno spoznanje, zato skušam svojim študentom in študentkam omogočiti čim več takšnih izkušenj.

To je torej eden od glavnih razlogov, zaradi katerih hodite na tekmovanja?

Kadar zmagamo na tekmovanju, je seveda to pomembno, a v prvi vrsti hodimo na turneje prav zaradi spoznavanja in povezovanja z drugimi. Hkrati tekmovanja pomagajo študentom pri motivaciji, da čez vse leto ostanejo bolj zbrani in imajo pred seboj še drug cilj – ne le koncert doma ali nekje v bližini. Več truda se vloži v to, da si skladbe zapomnijo in res ponotranjijo, pomembno je tudi, da so sposobni dobro nastopiti v težki in stresni situaciji, ki jo tekmovanja na neki način ustvarjajo. Je skoraj kot pri športu, a vseeno gre za glasbo … Za nas je torej pomembno oboje – seveda si vsak želi zmage, a na koncu je izkušnja, ki jo lahko doživimo, pomembnejša od rezultata oziroma zmage.

Kaj bi izpostavili kot posebnost vašega sestava?

Smo skupina, ki veliko svojega časa posveča besedilu. Z besedilom se skušamo poistovetiti tudi prek mimike in z gibi. Kadar pripravljamo koncertne večere, veliko časa namenimo koreografiji – med petjem se premikamo po odru, ustvarjamo različne formacije, na vse načine skušamo prikazati besedilo in prenesti njegov pomen do poslušalcev in poslušalk. Po tem smo poznani v ZDA, to je ena od naših posebnosti, ki jo razvijamo že veliko let. Zdaj precej skupin dela podobno, a mi smo bili med prvimi, ki smo začeli s takšnim načinom nastopanja. Lahko bi rekli, da sem v vokalno glasbo skušal vnesti še nekaj teatra. V takšnem načinu dela zelo uživamo. Poleg tega, da hodimo na tekmovanja, smo redni gostje na izobraževalnih konferencah v ZDA, kamor nas povabijo organizatorji – gre za zelo prestižne dogodke in počaščeni smo, da smo nastopili že na mnogih med njimi. Predvsem pa radi širimo dobro voljo in dobro energijo, ne glede na to, ali gre za gala koncert, tekmovanje ali pa za nastop na prijateljevem dvorišču.

Kako so potekale priprave na tekmovanje v Mariboru – v kolikšni meri ste tukaj vključevali koreografijo? Bila je pomemben del prvega dela tekmovanja, ko ste predstavljali tradicijsko glasbo svoje države, kajne?

Skušali smo pripraviti nekaj skladb, ki so vključevale koreografijo, in nekaj skladb v klasični, statični formaciji. Prvi koncertni večer na tekmovanju je bil »prost«, to pomeni, da smo si lahko privoščili več zabave – odpeli smo tradicionalno ameriško pesem Nelly Bly in se zraven gibali po odru. Nato smo izvedli še skladbo Nyon, Nyon, pri kateri smo delali zanimive obrate, ležali na tleh, ker se je to skladalo s kompozicijo. Vsak gib, ki ga naredimo, mora imeti smisel, mora odražati pomen, ki ga nosi besedilo. Zato nobenega premika ali pozicije zbora ne naredimo brez razloga, naredimo ga le, če to izboljša izvedbo in obogati pomen. Med pripravami na to tekmovanje smo se torej skupaj odločali, katere skladbe bi bile primerne za to, da jim dodamo koreografijo, in katere bi bolje delovale brez nje.

 

Nam lahko na kratko predstavite program, ki ste ga izbrali? Gre za več raznolikih, samostojno zaokroženih sporedov.

Na otvoritvenem koncertu smo najprej izvedli tradicionalno Nelly Bly, zabavno ameriško ljudsko pesem. Sledila ji je Nyon, Nyon, zanimiva skladba, sestavljena le iz izmišljenih besed brez pomena. Skladatelj Jake Runestad je želel, da bi zbor zvenel kot nekakšen veliki vokalni orkester, kjer ima vsak glas svoj poseben zvok.

V obveznem delu programa je bil Gallus – izbrali smo si njegovo skladbo Elisabethae vero impletum est tempus, potem smo morali izvesti še delo iz obdobja romantike. Veliko zborov se v tem primeru odloči za Brahmsa ali Mendelssohna na primer, sam pa sem želel predstaviti delo manj znanega skladatelja Moritza Hauptmanna z literarno podlago v Goethejevem besedilu, ki govori o volkodlakih. Precej strašljiva skladba pravzaprav. In na koncu je seveda sledila izvedba obvezne skladbe Zarja Damijana Močnika, ki smo jo vsi izvedli nekoliko drugače. Uživali smo pri pripravah in učenju slovenščine, izvedbi smo dodali še nekaj svojih gibov.

V prostem programu pa smo izvedli skladbo Christi Mutter, ki govori o tem, kako mora Marija opazovati Jezusovo pribijanje na križ. Izraža ogromno bolečine in žalovanja, v skladbi pa se pojavi celo železna palica, ki jo med izvedbo udarjamo, da ponazorimo pribijanje žebljev. Sledilo je delo Memento mei, ki ga je napisal sodobni poljski skladatelj Paweł Łukaszewski. V besedilu protagonist prosi Boga, naj se ga spomni, ko bo stopil pred njegovo kraljestvo. Gre za zelo čustveno skladbo, ki se dobro povezuje s prvo – Christi Mutter. Končali smo z južnokorejsko na latinsko besedilo Cum Sancto Spiritu, v kateri se pojavljajo njihove tradicionalne harmonije.

V velikem finalu smo najprej še enkrat odpeli Christi Mutter, sledila je skladba Ola Gjeila Ave Generosa o redovnici, ki je dala svoje življenje za Boga, in o tem, kako ji je za to hvaležen. Nato je bilo na vrsti še delo Mundi Renovatio madžarskega skladatelja Györgya Orbána, ki opeva ponovno prebujenje narave spomladi, zaključili pa smo – kot se spodobi – z afroameriškim spiritualom John saw Duh Numbuh.

 

Pa se nekoliko ustaviva pri slovenskih skladbah. Kako ste spoznavali Močnikovo skladbo Zarja in v kolikšni meri ste že pred tekmovanjem poznali Gallusova dela? Kako pogosto sicer izvajate renesančno glasbo?

Sam imam zelo rad renesančno glasbo – z zborom pripravimo vsaj en ali dva koncerta na leto, ki sta posvečena prav renesančni ali baročni glasbi. Sicer pa izvajamo pretežno sodobno glasbo, radi sodelujemo s skladatelji in izvajamo nova dela. Lansko leto smo za tekmovanje v Južni Afriki pripravili prav Gallusovo skladbo. Damijana Močnika pred tem tekmovanjem nisem poznal, je pa bila to odlična priložnost, da sem spoznal še nekaj njegovih drugih del. Srečala sva se namreč na konvenciji v Kansas Cityju, kjer sva imela priložnost govoriti, dal mi je nekaj svojih partitur in veselim se, da se jim bom lahko še bolj podrobno posvetil.

Priprava obveznega programa je tudi sicer vedno svojevrsten izziv – kako najti svojo lastno, svežo interpretacijo skladbe, ki jo bo hkrati izvedlo še veliko drugih sestavov? Kako zahtevno se vam je bilo s tega vidika lotiti priprave Močnikove skladbe – pa tudi zaradi jezika seveda?

Skladba Zarja je bila za nas svojevrsten izziv. Zlasti zato, ker Američani nismo zares dobri v učenju drugih jezikov. Smo pa res trdo delali in trenirali. Imeli smo pomočnico iz Slovenije, ki je recitirala besedilo za nas, kar nam je pomagalo pri izgovorjavi. Pozorno smo poslušali in jo poskušali imitirati. Hkrati je skladatelj v partituro zapisal cel kup res zanimivih in precej zahtevnih glasbenih tehnik in načinov izvajanja – recimo, ko mora en del zbora peti v enem tempu in drug del hkrati v drugem tempu. Ali pa odsek, kjer pevci in pevke sicer začnejo peti v klasični maniri, a morajo petje spremeniti in glas približati izvajanju iz slovenskega podeželja – za to smo morali precej spremeniti svoj zvok. Poslušali smo veliko slovenskih ljudskih pesmi in se učili iz njih. Skušali smo si zapomniti ta zvok in ga vnesti v interpretacijo. Poseben izziv je bil torej skozi skladbo popolnoma spremeniti zvok. Kot da bi pela dva različna zbora, pravzaprav.

Kakšna pa je vloga zborovskega petja na vašem kolidžu v primerjavi z drugimi področji?

Ker je naš zbor uspešen in prepoznaven, je na kolidžu zelo pomemben – skoraj enako pomemben kot športni program. In velikokrat v Združenih državah to ni tako. Šport je vedno na prvem mestu in glasba morda na drugem. Na našem kolidžu pa zelo spoštujejo, kar smo uspeli ustvariti, nenazadnje imamo enega najboljših zborovskih programov v vsej Ameriki. Tako nam je tudi omogočeno, da lahko potujemo, zagotovijo nam vsa potrebna sredstva. Vedo, da smo ambasadorji zborovskega petja v ZDA – no, pa tudi samega kolidža seveda.

Kakšna vizija žene vaš zbor?

To je odlično vprašanje in o tem se veliko pogovarjamo s študenti in študentkami. Pred seboj imajo eno samo vizijo, in to je – z glasbo navdihovati ljudi. Glasba je odlično sredstvo, s katerim lahko ljudi spraviš v smeh, v jok, jih opomniš na nekaj, jih navdihneš. Moji študentje vedo, da lahko vsakokrat, ko stopijo na oder, nekomu spremenijo življenje. Lansko leto smo celo sezono nastopali s pesmijo, ki je govorila o samomoru. In nikoli ne veš, morda je v občinstvu sedela oseba, ki je razmišljala o tem dejanju, a jo je naša pesem – ki je bodrila in nosila sporočilo »ostani« – ustavila pred tem. Za to torej gre. Kadarkoli nastopamo, doma ali po svetu, skušamo s svojo glasbo nekaj premakniti v ljudeh, jih doseči in se jih dotakniti.

Lahko torej spremenimo svet z glasbo?

Mislim, da je to prava pot, vsekakor. Politiki bodo še vedno politiki, vlada bo še vedno počela, kar počenja, ampak če na svojo stran pridobimo dovolj mladih ljudi, ki si želijo ustvarjati in spreminjati svet skozi glasbo in potem kasneje oni sami pristanejo na pomembnih, odločujočih položajih, jih bo njihov čas, ki so ga preživeli ob glasbi, morda opomnil na to, kako biti bolj sočuten. Če lahko spremenimo svet z glasbo? Ne vem. Vem pa, da lahko spremenimo posamezne osebe in da nikoli ne moremo vedeti, kdaj bo to ravno takšna pomembna oseba.