Kdaj: sobota, 18. januar 2025, 10.00-16.30 (z odmorom za kosilo)
Kje: Mala dvorana Kulturnega doma Postojna
Mentorica: Ljoba Jenče
Rok prijave: 11. 1. 2025
Kotizacija: 10 eur (ddv je vključen v ceno)
Prijavnica: https://forms.gle/Hra99yEGUCi4saL8A
Na seminar vabimo:
ljubitelje in ljubiteljice slovenskega ljudskega izročila
pevke in pevce vseh glasbenih zvrsti
člane in članice folklornih skupin
pedagoško osebje
radovednice in radovedneže, ki si želijo spoznati nekaj novega
Vsebina seminarja:
Mnogo pred rojstvom knjige so ljudje zgodbe o človeških usodah plesali, prepevali v verzih v kolu. V Provansi so trubadurske lirske plesne pesmi 12. in 13. st. imenovali balar. V škotskem izročilu beseda balada pomeni pesem nasploh. Pri nas ljudje tem pesmim rečejo svete, ta dolge ali tudi ta žalostne pesmi in beseda pesem je prvotno imela pomen kot vedno peta, spojena z melodijo. Ko se peta pesem loči od telesa in se zapiše na papir, postane zapisana poezija in se lahko ohranja tudi z zgolj recitiranjem, brez glasbene melodije.
Slovenska ljudska balada ima svoj edinstven izraz, ki je nastal samo tu in hkrati v sebi nosi odtis te potujoče pesmi, ki je k nam prišla iz drugih kultur.
V slovenskem izročilu imamo na tisoče zapisanih pripovednih pesmi, kot balade imenuje danes etnomuzikologija pri nas. Med njimi so znamenite bajeslovna o ribi Faroniki, junaško-zgodovinska o Pegamu in Lambergarju in Kralju Matjažu, pravljične, legendne o svetnikih, socialne, ljubezenske, vojaške, živalske.
Ker navada spontanega skupnega prepevanja vse redkeje seže po tej dolgi, za narodov spomin tako dragoceni katarzični pesmi, vas vabimo na delavnico, kjer bomo nekatere od motivov spoznali in jih prepeli skupaj.
O MENTORICI:
LJOBA JENČE, zbirateljica, pevka, pripovedovalka
Na osnovi skoraj štiridesetletnega dela na področju ljudskega izročila, tako zbiranja, poustvarjanja, kot tudi nenehnega izobraževanja o novih pristopih k človekovemu biopolju, ima Ljoba Jenče veliko izkušenj tudi s prenašanjem izročila na mladi rod.
Svet ljudskega spomin je poln poetičnih zapisov življenja prednikov, ki se nas na neki nenavaden način dotika, saj je arhetipski spomin vsajen v vsakega od nas. Miti in balade izvirajo iz otroštva človeštva, ko je svet človeku bil živ in poln čudes in le z otroško odprtostjo, ki je nekje v naši duši, lahko dojemamo resnično globino izročila in s tem nas samih.
Klic k ponovnemu povezovanju z naravo in celovitostjo življenja postaja v tem času vse glasnejši in pomembnejši. Prav ljudska pesem, igre in plesi nosijo kodo večnega ritma človekovega spoštovanja in povezave z njo. V vsaki pokrajini je človek znotraj skupnosti melodije in ritme ohranjal na edinstven način, kar daje našemu izročilu globoko vrednost pestrosti, raznolikosti. Edinstvenost pa je edina, ki se lahko zoperstavi globalnemu uniformiranju.
