Srečali sva se po vaji njenega zbora v dvorani Zavoda sv. Stanislava med pevskim tednom Slovenskega otroškega zbora. Pravzaprav sem nekaj minut prisluškovala njenemu delu, natančnim podrobnostim, niansam v tonih, frazi. In vse to z zelo mladimi glasovi, ki sledijo vsaki njeni gesti in njenemu glasu. Radi jo imajo, to se vidi in čuti na daleč. Vzljubili so jo tudi pevci našega Slovenskega otroškega zbora, vzljubili smo jo tudi mi.
Zimfira Poloz se je v Kanado preselila iz Kazahstana. Tam je pridobila glasbeno znanje, bila je ustanoviteljica in ravnateljica prve zborovske šole v državi. Po prihodu v Kanado je začela počasi, a vztrajno z delom in učenjem angleškega jezika. Njeno spretnost in strast je prepoznala ustanoviteljica in dirigentka Otroškega zbora iz Toronta, Jean Ashworth-Bartle, in ji ponudila življenjsko priložnost, ki ji je spremenila življenje.
Zimfira, kako pa to fantastično zveni! Vsakič drugače. Ogromno ponavljanja in toliko detajlov. In otroci se kar ne naveličajo?
Potrebujemo čas. Več kot polovica teh otrok se je zboru pridružila šele septembra, so pa najstarejši. V celoten program je vključenih 350 otrok, prihajajo od vsepovsod, ne samo iz Toronta. Najmlajši se vpisujejo pri štirih letih.
Videla sem, da uporabljate učbenike.
Seveda, za teoretske vsebine, saj se pri nas učijo osnov. Začnemo z učbenikom A Young Singer’s Journey,ki vsebuje delovne zvezke, glasbene primere, knjigo za branje prima vista in upevalne vaje.
Torej v najstarejši zbor pridejo pevci s teoretičnim znanjem in sposobnostjo branja not?
Nikakor. Ne vsi, oziroma na zelo različnih stopnjah. Starejše po stažu vključimo v delo tako, da pomagajo mlajšim. Otroku dodelimo ‘prijatelja’, ki mu pomaga s svojimi izkušnjami in znanjem. In tak način se zelo obnese. Ko sem bila sama otrok, sem šla na avdicijo v posebno glasbeno šolo za nadarjene. Bilo me je strah, nisem mogla zapeti dovolj dobro in nisem bila sprejeta. Začela pa sem obiskovati običajno glasbene šolo, kjer je delo tudi zelo intenzivno, deset do dvanajst ur na teden. Dvakrat klavir, dvakrat teorija, dvakrat solfeggio, zbor, vse to sem oboževala. Od takrat se spomnim občutka, ko nisem bila dovolj dobra, da bi me sprejeli na šolo za nadarjene. Kasneje sem zaključila študij z najvišjimi ocenami, dobila štipendijo, ki jo dodelijo le enemu najboljšemu študentu, in začela razmišljati, da bi vsak otrok moral peti. Morala sem najti način, kako to zagotoviti tako, da jih ne bo strah. Tako sem že med študijem ustanovila zborovsko šolo.
Z namenom, da vsakemu otroku zagotovite možnost petja v zboru?
Tako je. In da se počutijo svobodne, da jim ne škodujem, jih ne ranim. Včeraj smo imeli srečanje, sedeli smo v krogu in se pogovarjali o tem, kaj jim petje v tem zboru pomeni. Skoraj vsi so povedali, da je to njihov dom, da so tu lahko oni, da se imajo radi, da imajo radi nas mentorje. Tudi jokali smo.
Kako ste pridobili doktorski naziv?
Učim na Univerzi v Torontu, morala sem ovrednotiti vsa svoja znanja, napisati doktorsko delo, pripravila sem dve delavnici za univerzo in profesorica dirigiranja je povedala, da nimajo človeka, ki bi študente poučeval na področju pedagogike, kako poučevati otroke, kako delati z mladimi glasovi. Tako sem dobila priložnost učiti tam. To je moj najljubši predmet, ki se imenuje Pedagogika glasu za mladinske zbore. Tako izpolnjujem tudi svoj cilj, da znanje posredujem študentom.
Koliko študentov obiskuje vaša predavanja?
Imam okrog dvajset študentov na leto pri tem predmetu, ki ga poučujem že petnajst let. Vzgojila sem že lepo število mladih učiteljev in zborovodij, ki so uspešni. Nekateri so prej študirali inštrument, po obiskovanju mojih ur pa so se preusmerili. Vesela sem, da lahko delam z mladimi, nadarjenimi ljudmi in prenašam svoje poslanstvo.
Ko ste prišli v Toronto, ste začeli ‘od ničle’.
Imela sem 33 let, nisem govorila jezika, pogrešala sem delo z zbori. Odšla sem v vrtce, kjer sem se z otroki učila tudi jezika, saj so otroške pesmice idealne za učenje. Hkrati sem spoznavala tudi kulturo, saj so pristopi zelo različni. Obiskovala sem vaje otroškega zbora (Bach Children’s Chorus) v bližini mojega doma. Sedela sem v ozadju in opazovala delo. Imela sem veliko srečo, da sem dobila to priložnost, spoznala ta zbor in kasneje ustanoviteljico Otroškega zbora iz Toronta (Toronto Children’s Chorus – TCC). Bila je ikona otroškega zborovskega petja v Severni Ameriki. Skratka, spoznala sem prave ljudi v pravem trenutku. Tudi v Torontu sem najprej opazovala vaje, potem pa me je ustanoviteljica zbora Jean Bartle zaposlila kot asistentko. Nikoli si nisem mislila, da bom kadar koli prevzela mesto umetniške direktorice. Vmes sem vodila še druge zbore in pridobila ogromno izkušenj, ljubezni in priznanja ljudi, ki so mi pomagali na poti. Tako v Otroškem zboru iz Toronta vračam vse, kar sem prejela. Po epidemiji, ko sem zbor prevzela, je organizacija doživela velik upad. Članstvo je s 350 padlo na 137.
Kako ste se lotili ‘reševanja’ zbora?
Moj cilj in cilj kolegov je bil, da zbor postavimo znova na noge. Smo na pravi poti. V enem letu je članstvo zraslo na 300, kar je čudovito. A velika večina pevcev je nova, so mladi, ne berejo not. Naša sredstva so omejena, zato imamo malo ljudi, vse veliko stane. Najemamo prostore in inštrumente. To ni zasebni zbor, je, recimo temu mestni. Finančna sredstva za delovanje pridobimo s šolnino in nekaj z velikim trudom s pridobljenimi donacijami.
Kako veliko pa je območje, ki ga pokrivate?
Precej veliko, otroci prihajajo tudi iz predmestja, a morate se zavedati, da imamo ogromno zborov. TCC je bil prvi. Po nekaj letih pa so začeli vznikati novi in novi. Skoraj vsako območje ima svoj zbor.
Vaš pa je tisti, ki ga povabijo k sodelovanju na koncertih, v opernih predstavah …
Ta zbor je bil ustanovljen za potrebe Simfoničnega orkestra iz Toronta. Pred 36 leti je orkester pripravljal program, ki je vključeval sodelovanje otroškega zbora. In v Torontu ni bilo otroškega zbora, verjeli ali ne. Bili so samo šolski zbori. Najboljši je bil zbor, ki ga je vodila Jean Bartle. Torej so povabili njen zbor in leto zatem ponovno. Zato se je odločila, da ustanovi TCC. Začela je z najboljšimi pevci iz svoje šole in projekt razvijala naprej. Od takrat za večje projekte vedno najamejo ta zbor. Tudi po epidemiji sem imela zgolj en mesec časa, da ga pripravim za prvi koncert sezone orkestra.
Koliko različnih programov pripravite na leto?
Odvisno od sezone. Letos imamo v oktobru, po šestih tednih dela, ko nekateri otroci šele začnejo obiskovati zbor, že koncert s pripravljalnim zborom. Nadaljujemo decembra z vsemi zbori v veliki koncertni dvorani, ta koncert je tradicionalen, je zapuščina Jean Bartle. Februarja koncertirajo trije zbori TCC (sicer imamo osem zborov), marca imamo festival mladih zborov in aprila starejših. Tu se srečajo vsi zbori Ontaria, zborovodje pa so iz tujine in za zbore pripravijo delavnice. Maja imamo zaključni koncert sezone. Sodelovali bomo pri izvedbi Mahlerjeve Tretje simfonije, vsakič pred simfonijo pa bomo nastopili z dvajsetminutnim programom. To je za otroke velika obveznost. Programe tudi snemamo, decembra nas pogosto vabijo na različne dogodke, sodelujemo tudi s pop pevci, na dobrodelnih prireditvah …
Kako vse to usklajujete s starši? Tudi zanje je to precejšnja obveza.
Dobro vprašanje. Ko podpišemo obvezo za program, to podpišejo tudi starši. Zelo pomembno je, da gradimo skupnost. Otroci imajo tukaj varen proctor, kjer se lahko izražajo, kjer so srečni, se učijo in prav tako je tu skupnost za starše. Imamo ogromno prostovoljcev, ki so z nami in vidijo, kaj se dogaja v zaodrju. So naši navijači. Pomembno je, da vidijo in razumejo vrednost tega, kar delamo. Vidijo, kako petje in sodelovanje vpliva na otroke. Če si deset let predan otroškemu zboru, postaneš odgovorna oseba. Tu ne učimo samo glasbe, otrokom vcepimo tudi druga znanja za življenje. Ne učim glasbe. Učim življenje. Kako biti vljuden, kako se obnašati, kako spoštovati ljudi, kako komunicirati, živeti bolje …
Ali njihove šole znajo to spoštovati? Verjetno vaši pevci tudi manjkajo pri pouku.
To je zapleteno. Največkrat učitelje in ravnatelje poskušam nagovoriti osebno, jim pišem, spoštujem tudi, kadar imajo otroci nastop s svojim šolskim zborom. Podpiram učitelje in šole. Lani sem postala članica odbora šol iz Toronta, šla na sestanek in jih podprla. Ker vem, da so časi težki. To je moje poslanstvo. Prostovoljno sem donirala tudi ure v šolah, ki nimajo privilegija glasbenega pouka, saj nimajo učiteljev. Otroci so se zbrali v telovadnici in smo peli. Srečujem se z otroki in učitelji, saj mnogi učitelji sploh nimajo glasbene izobrazbe.
Kaj menite o Slovenskem otroškem zboru? Tu imajo otroci avdicijo, prihajajo iz vse Slovenije. Kakšna je razlika med otroki pri vas in pri nas? Je sploh razlika?
Vsepovsod po svetu je neverjetno. Otroci pojejo podobno, govorijo različne jezike, a pomembno je, da svet gledamo skozi njihove oči. Dali vam bodo vse, peli za vas, vam izpeli srce. Če bodo le začutili povezavo in se počutili varne.
Mislim, da je to tudi posledica vaše mirnosti, nežne duše. Ko sem vas opazovala pri delu z otroki, nikoli niste povzdignili glasu, nikoli niste reagirali agresivno. Otroci so vas vzeli za svojo, povedali so, da ste ‘carica’. Prislužili ste si njihovo spoštovanje.
Kadar spoštuješ otroke, ti to vrnejo. Nikoli jih ne obravnavam kot otroke, temveč kot glasbenike in sebi enake. Nikoli jih ne ponižujem, ker so zelo pametni. Vedo, kdaj je nekaj dobro in kdaj ne. Vse razumejo in jim zaupam, sposobni so marsičesa, le dvigniti moramo prečko in jim dovoliti, da posežejo po njej. Vsak otrok si želi uspeha, učiteljeva naloga pa je, da mu zagotovi prostor, v katerem bo uspel, varno okolje, kjer bo razvil potencial.
Vaš zbor je tudi pravo bogastvo kulturnih in etničnih razlik. Zdi se mi, da s tem nimate nobenih težav. Sploh veste, koliko različnih nacionalnosti se tu skriva?
Mislim, da so kar iz vsega sveta. Kanada je dežela izseljencev, doma govorijo različne jezike. Veliko se pogovarjamo o tem, o vključenosti, sprejemanju in težav nimamo. Tudi tukaj smo peli pri maši in imamo dva otroka, ki jima vera prepoveduje sodelovanje pri obredu druge religije. Pojasnili smo jima, da je čudovito učiti se in sprejemati druge kulture, različnost. Sama grem v vse mogoče kraje, stavbe … Ko sem bila v Izraelu, so mi dali na izbiro hotel ali Kibuc. Odločila sem se za življenje med običajnimi ljudmi v Kibucu, saj se želim učiti o njihovi skupnosti.
Morda še misel za konec?
Glasba ima ogromen vpliv na srečno in bogato življenje otrok. Druži ljudi, in če bi vsi politiki peli v zboru, bi bilo marsikaj drugače.
