Od 1. do 5. novembra je v baskovski Tolosi potekalo 49. Mednarodno zborovsko tekmovanje ali v njihovem jeziku 49. Tolosako abesbatza lehiaketa, hkrati pa tudi 29. Abesbatza kantuaren Europar sari nagusia, kar po baskovsko pomeni tekmovanje za veliko zborovsko nagrado Evrope. Skupno je mala baskovska Tolosa letos gostila dvajset odličnih zborov iz osemnajstih držav sveta: Argentine, Češke, Estonije, Madžarske, Indonezije, Latvije, Litve, Norveške, Velike Britanije, Nemčije, Združenih držav Amerike, Ukrajine in Slovenije – našo državo sta letos zastopala Komorni zbor Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, ki ga vodi Ambrož Čopi, ter Ženski komorni zbor ČarniCe z zborovodkinjo Moniko Fele. Tem pa so se letos v Tolosi pridružili še zbori iz Filipinov, Indonezije, Rusije, Latvije in Francije, lanski favoriti petih evropskih tekmovanj, ki so dobili možnost potegovati se za veliko nagrado Evrope. Ti so odprli tekmovalno dogajanje v dvorani Leidor Antzokia, ki se že vseh pet desetletij bolj ali manj uspešno trudi s svojo akustiko zadovoljiti tekmovalce, žirijo in številno zavzeto občinstvo.
Spet Vesna
Na prvem tekmovalnem večeru – vstopnice so bile že nekaj dni prej razprodane – je nastopilo pet zmagovalcev lanskih tekmovanj iz družbe šestih, ki se lahko potegujejo za prestižni EGP (European Grand Prix). Komorni zbor Sola iz Rige, glavnega mesta Litve, je lansko leto zmagal v bolgarski Varni, državni mladinski zbor Choeur National des jeunes a coeur joie iz Lyona v Franciji je bil lanski zmagovalec tekmovanja v francoskem Toursu, Otroški zbor Vesna A. S. Ponomareva iz Moskve (ki po starosti ustreza našim mladinskim zborom) je lani navdušil žirijo v madžarskem Debrecenu, predtem pa osvojil že številne mednarodne nagrade, vključno z veliko nagrado Evrope leta 2000. Philippine Madrigal Singers iz Manile so dvakratni dobitnik velike nagrade Evrope, lani je pometel s konkurenco v italijanskem Arezzu. Batavia Madrigal Singers iz glavnega mesta Indonezije, Jakarte, pa so lani navdušili prav tu, v Tolosi. Organizator je napovedoval veliko »bitko«, saj gre res za odlične zborovske sestave, kar trije od petih so že nastopali v Tolosi, vsi trije več kot uspešno. Strokovna žirija je tokrat kot zmagovalca izluščila ruski Otroški zbor Vesna, ki je nastopil pod vodstvom Nadežde Averina, učenke legendarnega prvega dirigenta Aleksandra Ponomareva, po katerem se zadnja leta zbor tudi imenuje. To je zborov drugi EGP; prvega je osvojil pod vodstvom prvega zborovodje in ustanovitelja znane zborovske šole za otroke Vesna, ki v Moskvi obstaja že dobrih petdeset let in velja za izjemno glasbenoizobraževalno ustanovo. Zbor se je tokrat predstavil z deli Palestrine, Rheinbergerja, ruskega romantika Tanjejeva in vrste sodobnih avtorjev, med katerimi je izstopala zanimiva in izjemno zahtevna Alleluia ruskega živečega ustvarjalca Efrema Podgajca.
Dobitnik velike nagrade Evrope 2017 – Otroški zbor Vesna A. S. Ponomareva
Foto: Iñigo Royo
Sedmerica velikih
Vesno je na vrh postavilo sedem uglednih zborovskih dirigentov, velikih zborovskih imen z vseh koncev sveta, nekateri so s svojimi ansambli pred leti že nastopili v Tolosi, pa tudi na drugih prestižnih tekmovanjih, vključno z našim mariborskim tekmovanjem Gallus.
Stephen Connolly, basist in drugi dirigent legendarne angleške vokalne skupine The King’s Singers, Georg Grün, dirigent nemškega Komornega zbora Saarbrücken ter profesor zborovskega dirigiranja na Visoki šoli za glasbo v Mannheimu, Bengt Ollén, švedski zborovski in orkestrski dirigent in profesor v Stockholmu, ukrajinski dirigent Aleksander Vacek, s svojimi zbori dobitnik desetih velikih nagrad na različnih tekmovanjih in 37 prvih nagrad, nosilec naziva »zaslužni umetnik« države Ukrajine, Ko Macušita, japonski dirigent in skladatelj svetovnega slovesa, ter Stojan Kuret, vrhunski slovenski dirigent, ki ga kot uglednega žiranta vabijo na največja tekmovanja po svetu. To je bila šesterica ugledne mednarodne žirije, ki ji je predsedoval baskovski skladatelj in dirigent Javier Busto, največje in najbolj znano baskovsko ime na glasbenem področju.
Ta zasedba zborovskih strokovnjakov je nadaljnje štiri dni ocenjevala tudi udeležence letošnjega rednega Mednarodnega tekmovanja Tolosa, devet odraslih zborov, ki so nastopili po dvakrat, prvič v kategoriji polifonija in drugič v kategoriji folklora, ter šest otroških zborov, ki po pravilih tekmovanja nastopijo samo enkrat.
Žirija (od leve proti desni): Javier Busto, Georg Grün, Stojan Kuret, Ko Macušita, Bengt Ollén, Aleksander Vacek in Stephen Connolly
Foto: osebni arhivi
Tudi velika nagrada Tolose otrokom
Med odraslimi zbori iz Ukrajine, Velike Britanije, Norveške, ZDA, Nemčije, Argentine, Latvije in Slovenije sta nesporno izstopala naša dva zbora, Ženski komorni zbor ČarniCe iz Ljubljane in Komorni zbor KGBL, ob njiju pa še Mešani zbor Maska iz Rige v Latviji, ki smo ga slovenski zborovski navdušenci pred leti slišali tudi v Mariboru. Pozornost so vzbudili s svojimi skrbno izbranimi programi, muzikalnimi in čistimi izvedbami ter natančnimi in premišljenimi interpretacijami obveznih baskovskih skladb. Tem so se na tretjem tekmovalnem koncertu v »kategoriji favoritov« pridružili še indonezijski pevci, Otroški zbor Resonanz, ki je zablestel tako z obveznimi baskovskimi kot tudi z vrhunskimi izvedbami svoje indonezijske glasbe, obogatene z že kar preobloženimi koreografijami in tipičnimi bleščečimi kostumi. V končnem seštevku točk je na vrhu pristal prav ta štiridesetčlanski otroški zbor iz devetmilijonske Jakarte, ki ga sestavljajo učenci petja na ugledni glasbeni šoli Resonanz Music Studio. Od leta 2007, odkar šola obstaja, so prejeli že na desetine mednarodnih nagrad na vseh kontinentih. Indonezijski otroški zbor je tako pristal med izbranci, ki se bodo prihodnjo pomlad za veliko nagrado Evrope potegovali v našem Mariboru. Ob treh odraslih finalistih jim bodo družbo delali še eni otroci, predstavniki Kitajske, ki jih je tja postavila žirija tekmovanja v italijanskem Arezzu.
Zmagovalci Mednarodnega tekmovanja Tolosa – Otroški zbor Resonanz, Indonezija
Foto: Iñigo Royo
Naša dva navdušila
Prvo nagrado v kategoriji polifonija je žirija podelila Komornemu zboru Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, ki se je pod vodstvom Ambroža Čopija predstavil z deli Gallusa, obveznega Monteverdija, Elgarja ter slovenskih skladateljev Tadeje Vulc in Ambroža Čopija. V kategoriji folklora je na prvo mesto žirija postavila latvijski Mešani zbor Maska, ki ga vodi Janis Ozols. V njihovi izvedbi je najprej zazvenela skladba mlade latvijske skladateljice Laure Jēkabsone, zatem obvezni baskovski skladbi, kot četrta pa zanimiva, zelo všečna in odlično izvedena skladba Stars latvijskega skladatelja Eriksa Ešenvaldsa, ki je sicer vzbudila nekaj pomislekov ali dvomov, ker to ni obdelava ljudske pesmi, ampak umetna skladba. Na drugem mestu v omenjenih kategorijah sta se latvijski in ljubljanski mešani zbor zamenjala: dijaki ljubljanskega Konservatorija so drugo nagrado v folklori osvojili z obveznimi baskovskimi skladbami ter deli Merkúja, Čopija in Lebiča, Latvijci pa so si drugo nagrado pripeli z deli Gallusa, Monteverdija in sodobnih latvijskih ustvarjalcev. Tretja nagrada v obeh kategorijah je odšla v roke Monike Fele, ki je Slovenijo zastopala z Ženskim komornim zborom ČarniCe iz Ljubljane. Nastop naših deklet je žirijo očaral z deli de Victorie, Regerja, Domingueza, Orbana in Andreja Makorja ter Lebiča, Gobca in baskovskih skladateljev Azurze in Azurmendija. Skladba Itsoa Ari Zait skladatelja Idoia Azurmendija pa je žirijo prepričala do te mere, da jim je podelila še posebno nagrado za najboljšo izvedbo baskovske skladbe.
Komorni zbor Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana se je pod vodstvom Ambroža Čopija predstavil z deli Gallusa, Monteverdija, Elgarja, Tadeje Vulc in Ambroža Čopija.
Foto: Iñigo Royo
Ženski komorni zbor ČarniCe iz Ljubljane je pod vodstvom Monike Fele nastopil z deli de Victorie, Regerja, Domingueza, Orbana, Azurze, Azurmendija, Lebiča, Gobca in Makorja.
Foto: Iñigo Royo
Stojan Kuret o delu strokovne žirije
Strokovno žirijo je v Tolosi sestavljalo sedem odličnih strokovnjakov, dirigentov in skladateljev z dragocenimi izkušnjami na pevskem področju. Njihovo število pa je še dodatno zagotavljalo objektivnost in kredibilnost. Kako je delati v 7-članski žiriji, sem takoj po razglasitvi rezultatov vprašala našega žiranta, vsem slovenskim pevcem in zborovodjem dobro znanega mojstra zborovske taktirke, Stojana Kureta. »Preprosto, tako kot v 3- ali 5-članski,« je pojasnil. »V Tolosi velja pravilo, da žiranti med sabo ne debatiramo, vsak posebej oceni zbore in odda svojo ocenjevalno polo po vsakem koncertu. Po zaključku vseh tekmovalnih nastopov, ki se žal vrstijo tri dni, pole še enkrat pregledamo, da pretehtamo, ali se s svojimi ocenami strinjamo, zatem jih vsak posebej vnese v računalnik, tako noben od nas ne ve, kako so ocenjevali ostali. Kot vi, sem tudi sam pred desetimi minutami izvedel za rezultate.«
Ali se torej z rezultati strinja v celoti, morda delno, me je zanimalo: »Ja, sedem članov žirije pomeni sedem parov ušes, sedem duš, vsak ocenjuje po svojih kriterijih, kar je popolnoma pravilno, je pa res, da včasih rezultat ni tak, kot bi si ga človek želel, ampak, pravila je treba sprejeti, če so tako postavljena.« Zmagali so indonezijski otroci, ki imajo morda komaj kaj več kot deset ali trinajst let. »Res je, da vzhodnjaki zadnja leta kar prednjačijo na zborovskem področju. Bil sem v Hong Kongu in letos v Singapurju, opazil sem, da se tam zborovstvo zelo razvija, žal pa se mi zdi, da vse bolj dobiva veljavo spektakel na račun muzike. Sami boste lahko ocenili prihodnje leto v Mariboru, kako se znajo preobleči v svoja bogato okrašena ljudska oblačila in nastope spretno nadgraditi z razkošnimi koreografijami, res znajo narediti šov, pravi spektakel … in odlično je tudi njihovo vokalnotehnično znanje, pripravljenost …, tu so nenadkriljivi. Mi v Evropi drugače razmišljamo o glasbi, več pomena dajemo muziciranju, fraziranju. Žal pa vse prevečkrat tudi žirije niso imune na to, ali kdo naredi ‘trojni salto mortale’ ali ne.« Nekako sem vztrajala z ugotovitvijo, da je bilo na obrazkih indonezijskih otrok videti, da uživajo, da muzicirajo. »Otroci so čiste duše,« pravi Stojan Kuret, »oni verjamejo v svojega učitelja, v svojega dirigenta, on je zanje najvišja avtoriteta, zato seveda ni nenavadno, da mu verjamejo, da mu sledijo, od njega pa je odvisno, kaj želi doseči, kaj jim postavlja za najvišji cilj. Če je to veščina, če je tehnično znanje, brilijanca …, jaz tega ne smatram za umetnost.«
Otroški zbor Resonanz z vrhunskimi izvedbami svoje indonezijske glasbe, obogatene s koreografijami in tipičnimi bleščečimi kostumi
Foto: Iñigo Royo
Predsednik žirije, skladatelj in dirigent Javier Busto se na tej točki s Stojanom Kuretom ni strinjal, takole je povedal v moj mikrofon: »Zbor Resonanz je neverjeten zbor, to je otroški zbor z glasovi odraslih. Uglašenost in zlitost glasov je neverjetna, čeprav so v njem tako dečki kot deklice. Koreografija pa je fantastična, ta zbor je bil zame najboljši.« Na vprašanje, ali je pomembno imeti tudi koreografijo, je g. Busto odgovoril: »Ja, pomembno je, zelo pomembno, še prej pa je, seveda, potrebno dobro peti in ta zbor je imel oboje.«
V nadaljevanju pogovora s Stojanom Kuretom me je zanimalo njegovo mnenje o slovenskih dosežkih na tekmovanju, ali je bil z našimi zbori zadovoljen: »Izredni dosežki so bili to, spet smo Slovenci pokazali, da izstopamo, vsi nam to priznavajo. Vsi se sprašujejo, kako to, da imamo toliko odličnih zborov, ki se lahko v vsakem trenutku primerjajo s katerimkoli svetovnim zborom.«
Nagrada za najboljšo izvedbo baskovske skladbe je šla v Slovenijo, Ženskemu komornemu zboru ČarniCe in Moniki Fele, pri tem pa je treba poudariti, da so bili pri ocenjevanju baskovske glasbe v skupni konkurenci prav vsi, mešani, ženski in otroški zbori. »Tako je odločila posebna baskovska komisija, ta je izbrala najboljšo izvedbo baskovske skladbe,« je povedal Stojan Kuret, »in se popolnoma strinjam z odločitvijo, da je šla nagrada našim Čarnicam. To je še dodatno priznanje, da se znamo Slovenci spopasti tudi s tujo, manj znano literaturo in tuji jezik obvladati do te mere, da zazveni. Menim, da sta si slovenska in baskovska kultura nekako sorodni, tudi Baski imajo podoben odnos do zborovskega petja kot mi, tudi pri njih je na visoki ravni.«
Tu se je Javier Busto z našim zborovskim strokovnjakom strinjal. Nad slovenskima zboroma je bil navdušen, najboljšo izvedbo baskovske skladbe so po njegovem mnenju letos pokazale prav Čarnice: »Res je bila neverjetna, zelo so me očarale,« je še dodal.
Dejstvo, da se je latvijski zbor v kategoriji folklora predstavil s sicer odlično izvedbo skladbe, ki pa ni ljudska, je vznemirilo marsikaterega poslušalca. Stojan Kuret je pojasnil: »Tudi žiranti smo se spraševali, kako to, da je organizator sprejel to skladbo v folklorni program latvijskih pevcev. Njihova razlaga je bila, da je ta kategorija odprta, da zbori v njej lahko izvajajo tudi pop, jazz ali soul in – tako kot v tem primeru – tudi umetno skladbo, ki jo je dirigent – to moram priznati – zelo vešče vtkal v zanimivo celoto: začel je z napevom na ljudsko besedilo, zatem pa ga spretno navezal na skladbo drugega avtorja in ustvaril nekakšen performans, ta je marsikoga res očaral.«
Mešani zbor Maska, ki ga vodi Janis Ozols, smo aprila 2015 slišali tudi na tekmovanju Gallus v Mariboru.
Foto: Iñigo Royo
In kako je nastopati ali pa ocenjevati zbore v tako neakustičnem prostoru, kot je dvorana Leidor Antzokia? Stojan Kuret: »Žal nimajo povsod Unionske dvorane, kot jo imamo mi v Mariboru. Vsakič znova se zavemo, kakšno srečo imamo, da imamo na razpolago tako dvorano. Tu v Tolosi imajo zbori smolo, saj morajo tekmovati v kinodvorani. Vemo, da morajo imeti kinodvorane svojim potrebam prilagojeno akustiko. Pred leti so jo poskušali večkrat popraviti, vendar pa še vedno ostaja zelo ‘suha’ in nehvaležna. Žirantje v taki akustiki seveda slišimo vsakega posameznika, ker se zvok skupine preprosto ne uspe zliti. Dobra vokalna tehnika pevcev tako pride še bolj do izraza, kdor je nima, je tu res razgaljen.«
Zanimive ugotovitve in ocene, h katerim je Stojan Kuret dodal še sklepno: »Mladi mešani zbor KGBL nas je s svojim muzikalnim nastopom vse presenetil. Obema našima častitam za izbor programa. Oba sta poleg tehtnih klasičnih skladb predstavila še svežo, kakovostno slovensko zborovsko literaturo.«
Vtisi nagrajencev
Komorni zbor Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana in zborovodja Ambrož Čopi: »Smo šolski zbor, v katerem se vsako leto zamenja vsaj tretjina pevcev. Vaje imamo enkrat na teden. Ko sem izvedel, da pričakujejo od nas poleg tekmovanja tudi celovečerne koncerte, sem bil kar malo zaskrbljen. Poleg desetih tekmovalnih skladb je bilo treba pripraviti vsaj še enkrat toliko programa. Pevci so mladi, kar precej je v zasedbi šestnajstletnikov, skrbelo me je, da bom imel težave s preobremenjenostjo, fantje so namreč ravno opravili z mutacijo, tudi dekleta so mlada. V pičlih dveh mesecih smo naredili to, za kar sicer potrebujemo pol leta. Koncerti so poskrbeli, da smo se začutili in poenotili, mislim, da smo ravno dan pred tekmovanjem doživeli tisti trenutek predanosti glasbi. Glede na izkušnje slovenskih zborov, ki so tu že tekmovali, smo vedeli, da gre za težko preizkušnjo, tako zaradi kakovosti samega tekmovanja kot tudi zaradi neakustične dvorane. Na odru se sicer pevci zelo lepo slišijo, potrebujemo pa tudi primerno količino odmeva, da glasba zazveni. Ta dvorana v tem smislu zboru ni priskočila na pomoč. Zbor mora biti zelo dobro vokalno formiran, da lahko izpelje nastop suvereno in lepo. Mislim, da smo se tega dobro zavedali, se prilagodili in nastop izpeljali tako, kot je treba. Kar zadeva žirijo, ta je bila res zahtevna, vrhunska, vendar pa me običajno ne zanima, kdo so žirantje, oni imajo svoje delo, mi pa svoje. S svojim nastopom moramo poslušalcu predati svojo glasbeno izkušnjo, mu nekaj povedati. Mi je pa vsekakor v veselje in užitek, če vem, da so v žiriji pravi ljudje z znanjem in izkušnjami.«
Komorni zbor KGBL sestavljajo večinoma dijaki Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana.
Foto: arhiv zbora
Ženski komorni zbor ČarniCe in Monika Fele: »Odločitev, da gremo v Toloso sem sprejela pred dobrim letom, ko sem tam nastopila z Zborom sv. Nikolaja in Heleno Fojkar Zupančič. Povabilo organizatorja sem dobila že leto prej v Arezzu, lani pa so spet izrazili željo, da bi nastopile pri njih. Tekmovanje je organizirano tako, da ti v zameno za sodelovanje ponudijo obilico koncertov v izjemnih prostorih, kar me je privlačilo veliko bolj kot samo tekmovanje. S puncami smo se odločile, da sprejmemo povabilo in si prvi del sezone organiziramo temu primerno. Začele smo kot običajno s pevskim vikendom in vokalno tehniko v septembru, sledile so vaje in koncertna turneja po Sloveniji. Nove pevke so se kar hitro vključile v staro, že izkušeno zasedbo, pokazale so, da so zelo sposobne in dojemljive. Ko smo se bližale Tolosi, sem bila malo negotova, ker sem vedela, da nam še kar nekaj manjka do prave forme. Glede na to, da smo bile dobro pripravljene, da nam je manjkalo pravzaprav le nekaj sproščenosti, sem se odločila, da ne bomo več vadile, izbrala sem drugačno taktiko: skorajda nič vaj, le kar je bilo nujno za ohranjanje glasov v formi. Delovalo je. Ko je prišel dan tekmovanja, je prišla z njim odlična priložnost za muziciranje. Na tej točki se nam je zgodil tisti čarobni trenutek, ko zalebdiš. Štejem si v čast in veselje, da naš trenutek na odru ni ostal neopažen in neslišen. Ponosne smo na obe nagradi, tisto v polifoniji in tisto v folklori, pa tudi in še zlasti na za najboljšo interpretacijo baskovske skladbe, ki res ni bila mačji kašelj.«
V teh tekmovalnih dneh so zbori v okoliških krajih oblikovali tudi kar 70 celovečernih koncertov. Vsak sodelujoči zbor je nekajkrat nastopil, nekateri kraji so bili od Tolose oddaljeni celo več kot 200 kilometrov. Zbor KGBL je tako nastopal v Borji, Ordizii, Getxu in Doneztebeju, Čarnice pa v Beri, Huarteju in Lekunberriju. Večinoma so se nastopi odvijali v cerkvah, v nekaterih krajih so iz koncertov tekmujočih zborov nastali pravi mali, zelo dobro obiskani festivali.
Komorni zbor KGBL na koncertu v Borji, 220 km oddaljeni od Tolose
Foto: Branka Kljun
»Na vseh koncertih smo se izredno dobro počutili,« se spominja Čopi, »odziv občinstva je bil čudovit. Mislim, da je Španija v tem pogledu drugačna od Slovenije. Slovenci smo rezervirani, že v izhodišču bolj kritični, včasih celo kritizerski, so pa države, kot je Španija, kjer pridejo ljudje na koncert, da bi uživali. Stoječih ovacij v Sloveniji nisem doživel, tu pa so mi po koncertu prihajali čestitat, se zahvaljevat, se pogovarjat o skladbah, izražat svoje navdušenje. Neki gospod je v Borjo pripotoval na naš koncert iz 400 km oddaljenega kraja. Take reči te seveda navdihujejo in spodbujajo k še bolj zagnanemu delu.«
Tudi Moniko Fele je baskovsko občinstvo povsem očaralo: »Koncerti, na katerih smo nastopile v Baskiji, so bili vsi v čudovitih, akustičnih prostorih, občutek imam, da so ti zbor prestavili na še višjo raven, tako v tehničnem kot v duhovnem smislu. Poslušalci so nas nagradili s stoječimi ovacijami in solzami v očeh. Kaj si kot dirigentka lahko želim več od tega? Ko pogledam svoje pevke in vidim, kako jim sije iz oči ponos in ljubezen do tega, kar počnemo, je to zame nekaj najdragocenejšega. Seveda je vedno prostor za napredek, vendar si drznem reči, da smo na pravi poti. Skupaj smo močne, skupaj smo najboljše, skupaj smo čarne. Lep občutek.«
ČarniCe na koncertu v eni od baskovskih cerkva
Foto: Branka Kljun
V Ženskem komornem zboru ČarniCe, ustanovljenem leta 2003, danes poje okrog 30 pevk.
Foto: arhiv zbora
O tekmovanju še skozi oči organizatorja
Po tekmovanju sem nekaj zanimivosti izvedela tudi od člana organizacijskega odbora, sicer tudi pevca v zboru KUP Taldea iz Tolose, Xabierja Ormazabala: »Organizacijsko je tekmovanje za nas velik izziv. Trudimo se obdržati visoko raven tekmujočih in s tem kakovost festivala, zato izberemo izmed prijavljenih le najboljše. Letos se je našemu tekmovanju pridružil še finale za veliko nagrado Evrope, kar je še povečalo naše obveznosti. V okviru rednega tekmovanja pa so letos nastopili tudi otroški zbori. Seveda je te težko primerjati z odraslimi zbori, vendar pa se zavedamo, da tudi oni potrebujejo velika tekmovanja za svojo rast. Pred leti smo to kategorijo zaradi gospodarske krize opustili, a takoj ko je bilo mogoče, tudi spet uvedli. Zdaj se odvija bienalno, alternativno s tekmovanjem vokalnih skupin.
Slovenski zbori radi prihajajo k nam, kaže, da imamo nekaj skupnega, Slovenci in Baski, skupne navade in ljubezen do petja. Tako vaše kot naše tekmovanje imata v programu obvezno skladbo v svojem jeziku (smeh). Z Zborom KUP Taldea sem pred leti nastopil v Mariboru, glede na to, da imamo v zboru Slovenca, nam je bilo nekako laže, nikakor pa ne lahko.«
Prihodnje leto jih v Tolosi čaka organizacija jubilejnega, 50. tekmovanja, zanimalo me je, ali pripravljajo za to priložnost kaj posebnega. »Res je, prihodnje leto bo za nas zelo pomembno leto,« je pojasnil Xabier Ormazabal, »z organizacijo smo začeli že pred dvema letoma. To ne bo odprto tekmovanje, tokrat bodo lahko tekmovali le izbrani zbori, najboljši predstavniki zadnjih petindvajsetih tekmovanj. V Toloso bi radi pripeljali 20 vrhunskih zborov z vsega sveta, petnajst zborov je že potrdilo udeležbo, ostale še čakamo. Zbori bodo imeli prost 25-minutni program, v katerem bo tudi baskovska pesem po lastni izbiri, štirje ali pet zborov bo zapelo še v finalu. Želeli smo si organizirati festival, in ne tekmovanje, ker pa moramo na finale EGP poslati svojega zmagovalca, smo se odločili za tako obliko tekmovanja. Vsem zborom smo povedali, da bomo počaščeni, če bodo naši gostje, ker so za nas pomembni. Radi bi, da bi bilo to tekmovanje nekaj posebnega.«
Seveda me je zanimalo še nekaj pomembnih podrobnosti, na primer, kaj, če zbor, ki je pred dvajsetimi leti zmagal, ne obstaja več? »Potem bo povabljen dirigent s svojim novim zborom ali pa zbor s svojim novim dirigentom.«
To pomeni, da bomo morda videli žirante spet v vlogi dirigentov? »Ja, seveda, ena od naših strategij je bila povabiti žirante zadnjih let. Govorili smo z njimi, jim povedali svoje želje, nekateri od njih so že pristali.«
Na svidenje, Tolosa 2018 – med nastopajočimi bo najverjetneje tudi slovenski predstavnik.
Razglednica iz atraktivnega San Sebastiana
Foto: Branka Kljun
