Pevke in pevci APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani so se pod vodstvom dirigenta Sebastjana Vrhovnika avgusta 2013 udeležili tekmovanja za veliko zborovsko nagrado Evrope (European Grand Prix for Choral Singing), ki je tokrat potekalo v Arezzu (Italija). Veliki met, s katerim bi postali edini zbor, ki bi kar trikrat osvojil to prestižno nagrado, jim sicer ni uspel, a vendar so se domov vrnili z neprecenljivimi izkušnjami in nepozabnimi spomini.
Kmalu po opravljeni avdiciji se vsak apezejevec navduši nad zgodbami, ki jih o tekmovalnih turnejah in ostalih prigodah pripovedujejo njegovi starejši kolegi. Seveda so najbolj pestre anekdote, povezane s tekmovanji za veliko nagrado Evrope. Staroste, ki so ta tekmovanja izkusili na lastni koži, se spominjajo brezhibnih nastopov, solz veselja ob razglasitvi, divjih praznovanj in nočnih dogodivščin … Skoraj nemogoče je, da si ne bi vsak mlad pevec, ki to sliši, zaželel biti tudi sam del tega. Petje na odru tekmovanja za veliko nagrade Evrope (in morda celo zmaga) tako postane ena najpogostejših tihih želja tipičnega apezejevca.
APZ v Arezzu 2012
Foto: Andrej Oberstar
Ravno zato smo v začetku sezone 2011/2012 vsi z veseljem pozdravili odločitev, da je znova napočil čas za udeležbo na kvalifikacijskem tekmovanju za veliko nagrado Evrope, ki je potekalo v sklopu festivala Polifonico (Arezzo, Italija) konec avgusta 2012. Delali smo trdo, zasedba je bila utečena in blagozvočna, program skrbno izbran, turneja dobro izpeljana. Večini je najbolj v spominu ostal hotelski bazen, slikanje s sončnicami in seveda z živčnostjo in adrenalinom prežeti tekmovalni nastopi. Tisto leto smo zmagali v dveh tekmovalnih kategorijah, z osvojeno veliko nagrado Arezza pa smo si zagotovili udeležbo na tekmovanju za veliko nagrado Evrope. Tako so se naše tihe želje začele uresničevati.
Novo sezono smo začeli polni pričakovanj in zagona. Do konca pomladi smo uspeli premagati vse težave z zasedbo (APZ je pač študentski zbor, pri katerem se pevci iz leta v leto menjajo) in vroče poletje preživljali v eminentni družbi Gallusa (Musica noster amor), Bacha (Unsere Trübsal), Mahlerja (Liebst du um Schönheit; transkribirala N. Forte), Hrušovskega (Rytmus), Holtena (Plangit Nonna), Lebiča (Zmiǝrom moram bondrati) in Vulčeve (Fortuna).
Ves čas smo previdno preverjali konkurenco – Musica Quantica voces da cámera iz Argentine, Batavia Madrigal Singers iz Indonezije, Youth Choir »Kamer…« iz Latvije in Chamber Choir Credo iz Ukrajine ter se (izkazalo se je, da upravičeno) malo bali predvsem Latvijcev.
Odhod in hladen tuš
Zadnji teden v avgustu smo se znova podali v Arezzo in se po poti ustavili še v Perugi, kjer se nam je na koncertu/generalki prvič pridružil instrumentalist Fabrizio s svojo violo da gamba.
Ob prihodu v slikovito mestece smo se po nekaterih nastanitvenih tegobah soočili z novico, da so spremenili prizorišče tekmovanja, ki je tokrat potekalo v še večji in še bolj akustični cerkvi (Chiesa di San Domenico). A nič ne ustavi mladostne zagnanosti …
Prizorišče tekmovanja za veliko zborovsko nagrado Evrope 2013
Foto: Denis Rondič
Na dan tekmovanja
Končno je nastopil težko pričakovani 28. avgust, dan upanja, živčnosti in ostalih neopisljivih občutkov. Na jutranji vaji se nam je pridružil tudi dirigent Stojan Kuret, ki je z nami prijazno delil nekaj nasvetov, nato pa je napočil čas za zadnje priprave. Kmalu smo izvedeli, da bomo nastopili zadnji in po dolgem čakanju smo se končno odpravili do prizorišča tekmovanja. Ukrajinski zbor je že odpel, karizmatični Argentinci in pisano odeti Indonezijci so se ravno izmenjali na odru, na župnijskem dvorišču pa smo čakali le še mi ter pevci latvijskega zbora »Kamer…«. Med preoblačenjem smo se skrivoma opazovali in merili. Kdo ve, morda so bili krivi živci, a zdeli so se nam tako uglajeni in elegantni, visoki blondinci in blondinke, ki so v belih oblekah postavali v senci dreves. Končno so tudi oni odšli na oder in napočil je čas, da se zberemo, izvedemo vse običajne rituale za srečo in se postavimo v vrsto za na oder. In smo šli …
V tiste pol ure se je zgodilo vse! Najprej povišan srčni utrip ter globoko dihanje, nato pa samo še petje in glasba. Mislili smo na vse, kar je bilo povedanega v preteklih mesecih, in se trudili po najboljših močeh. Med posameznimi skladbami smo se hitro prestavili in s pogledom ujeli peščico naših navijačev, nato pa spet nadaljevali. Stopnja adrenalina se je povzdignila, z njo pa morda na trenutke tudi intonacija, žal je treba priznati tudi to. A vendar, na odru smo dali vse od sebe in z nastopom smo bili zadovoljni.
Med čakanjem na rezultate nam je peščica naših poslušalcev povedala (verjetno tudi oni nekoliko v zanosu), da je bil naš nastop zagotovo med boljšimi. Strinjali so se, da je ukrajinski zbor pel dobro, vendar si je izbral precej tradicionalen in morda nekoliko suhoparen program, da so si iz nastopa argentinskega zbora zapomnili predvsem plesne elemente ter da jih indonezijski zbor ni tako zelo navdušil, kot to običajno uspe drugim azijskim zborom. Večini je bila všeč raznolikost našega programa, ravno to pa so nekoliko pogrešali pri latvijskem zboru, ki je sicer pokazal izjemno preciznost ter razpon v dinamiki.
O, Fortuna, kakor luna, spremenljiva venomer …
Kmalu zatem je napočil čas razglasitve rezultatov. Stali smo v manjši gruči in se močno stiskali za roke. Nismo zmagali. Zmagovalca – latvijski zbor »Kamer…« so razglasili precej nedramatično, priznati moramo, da nas je nekoliko zbodlo, da pevci niso počakali na razglasitev in je nagrado sprejel le dirigent. Na izjemnem večernem koncertu so nato pokazali, zakaj so si zaslužili zmago.
Takoj po razglasitvi smo pred cerkvijo zapeli nekaj ljudskih in s tem razveselili občinstvo. Ponosni smo bili na svoj nastop, pa malo žalostni, ker nismo zmagali, tudi. Ampak ni boljšega razvedrila od pesmi. In peli smo še dolgo v noč.
Kljub temu da se domov nismo vrnili s še enim naslovom zmagovalca velike nagrade Evrope in bo velikim pokalom v naši vitrini sedaj delal družbo le še en majhen (tisti za sodelovanje), smo ponosni nase. Tudi naš dirigent, Sebastjan Vrhovnik, je poudaril, da je z nastopom zadovoljen, predvsem glede na vse pretrese, ki nam jih je prinesla sezona. Vesel je bil rešitve težav z zasedbo ter dejstva, da smo se v tako kratkem času uspeli povezati v homogeno skupino in izpeljati lepo sezono z mnogo dobrimi koncerti. Uspešen nastop na tako velikem tekmovanju nam je pokazal, česa smo sposobni, pa tudi, kaj bo treba še izboljšati. Tokrat pač nismo zmagali. A nič ne de, tihe želje tipičnega apezejevca ostajajo nespremenjene in gotovo jih bomo še kdaj v prihodnosti poskusili izpolniti.
Vaja izraznosti v parku ob prizorišču EGP
Foto: Denis Rondič
