Svetovni simpozij za zborovsko glasbo v Južni Koreji

Najdragocenejša so srečanja s kolegi z vseh koncev sveta

Seul, 6.–13. avgust 2014

NZ_14_08_Seul_WSCM_1

Kot je svetovno zborovsko prizorišče julija v Rigi obogatil dogodek, poimenovan Svetovne zborovske igre (World choir games), je med 6. in 13. avgustom Seul privabil množice dirigentov na Svetovni simpozij za zborovsko glasbo. Obe prireditvi sta velika dogodka, vsak s svojo specifičnostjo pa bogatita pretok idej, predstavitve širokega razpona zborovske dejavnosti in sta prostor za strokovne izmenjave na različnih ravneh.

Svetovnega simpozija za zborovsko glasbo (v nadaljevanju WSCM) najbrž ni treba posebej predstavljati, saj ga IFCM že od leta 1987 vsaka tri leta organizira na drugem koncu sveta. Tako ga najbrž skuša čimbolj teritorialno razporediti, tako z vidika organizacije samega dogodka kot tudi približati dostopnost udeležencem z različnih koncev sveta.

Spomnim se predhodnih simpozijev, kamor je vedno romalo večje število slovenskih zborovodij, in njihovih učinkov na domačo zborovsko sceno. Takrat smo namreč s simpozijev prihajali inspirirani, osveženi, s kovčki, polnimi nove literature, zgoščenk in različnih drugih strokovnih informacij. Kar bi pa zelo težko rekli za učinke letošnjega simpozija. Zdi se, da svetovna zborovska scena ne najde oziroma nima več sijočega vrha v IFCM. Morda je to samo krizno obdobje organizacije, zdi se nekako uspavana. Začenši s tem, da je že sama spletna stran, ki naj bi bila vir mnogih informacij, popolnoma skromna, neažurirana, zastarela.

Seul je torej izzvenel. Temu, da delim nekaj misli o njem v tem zapisu, botruje tudi dejstvo, da tam razen mene tokrat ni bilo nobenega slovenskega udeleženca. O vzrokih za to lahko le ugibam, a najbrž za to ni kriva le trenutna ekonomska kriza, ki otežuje take podvige. Zato upam, da je zgolj naključje. Nenazadnje skorajda tudi nismo srečali slovenskih zborovodij in zborov v Rigi (op. ur.: sodeloval je en slovenski zbor, Mešana pevska skupina Dr. France Prešeren, Žirovnica, v. s. Irena Kosmač, ki je bila tudi članica žirije; o dosežku smo pisali v eni od novic v Naših zborih), ki je bila zagotovo veliko lažje dosegljiva prireditev in je lahko pokazala veliko zanimivega (seveda tudi veliko (pod)povprečnega). Obe prireditvi sta vendarle dogodka, kjer se – če ne kaj drugega – sreča svetovna zborovska stroka in je zato formalna kot tudi neformalna strokovna platforma.

Foto: Francesco Leonardi

Foto: Francesco Leonardi

Kakorkoli. Za slovensko zborovsko sceno se mi zdi pomembno in dragoceno, da sem imela priložnost biti na obeh dogodkih. Na prvem kot članica žirije in predstavnica Slovenije v organu Svetovni zborovski svet ter na WSCM kot predavateljica. Tako sem lahko po svojih najboljših močeh predstavljala slovensko državno tekmovanje Naša pesem oziroma Mednarodno zborovsko tekmovanje Maribor, slovensko skladateljsko ustvarjalnost in zborovsko poustvarjalnost ter s tem nekako ohranjala prisotnost naše zborovske kulture na svetovnem zemljevidu.

Organizacijski vidik WCSM je bil nekoliko slabši od pričakovanega. Seul ni povsem uspel ustvariti pravega profesionalnega okolja in tudi ne tistega simpozijskega utripa, kar je predpogoj za dobro počutje udeležencev. Glede strokovne in umetniške ravni smo prav tako imeli nekaj pomislekov. Izbor nekaterih letošnjih izvajalcev je namreč nekoliko vprašljiv, saj smo bili ob njihovih nastopih velikokrat prav razočarani. Izvajalska raven (pre)večkrat ni segla višje od povprečnosti, nekajkrat niti od skromnejše nacionalni ravni.

Skušam pozabiti nekatere uborne izvedbe, ki so bile nesprejemljive glede na eminentnost dogodka. Slišali smo veliko solidnih, a dokaj povprečnih predstavitev, ki jih zlahka izgubiš iz spomina. Zato bom izpostavila le tiste svetle trenutke, po katerih smo se nehali spraševati, zakaj smo potovali na drug konec sveta. Predvsem gre izpostaviti Komorni zbor Stuttgart s Friederjem Berniusom, ki je na WSCM nastopil že tretjič. Njihove izvedbe Schönbergovega Psalma 130, Rheinbergerjeve Večerne pesmi (Bleibe bei uns) in Glorie Christiana Fascha ter drugih del nemške literature so bile mojstrovine tako v interpretativnem kot zvočnem mojstrstvu. Odličen je bil tudi Otroški zbor Ikeda iz Japonske pod vodstvom Kayoko Shibuya, zanimivi sta bili dve korejski zasedbi, in sicer izvedba skladbe Creo zbora Incheon City Chorale z dirigentom Hak-Won Yoonom skladateljice Hyo-Won Woo ter dober nastop zbora Ansan City s Shin-Hwa Park.

Komorni zbor Oslo, Norveška Foto: Francesco Leonardi

Komorni zbor Oslo, Norveška
Foto: Francesco Leonardi

Socialno in celo aktivno politično usmerjenost sta poudarjala izraelski zbor Moran z Naomi Faran in indonezijski Državni univerzitetni zbor Manado pod vodstvom Andréja de Quadrosa. Bojim pa se, da je poigravanje z nekakšno politično angažiranostjo in klici po svetovnem miru v kontekstu zborovske glasbe postalo že nekako modno in da smo na to že imuni. Predstavil se je tudi nabor ansamblov, ki bi lahko bili zanimivi v smislu etnične vokalne glasbe, če ne bi podobne glasbe že kdaj prej slišali v bolj dovršenih izvedbah (denimo Mladinski zbor Notranje Mongolije iz Kitajske pod vodstvom Yalun Gerile in Afriški mladinski zbor pod vodstvom Ambroise Kua Nzambi Toko). Sodobno glasbo in veliko bolj domišljene programe sta ponudila Sofia Vokalensemble z Bengtom Ollénom (zmagovalec Tekmovanja za veliko zborovsko nagrado Evrope 2012 v Mariboru) in Komorni zbor Oslo s Hakonom Danielom Nystedtom. Vendar pa je nadvse slaba akustika gledaliških odrov, kjer so bili vsi koncerti, ohromila te izvedbe, saj bi njihova literatura terjala drugačno akustično podporo prostora.

Če bi skušala izvzeti iz programov kaj zares vzenemirljivega, svežega, morda izjemno kakovostnega, bi pri tem imela kar nekaj težav. Zdi se, da je velikokrat manjkalo tisto bistveno: muziciranje. Muziciranje na visoki umetniški ravni. Vse preveč je bilo pozunanjenega, z nagnjenjenjem k ugajanju, celo k ‘zabavanju’ gledalcev. Pogrešali smo čisto glasbeno dogajanje, z jasno dramaturgijo, s prepričljivo komunikacijo glasbe. Zdi se, da je bilo videti veliko prenapetih, ambicionih nastopov z željo narediti vtis. Pri tem je bilo absolutno preveč scenskih dogajanj, ki so bila sama sebi namen oziroma je bil njihov namen zgolj ‘garnirati’, dekorirati glasbo. Neglasbeni elementi so se pojavljali brez razloga, pravzaprav so zgolj podčrtavali tisto, kar je že tako in tako prinesla glasba sama. Ti elementi niso komunicirali z glasbo, niti niso bili njen kontrapunkt, niti ne neglasbena referenca. Zanje praviloma ni bilo prav nobenega razloga na konceptualni ravni. Zato te scenske kombinacije niso izgradile neke nove dimenzije. Če odrski elementi ne vzpostavijo v soigri z glasbo nove dimenzije doživljanja, potem zanje zagotovo ni razloga. In ker je bilo premikanj sem ter tja po odru toliko, predvsem popolnoma larpurlatističnih, je ta trend dosegel stopnjo, ko je postal izredno izpet in zato moteč. Prav zaradi tega je tako zelo pozitivno izstopal izčiščen Berniusov koncert, saj je bilo njegovo izvajanje vznemirljivo prav in samo zaradi izjemno pretanjenega odnosa do glasbe.

Afriški mladinski zbor, zb. Ambroise Kua Nzambi Toko Foto: Francesco Leonardi

Afriški mladinski zbor, zb. Ambroise Kua Nzambi Toko
Foto: Francesco Leonardi

 

Mladinski zbor Notranje Mongolije, Kitajska, zb. Yalun Gerile

Mladinski zbor Notranje Mongolije, Kitajska, zb. Yalun Gerile

Drugi segment simpozija so predavanja. Ta so letos postregla s temami, ki naj bi bile povezane z rdečo nitjo simpozija pod naslovom Healing and youth (Zdravljenje in mladost). Ne vem sicer, kaj naj bi ta tema v resnici prinašala in kakšen je bil njen namen. Najbrž tega ni vedel nihče, saj so bile teme predavanja povsem običajen nabor različnih vsebin. Med njimi denimo: Vidiki izvedbene prakse motetov Bacha in Mendelssohna (Frieder Bernius, Nemčija), Zakladi zborovske glasbe Južne Amerike (Maria Guinand, Venezuela), Mednarodna fonetična abeceda (Elise Bradely, Kanada), Fascinantnost zborovskega zvoka (Harald Jers, Nemčija), Lingvistični pristop k lepemu zborovskemu zvenu (Hae-Jong Lee, ZDA), Boy, oh boy! Ali deški zbori še kaj štejejejo? (Johann van der Sandt, Južna Afrika), Izvirne tradicije v zborovskem kontekstu – novozelandska paradigma (Karen Grylls, Nova Zelandija), Ekspresija čustev v glasbi – od not do zvoka (Rudolf de Beer, Južna Afrika/Norveška), Baltska in skandinavska glasba (Mikk Üleoja, Estonija) in drugo. Vedno sveža in inspirativna je bila Sanna Valvanne (Finska/ZDA) s koncepotom Sing and shine. Sama sem predstavila temo Choregie – umetniški in metodični vidik vokalnega gledališča. Forma predavanj je dokaj kratka in ne dopušča bolj poglobljenega vpogleda, zato so bile vse teme predstavljene bolj v smislu ‘teaserjev’, torej bolj v vednost. Simpozij žal ni ponudil predavanj ali delavnic, ki bi trajale več terminov in omogočile globlji vstop v obravnavano temo.

Karmina Šilec in plakat ob predstavitvi koncepta Choregie Foto: Marko Vanovšek, logo Dejan Bulut

Karmina Šilec in plakat ob predstavitvi koncepta Choregie
Foto: Marko Vanovšek, logo Dejan Bulut

 

Federico Bardazzi med predavanjem Foto: Francesco Leonardi

Federico Bardazzi med predavanjem
Foto: Francesco Leonardi

Tretji, do sedaj vedno atraktivni, del simpozija je Expo. Torej razstavno-prodajni segment, kjer se predstavljajo založbe in producenti. Ti pomenijo pomembno platformo za promocijo dogodkov in dejavnosti ter predvsem za predstavitev in prodajo notnega, audio- in videogradiva ter strokovne literature. Že znanim razstavljalcem, kot so Sulasol, Hebling Verlag, Faber Music, Carus, se je pridružilo še nekaj azijskih, a je nabor vseh skupaj obiskovalec lahko obredel v dobri uri. Kar govori o tem, da so bili produkcijski pogoji (stroški) razstavljalcev nestimulativni in se zato mnogi za prihod na WSCM niso odločili. Lepo pa je bilo videti stojnico Estonska zborovska glasba, ki je nekako primerljiva s slovensko. Predvsem zato, ker kaže, da je lahko tudi majhna sredina prodorna.

Razstavno gradivo

Razstavno gradivo

IFCM je simpozij izkoristil tudi za generalno skupščino, kjer so izvolili novo vodstvo za naslednje mandatno obdobje. Pri tem ni prišlo do bistvenih sprememb, saj bo z vodenjem nadaljeval Michael Anderson iz ZDA, pa tudi ostali člani upravnega odbora so pretežno ista imena kot do sedaj oziroma imena, ki že dalj časa kolobarijo po funkcijah v IFCM in Europa Cantat. Upam pa, da odbor kljub temu prinese svež veter, veliko menedžerske iznajdljivosti in vpliva v lobiranju za denarna sredstva. Velika škoda je namreč, da je odpadlo zadnje srečanje Svetovnega mladinskega zbora ter da se udeležba na WSCM za izbrane vrhunske izvajalce in predavatelje pogojuje s tem, ali so sami sposobni pokriti stroške, saj se tako zelo oža nabor. Predvsem ta organizacijski koncept bi bilo nujno spremeniti in tako bo simpoziju omogočeno, da ima v predavalnicah in na odru resnično vrhunske projekte. Kar pa je, kot vemo, predvsem pogojeno s sredstvi.

Obisk simpozija pa zelo osmislijo srečanja s kolegi z vseh koncev sveta in ta snidenja so tisto najbolj dragoceno kar obisk tega dogodka prinese. Tako je bilo tudi tokrat. Zato sta bila tako Riga kot Seul uspešna in nepozabna.

Člani Svetovnega zborovskega sveta v Rigi

Člani Svetovnega zborovskega sveta v Rigi