Foto: Darja Štravs Tisu
Ljubljana – V petek, 24. januarja 2025, ob 19. uri, je Javni sklad RS za kulturne dejavnosti v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani podelil najvišja odličja in priznanja za življenjsko delo in izjemne dosežke na področju ljubiteljske kulture za leto 2024. Za priznanja so bili nominirani kandidati in kandidatke, ki pomembno soustvarjajo na področju ljubiteljske kulture v svojem lokalnem ali širšem okolju. Poleg zlate plakete za življenjsko delo so na prireditvi podelili še štiri srebrne plakete in zlati znak.
Med nagrajenci je tudi ena najpomembnejših osebnosti slovenskega zborovstva, mag. Tomaž Faganel, ki je prejel zlato plaketo za življenjsko delo na področju zborovske dejavnosti. Njegovi dosežki, izredno obsežno uredniško, raziskovalno in mentorsko delo ter mednarodno povezovanje, ki je pomembno vplivalo na razvoj kakovostnega zborovstva v Sloveniji, predstavljajo izjemen doprinos k tej dejavnosti.
»Taka pozornost in priznanje je neki zunanji dokaz o tem, kar se je dogajalo desetletja. Pri tem ne gre za priznanje samo meni, ampak tudi vsem tistim, s katerimi sem sodeloval. Pri glasbi si vezan na sodelavce, soglasbenike, s katerimi delaš. Vsa ta desetletja so bila zelo zanimiva. Hvaležen sem za vse priložnosti, za vse izzive in slučaje, za vse nesporazume, ki jih je bilo treba razrešiti, pa tudi vse dvome, ki se porajajo glasbeniku.« (Tomaž Faganel)
Svoje misli o delovanju in ustvarjanju je nagrajenec strnil tudi v nepozabnem govoru na slavnostnem večeru, ki ga v celoti objavljamo ob koncu tega prispevka.
Srebrno plaketo za dolgoletno in prizadevno delo na področju zborovske glasbe je prejel Jožef Močnik iz Cerkelj na Gorenjskem, ki je dolga leta predano deloval na umetniškem in organizacijskem področju ter na področju kulturne vzgoje in izobraževanja, obenem pa pomembno prispeval h krepitvi kulturnega sodelovanja s Slovenci v zamejstvu.
»Srebrno plaketo JSKD doživljam kot biser na kroni mojega umetniškega poustvarjanja. Ponosen sem, da mi je v skromnih vaških razmerah uspelo že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja vzgojiti pevski zbor, ki se je lahko primerjal z najboljšimi slovenskimi moškimi zbori. Še bolj pa sem ponosen na to, da mi je uspelo kljub več generacijskim menjavam ta kakovostni nivo zbora ohranjati polnih 45 let.« (Jožef Močnik)
Utemeljitvi priznanj obeh nagrajencev na zborovskem področju in videoportreta si lahko ogledate spodaj.
Foto: Janez Eržen, JSKD
Med prejemniki srebrnih plaket so še Ivan Medved iz Laškega za dolgoletno udejstvovanje na področju godbeništva, ki je s svojim znanjem pomembno prispeval k razvoju predvodništva ter figurativnega korakanja med slovenskimi godbami in pihalnimi orkestri; Mija Benedičič iz Čateža za ustvarjalno in organizacijsko delo v ljubiteljski kulturi, saj je s svojim delovanjem pomembno vplivala na kulturno vzgojo in razvoj kulturnega življenja v lokalnem okolišu; Klub keramikov Kanal paza pomemben prispevek na področju keramične dejavnosti – z dolgoletnim in uspešnim delom je bogatil keramično dejavnost v svojem okolju in vzpostavil odlične pogoje za njen nadaljnji razvoj.
Zlati znak za pomemben prispevek k oblikovanju festivala MareziJazz je posthumno prejela Mateja Filipič, rojena v Kopru, ki je s svojimi organizacijskimi in vodstvenimi sposobnostmi pustila velik pečat pri oblikovanju festivala MareziJazz ter s svojim delovanjem močno prispevala k razvoju mladinskega kulturnega udejstvovanja v kraju.
Za glasbeno obogatitev prireditve je poskrbel APZ France Prešeren Kranj, zbrane pa je na slovesnosti nagovoril direktor JSKD Damjan Damjanovič, ki je ob razglasitvi nagrajencev povedal: »Prejemniki priznanj na različnih področjih ljubiteljske kulture dokazujejo, kako raznoliko in bogato je to področje. Njihovo delo izraža skrb za ohranjanje tradicije, raziskovanje novih oblik izražanja ter spodbujanje vključevanja in sodelovanja. Z glasbo, plesom, gledališčem, literaturo, likovno umetnostjo in številnimi drugimi dejavnostmi ti posamezniki in skupine ustvarjajo prostore, v katerih se gradijo vezi, razvijajo vrednote in krepi skupni kulturni duh.«
Da odličja Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti »spodbujajo ustvarjalnost, povezanost in pripadnost skupnosti ter izpostavljajo pomen kulturne dejavnosti za družbo,« pa meni pomočnica direktorja za program pri JSKD Maja Papič, ki ob tem poudarja: »Priznanja so izraz spoštovanja in zahvale posameznikom ter skupinam, ki s svojim delom bogatijo ljubiteljsko kulturo.«
Iskrene čestitke vsem nagrajencem!
Več: https://www.jskd.si/priznanja-in-nagrade/uvod_priznanja.htm
Iz utemeljitve:
TOMAŽ FAGANEL
Zlata plaketa
Tomaž Faganel je odraščal v Ljubljani in že zgodaj vzljubil petje. Sprva je začel igrati majhno violino, kasneje pa še klavir. Z violino in klavirjem je vztrajal dobro desetletje, kot gimnazijec pa je prvič sedel za orgle in začel prepevati v zboru. Po maturi je študiral muzikologijo na Filozofski fakulteti in orgle na Akademiji za glasbo. V času študija je odkril dirigiranje in vstopil v svet cerkvene glasbe. Absolviral je študij orgel ter diplomiral in pozneje magistriral iz muzikologije. V Ljubljani je študiral še petje, dirigiranje pa v Gradcu pri Milanu Horvatu, kjer je tudi diplomiral.
Med študijem je bil basist v Komornem zboru Radia Ljubljana, občasno pa tudi v Zboru Slovenske filharmonije. V dirigiranju se je izpopolnjeval predvsem pri Hansu Swarowskem in Ericu Ericsonu. Sodeloval je z Glasbeno mladino Slovenije, delal v glasbenem uredništvu Radia Ljubljana, sodeloval s televizijo in bil glasbeni producent, zlasti pri zborovski glasbi. Poleg tega je nastopal in snemal kot basist, predvsem baročno glasbo in skladbe Vinka Globokarja.
Po diplomi je najprej poučeval glasbo v osnovni šoli in gimnaziji, nato pa deset let na Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje. Na glasbeni šoli tega zavoda je poučeval nauk o glasbi, na srednji glasbeni šoli pa zgodovino glasbe, osnove dirigiranja, pevsko tehniko in vodil zbor. Med letoma 1986 in 2008 je bil sodelavec Muzikološkega inštituta ZRC SAZU, kjer se je posvečal raziskovanju starejše slovenske glasbe, predaval in objavljal. Ob tem je študentom muzikologije predaval glasbeno-praktična predmeta, sodeloval pri kritičnih izdajah slovenske glasbene dediščine in bil tri leta urednik zbirke Monumenta artis musicae Sloveniae.
Dobro desetletje je bil član uredniškega odbora revije Naši zbori in 12 let urejal revijo Cerkveni glasbenik. Kot odličen poznavalec slovenske cerkvene zborovske glasbe je avtor številnih člankov, objavljenih v različnih glasbenih revijah. Poleg obsežnega pisanja o glasbi, uredniškega dela in predavanj se je posvečal tudi mentorskemu delu z zbori in dirigenti. Vodil je tečaje za zborovodje, pevske tedne v Italiji in Avstriji ter sodeloval z zborovodskimi šolami ZKOS oziroma JSKD. 12 let je bil tudi sodelavec Orglarske šole sv. Jožefa v Celju.
Bil je član nacionalnih in mednarodnih zborovskih žirij, najdalj časa je sodeloval s celjskim Mladinskim pevskim festivalom in kot član sveta festivala v Marktoberdorfu. Deloval je v Evropskem zborovskem združenju Europa Cantat in Mednarodnem zborovskem združenju IFCM, leta 1995 pa je bil glavni tajnik Evropskega simpozija za zborovsko glasbo v Ljubljani. Posebno tesno je bil povezan s švedskim zborovskim prizoriščem in nemško vokalno skupino Singer Pur, ki je posnela tri zgoščenke s 100 latinskimi posvetnimi pesmimi renesančnega skladatelja Jacobusa Handla – Gallusa. Po oživitvi Slovenskega Cecilijinega društva leta 1996 je bil dva mandata njegov predsednik.
Med študijem je priložnostno vodil več zborov, več sezon APZ sv. Cecilije, tri leta pa tudi Ljubljanski oktet, s katerim je nastopal v Sloveniji in tujini ter snemal. Nato je 15 sezon vodil APZ France Prešeren Kranj, s katerim je večkrat projektno sodeloval predvsem pri izvedbah kantatnih skladb. Z njim je gostoval po Sloveniji in Evropi ter ob zborovski klasiki izvajal novo slovensko in pri nas še neizvajano evropsko glasbo, tako a cappella kot kantate. Tekmoval je, snemal in sodeloval s Komornim orkestrom Slovenicum pri izvedbi baročnih in klasicističnih partitur, prav tako tudi s Slovensko filharmonijo. Z zborom Slovenicum/Chorus N’omen je nastopal z a cappella in vokalno-instrumentalnimi sporedi ter z orkestrom Slovenicum, pa tudi snemal. Sedem sezon je vodil zbor Vox medicorum in 16 let Mešani zbor sv. Antona Padovanskega v župniji Ljubljana Vič. Projektno je sodeloval s Komornim zborom RTV Slovenija in dirigiral Zboru Slovenske filharmonije.
Tomaž Faganel je ena najpomembnejših osebnosti slovenskega zborovstva. Njegovi dosežki, obsežno uredniško, raziskovalno in mentorsko delo ter mednarodno povezovanje, ki je pomembno vplivalo na razvoj kakovostnega zborovstva v Sloveniji, predstavljajo izjemen doprinos k tej dejavnosti, zato mu Javni sklad RS za kulturne dejavnosti podeljuje zlato plaketo za življenjsko delo.
JOŽEF MOČNIK
Srebrna plaketa
Jožef Močnik se je z zborovskim petjem prvič srečal že v osnovni šoli. V srednji šoli se je pridružil pevskemu zboru na cerkljanskem koru, kjer je leta 1968, kot 20-letnik, začel svojo pot zborovodje.
Ker je bil takratni cerkljanski cerkveni mešani zbor zelo majhen, je že po letu dni ustanovil moški zbor, kmalu zatem pa še dekliškega. Po dveh letih je vse tri zbore združil, kar je omogočilo boljše delovne pogoje. Delo organista in zborovodje je opravljal skoraj 17 let.
Poleg umetniškega dela se je že zgodaj spopadel tudi z organizacijskimi izzivi. Med letoma 1969 in 1977 je v okviru Festivala slovenske cerkvene glasbe v Cerkljah organiziral sedem koncertov, na katerih je nastopilo 65 pevskih zborov iz vse Slovenije in zamejstva.
Močnikovo delo so kmalu opazili tudi člani Moškega pevskega zbora Davorina Jenka, ki so ga povabili k sodelovanju. Leta 1973 je prevzel vodenje tega cerkljanskega posvetnega moškega zbora, pri katerem je kot zborovodja deloval do leta 2018, nato pa ostal aktiven kot pevec.
Poleg cerkljanskih zborov je Močnik kratkotrajno vodil tudi moški zbor v Stražišču pri Kranju, Oktet Glasbene šole Kranj, Komorni zbor Peko Tržič ter otroške in mladinske zbore na Osnovni šoli Šenčur, kjer je osem let poučeval glasbeni pouk. Močnikovo umetniško poustvarjanje je bilo tesno povezano s Komornim moškim pevskim zborom Davorina Jenka Cerklje. Pod njegovim vodstvom je zbor že v prvem desetletju postal eden boljših moških zborov v Sloveniji, saj je na tekmovanju Naša pesem v Mariboru trikrat prejel bronasto in enkrat srebrno priznanje. Zbor je pod Močnikovim vodstvom ohranjal visoko kakovost, kar je potrdil tudi po 30-letnem premoru, ko je ponovno nastopil na tekmovalnem odru. V zadnjem desetletju je zbor prejel zlato in srebrno priznanje na regijskih tekmovanjih ter bronasto plaketo na državnem tekmovanju. Močnik je veliko pozornosti posvetil tudi oblikovanju vsebinsko zaokroženih koncertnih večerov, ki so zahtevali še več angažmaja, saj so poleg glasbenih del vključevali tudi dramaturški vidik. Scenarije zanje je pisal sam, večkrat pa je oblikoval tudi grafično podobo koncertov. Med njegovimi najodmevnejšimi koncertnimi večeri so bili Živalski karneval, Božična zgodba, Pojo, pojo zvonovi, Mejniki slovenstva, Nekoč v starih časih in Večer slovenskih napitnic.
Ob 65-letnici zbora je Jožef Močnik izdal knjigo Šel bom tovarša iskat, v kateri je predstavil zgodovino Komornega moškega pevskega zbora Davorina Jenka Cerklje in zbral 65 njihovih najbolj priljubljenih pesmi. Za svoje dolgoletno glasbeno ustvarjanje je Jožef Močnik prejel številna občinska, regijska in državna priznanja ter postal tudi častni občan svoje občine.
Jožef Močnik je dolga leta predano deloval na umetniškem in organizacijskem področju ter na področju kulturne vzgoje in izobraževanja, obenem pa pomembno prispeval h krepitvi kulturnega sodelovanja s Slovenci v zamejstvu, zato mu Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti podeljuje srebrno plaketo.
Tomaž Faganel:
Govor na podelitvi priznanj JSKD
Skoraj prezahtevno se zdi, spoštovani zbrani, in preodgovorno, po nocojšnjih slovesnih trenutkih naglas o lepem razmišljati z besedo, kar doživljamo, kar je del nas, kar delamo, o različnem lepem nocojšnjega večera – o še neoprijemljivi, gnetljivi snovi, ki to postane, o spontani črti, ki spregovori, o lepem našega prostora bivanja, o energiji, ki zanimanje za lepo in umetnost spodbuja, povezuje in usmerja, ter nenazadnje o slišnem lepem, o glasbi.
Najbrž gre za privilegij. Vseh nas, »nocojšnjih«, da se lahko posvečamo vsak svoji lepoti, da jo začutimo, jo prepoznamo, zanjo vemo, smo jo živeli, jo živimo, želimo posredovati in da smo za to svojo notranjo nujo hvaležni.
In malo drugačen, zelo poseben privilegij, ko nam je glasbenikom poustvarjalcem dano govoriti v imenu drugega, v imenu skladatelja, davnega ali sodobnika, v imenu umetnika, čigar misija je po njegovi zadnji potezi, do nedavnega radirke ali zadnji piki davnega gosjega peresa, sklenjena. Takrat smo na delu izvajalci, ko gre za glasbo oddaljene preteklosti, tudi raziskovalci. Ampak ali ni sleherni glasbenik, pevec, instrumentalist, dirigent, kakorkoli in vsaj posredno tudi raziskovalec? Glasbo, s katero se ukvarjamo, raziščemo, davno in današnjo, postane moja, naša, najdem se v njej, najdem ji prostor v našem času, njeno utemeljeno podobo, skrito sporočilo in nazadnje njen zven. Privilegij posebne odgovornosti.
V svojevrstnem trikotniku živimo glasbeniki: skladatelj, ki je glasbo zapisal, izvajalec, no, na primer dirigent, in tretji kot tega magičnega lika – poslušalec, občinstvo. Prostovoljni ujetniki tega trikotnika smo, želimo in moramo biti. Dirigenti ne igramo – prednost ali pomanjkljivost, kdo ve? –, a imamo svoj dodatni privilegij. Dano nam je krmariti še neslišano, spodbuditi, oživiti zapisano, z našo kretnjo postane zapis živa in slišna zgodba drugih, pevcev, instrumentalistov in za našim hrbtom občinstva.
Naš medij ni bleščeča pločevina, slonokoščena tipka, ta ali oni plemeniti les, naš medij so ljudje, »igramo« nanje, na naše, na moje soglasbenike, ko se mi utrne misel, napotek legendarnega Erica Ericsona: »Naj ti ne mine vaja, koncert, niti maša, da se z očmi ne srečaš s slehernim od pevcev.«
In v tem trikotniku dirigent, v vlogi neslišnega, samo vidnega posrednika na poti skladatelja prek izvajalca do občinstva, z nenehno mislijo na vse tri. Nato zbranost pred začetkom glasbe, napetost pred prvo, najpomembnejšo kretnjo. Kaj se bo zgodilo, ko zamahnem? Kaj bom po vzmahu desnice zares zaslišal? Kako ga bo razumel glasbenik pred menoj? Kako bo spodbudo moje roke doživel poslušalec? Napetost posebne vrste, trenutek poustvarjalnega dvoma, čaroben in radoveden, veselim in bojim se ga, oboje hkrati.
Nato zazveni glasba, na moji poti večinoma zborovska, prišla je mimo, preprosto – zgodila se je. A če pogledam nazaj, ko o naključjih življenja še nisem razmišljal, mogoče še ne desetletnik svojega blagega učitelja violine Frana Staniča nisem razumel, ko je k moji violini večkrat dodal – bil je namreč koncertni mojster v Operi: »Veš, Tomažek, najlepše v glasbi je človeški glas.« Čeprav sem tudi takrat rad pel, tudi sredi gozda, na ves glas, učiteljevega sporočila še dolgo nisem razumel. Pa se je zgodilo, da me prav človeški glas, neposredno in posredno, že vse življenje nagovarja in vprašuje. Nenavaden, poseben privilegij.
Več kot želja je, glasba, je nuja, je strast. Kako poetično jo imenuje akademik Lojze Lebič: »Sonce med planeti, harmonija med nebom in zemljo, med dušo in telesom …« Ko vstopimo vanjo, postane naboj, prihaja iz neznane, radovedne tišine, njena moč zazveni, se sliši daleč naokrog. Pravo mero in okvir ji rišeta predvsem razmislek in dvom. Kot v Krekovem Samotnem ugibanju, »Kdo ve, ali v budnih sanjah neki pevec poje …« Nagovori in se dotakne, glasba, ko na njena vprašanja nikoli dokončno ne odgovorimo. A šele takrat zazveni, osvobojena časa in vsakdanjosti, kot dar, priložnost za iskanje nikoli zares znanega, dokončno lepega in doseženega.
In ko razmišljamo o glasbi, kako pravzaprav z njo, ne morem mimo spomina na zadnje pismo znamenitega dunajskega učitelja dirigiranja Hansa Swarowskega zadnji generaciji svojih študentov – vedel je namreč, da se ne bodo več srečali: »Vprašujte se, kaj in zakaj. Zavedajte se, da temelji glasba na duhovnih temeljih. Brez njih in odgovorov na obe vprašanji je glasba prazno zvončkljanje.« Kakšna duhovna oporoka!