V Trebnjem že 16 let prepeva skupina deklet, ki so začela peti pri mladinskem zboru v župniji, Soreline. Na začetku jih je bilo deset, potem so večino let pele v devetčlanski zasedbi, trenutno jih je 12: Barbara Oprčkal, Sonja Pekolj Poglajen, Lidija Zaletel, Sonja Lobe, Valerija Jarm, Teja Gačnik, Brigita Rogelj, Simona Koščak, Katka Makše Vencelj, Nuša Erjavec, Maja Sušin in Jana Drenšek. Glavna pobudnica za ustanovitev skupine je bila Petra Hrvat, ki je dekleta zbrala skupaj.
Ime za skupino so izbirale kar nekaj časa. Pa se jim je porodila ideja, da bi uporabile besedo sorella (sestra). Z nekaj besedne igre je nastal izraz Soreline. To je sicer izmišljena beseda, a bi jo morda lahko prevedli kot sestrščina, kar na neki način članice tudi so – glasbene, pevske sestrice.
Kot da bi pela ena sama
Barbara Oprčkal nam je o skupini zaupala: »Za nami je 16 zelo aktivnih let. Ponosne smo na ta čas, na pevskem področju smo zelo napredovale. Od deklet, ki so se našle skupaj, ker rade pojejo, smo zrasle tudi v glasbenem smislu. Večkrat nam ljudje rečejo, da se sliši (sploh ko pojemo enoglasno), kot da bi pela ena sama. Da se glasovi tako lepo zlijejo med seboj, je na eni strani potrebnega veliko dela, na drugi pa mora biti prisotna tudi ljubezen do glasbe, petja. To, da smo v teh letih postale tudi dobre prijateljice, pa je samo še pika na i.«
Oktobra so Soreline pripravile koncert, ki so ga poimenovale En lep romantičen večer s Sorelinami. Odzvanjal je v duhu ljubezni. Pevke so imele tudi glasbeno spremljavo s kajonom, kitaro in baskitaro, poslušalci pa so uživali v zvokih lepih romantičnih melodij, kot so Dan ljubezni, Oh Happy Day in Kaj je ljubezen. Prireditev je bila tudi posneta in bo kmalu izšla na zgoščenki. Pevke se srečujejo enkrat na teden, ob večjih projektih tudi večkrat. Umetniški vodji sta Barbara Oprčkal, ki pevke uči peti, v njeni odsotnosti pa vajeti v roke prevzame Jana Drenšek. Zasedba kot sekcija deluje v okviru KD Trebnje.
Tekmovalni pogled na glasbo jim ni ni najbližji
Glasba, ki jo izvajajo Soreline, je zelo raznovrstna in za vse okuse. Repertoar je raznolik, pojejo ljudske, umetne, sodobne, slovenske in tuje zimzelene, cerkvene in posvetne, črnske duhovne, skladbe akapela ali z inštrumentalno spremljavo. Najpogosteje s kitaro, baskitaro in shakerji, občasno pa tudi s kahonom, ki ga igra Darko Poglajen. Zadovoljne so, da so vztrajale toliko let, čeprav je bila vedno katera odsotna, saj imajo družine in veliko različnih obveznosti. Na tekmovanja ne hodijo, saj jim tekmovalni pogled na glasbo ni najbližji. Zanje je uspeh, da ubrano zapojejo, da jih ljudje radi poslušajo, pomembno pa je tudi to, da ob tem uživajo in se imajo lepo.
V vseh teh letih se je nabralo lepo število nastopov. Nekajkrat so sodelovale na občinski območni reviji pevskih zborov in se dvakrat uvrstile na regijski nivo. Poleg izvedbe letnih koncertov redno sodelujejo pri božičnem koncertu, na povabilo pojejo ob različnih praznikih v župniji in občini, na kulturnih in družabnih dogodkih v kraju, kot so denimo Golievi dnevi, Noč knjige v Knjižnici Pavla Golie Trebnje, Baragov dan – spominski dan Občine Trebnje. Na povabilo nastopijo tudi drugje, npr. na prireditvi Petje prinaša poletje v Žužemberku, Športnik leta na Mirni, na občinskem praznovanju ob kulturnem prazniku v Črnomlju …
Pojejo na porokah in poročnih obredih, rade pa popestrijo tudi osebna praznovanja, obletnice in druge posebne dogodke. Sodelovale so z nekaterimi drugimi pevskimi zasedbami. Bile so gostje na koncertu Zidaniškega kvinteta, nastopile so na srečanju oktetov Dolenjske, Bele krajine in Posavja, v lepem spominu jim ostaja sodelovanje s Trebanjskim oktetom, s katerim so pred nekaj leti pripravile božično-novoletni koncert.
Dobri dve leti je bil njihov umetniški vodja Fernando P. Mejías, s katerim zdaj sodelujejo občasno. Za nova znanja so se obrnile tudi na Janija Lipičnika, nekajkrat pa so sodelovale z Natašo Nahtigal iz Akademije za glas, ki jih je s svojim pristopom in pogledom na glas, petje in nastope navdušila.
Pojejo kar brez not in zborovodje
Na vprašanje o umetniškem vodstvu Barbara odgovarja: »Zborovodje nimamo. Vlogo umetniškega vodje sem prevzela jaz, v večini izbiram primerno gradivo, poskrbim za material in posnetke, učim petje, pevke vodim in usmerjam na vajah in nastopih. Največ svojega časa, energije in veselja vlagam v to, kar Soreline so. Kadar je potrebno, ta del prevzame Jana Drenšek, ki je tudi glavna instrumentalistka: igra akustično kitaro, baskitaro in še kaj.
Pojemo večinoma brez not, saj menimo, da se tako bolj vidimo, poslušamo in je zato petje lahko bolj sproščeno in naravno. Sicer smo že od začetka navajene tudi soustvarjati naš repertoar, dajati ideje, katera pesem nam je všeč in bi se jo naučile, priredbo katere pesmi bi dale napisati. Večino skupnih stvari se dogovorimo, pretresamo ideje … To je tudi v manjših zasedbah, kot je naša, gotovo naporno, nas pa prav to po svoje povezuje in dela skupino posebno.
Pozna se, da smo začele iz veselja do petja, brez tekmovalnih in drugih ambicij, kot skupina deklet, ki rada poje in se druži v prostem času. V vseh teh letih smo veliko stvari preživele skupaj in bile druga ob drugi ob vseh velikih, veselih in težkih življenjskih trenutkih. Seveda si želimo peti dobro in v veselje tistim, ki nas poslušajo, nam je pa enako pomembno, da smo si blizu in se podpiramo tudi osebno. Ugotavljamo, da je ime skupine kar pravo – sestrščina.«
