V zboru tudi medicinske sestre, inženirke in psihologinje

Pogovor z ženskim pevskim zborom Embla Norveške univerze za znanost in tehnologijo

V dneh, ko je lestvica naših prioritet postavljena na preizkušnjo in smo v veliki meri omejeni na bivanje, delovanje v svojih domovih, brez fizičnega druženja, smo bržkone vsi nenadoma začutili večjo potrebo po srečanjih, skupnosti, četudi le virtualni. Onemogočeni so vsi glasbeni, med njimi tudi zborovski dogodki v živo, za nekaj časa mora na nove priložnosti in varnejše trenutke počakati enkratna energija, ki nastaja v vzajemni komunikaciji med izvajalci in poslušalci. A naša sodelovanja lahko morda še intenzivneje zaživijo v naših mislih, razmišljanjih, ustvarjalnosti in domišljiji. V tem obdobju bomo zato nanizali in prepletli pogovore z dirigenti in zbori z vsega sveta, ki so v preteklih mesecih bogatili naše zborovsko dogajanje in vznemirjali naše odre. Povežimo se z njimi nekoliko drugače, vzemimo si čas in poglejmo v delavnice ustvarjanja nekaterih med njimi.

 

 

Zbor Embla šteje 24 članic. Redno koncertira in pogosto odhaja na turneje. Na mednarodnih tekmovanjih po Evropi je prejel vrsto priznanj, med drugim prvo nagrado na tekmovanju posnetkov Evropskih radijskih postaj EBU Let the Peoples Sing leta 1999, prvo nagrado na Mednarodnem zborovskem tekmovanju Cork na Irskem leta 2006 in veliko nagrado narodov v Berlinu leta 2017, lani pa so se udeležile tudi Mednarodnega zborovskega tekmovanja Gallus – Maribor. Veliko jim pomenijo sodelovanja z norveškimi skladatelji pa tudi iz drugih delov Evrope prejemajo skladbe, napisane prav zanje. Zborovodkinja Norunn Illevold Giske je diplomirala iz klavirja, petja in orgel. Nastopala je kot solistka, vse od leta 1962 pa do upokojitve leta 2005 je predavala na glasbenem oddelku Norveške univerze za znanost in tehnologijo. Ustanovila je več uspešnih zborov, med drugim Komorni zbor Trondheim, s katerim je koncertirala in snemala kar 34 let. Več kot 20 let je tudi zborovodkinja ženskega zbora Embla. Pri pogovoru se nama je pridružila tudi glavna predstavnica zbora, pevka Marit Tjelle Setvik.

 

Od kod prihaja vaš zbor in kako bi ga na kratko predstavili?

Marit Tjelle Setvik: Zbor Embla prihaja iz Trondheima na Norveškem, sestavlja ga 24 pevk. Ustanovila ga je naša zborovodkinja Norunn Illevold Giske leta 1994 na glasbenem oddelku Norveške univerze za znanost in tehnologijo. Pri delu se posveča predvsem zvoku zasedbe in specifični izgovorjavi samoglasnikov.

Norunn Illevold Giske: Res je. Osrednjo pozornost namenjam samoglasnikom in njihovim alikvotnim tonom. Želim, da vsi alikvotni toni v samoglasniku zvenijo homogeno. Ko to dosežeš, dobiš posebno, zaokroženo barvo zbora. Velikokrat sama zapojem na način, za katerega želim, da ga osvojijo tudi pevke. Učijo se skozi primere. Povem in pokažem jim, kako nekaj zapeti, in upam, da na koncu dobimo zvok, ki si ga želim od njih.

MTS: Naša zborovodkinja je lahko pri določenih stvareh zelo natančna. Poizkušala bo, dokler ne bo zadovoljna. In zelo nam pomaga, da je tudi sama pevka.

Zbor Embla ima precej dolgo tradicijo. Katere pomembne mejnike, projekte v njegovem delovanju bi izpostavili?

MTS: Izpostavile bi tekmovanje v Italiji leta 1998, sodelovanje na 52. Mednarodnem zborovskem tekmovanju Cork na Irskem leta 2006, kjer smo prejele prvo nagrado in najvišje število točk, ter mednarodno zborovsko tekmovanje EBU Let the Peoples Sing leta 1999, kjer smo prav tako zasedle prvo mesto in prejele posebno nagrado, ki nam je omogočila potovanje. Takšnih dogodkov je še veliko in vsi nam bodo ostali v lepem spominu.

NIG: Naj omenim še nekatera sodelovanja s skladatelji, ki so bila zares dragocena za nas. To sta v prvi vrsti norveška skladatelja Knut Nystedt in Egil Hovland. Z obema smo pripravile koncert v cerkvi v Trondheimu. Njuna dela so res čudovita in poseben privilegij je, da smo jih lahko odkrivale skupaj z njima, ob njuni prisotnosti. Velikokrat pojemo sodobna dela, kar osem norveških skladateljev je do zdaj napisalo skladbe prav za Emblo in zelo smo hvaležne za to.

Kaj vam pomenijo takšna sodelovanja?

NIG: So nekaj odličnega, rada ustvarjam skupaj s skladatelji – skupaj se pogovarjamo o tem, kako bi delo izvedli, kaj si želijo. Res uživam ob tem.

 

 

Delujete v okviru oddelka za glasbo na Norveški univerzi za znanost in tehnologijo. Kako se lotevate oblikovanja programov? Iščete kakšne programske posebnosti, sporede za sladokusce, novosti v izvedbah, brskate po arhivih za še neizvedenimi deli?

MTS: Predvsem rade nastopamo v cerkvah, to bi izpostavila kot našo posebnost. Všeč nam je njihova bogata akustika. Običajno naša zborovodkinja za to priložnost izbere še posebej lepe, zveneče skladbe, ki so ustvarjene prav za izvedbe v takšnih prostorih. Sestavljajo jih dolgo zveneči akordi in me jih skušamo še podaljšati, tako da zapolnijo celoten prostor. Sicer pa bi na tem mestu pojasnila še to, da je bil zbor sicer zares ustanovljen na Norveški univerzi za znanost, kjer je Norunn Illevold Giske dolga leta poučevala, a to se je skozi zadnja leta spremenilo. Norunn Illevold Giske ne poučuje več in ob njeni upokojitvi je tudi zbor postal samostojen – torej ne deluje več pod okriljem univerze. Nekatere članice, ki so pred 25 leti začele peti v tem zboru, pa še vedno pojejo v njem. Danes uporabljamo samo še sobo za vaje na univerzi, tako nam pomagajo.

Torej niso vse članice zbora nekdanje študentke univerze?

MTS: Prihajamo iz zelo različnih področij in le nekatere imajo profesionalno glasbeno izobrazbo. Druge smo se učile pri naši zborovodkinji. Sama nisem imela pred tem nobenega glasbenega predznanja – po poklicu sem medicinska sestra. V našem zboru so tudi inženirke in psihologinje.

NIG: Trenutno imamo v zboru šest novih študentk. In res je, tri od članic so v zboru že od samega začetka, torej vseh 25 let.

Glede na to, da ne delujete več pod okriljem univerze, kako je omogočeno vaše delovanje? Kaj je bil glavni razlog, da ste nadaljevale z delom?

MTS: Večinoma se financiramo same, vsaka članica prispeva en del. Nekaj denarja prejmemo tudi s strani mestne občine v Trondheimu ter s stani zborovskega združenja. Glavni razlog za nadaljevanje je bila nedvomno prav naša zborovodkinja. Same smo želele še naprej delati z njo in ona prav tako. Nikoli nismo zares razmišljale o prekinitvi sodelovanja in razpustitvi zbora. Postopno smo se prilagodile na nekoliko spremenjene delovne razmere in to je bilo vse. Nobene prevelike drame. Zbor je ostal enak kot prej, način dela prav tako. Torej, ko smo zaključile študij, to ni pomenilo, da smo morale zbor zapustiti. Pevke so ostajale v zboru tudi po študiju in ostajajo še danes. Starost se je skozi leta tako naravno dvignila.

Prej ste omenili, da je trenutno med vami šest študentk. Je vaš cilj v prihodnosti pomladiti zbor, povabiti k sodelovanju več mlajših pevk?

MTS: Vsekakor. Nove pevke so vedno zaželene, saj nekatere odnehajo, oziroma se preselijo – pravzaprav, kolikor mi je znano, še nobena ni zapustila zbora iz drugega razloga.

Glede na to, da pevke zdaj tako dobro poznate – ali lahko z večjo gotovostjo izbirate program, primeren zanje, program, ki bo vsem najbolj ustrezal in prinesel najboljše izvedbe?

NIG: Seveda. Vedno rada izbiram nov program in pri tem razmišljam, kako bo zvenel z zborom. To je poseben privilegij in rezultati so lahko tako veliko boljši.

Načrtujete kakšen poseben koncertni dogodek – morda v sodelovanju z domačimi skladatelji?

MTS: Želimo si pripraviti festival ženskih pevskih zborov. To bo prvi takšen festival pri nas, zato bo najprej v manjšem obsegu, ampak bo pa začetek. Ženskih zborov na Norveškem ni prav veliko, veliko več je mešanih zasedb. To bo priložnost, da si izmenjamo znanje, ideje … pa tudi, da nekaj ustvarimo skupaj.

 

Odkod želja po ustvarjanju z ženskimi glasovi? Je to privlačnost zvoka, morda značaja ženskega petja ali kaka druga prednost?

NIG: Rada imam vse zborovske sestave. Dolgo časa sem vodila mešani komorni zbor v Trondheimu. A mislim, da je zelo pomembno, da obstajajo tudi ženski zbori, literature zanje ni toliko in prav je, da nastaja. Nastaja pa lahko samo, če deluje dovolj zborov, ki jo lahko izvedejo. Novih del za ženske pevske zbore gotovo ni dovolj, upam, da jih bo v prihodnje nastalo več. Tudi v preteklih glasbenozgodovinskih obdobjih je pomanjkanje tovrstnih del: v renesansi in baroku jih zares ne najdemo veliko, v obdobju romantike jih je že precej več.

Nam lahko poveste nekaj besed o skladbah, ki ste jih izbrali za tekmovanje v Mariboru?

MTS: V programu smo si želele čim več raznolikosti. Za otvoritveni koncert smo izbrale ljudske norveške pesmi – ples, uspavanko in poročno pesem. Uživale smo v tem, da smo nastopu lahko dodale nekaj več koreografije, saj tega običajno ne počnemo. Pojemo v klasični postavitvi, brez gibanja.

NIG: Mene je ta del zelo zabaval.

MTS: Naša zborovodkinja zelo rada pleše. Pravzaprav nam je na vajah sama kazala, kako ujeti pravi ritem in kako se gibati. A na odru ostaja mirna in resna. Bila je celo nekoliko zaskrbljena, da bomo med vajami koreografije izgubile fokus. Ampak s pravim pristopom lahko na tak način veliko dodaš k nastopu in hkrati upaš, da ne vzameš preveč sami glasbi.

 

Kako pa ste se lotili obveznega dela programa – in skladbe Zarja Damjana Močnika?

MTS: Pri Zarji smo se osredotočale predvsem na to, kako skladbo odpeti v čim bolj ljudskem tonu. Poslušale smo odlomke, ki smo jih prejele od organizatorjev tekmovanja, prav tako smo prosile eno od lokalnih pevk, da nam je pomagala pri doseganju posebne zvočnosti, o kateri pred tem nismo vedele ničesar. Vsekakor je bilo to za nas nekaj povsem novega.

Vam je slovenščina delala kaj težav?

MTS: Pozorno smo poslušale posnetek izgovorjave. Prav tako poznamo slovenskega dirigenta iz Švedske, ki nam je pomagal.

Ste med slovensko in norveško tradicionalno glasbo našli kakšne povezave?

MTS: Mislim, da obstajajo, a bi težko rekla kaj specifičnega, saj slovenske glasbe ne poznam dovolj dobro. Same izvajamo predvsem veliko norveške in švedske tradicionalne glasbe.

NIG: In večinoma jo izvajamo na povsem klasičen, statičen način. Brez plesa ali dodane koreografije. Razen kadar začenjamo koncerte s poročnim maršem. Potem prikorakamo v cerkev med petjem.

Kaj pa Gallus? Ste njegove skladbe poznali že pred tekmovanjem?

MTS: Ja, Dicunt infantes smo enkrat že izvajale na tekmovanju, tako da smo skladbo poznale od prej. Zato smo se odločile, da jo izvedemo tudi v Mariboru. Sicer pa se naša zborovodkinja posebej ukvarja z interpretacijo renesančne in baročne glasbe, zato uživa pri izvajanju takšnih skladb in delu z nami. Skuša nas učiti lahkotnosti in prožnosti pri izvajanju te glasbe.

NIG: Pri Gallusu nisem imela veliko izbire, napisal je samo štiri skladbe za ženski zbor, tako da sem morala izbrati eno izmed njih.

Zakaj se vam zdijo zborovska tekmovanja pomembna, zakaj jih obiskujete?

NIG: Mislim, da so zelo koristna za zbor, saj pomagajo pri ohranjanju koncentracije in motivacije, da zbor napreduje. Poleg tega je treba biti pozoren na več vidikov – na barvo zbora, intonacijo, interpretacijo, izraz na odru.

 

Kaj bi izpostavili kot posebnost Emble?

NIG: Največ mi pomeni to, da lahko izvajamo koncerte v cerkvah. Sodelujemo z dvema cerkvama v Trondheimu, kjer imamo redne koncerte. Najraje imam zvok zbora v teh prostorih. Potem z veseljem izbiram program, ki je primerno obogaten s harmonijami in s katerim lahko oblikujemo posebne zvočne barve – govorim tako o novem kot o starejšem repertoarju.

In kakšna vizija vas žene?

MTS: Izpostavila bi sodelovanja s skladatelji in ustvarjanje novih del za ženske zbore ter predstavitev repertoarja za tak sestav širšemu občinstvu.

NIG: Ja, predstaviti ljudem še neznana dela za ženski zbor.

Če zastavim vprašanje še malo širše. Zakaj se vam zdi pomembno ukvarjati se z glasbo? Lahko z glasbo spreminjamo svet?

NIG: Ne, mislim, da ne moremo. Lahko pa ljudem podarimo dobro in polno izkušnjo. To je naš cilj.

MTS: Naš zbor ima določene posebnosti, glasbo izvajamo in interpretiramo na svoj način in to si želimo razvijati naprej. Ne želimo se preveč komercializirati, spreminjati načina izvajanja. Želimo si, da glasba spregovori sama zase. Morda je to nekoliko staromoden pogled, a same ne posvečamo toliko pozornosti koreografiji, v repertoar ne vključujemo popularnih pesmi. Ostajamo zveste temu, v kar verjamemo, in tako lahko, po mojem mnenju, dosežemo največ ljudi.