Trenutno ena najprodornejših in najprepoznavnejših vokalnih zasedb, Perpetuum Jazzile, med drugim tudi gostja letošnjega festivala Europa Cantat v Ljubljani, je že ob svojih začetkih z Markom Tiranom na čelu v slovenskem prostoru orala ledino in nakazala temelje današnjega uspeha z zelo izrecnim ciljem – poustvarjanjem sodobne a cappella glasbe v ritmih jazza, popa, bossa nove, bluesa, latina in drugih. V skorajda 40-letnem razponu delovanja je skupina svoje največje prelomnice doživela v zadnjih letih, začenši z a cappella priredbo uspešnice iz 80. let, Africe skupine Toto. Skladba, ki ji je bila ob uvodih taktih dodana uprizoritev tropske nevihte zgolj s pevskimi zvočnimi efekti in tako imenovanimi telesnimi tolkali (tovrstno zvočno imitacijo nevihte smo sicer v letih predtem lahko slišali že v kontekstu afriške ljudske glasbe na seminarju s slovenskimi zborovskimi pevci in južnoafriškim dirigentom Gérard’dom du Toitom), je skupini prinesla viktorja za posebne dosežke, njeno ime pa ponesla na sam svetovni vrh gledanosti na kanalu YouTube. Avtor priredbe glasbe Africe in tedanji umetniški vodja, Tomaž Kozlevčar, ki je bistveno pripomogel k atraktivnosti in mednarodni prepoznavnosti ansambla, je na vrhuncu ustvarjalnosti vajeti predal švedskemu vodji in specialistu za a cappella glasbo Pedru Karlssonu. Nov skandinavski pridih sicer ni trajal dolgo, a je v skupino prinesel svežino, edinstvene in učinkovite pristope vodenja in poustvarjanja ter nešteto turnej. Koncerti so se vrstili predvsem po Nemčiji in ZDA, doma pa je odmevalo spektakularno praznovanje 30-letnice v dvakrat razprodanih Stožicah. Po odhodu Karlssona leta 2014 je zasedba obrnila nov list in s skupno zavzetostjo uvedla tako imenovan koncept »organskega zbora«, v katerem vlada rotacijsko/krožno vodenje oziroma samoupravni sistem delovanja, prav vsak pevec pa je pomemben in odgovoren nosilec soustvarjalnega procesa. Skupek znanj in izkušenj je botroval, da so svoje delovanje razširili tudi izven koncertnih odrov in tako ustanovili izobraževalno Akademijo Perpetuum Jazzile.
O razvejanosti in uresničevanju zadanih ciljev mednarodno uveljavljene vokalno-ritmične ter koreografske izurjene zasedbe smo se pogovarjali s pevko in članico umetniškega odbora Ano Marčun.
»Danes, ko se glasba seli v digitalni svet, jo mi strastno vračamo v analognega,« pravi zapis na vaši spletni strani. Trditev, zapisana najverjetneje v nekem drugem obdobju, nosi danes še kako močno ciljno ideologijo glasbenih ustvarjalcev in poustvarjalcev. Letošnje poletje vam je vendarle naklonilo nekaj možnosti za koncertiranje v živo, kot so nastop na festivalu Europa Cantat, Festivalu Arsana na Ptuju in v Cankarjevem domu. Tako številčen zbor, kot ste sami, zagotovo težje kljubuje vsem epidemiološkim omejitvam. Kako ste se soočali s tovrstnimi izzivi v zadnjih mesecih?
Na srečo nas zaenkrat na odru še niso oklestili, se pa seveda predhodno vsi testiramo. Kot mnogi drugi, smo tudi mi doživeli znaten upad koncertov v zadnjem času. Če sicer naštejemo več kot 40 koncertov na leto, zabeležili smo ji tudi do 80, smo v zadnjem letu prešli na tri do štiri koncerte. Razlika je seveda ogromna. Precej energije je bilo treba vložiti v motivacijo zbora in samega sebe, saj se je neštetokrat zgodilo, da smo se optimistično pripravljali na koncert, skrbeli za dobro vzdušje in pripravo, nakar pa je bil dogodek tik pred zdajci odpovedan. Ni potrebno posebej poudarjati, da je motivacija neprestano nihala, zato smo nekaj spletnih vaj izkoristili tudi zgolj za pogovor za ohranjanje povezanosti skupine.
Vztrajno smo delali od doma, učili smo se s pripravljenimi posnetki, se individualno posneli, nato pa vse posnetke združili v celoto, da bi vsaj dobili občutek, kako naj bi zadeva zvenela. Spletne vaje so se pravzaprav izkazale za zelo uporabne, saj so terjale precej več doslednosti pri branju notnega zapisa in pokazale raven samostojnosti pevcev. Včasih smo celo bolj sposobni, kot si to pripišemo. Snemanje od doma bomo najverjetneje ohranili tudi v bodoče, saj nam to pomaga pri učenju, skupina pa s tem dodatno raste.
Danes, ko se življenje vsaj delno vrača v stare tirnice, vadimo v manjših skupinah, sami jih poimenujemo postaje. Gre za potek vaj, kjer se, v manjših skupinah (po sekcijah ali oktetih), skozi vajo premikamo od ene postaje do druge. Štiri postaje in štiri skupine pevcev, ki skozi vajo krožijo. Na primer: skupina začne s koreografsko vajo, nadaljuje z vokalno tehniko, sledi interpretacija in na koncu petje na mikrofone. Druga skupina začne z vokalno tehniko, nadaljuje z interpretacijo, sledi petje na mikrofone in konča s koreografsko vajo …
Čeprav je epidemija močno oklestila vaše koncertno delovanje, je po drugi strani oživela Akademija Perpetuum Jazzile, ki ponuja vsestranska glasbena izobraževanja za skupine in posameznike – od uric z najmlajšimi, do individualnih solopevskih ur in delavnic beatboxa itd.
Res je, Akademija je nastala na podlagi večletnih idej in snovanj. Zadeva je zelo sveža, saj smo jo pričeli uresničevati ravno pred začetkom covida in zato še ni doživela svojega polnega razmaha. Uspeli smo izvesti kar nekaj delavnic na šolah, predvsem beatbox delavnic, najbolj pa so zaživele glasbene urice v vrtcih, večinoma v ljubljanskih regijah. Delovanje želimo razširiti tudi na preostale regije, saj se je izkazalo, da ima zadeva velik potencial.
Prednost vašega delovanja je unovčitev lastnih notranjih sil. Ko je leta 2014 umetniški vodja, aranžer in pevec Peder Karlsson zapustil zbor, ste vajeti in bremena vodenja skupine prevzeli pevci sami.
Naj poudarim, da je vsakršno obdobje oziroma skupina doprinesla nekaj za nadaljnjo rast zbora. Če ne bi bilo Tomaža Kozlevčarja, ne bi bilo prelomnega leta z izvedbo Africe, če ne bi bilo Pedra Karlssona, pevci ne bi prevzeli avtonomije v zboru. On je namreč predlagal, naj se vodenja lotimo sami in tako preidemo iz piramidnega sistema delovanja v koncept organskega zbora. To pomeni, da se znotraj zbora oblikujejo tako imenovani krogi ljudi, ki so odgovorni za določeno področje (korepeticije, koreografija, vokalna tehnika itd.). Nihče ni na vrhu piramide, so le poglavitne osebe, ki usmerjajo skupino. Njegov skandinavski pečat je tako spremenil dinamiko v naši skupini. Še vedno ostajamo povezani s Švedsko kot prestolnico a cappella glasbe in znanja, Peder pa še vedno ostaja naš svetovalec, včasih tudi aranžer skladb.
Vpetost in organizacijski prispevek pevcev ima zagotovo močan povezovalni učinek na celotno skupino. Kako pa se skladnost skupine izraža pri umetniškem soustvarjanju? Vendarle gre za skorajda 50 glasov, ki potrebujejo usmeritev pri uravnoteženosti in homogenosti zvoka. Kdo skrbi za zvočno sliko celotnega sestava?
Zbor ima ogromno odborov: upravni odbor, disciplinsko komisijo, komisijo za avdicije, ki je zadolžena tako za nove člane, kot tudi za interne avdicije, kjer se preverja znanje novih pesmi, odbor za družabno življenje, projektne skupine, ki vodijo posamezne dogodke in navsezadnje umetniški odbor, ki ga sestavljamo štirje člani: koreografinja Nastja Vodenik, sama skrbim za interpretativno plat posameznih skladb, Kristjan Virtič je vse bolj dejaven tudi pri vodenju in prirejanju skladb za zbor, skrbi za vokalno tehniko, in Andraž Slakan, ki ta štiričlanski umetniški odbor najbolj povezuje in usmerja. Je aranžer skupine in zato tudi največkrat vodi vajo in stoji za zvokom zbora. Vsi štirje smo sposobni voditi vaje oziroma stojimo za svojo postajo.
Najpomembneje je, da vsi odbori tesno sodelujemo, prepletamo misli in ideje, se dopolnjujemo, komunikacija vedno ostaja odprta in ustvarjamo možganske nevihte (ang. brainstorm) itd. To je velik doprinos skupini.
Ali so pri selekciji pevcev, poleg pevskih kvalitet, potemtakem pod drobnogledom tudi preostale sposobnosti in veščine, ki jih lahko posameznik ponudi zboru?
Člani smo v prvi vrsti najprej pevci, šele nato pa raziskujemo, kako si lahko medsebojno pomagamo s preostalimi vrlinami. Na ta način res sami pokrivamo veliko področij, sodelujemo pa tudi z zunanjimi ustvarjalci, ki nam pomagajo pri postavitvi scene, režije itd.
Kot skupina, ki prepleta jazzovske, gospel, blues in druge prvine, pričakujete na avdicijah tudi znanje improvizacije?
Ne, tako zahtevni nismo, tudi a vista branje ni ključnega pomena. Glasbena izobrazba ni nujna, je le plus za posameznika. Poleg klasičnega preverjanja pevskih sposobnosti sta zagotovo najbolj v ospredju gib in ritem. Ne gre za to, da mora biti kandidat izvrsten plesalec, temveč da se zaveda svojega telesa. Čeprav petje zavzema najpomembnejši del našega delovanja, v ospredje vse bolj prihaja koreografija in sam šov. Poleg tega na avdicijah raziskujemo tudi slušne zaznave. Pestrost naših žanrov namreč prinaša različne netipične harmonije, kot je petje sekund, iskanje različnih glasovnih barv in izraza. Ko kandidat opravi dva kroga, dobi vsakdo svojega mentorja, s katerim se dodatno pripravi na zadnjo stopnjo avdicije. Ko pa si enkrat naš član, sledi še kratko pripravljalno obdobje, ki bolj kot ne pokaže, ali dihaš s skupino.
Zagotovo vas od tipičnega slovenskega zbora razlikuje tudi raba mikrofonske tehnologije. Kako se mikrofonska tehnika petja razlikuje od akustične in kako pomembno je imeti pravega tonskega mojstra pri ustvarjanju uravnoteženega zvoka?
Veliko ljudi si predstavlja, da nam petje na mikrofon daje potuho, pa vendar je potrebno kar nekaj znanja in kilometrine, da se priučiš tega zvočnega okolja. Slišati moramo sebe, zbor, ritem sekcijo (beatbox, solobas), poleg tega pa ima vsaka sekcija zvočno izpostavljenega pevca, ki se mu se barvno prilagajamo. Včasih je nekoga preveč, drugega premalo in je treba poiskati ravnotežje tudi v sebi. Zmes vseh zvočnih barv lahko na začetku pevca moti in je tako pozornost razpršena na več elementov. Da se lažje slišimo, izboljšamo mikrofonsko tehniko in za poosebljanje občutka »domačnosti« pri petju na mikrofone potekajo naše mikrofonske vaje v manjših skupinah, pri tem pa imajo pomembno vlogo tudi vrsta mikrofona – v Perpetuum Jazzile se poslužujemo petja na dinamične mikrofone, medtem ko so pri klasičnem zborovskem petju v uporabi bolj kondenzatorski mikrofoni, ker je smerna karakteristika teh mikrofonov široka. Zajame več pevcev, inštrumentov …
Res pa je, da se z mikrofonom zagotovo ni treba tako glasovno razdajati, vsaj kar zadeva glasnost. Petje ob mikrofonu prilagajmo posameznim vokalom in legam, na primer odmik od mikrofona zahtevajo odprti vokali kot tudi visoke sopranske lege. Upoštevati moramo tudi pozicijo oddaljenosti artikulatorjev od mikrofona pri izgovorjavi določenih konzonantov, kot sta eksplozivni p, b … Vse te mikroelemente zbor zvadi, še preden se postavi pred mikrofon, s tem pa olajšamo delo tudi tonskemu mojstru. Da bi le-ta najbolj optimalno uravnovesil zvok, je pač treba imeti nekoga, ki pozna dinamiko skupine, njene želje, ideale in je redni spremljevalec skupine.
Naša posebnost je tudi »in-ear monitoring« ali po slovensko monitorji v ušesu. Pomeni, da ima vsak pevec na odru svoje slušalke. Pevcu zagotavljajo neposredni vir zvoka, ščitijo sluh in omogočajo prilagajanje odrskega miksa. Vsak pevec ima možnost reguliranja jakosti sebe, zbora, reverba … Tudi slišati »sebe in zvok nasploh, v glavi« zahteva svoj čas. Se pravi, da nam postane zvok domač, da si znamo urediti pravo razmerje različnih komponent, da smo lahko suvereni in sproščeni pri petju.
Pa vendarle je za vokalno higieno in čisto intonacijo najbolj plodovito a cappella petje brez raznovrstnih ojačevalcev.
Res je, zato naše vaje v večini potekajo brez mikrofonov. Le na ta način lahko zaznavamo napake in izboljšamo zvok. Dvakrat do trikrat na leto pa imamo produkcijske vaje, ki so uprizorjene tako, kot da bi stali na dejanskem odru.
Perpetuum Jazzile je zasedba z dolgoletnim stažem, kmalu boste praznovali svojo 40. obletnico delovanja. Nam razkrijete svoje skrivne adute, ki še vedno ohranjajo skupino aktualno in svežo, dvorane pa polne navdušenih privržencev?
Ne smem (smeh). Zagotovo je naš največji adut menjava oziroma raznolikost generacij. Naš repertoar na ta način dobesedno sledi raznovrstnim okusom, žanrom, željam in se oblikuje znotraj same skupine.
Če izvzamemo vaše redne poslušalce, je Kozlevčarjeva priredba Africe skupine Toto poskrbela za preporod oziroma absolutno prepoznavnost skupine tudi v širši javnosti. Kateri dogodek ali izkušnjo pa vi, kot dolgoletna članica, štejete za najbolj odmeven mejnik skupine ali pa morda vpliv na vaše življenje?
Težko odgovorim na to vprašanje, veliko lepega se je zgodilo. Ko si del zbora, potuješ skozi različna obdobja, lepa ali turbulentna, a skozi te dogodke rasteš kot posameznik in kot skupina. Udejstvovanje v zboru je preseglo meje običajnega hobija, je način življenja. Glasba pa je za vse nas, ki smo v zboru, preprosto kisik.
