Z razpetimi jadri

»Glasba je zame neoprijemljiva in fluidna, vokal pa najbolj občutljiv in izrazno prefinjen instrument.« – Pogovor z dirigentom Stojanom Kuretom ob 60. jubileju

 

Tržaški dirigent Stojan Kuret ni le eden najuspešnejših slovenskih dirigentov, marveč ga njegovi mednarodni uspehi uvrščajo med umetnike svetovnega kova in slovesa. To opredelitev prav gotovo med drugim potrjuje dejstvo, da je edini dirigent, ki je v svojem bogatem in presežkov polnem poustvarjanju kar dvakrat prejel prestižno veliko zborovsko nagrado Evrope na ljubiteljskem zborovskem področju – prvič leta 2002 v Arezzu z Akademskim pevskim zborom Tone Tomšič in drugič leta 2010 v Varni z Vokalno akademijo Ljubljana.

Kuret je s svojo zagnanostjo in nadarjenostjo že ob začetnih korakih nakazal težnjo k naprednosti in ustvarjalni inovativnosti, s pomočjo raznovrstnih pevskih sestavov – od otroških, mladinskih do odraslih, ženskih in moških, amaterskih in profesionalnih – pa postopoma gradil svoj umetniški prostor ter dosegal zavidljive in večkrat nagrajene uspehe.

Po študiju klavirja na Glasbeni matici v Trstu je diplomiral iz dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri Antonu Nanutu in leto zatem iz klavirja na Konservatoriju Giuseppe Tartini v Trstu. V tem času je ustanovil in skoraj dve desetletji vodil Mladinski zbor Glasbene matice Trst, s katerim je prvi izvedel in posnel celoten opus Kogojevih otroških pesmi in Merkujevo zbirko Otroške ljudske pesmi Slovencev v Italiji, kasneje je iz njega razvil tako dekliški kot mešani mladinski zbor, medtem pa je hkrati ponovno obudil Komorni zbor Jacobus Gallus. Od leta 1992 do 2002 je nadvse uspešno stal na čelu Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič iz Ljubljane in za svoje ustvarjalno vodenje prejel zlato priznanje JSKD. Sledilo je sodelovanje s Komornim zborom RTV Slovenija, večkratno projektno poustvarjanje z Ženskim komornim zborom ČarniCe, nato od leta 2007 dve sezoni vodenje Italijanskega mladinskega zbora (Coro Giovanile Italiano), od leta 2008 pa kot soustanovitelj, umetniški vodja in dirigent stoji pred Vokalno akademijo Ljubljana. Prav ustvarjalno delo s slednjo mu je septembra 2011 prineslo prestižno nagrado Guidoneum, leto kasneje pa še nagrado Prešernovega sklada.

Stojan Kuret redno deluje kot profesor na Konservatoriju Tartini v Trstu in kot predavatelj na zborovskih seminarjih doma in v tujini ter je član žirij najpomembnejših mednarodnih tekmovanj (Tours, Tolosa, Arezzo, Varna, Debrecen, Maribor, Maasmechelen, Marktoberdorf, Budimpešta, London, Bergen in drugje). Njegove stvaritve in skrbno izbrani ter konceptualno umeščeni programi so njegovo ime zapisali v sam vrh evropskega in svetovnega zborovskega prostora. Zaslužen je za redno oživljanje in razgrinjanje slovenske zborovske dediščine tako na domačih kot tujih tleh. V nedeljo 17. decembra 2017 ob 19.30 v Slovenski filharmoniji pa se bo z Zborom Slovenske filharmonije poklonil še dvema slovenskima velikanoma in lanskoletnima jubilantoma – skladatelju Mariju Kogoju in pesniku Srečku Kosovelu.

Kaj ga že od nekdaj motivira, žene in navdihuje tako v glasbeni umetnosti kot v življenju nasploh, nam razkriva v naslednjem pogovoru.

 

Dirigent Stojan Kuret
Foto: Tone Stojko

Februarja ste praznovali svoj 60. rojstni dan. Čeprav včasih med glasbeniki označujemo ta leta kot prehod v zrelostni slog kot neko razvojno stopnjo glasbenika, bi lahko rekli, da se z vami dogaja ravno obratno – širite si obzorje z vpisom doktorskega študija o Pavletu Merkuju, posvečate se opusom Srečka Kosovela in Marija Kogoja, vse pogosteje pa vas lahko videvamo v vlogi pravega pomorščaka – iščete navdih, ideje, nova poznanstva ali zgolj potrebujete oddih?

Moje življenje se je popolnoma spremenilo, ko sem po sklopu srečnih naključij prišel do stare lesene jadrnice in z njo odkril nov svet, drugačen način življenja. To je bila namreč moja stara ljubezen, saj sem se že kot mladostnik učil jadranja in surfanja, a sem takrat svojo pozornost vse bolj usmerjal v glasbeno poustvarjanje. Po lanskoletni hudi bolezni sem bil fizično zelo izčrpan in nesposoben za delo. Predvsem sem potreboval mir in svoj prostor, a ne da bi se smilil sam sebi, temveč da bi se ponovno našel in postavil na noge. Človek ne more iskati in pričakovati sreče in notranje moči od drugih, to lahko odkrije le znotraj sebe. Bolezen me je prisilila, da sem sam sebi postal prioriteta. Kajti če se z dušo in telesom posvetiš glasbi, te bo nedvomno nekje drugje zmanjkalo. Na srečo me je delovna vnema res večkrat vodila v sončne predele Italije in je sončna energija več kot blagodejno vplivala na moje telo, dobil pa sem tudi nov zagon za nadaljnje ustvarjanje in razmišljanje.

Pravijo, da se vsak pomorščak najraje spominja vseh možnih neurij. Ali se v samospoznanju ozirate po svojih dosežkih in razmišljate, da bi morali kaj storiti in izpeljati drugače?

To vedno, čeprav zadev ne bi bistveno spreminjal. Velikokrat se z začudenjem spominjam dogodkov ali pa razmišljam ob poslušanju starih posnetkov, kako smo, bodisi z zbori bodisi s posameznimi glasbeniki, nosili v sebi toliko hotenja za dosego meni še danes zavidljive in nepojmljive ravni. Po drugi strani pa se z leti okus in znanje izostrujeta, zato si v retrospekciji vedno želimo popravljati lastne »napake«. A preteklih odločitev in dogodkov ne bom objokoval, saj smo vsi vpleteni v tistem trenutku vnesli svoj maksimum in izkoristili vse dane možnosti.

Pred kratkim sem odkril dokument, da sem bil za Udbo že kot študent »nezanesljiv«, zato zdaj lažje razumem »težave« in zakaj me po končanem študiju, niso »mogli« vzeti v službo na Glasbeni matici. Na srečo sem tedaj po naključju srečal prijatelja, ki me je opozoril na skoraj zapadli termin za prijavo na razpis prostega mesta profesorja, dirigenta na Konservatoriju, in tako prišel do začetne letne suplence ter kasneje do staleža na državnem Konservatoriju v Trstu. To mi je dalo možnost, da sem ljubezen do zborovskega petja vzporedno gojil in razvijal naprej. Delovne obveznosti so mi dovoljevale, da sem sprejel tudi druge izzive, ki so se mi ponujali, vključno z umetniškim vodstvom APZ Tone Tomšič. Ostal sem neodvisen in ta svoboda mi še danes veliko pomeni. A obenem sem postal razpet med Trstom in Ljubljano in še danes živim takšno nomadsko življenje.

Verjetno smo bili zaznamovani in ožigosani že ob rojstvu in tako vzgojeni, da se moramo vsakodnevno dokazovati in vse preresno jemati, za vsako ceno vse izpeljati do konca. Po najboljših močeh in še več. Doma sem imel zgled za to in vedno vso podporo. Oče je vse ustvaril iz nič in popolnoma sam, potem ko je izgubil brata v vojni in očeta v Dachauu, in ponosno lahko rečem, da tudi sam tako nadaljujem, hvaležen vsem, ki so mi to omogočili, stali in še stojijo ob strani. Ta pokončnost in očetova poštenost nas je veliko stala, ko je kot odbornik do konca opozarjal na »čudne posle« in nasprotoval »nerodnim investicijam« pri vodenju slovenske banke v mestu. Tudi po mamini strani smo uporniške narave. Dedek je bil »staroogrski« učitelj, po dveh letih učiteljišča v Gorici je bil mobiliziran in poslan na italijansko fronto, nato v Galicijo. Leta 1916 je bil ujet in se kmalu znašel kot srbski dobrovoljec v okopih na fronti. Kmalu je bil ranjen in poslan na zdravljenje v Odeso, kjer je bil sprejet v oficirsko šolo in tam ostal do ruske marčne revolucije. Ker se ni strinjal z prosrbsko hegemonijo, se je pridružil vrsti disidentov in prestopil v rusko armado. Tako ga je dohitela tudi oktobrska revolucija, ko se je pridružil disidentom, ki so ustanovili Prvi jugoslovanski polk Matije Gubca, ki ga je popeljal do Vladivostoka in bil demobiliziran šele leta 1920 v Dubrovniku, kot vojak države Srbov Hrvatov in Slovencev. Leta 1921 je maturiral na slovenskem učiteljišču v Tolminu. Vse to me je izoblikovalo.

Umevanje umetnosti se mnogokrat podreja modi, trendom. Znova in znova se vračamo k staremu, umetnost ni izjema. Zakaj se naš pogled tako hitro spreminja in kaj ga spreminja, da na novo vrednotimo, kar je že potonilo v pozabo? Kaj se mora zgoditi, da spremenite svoje mnenje?

Družba hote ali pa nehote usmerja trende, družbo pa tvorimo mi sami. Tisti, ki si utiramo svojo pot in iščemo svojo resnico, poskušamo biti v ustvarjanju neodvisni od družbe in politike. Lahko sicer upoštevamo določene družbene smernice, a te le-te ne omajajo v lastnem prepričanju. Pri sebi že od rane mladosti opažam neko konstanto – se ne spreminja, ravno nasprotno. Vračam se k stvarem, ki jih prej nisem razumel ali pa jih danes dojemam drugače. Če nekoč določenih misli, načina dela ali pa skladbe zaradi njene zahtevnosti nisem mogel »prežvečiti«, se mi danes zdijo povsem umevne. Človek mora preprosto z razvojem svojih veščin in znanja dozoreti kot oseba.

V glasbenem smislu ste pretežen del svojega življenja preživeli pred zborom. Kako se je skozi leta spreminjala vloga dirigenta? Včasih so bili le-ti namreč poznani po svoji oblastnosti. Gradili naj bi na strahu in bili sicer uspešni, vendar naj ne bi razdajali sreče. Danes je tega vse manj, vse več samoiniciative prihaja iz zborovskih vrst …

Vloga dirigenta se je vsekakor spreminjala. Ime, ki je v Sloveniji med zborovodji mladinskih zborov vzbujalo močno strahospoštovanje, je bilo Branko Rajšter. Sodeloval je pri preobrazbi glasbene vzgoje na osnovnih, srednjih in glasbenih šolah in zato bil velika glasbena osebnost na naših tleh. Pod njegovo avtoriteto in do neke mere strogostjo so njegove vizije premikale mejnike slovenskega glasbenega prostora. Če dirigent sam ne ve, kaj želi, prav gotovo ne bo mogel prepričati drugih, naj mu verjamejo. In bolj ko se širi obzorje dirigenta, bolj je zahteven do sebe in ljudi, s katerimi sodeluje. Časi so se seveda spremenili in primerjava skorajda ni mogoča. Vsakršne informacije so danes hitreje dostopne, pevci so vse bolj seznanjeni z razvojem glasbe na splošno. Takšnih možnosti pred 30 leti ni bilo. Lepo je sodelovati in si s pevci izmenjati izkušnje, mnenja, občutke, a na koncu mora dirigent usmeriti krmilo. Če pa se vsi usmerimo proti istemu cilju, je pa še toliko lepše.

Danes se od dirigenta zahteva, poleg seveda tehnične in muzikalne dovršenosti, visok etični čut do zbora. Ta je namreč izredno psihološko občutljiv splet in se včasih težko spopada z neposrednostjo in nekompromisnostjo dirigenta. Če upoštevamo, da je vihravost in boemskost velikih umetnikov botrovala nekaterim najlepšim umetniškim stvaritvam na svetu, ali lahko dirigent današnjega časa s takšnimi »etičnimi« omejitvami sploh postavlja nove umetniške mejnike?

Vsa teorija izhaja iz prakse, nikoli obratno. Če vrhunski umetniki preteklega časa ne bi sledili notranjemu impulzu, prav gotovo ne bi iz sebe »iztisnili« to, kar so. To velja še danes. Umetnost je lahko samo iskrena. Več prakse kot imaš, hitreje se lahko odzoveš na dano situacijo, zato ne bi govoril o sreči, marveč o zmožnosti reagiranja, ki ti ga omogoča veščina, znanje, včasih tudi instinkt, ki pa ponovno izhaja iz izkušenj.

Za to je potrebno, kar precej poguma. Ste se v svoji glasbeni karieri večkrat soočali s situacijami, kjer je bil odločilnega pomena pogum?

Največ sem ga potreboval na začetku poti. Ko so mi v času študija ponudili možnost, da bi prevzel APZ TT, se še nisem čutil pripravljenega, saj sem delal pretežno z raznimi mladinskimi sestavi in imel prevelik »rešpekt« in odgovornost kar naenkrat stopiti pred odrasel mešani zbor. Moški glas je zame predstavljal nepoznan in neobvladljiv material. Po ustanovitvi Komornega zbora Jacobus Gallus v Trstu in po nekajletnem vodenju Mešanega mladinskega zbora Glasbene matice Trst je pa prišel čas tudi za APZ TT.

Pogumni koraki so se vrstili tudi v izvedbenem smislu in izbiranju programov: npr. izvajanje Lebičevega Iz kamna v vodi, čigar tekst je prav vabil k scenski izvedbi. Skladatelj je bil sprva idejno proti, a sem s svojim povabilom izredne koreografinje Ksenije Hribar, ki je z njim že nadvse uspešno sodelovala v postavitvi Fauvela, pridobil njegovo zaupanje. Telesni gib je smiselno in asketsko odmerjeno prilagodila pevskemu instrumentu ter mojim prošnjam in usmeritvam.

Lojze Lebič: Iz kamna v vodi, APZ Tone Tomšič, dirigent Stojan Kuret (2001)

Naj povem, da smo pri APZ-ju pripravljali tudi scensko uprizoritev Ajdne in k sodelovanju privabili koreografa in plesalca Iztoka Kovača. Prav zaradi našega prejšnjega sodelovanja s Hribarjevo, ki je bila njegova mentorica in zgled, je tudi on z velikim navdušenjem takoj pristopil k sodelovanju. V dogovoru z režiserjem Sašom Podgorškom smo načrtovali tudi snemanje filma in se s tem namenom s profesorjem Lebičem celo odpravili na izlet na Ajdno. Žal je po vseh pozitivnih mnenjih in obljubah na kulturnem ministrstvu in kljub temu, da smo partituro v celoti naštudirali ter koncertno že izvedli v Trstu, projekt padel v vodo. Ves vložen trud in energija velikega števila soudeleženih sta izhlapela.

Vokalna akademija Ljubljana s skladateljem in profesorjem Lojzetom Lebičem
Foto: osebni arhiv

 

Pogumen ali izzivalen je bil tudi projekt z radijskim Komornim zborom, saj smo v prvem mesecu skupnega delovanja uspeli oblikovati celoten zborovski opus Huga Wolfa. Končal se je s čudovitim koncertom v Slovenski filharmoniji ob njegovi obletnici, ne pa z izidom zgoščenke. Študijsko posnet celoten opus še vedno leži v arhivu naše nacionalke, ker je bil po mnenju odgovornih urednic neprimeren, čeprav so v Slovenj Gradcu želeli to izdati. Še danes sem ponosen na to in še na marsikaj drugega. Recimo na posnetek in koncertno izvedbo Dallapiccolovega vokalno-instrumentalnega dela Canti dalla prigionia.

Kako pa danes ocenjujete kakovost in trende slovenskega zborovskega dogajanja, predvsem v programskem smislu?

Zdi se mi, da v Sloveniji preveč potujemo po ustaljenih tirnicah, igramo na varno noto in sledimo tistemu, za kar smo prepričani, da bo poželo odobravanje publike. Sam rad tvegam, zato sem na državnem tekmovanju Naša pesem z APZ Tone Tomšič večkrat nastopil s prvo izvedbo, čeprav so v to odločitev mnogi dvomili in potem niso verjeli, da je bila res prva izvedba. Z noviteto se resda bolj izpostavimo, a se tako izvajalci kot poslušalstvo v dvorani bolj angažirajo. Moj nasvet zborom bi bil naslednji: tekmovalni program naj ne vsebuje vsem poznane literature, saj ima ponavadi vsa dvorana v ušesu odlično izvedbo nekega vrhunskega ansambla, s tem pa so merila dvakrat višja. Raje priporočam manj znana dela mogoče manj izvajanih skladateljev.

Če želite biti danes kot izvajalci evropsko zanimivi, je pestrost programa in samega dogajanja izjemno pomembna, vrednost dogodka pa dodatno okrepi vključevanje mimoidočih. Z Vokalno akademijo Ljubljana smo pred leti v francoskem Montpellieru, in sicer v atriju najstarejše francoske univerze za medicino, danes moderni galeriji, na temo zvočnih inštalacij izvedli skladbo Giovannija Bonata Potrait de dame za moški zbor in violončelo. Pevci so bili razporejeni diagonalno po atriju, svoj zvok pa so usmerjali v takoimenovane zvočne kotle z mikrofoni, ki jih je sprojektirala arhitektka Ursula Lavrenčič (nekdanja apezejevka) in jih s svojim zvočnim inženirjem zvočno obdelala. Če se kot mimoidoči sprehajaš znotraj dogajanja, lahko doživiš in prehajaš v različne akustične dimenzije. Ponekod je zvok zelo akustičen, ponekod zelo suh. Izjemno zanimivo, ne da se opisati z besedami.

Zvočna inštalacija v atriju nekdanje francoske univerze za medicino, Montpellier, Francija (2013):

Stojan Kuret s skladateljem Giovannijem Bonatom v Montpellieru, Francija (2013)
Foto: osebni arhiv

 

Kako pozorno sicer spremljate sodobno glasbeno ustvarjalnost? Mogoče glasbene izvedbe z dodano scenografijo?

Glasbeno-scenski projekti me prav nič ne motijo, dokler ne motijo glasbenega poteka ali so glasbi sami nepotrebni. Menim, da gib ne sme odvračati pozornosti od primarne umetnosti – glasbe. Sodobno umetnost seveda spremljam, vendar se mi zdi zgrešeno vpeljevanje koreografije tam, kjer je ni treba. Posledično na odru videvamo odlične glasbenike, katerih izraznost pa zaradi podrejenosti scenografiji ne pride na plan. Torej, v čem je potem tu smisel?

Letos marca ste z Vokalno akademijo predstavili sicer klasičen celovečerni koncert, posvečen Schubertu, a ste v dogajanje vpletli raznovrstne soliste; pred leti ste sodelovali s priznano mezzosopranistko Bernardo Fink, tokrat pa ste poleg vokalnih solistov vključili še kitaristko in kvartet rogov. Harnoncourt je nekoč dejal, da so Schubertovi samospevi tako imenitni, da potrebujejo le čednega pevca in čednega pianista. Kakšen pristop pa potrebujejo njegova zborovska dela? Kaj je vas pritegnilo k Schubertovi glasbi?

Schubert je zelo poseben avtor, v Sloveniji pa ni še doživel svoje schubertiade. Genialnemu dunajskemu mojstru sem želel posvetiti tri različne večere s solističnimi, vokalnimi in instrumentalnimi deli ter kombinacijo omenjenih sestavov. Želel sem predstaviti širino tega velikana v najrazličnejših barvah komorne glasbe, osrednjo vlogo pa sta imela samospev in zborovska glasba. Našel sem precej skladb za moški zbor, soliste in instrumente, v pravem trenutku pa se je name obrnil tudi naš priznani tenorist Aco Aleksander Bišćević z željo, da bi z nami posnel Schubertovo Nachthelle. Povezal nas je z izredno pianistko Bredo Zakotnik in vse je teklo kot naročeno, vendar zaradi višje sile nismo uspeli izpeljati želene količine koncertov in programov. V kombinaciji sodelujočih (pianistke, kitaristke, kvarteta rogov in dveh solistov) sem uspel preplesti in izpostaviti tako Schubertova zborovska dela, samospeve in instrumentalne kompozicije. Malokdo ve, da je Schubert igral kitaro in so na podlagi tega nastale originalne verzije za moški zbor in kitaro. V koncertni spored sem vključil tudi njegove sodobnike, da bi vsem nastopajočim odmeril pravo mero pozornosti in možnosti predstavitev. Nobena zvočna kombinacija se ni ponovila.

Po uspešnem snemanju z mezzosopranistko Bernardo Fink (2011)
Foto: Jana Jocif

 

Franz Schubert: Standchen, Vokalna akademija Ljubljana in mezzsopranistka Bernarda Fink (2011):

 

Ker sva ravno pri romantiki, Schumann je tone opredelil kot vzvišene besede, kar verjetno pomeni, da glasba zmore, česar ne zmore pesnik, torej brez besed izkopati čustva. Ali mora biti dirigent dober dramaturg?

Če je prisotna ideja in koncept koncertnega večera, se ponavadi vse odvije spontano. Spoj dobrih glasbenikov in recimo vrhunske Schubertove glasbe me je povsem zadovoljil. Ne bi si želel posiljevati in nadlegovati publike s prenasičenostjo, temveč ohraniti njen interes za program in izvedbo. Kombinacija različnih skladateljev in solistov je v našem primeru zaokrožila celoten dramaturški lok, le-ta pa mora povezovati koncertni večer tako, kot je oblikovno zasnovana vsaka skladba.

Po katerih merilih sicer ocenjujete kakovost glasbe in poustvarjanja? Vaša zvokovna identiteta je zelo izčiščena, jasna. Ste v iskanju kakovostnega zvoka neizprosen perfekcionist?

Moje merilo je predvsem zavedanje in izkoristek lastnih zmožnosti in zmožnosti zbora oziroma ljudi, s katerimi sodeluješ ter akustičnega ambienta, v katerem poustvarjaš. Življenje samo je neprestano iskanje kompromisa. Najbolj zadovoljen sem, ko vložim vse, kar zmorem in imam. Če tako storijo tudi pevci – s telesom, dušo in srcem – sem lahko le srečen. Če pa z mojega čela lije pot, je zgodba malce drugačna (smeh).

Vsakdo od nas teži k približkom svojih idealov in si želi le najboljše. Glasba je zame neoprijemljiva in fluidna, vokal pa najbolj občutljiv in izrazno prefinjen instrument. Preden stopim pred zbor, imam sicer zelo jasno zvočno predstavo določene kompozicije, a je vse odvisno od materiala, ki ga imam pred sabo, in časa, ki ga imam na voljo. Z glavo skozi zid nisem nikoli silil. Ne zadovoljim pa se s prebiranjem not; sestavljanje akordov kot lego kock je daleč od umetnosti. To bi bilo, kot da bi prebrali knjigo, ne da bi razmišljali, kaj smo sploh prebrali. Seveda je to stvar osebne fantazije, radovednosti, občutljivosti, znanja itd. Izhajam iz tona, zvoka in njegovih barvnih odtenkov ter vseh možnosti, ki nam jih ponuja jezik, recitacija, kombinacija vokalov, predvsem pa konzonantov, na katere prevečkrat pozabljamo. Prav v recitaciji, ki ustvarja artikulacijo, vidim še veliko neizrabljenega izraznega materiala. Predstavljati si moramo, kako bi določeno besedilo recitiral in interpretiral najboljši gledališki igralec, ki nima možnosti tega podkrepiti s toni, in odprl se nam bo nov svet. Zborovska literatura izhaja iz besede, čeprav postaja ta v zadnjem času le »prevozno sredstvo« različnih zvokov.

Celotna zahodna glasba je osnovana na trdni obliki strukture. Predstavljamo si jo lahko kot arhitekturo in jo moramo kot tako tudi brati, razumeti in interpretirati. Razčleniti in razstaviti jo moramo na prafaktorje, doumeti, kako jo je skladatelj sestavil in zgradil v trdno celoto: fraze, harmonije, kadence, artikulacija, dinamične barve. To so vsi elementi v funkciji zgradbe večjih daljših lokov, arkad, obokov, ki morajo biti sorazmerni, primerno napeti, da zdržijo vso strukturo in nas privedejo do cilja. Vsaka fraza, vsak lok mora imeti svoj cilj, svoj naslon in nanj moramo gledati v funkciji širše celote, ki je vedno odvisna od smeri: od kod prihaja in kam vodi. Če si znamo urediti preprosto pesemsko a-b-a obliko, bomo morda znali sorazmerno urediti tudi kompleksnejšo skladbo simfonije. Do takrat pa nima smisla iskati kompleksnejših skladb. Dobra otroška literatura igra ključno vlogo pri odkrivanju naravnih zakonitosti preprostejših motivov, odpira nov svet k nadaljnjemu razmišljanju. Iskanje relacij v enem taktu moramo prenesti na iskanje relacij med vprašanjem in odgovorom v frazah in dalje v večjih delih skladb. To se lahko zdi samosamoumevno, vseeno pa prevečkrat pozabimo na to notranjo logiko in se zanašamo na takozvano »muzikalno fraziranje«, to pa nas lahko kaj kmalu privede do groteske ali obrtniškega avtomatizma, če ni primerno urejena, usklajena med sabo in uravnoteženo postavljena v kontekst. Vsaki kitični pesmi je treba dati formo in postaviti sorazmerja, usmeriti energijo, kajti brez tega zapademo v preigravanje istega materiala in v dolgočasno brezsmiselno izvedbo. Začutiti je treba, kako se v harmonijah kopiči in sprošča energija, kako se v frazi lok napenja in popušča, kje v kadenci se nahaja največja napetost in zakaj.

Vsaka valovna dolžina je lahko visoka, kolikor je nizka, krošnja drevesa sorazmerno odgovarja koreninam pod zemljo. Če eno prevlada, se stvar podre. Poiskati moramo sorazmerja in urediti ravnotežja. Včasih je skladba tako dobro napisana, da ne potrebuje naše dodatne pomoči, glasba se lahko zgodi tudi sama.

Za estetiko glasbe je včasih treba nekaj tvegati, ob tem pa se zgodijo tudi napake. Če teh napak ne dovolimo, bo človek vse manj pripravljen tvegati za lepoto. Je bolje pluti v varnih vodah ali se spustiti tudi v neznano?

Vedno mi je izziv zapluti v nepoznane vode in odkrivati nedotaknjene plaže in zalivčke. Vsaka skladba zase je samostojen svet, še posebej imamo v novih skladbah na razpolago neokrnjeno in še nedotaknjeno materijo. Novitete s tega vidika zahtevajo še večjo odgovornost. Zelo rad predstavim skladbo, ki sem jo odkril, izbrskal, ali pa manj znanega skladatelja. Če prevzame mene, verjamem, da bo tudi ostale, to pa mi daje veliko zadoščenje.

Nastop z Vokalno akademijo Ljubljana na državnem tekmovanju Naša pesem leta 2016
Foto: Janez Eržen

 

Franz Schubert: Gesang der Geister über den Wassern, Vokalna akademija Ljubljana, dirigent Stojan Kuret (2015):

Ste ljubitelj umetnosti kot celote, vokalna glasba pa spada v vaš umetniški credo. Zakaj ravno ta? Smatrate človeški glas za kralja glasbil?

Svojega umetniškega creda ne bi omejeval zgolj na vokalno glasbo, temveč zvok na splošno. Glasba je bila namreč pri nas vedno doma – oče je ljubiteljsko igral harmoniko, dedek in mama sta me kot stroga učitelja vpeljala v klavirski svet, babica pa je vedno rada prepevala. Očetova želja je bila, da se glasbeno izobrazimo, pa čeprav se je zavedal, da bomo zaradi tega prikrajšani laičnega, nepristranskega spontanega sprejemanja in dojemanja glasbe ter naravnega prepoznavanje estetike. Amater vseeno posluša z drugačnimi ušesi kot izobražen glasbenik.

Da sem se udomačil v zborovski glasbi, pa je kriv moj profesor klavirja in ravnatelj glasbene šole, dr. Demšar, ki mi je po naključju ponudil prevzem otroškega zbora Glasbene matice v Trstu, v katerem sem kot otrok vedno pel. Kot šestnajstletnik nisem ničesar vedel o vodenju zbora, a sem ponudbo vseeno sprejel. Pošiljali so me na raznorazne seminarje in tako sem prvič prišel v stik s kakovostnimi sestavi z urejeno zvočno podobo, npr. Mladinskim zborom osnovne šole Trnovo, ki ga je vodila Majda Hauptman, ali z Mladinskim pevskim zborom Maribor pod vodstvom Branka Rajštra. Ko sem na celjskih seminarjih prvič slišal, kakšne poustvarjalnosti je zmožen človeški glas, me je to očaralo in zasvojilo. Odločil sem se poslušati vse otroke na vseh šolah v Trstu in osebno povabil otroke k sodelovanju. Iz zbora šestih je kar naenkrat nastalo 70-člansko zvočno telo, nov mladinski pevski zbor. Čeprav sem se najprej vpisal na Ekonomsko fakulteto, me je vodenje mladinskega zbora spodbudilo, da sem se prepisal na oddelek za dirigiranje na Akademiji za glasbo. A sem veliko raje hodil na vaje zbora kot na fakulteto in njihova zborovanja. Kaj je brucovanje, sem odkril šele z APZ-jem (smeh).

Pred leti ste s Čarnicami izvedli in posneli celoten opus Marija Kogoja za enake glasove, v katerega sodi tudi zbirka otroških pesmi z naslovom V kraljestvu palčkov po pravljični igrici Josipa Ribičiča. Gre za scensko glasbo, ki jo je Kogoj, kljub svoji izvedbeni zahtevnosti, uspel prilagoditi otroški dojemljivosti, brez podcenjevanja otroških estetskih zmožnosti …

Vse Kogojeve otroške pesmi sem posnel že leta 1985 z Mladinskim zborom Glasbene matice Trst, ki sem ga vodil ok. 17 let (s Čarnicami pa potem leta 2005 še mladinske) in ga predstavil tudi na prvem zborovskem celovečernem koncertu v novi Gallusovi koncertni dvorani Cankarjevega doma. Njegova glasba je tako nekonvencionalna, da se še danes čudim, kako nam je to uspelo. Kogoj je otroke namreč velikokrat spremljal na klavirju in jim na ta način nudil intonančno oporo, da se niso izgubili znotraj harmonije.

Verjamem, da bi morale glasbene akademije v študijske namene bolj izkoristiti slovensko otroško-mladinsko literaturo, predvsem Kogojevo, ki je metrično kombinirana, kompleksna in nekonvencionalna, daleč od ustaljenih kalupov nemške šole komponiranja: glasbene fraze kar bežijo iz taktnic. Na primer Na saneh je prva slovenska skladba brez taktnic.

 

Marij Kogoj: Na saneh, Ženski komorni zbor ČarniCe, dirigent Stojan Kuret (2005):

 

Navsezadnje boste po opravljeni akademiji prej dirigirali (lokalnemu) šolskemu otroškemu zboru kot pa Ligetija in Brahmsa Švedskemu radijskemu zboru. Sanje prav vsakega dirigenta so stati pred znamenitimi ansambli, vendar moramo začeti izkoriščati vire, ki so nam v danem trenutku dosegljivi in pred našim pragom, in na to biti pripravljeni. Še vedno smatram, da je delo z otroki najbolje vložen trud, ki se nam bo skozi leta še kako dobro obrestoval, ne samo v pevskem svetu. Prava dolgoročna investicija. Prvi poduk, ki nam ga daje glasba, je – poslušaj!

Vsakdo bi moral na neki stopnji svojega poustvarjanja voditi otroški ali pa mladinski zbor, saj nas njihova neukost vedno znova vrača k osnovam, njihovo znanje je odvisno le od nas. Otrok iskreno sprejme vsakršno informacijo. Če je mladi pevci ne razumejo, potem je nekaj narobe z našim pristopom, razlago ali načinom. Če je človek odgovoren do sebe in sodelujočih, bo vedno našel njim razumljiv način dela. Moramo se jim znati približati. Med študijem sem ob iskanju takšnih ali drugačnih vprašanj hrepenel po nekom, ki bi meni neznane odgovore nosil na dlani, sicer so me obhajali dvomi ali je moja smer pravilna ali ne. Verjamem v sosledje logičnih misli; ko znaš odgovoriti na ključno vprašanje – zakaj? – tudi dvomi izginejo. Imel sem veliko srečo in to našel. Po diplomi sem namreč več kot deset let redno zahajal v tujino in sledil svojemu guruju.

Najboljše nasvete sem prejemal brezplačno, zato tudi sam rad ponudim svoje znanje mlajšim kolegom in v zameno ne pričakujem ničesar. Veselim se njihovih uspehov in v veliko zadoščenje mi je, če sem jim kakorkoli pomagal.

 

Plošča s Kogojevimi in Merkujevimi otroškimi pesmimi, Mladinski pevski zbor Glasbene matice Trst,, dirigent Stojan Kuret
(Založništvo tržaškega tiska, 1985)

 

Mladinski pevski zbor Glasbene matice Trst, intenzivne vaje v Fažani (1983)
Foto: osebni arhiv

 

Kako pa je z odraslimi Kogojevimi zbori? Bi si tudi te želeli posneti?

Od nekdaj si želim posneti celoten njegov opus za mešane zbore. Program, ki ga v decembru pripravljam z Zborom Slovenske filharmonije, bo zabeležen tudi na zgoščenki in upam, da nam ta zelo zahteven projekt tudi uspe. V Sloveniji imamo posnetih kar nekaj njegovih skladb z dr. Cudermanom na čelu Slovenskega komornega zbora in posnetke radijskega Komornega zbora pod vodstvom prof. Lebiča, a menim, da si Kogojeva kompleksnost zasluži raznolike interpretacije. Danes živimo v novem svetu in človek mora prehoditi Kogojevo pot, da bi lahko razumel širino njegovega razmišljanja.

Letošnji četrti koncert Vokalnega abonmaja Slovenske filharmonije, ki mu bomo lahko prisluhnili v nedeljo 17. decembra, nosi naslov MARIJU IN SREČKU V POKLON – Kogojeva ekspresivnost v iskanju resnice in Kosovel v zvenu sodobnih skladateljev. Ali umetniki znotraj svoje umetnosti res iščete resnico ali zgolj želite prek nje pobegniti od resničnosti?

Zakaj bi se moral kamorkoli zatekati? To bi pomenilo, da želim bežati iz realnosti. Uteho v glasbi iščejo ljudje, ki se jim godi nekaj slabega, kar zame ne velja. Umetnost je nekaj najbolj čistega in najlepšega, kar lahko človek ustvari – popolna svoboda. Če lahko to poimenujemo kot resnico, potem še kako drži. V tej svobodi izražanja me najbolj navdušuje rojstvo neke fantastične ideje, če jo uspem še uresničiti, pa toliko bolje. Nikoli ne pričakujem, da bo vse kot iz škatlice, preprosto moramo biti pripravljeni na vse, kar nam življenje navrže. Ob tem se spomnim, kako so mi zaradi nesprejemanja moje slovenske identitete na neki turneji s simfoničnim orkestrom tržaškega konservatorija tik pred začetkom koncerta s pulta ukradli partituro Šostakovičeve 9. simfonije. Ni mi preostalo drugega, kot da dirigiram na pamet, vzel sem le part prve flavte, bolj kot psihološko oporo glasbenem dogajanju. Nikoli si človek ne bi smel reči, da je karkoli nemogoče.

S simfoničnim orkestrom Konservatorija Tartini iz Trsta
Foto: Claudio Dallagiancoma

 

Kaj vas očara v Kogojevi glasbi? S Kosovelom pa vas celo vežejo sorodstvene vezi, kajne?

Res je, moja babica po mami je sestrična Srečka Kosovela, njen oče in Srečkov oče sta bila brata. Redno smo z njo zahajali v Tomaj in večkrat sem se srečal s Srečkovo sestro, pianistko Karmelo.

Pri Kogoju se navdušujem nad njegovo enkratnostjo, naprednostjo in nepredvidljivostjo. Predstavljajte si siromašnega, zapuščenega, a nadarjenega otroka iz Kanala, ki ni hotel dokončati gimnazije, ker ga je gnalo naprej na Dunaj – ta je bil takrat žarišče novih glasbenih smeri in iskanja nove estetike. Do takrat je bil zgolj samouk, usmerjal ga je le Franc Setničar. Že kot deček je bil odmaknjen, odtujen, drugačen, ta njegova »norost« me navdušuje in hkrati zanima. Ure in ure je največkrat sedel ob harmoniju in improviziral, vso svojo genialnost je razodel že v svojih zgodnjih skladbah. Z Dunaja se je kmalu vrnil, a ga tedanja Ljubljana ni sprejela, ni ga razumela. Stvari so se po tem samo še slabšale. Slovenski glasbi je želel prispevati nov zagon in razvoj, vendar je ostal sam, nesprejet in nerazumljen. V kratkem času je dozorel v močno osebnost, ki je tedanja kulturna prestolnica ni bila ne pripravljena ne sposobna razumeti in sprejeti. Svoj talent je izkazoval tudi kot kritik in esejist; poln zagnanosti se je lotil razpravljanja po revijah.

Naslovnica skladbe Nageljni poljski, posvečene Srečku Kumarju, opremljena z lesorezom Avgusta Černigoja
Vir: osebni arhiv

Profesor Borut Loparnik je Kogoja sicer raziskoval in študiral, a nihče se še ni poglobil v analizo njegovih zborovskih del. Lahko bi odkrili cel kup zanimivosti: predvsem zborovske skladbe Nageljni poljski, Seufzer ter Vrabci in strašilo. Mogoče bi ta dognanja pripomogla k boljšemu razumevanju in večjemu spoštovanju njegovega opusa. Marij je bil zelo napreden, nekateri ga še danes ne dojemajo. Odkrivanje zgodovinskih temeljev, ki jih je postavil, bi nedvomno pripomoglo k vrednotenju sodobne literature. V njegovi zapuščini je še zajeten sveženj listov z večmestnimi številkami, s katerimi je Kogoj označeval razne akorde, ki pričajo o njegovem razmišljanju o novemu pristopu do harmonije (permutaciji akordov).

Po njegovih tekstih lahko spoznamo, da je Kogoj visoko cenil in dobro poznal Busonijeve povsem nove poglede in raziskovanja o novih smereh ter izraznih možnosti glasbe, npr. v Entwurf einer neuen Ästhetik der Tonkunst (Osnutek nove estetike glasbe), Trst, 1907. Verjetno ni naključje, da je tudi sam kasneje iskal navezo s tržaškim založnikom Carlom Schmidlom, saj mu je poslal in ponudil v tisk žal do danes izgubljeno razpravo o dvanajsttonskem glasbi odgovarjajočem tehničnem sistemu, s katerim je omogočena uporaba doslej nepoznane akordne kombinacije, kar pomeni, da je Kogoj začenjal svojo, povsem novo kompozicijsko smer. Akordne permutacije je Kogoj razvijal tudi kasneje po spodbudah, ki jih je gotovo dobil na Dunaju. Dokaz temu je obilno gradivo, ki se nahaja v skladateljevi zapuščini, in bi bilo vredno konkretnejših analiz. Izhodišče mu je bila Schönbergova Harmonielehre (1911), kakor piše tudi Josip Vidmar, pa do srede dvajsetih let ni poznal dodekafonije.

Posebnost glasbenega dogodka na odru Slovenske filharmonije bodo tudi nekateri na novo odkriti in krstno izvedeni Kogojevi prepisi lastnih zborovskih skladb za godalni kvartet.

Zelo sem vesel, da bodo skladbe za godalni kvartet končno zazvenele na odru. Gre za skladbo Nageljni poljski (na Murnovo besedilo), ki je bila takrat za Kumarjev učiteljski zbor (ki je skladbo tudi izdal) še prezahtevna. Zato je Kogoj naredil prepis štiriglasnega zbora za godalni kvartet, ki po pričevanju tedanjih zapisov žal tudi ni bil izveden. Na hrbtni strani pa je prepis moškega zbora Requiem (v originalu na Albrehtovo besedilo) za godalni kvartet, pol tona višje od originala.

Pravo odkritje je tudi skladba Seufzer, izdana sicer v slovenskem jeziku (JSKD), ki je v originalu napisana v nemškem prevodu češke poezije Jaroslava Vrchlickega. Na nedeljskem koncertu bomo ponovno obudili prvotno verzijo, skladba bi namreč na ta način potencialno lahko zaživela v širšem evropskem prostoru, saj bi po svoji zahtevnosti lahko stala ob boku Schönbergovi Friede auf Erden.

Kogojev ustvarjalni prostor ostaja še vedno precej neraziskan, premalo pa se zavedamo njegove svetovljanske naprednosti. Takšnih skladb v evropskem prostoru v njegovem času ni bilo prav veliko (v literaturi za otroke pa sploh).

Glasba je govorica in vsake govorice se je treba naučiti. Ali je dovolj, da glasba vzbudi zgolj neka čustvena stanja ali bi moral biti poslušalec vsaj osnovno izobražen glasbenik, da bi razumel izvajano? Kakšnega poslušalca zahteva Kogojeva glasba?

Marij Kogoj je vsekakor zahteven slovenski avtor, zato ga brez vpogleda v njegovo življenje in brez vsaj osnovnega predznanja ne boste prav lahko razumeli in cenili. Čeprav se je z novim pristopom približal in priredil tudi nekaj ljudskih melodij, redki posežejo po njegovi literaturi.

Poleg Kogoja bodo na Vokalnem abonmaju zazvenele tudi novitete slovenskih delujočih skladateljev. Glede na to, da imate priložnost sodelovati z njimi v času nastajanja skladb, kolikšno moč ima dirigent pri izvajalskih interpretacijah? Ali ima skladatelj vedno prav?

Res je, le polovica koncertnega sporeda bo posvečena Kogoju, dopolnjujejo pa ga prav za to priložnost in na mojo osebno prošnjo napisane novitete mlajših avtorjev, prijateljev, ki jih cenim, spoštujem in se jim iskreno zahvaljujem. Ob Kosovelovi obletnici sem si takoj zaželel novih skladb, ki bi bile napisane na njegovo še neuglasbeno poezijo. V kombinaciji sem našel uravnoteženost zahtevnejše Kogojeve glasbe z novitetami v kontrapostu in obratno, ko iz umetnih preidem na izbor ljudskih priredb in kot protiutež postavim morda najzanimivejše težnje izražanja najmlajše generacije.

Vokalna akademija Ljubljana in Ženski komorni zbor ČarniCe, dirigent Stojan Kuret, avtorski koncertni večer ob 40-letnici skladatelja Ambroža Čopija (2013)
Foto: Jana Jocif

 

S skladatelji sem v stiku, še preden je njihovo delo izročeno pevcem, odkrito in brezkompromisno pa si upam izpostaviti nesmiselne kompozicijske elemente. Če je težavnostna stopnja tako visoka, da je skladba skorajda neizvedljiva, nima smisla, da jo posvetite vokalnemu sestavu. Kot primer izredno odgovornega skladatelja bi izpostavil Lojzeta Lebiča, čigar odnos do vokalne glasbe bi morali posnemati tudi drugi, a je že v osnovi študijski program na akademijah naravnan k instrumentalni glasbi. Če dandanes skladatelj ni sam vpet v zborovsko dogajanje ali pa se sam ne zavzema za tovrstno komponiranje, bo vokalna glasba v skladateljskem svetu ostala zanemarjena. Biti vokalni skladatelj še danes ostaja manjvrednostna vloga.

V času desetletnega (1992–2002) vodenja APZ Tone Tomšič ste mlade skladatelje redno umeščali v svoj repertoar in tkali neprekinjen vzorec sodelovanja z njimi. Predvsem ste se posvetili promociji tržaških skladateljev, npr. Pavleta Merkuja. Ali vam je to predstavljalo užitek zaradi domovinske pripadnosti ali je kdaj prešlo tudi v breme?

Ne, nikoli tega nisem čutil kot breme, prej kot izziv. Mnogi tuji zbori prihajajo v Slovenijo in suvereno pojejo svoje ljudsko izročilo. Ne razumem, zakaj si mi ne bi upali posegati po svoji literaturi. Neštetokrat so k meni pristopili poslušalci na kakem tekmovanju in komentirali, da s takšnimi zanimivimi skladatelji ni težko osvojiti nagrad. To nam je v čast. V času delovanja v APZ-ju smo ravno s tovrstnim repertoarjem postali prepoznavni. Pripadnost lastnem izročilu je bila včasih mnogo intenzivnejša, kot je danes. Merkù je na primer po diplomi dobil stalno službo na radiu in zaradi želje po širjenju oddaj v slovenskem jeziku po najbolj obrobnih vaseh, kjer so živeli Slovenci v Italiji, redno začel snemati ljudsko petje in nasploh ljudsko izročilo v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini. Te posnetke je predvajal v eter. Ko so domačini slišali in prepoznali svoje narečje, svoje pesmi, so navdušeno postavljali radijske sprejemnike na okenske police, da bi ljudska pesem dosegla tudi sosede ali pa mimoidoče. Vzbudil jim je ponos in pripadnost. Na osnovi tega so kasneje nastale vse Merkujeve ljudske priredbe, v katerih je združeval sodobni harmonski jezik z ljudskimi napevi, izšla pa je tudi njegova knjiga z naslovom Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji.

Turneja APZ Tone Tomšič, 1995
Foto: osebni arhiv

 

Z leve proti desni: skladatelj Ambrož Čopi, dirigent Stojan Kuret in skladatelj Pavle Merkù na poti domov po osvojeni veliki nagrade Evrope z Akademskim pevskim zborom Tone Tomšič leta 2002 
Foto: osebni arhiv

 
Nastop Vokalne akademije Ljubljana na podelitvi Prešernovih nagrad (2012):

 

V vaši dolgoletni karieri je središče izredno uspešnega udejstvovanja in ključnega pomena igralo ravno sodelovanje z apezejem, pa tudi nadaljnje sodelovanje se je razvejalo in prepletalo z nekdanjimi pevci tega zbora: v Vokalni akademiji Ljubljana in Ženskem komornem zboru ČarniCe. Zakaj ste se odločili skleniti krog in leta 2015 ponovno prevzeti vodenje apezeja, hkrati pa se vrnili med šolske klopi in začeli pisati doktorat o Pavletu Merkuju?

Za triletni študijski dopust sem se odločil, ker sem tu videl priložnost za večjo ustvarjalno svobodo – sklenil sem zbrati, primerno urediti in predstaviti ves zborovski opus svojega dolgoletnega prijatelja in skladatelja Pavleta Merkuja, ki ga večina pozna po slovenski literaturi, manj po skladbah v drugih jezikih (italijanščini) in narečjih, ki jih je posebno ljubil. Čas mi je dopuščal tudi prevzemanje dodatnega zbora. APZ je takrat ostal brez dirigenta, zame pa je delo z mladimi pevci, kot sem že povedal, gotovo najboljša investicija. Še pred začetkom vaj smo načrtovali realizacijo mednarodno zasnovanega projekta na temo slovenskega ljudskega izročila ob spremljavi vzhodnjaških ljudskih instrumentov, nad katerimi sem popolnoma očaran. Iskal sem pot, ki bi povezala dva popolnoma različna svetova – vzhod in zahod. Stopil sem v stik s prof. Terseglavom in ga zaprosil za pomoč pri iskanju najbolj značilne teme za nas Slovence. Takoj je stopil v ospredje lik lepe Vide, ki se je skozi stoletja iz ljudske pesmi spremenil in prerastel v vseslovenski mit o lepi Vidi, mit hrepenenja in nedosežene ljubezni, iskanja sreče, simbol upanja, življenjske filozofije razklanosti med idealom in stvarnostjo, ki odmeva v literaturi (poeziji, prozi, dramatiki), v slikarstvu in nekaj malega v glasbi vse do danes. Poslali smo že vabilo k sodelovanju štirim skladateljicam in štirim skladateljem, ki bi prispevali svoje skladbe na že izbrane tekste o lepi Vidi, od ljudske različice do sodobnejših pesnikov. Kot povezovalno enoto sem si zamislil sedem instrumentalnih intermezzov, ki bi jih izvajal Atlas Ensemble, ki povezuje instrumentaliste najbolj neznanih ljudskih glasbil z Daljnega in Bližnjega vzhoda (ud, sarangi, šo, santur, duduk, kamanča, kanum, čeng, erhu in drugi). Tržaški skladatelj Fabio Nieder, ki je za ta ansambel že napisal štiri skladbe na teme slovenskih tržaških ljudskih napevov, bi za nas napisal tri skladbe. Imel sem že zelo jasno zasnovan projekt, k sodelovanju za evropski projekt pa smo privabili še baskovski zbor in komorni zbor Kamer iz Rige. Žal se to ni uresničilo.

Koncert z Latvijskim državnim zborom ob predstavitvi slovenske sodobne zborovske literature na Glasbeni akademiji Riga (2013)
Foto: osebni arhiv

 

Kam pa vas bo pot ponesla od tu dalje?

Upam, da bom lahko nekoč v knjižni izdaji predstavil ali vsaj vzpodbudil raziskovanje o razsežnosti Kogojeve genialnosti in ustvarjalnosti. Prav naključno sem odprl posebno mapo pod imenom: akvareli. Najprej sem mislil, da gre za skladbice, a me je čakalo veliko presenečenje: soočil sem se z malimi likovnimi formati; tuši in akvareli. Takoj sem dobil asociacijo na Kogojevega učitelja Schönberga in na njegovo likovno izkustvo in prijateljevanje ter sodelovanje s Kandinskim v skupini Der blaue Reiter (Modri jezdec). Kogoj je verjetno vedel za to. Vemo, da je sodeloval in živel v stiku z drugimi ustvarjalci, ki so iskali nove poti izražanja v popolnem zanosu tistega časa, ki je prinašal velike spremembe (France Kralj, Ivan Čargo, Veno Pilon, Lojze Špacapan, Josip Vidmar, France Bevk, Anton Podbevšek, Ferdo Delak). Milček Komelj jih je nekoč objavil v likovni reviji in mogoče so bila celo kdaj razstavljena, nihče od vprašanih se pa tega ne spominja. Želel sem ta mala dela razstaviti na dan koncerta v mali dvorani SF, a je menda to prezapleteno … in sem odnehal. Eden od primerkov, na katerega sem naletel, spominja na Kandinskega, le da je Marijeva tematika mračnejša.

Sicer pa si želim jadrati (smeh). Kupil sem si brezžični zvočnik, ki ga bom postavil v svojo jadrnico in poslušal balade Nine Simone ali pa Anito O’Day.

Foto: osebni arhiv

 

 

 

_____________________

Op. ur.: Na naslednji povezavi si lahko preberete tudi pogovor z dirigentom Stojanom Kuretom ob prejemu nagrade Prešernovega sklada 2012, ki je izšel v tiskani številki Naših zborov 2010–2012, letnik 60–62:

»Skrita genialna skladba, ki je nisi nikoli slišal, čaka, da jo bo nekdo oživel« – Pogovor s Stojanom Kuretom, nagrajencem Prešernovega sklada 2012