»Vedno je lahko še bolje, tudi ko gre za vrhunski nastop«

Kaspars Ādamsons z zborom Sōla zmagal na 1. Mednarodnem tekmovanju Baltskega morja

Sola5_b

Pred kratkim se je v Jūrmali zaključila prva izvedba Mednarodnega zborovskega tekmovanja Baltskega morja. Udeležili so se ga tako zbori iz baltskih in skandinavskih držav, kot tudi iz Francije, Češke in Slovenije, ki jo je med odličnimi zbori zastopala ženska vokalna skupina Grudnove Šmikle z zborovodkinjo Marjeto Naglič. Zgodovina tega novega tekmovanja, katerega umetniški vodja je mladi Janis Ozols (dirigent zbora Maska), se je začela z domačim zmagovalcem, saj je veliko nagrado prejel mešani zbor Sōla iz Rige, ki ga vodi Kaspars Ādamsons. Žirija, ki ji je predsedoval priznani skladatelj Pēteris Vasks, je zboru v zaključni fazi podelila 97,80 točk, pa tudi nagrado za najboljšega zborovodjo in priznanje za najboljši latvijski zbor tekmovanja.

Talent latvijskega zborovodje je bil že velikokrat deležen spodbudnih priznanj, a tudi sama poklicna pot potrjuje sposobnosti tega mladega umetnika, ki je v zadnjih letih prevzel vodstvo raznih zborov in orkestrov, nenazadnje je postal vodja zbora Latvijske državne opere v Rigi. Z zborom Sōla Latvijske akademije za kulturo se je večkrat pojavil tudi v nam bližnjih krajih, na primer z odličnim nastopom na Mednarodnem tekmovanju Gallus – Maribor leta 2015 ali na tekmovanju Seghizzi v Gorici leta 2013, ko je prejel tudi posebno nagrado kot obetavni dirigent. Maja letos je zbor prejel veliko nagrado na mednarodnem tekmovanju v Varni v Bolgariji, ki spada v mrežo evropske velike nagrade.

Ādamsons je zborovodja, ki pritegne pozornost z zelo osebnim, karizmatičnim in ekspresivnim načinom dirigiranja: na zborovske pevce deluje kot magnet, hkrati ob intenzivnem doživljanju glasbe odraža tudi zelo jasno vizijo, strokovno in poglobljeno poznavanje skladb, kar pride do izraza v široki paleti zelo sporočilnih gibov. Pogovor z njim je bil tudi priložnost za soočenje z bogatim zborovskim prizoriščem ‘pojoče’ Latvije.

Sola4

Kje so vaše glasbene korenine?

Rodil sem se v glasbeni družini: mama poučuje predšolsko glasbeno vzgojo, oče pa vodi razne zbore in je veliko let pel v Latvijskem radijskem zboru. Jaz sem seveda obiskoval glasbene šole: na začetku sem študiral violino, potem dirigiranje, najprej na srednji glasbeni šoli, nato še na akademijah v Tallinnu in Stockholmu.

Imeti priznanega zborovodjo v družini je prednost ali ovira?

Ko sem pridobival prve izkušnje na področju zborovodstva in sem si postavljal veliko vprašanj, sem vedno lahko računal na nasvete svojega očeta. Kar me je najbolj izoblikovalo, pa je dejstvo, da moj oče ni nikoli pretirano pohvalil nobenega od mojih zborovodskih ali dirigentskih podvigov. Zame je to pozitivno, ker me je vedno spodbujalo k izboljšanju. Tudi sam nisem nikoli popolnoma zadovoljen s svojimi nastopi, vedno najdem majhno ali veliko napako, ki jo bom moral naslednjič popraviti. To je normalno, saj ne gre za posnetke, temveč za izvedbe v živo, ki so vedno podvržene bolj ali manj vidnim spodrsljajem. Vedno je lahko še bolje, tudi ko gre za vrhunski nastop.

Kakšna je vloga zborovske glasbe v latvijski kulturi?

Zelo pomembna. Imamo na primer bolj ‘tradicionalno’ plat zborovske stvarnosti, ki jo zaznamujejo množični zborovski dogodki, kot so znameniti festivali pesmi in plesa. Obstajajo tudi letna državna tekmovanja za vse vrste zborov, ki se odvijajo spomladi in koristno spodbujajo postopno izboljšanje ravni amaterskega zborovskega petja.

Na profesionalnem področju imamo v Rigi štiri poklicne zbore: najbolj znan je verjetno Latvijski radijski zbor, nato sledijo Latvijski državni zbor, Komorni zbor Ave Sol in Latvijski nacionalni operni zbor. Pred dvema letoma sem prevzel vodstvo Opernega zbora, kar je zame izjemna priložnost, saj se moram ukvarjati z mnogimi različnimi pristopi k dirigiranju, od zbora, orkestra in solistov do zahtev režiserjev.

Sola1

Sola2

Študirali ste in delujete kot zborovodja in dirigent: katere so stične točke, katere pa največje razlike?

Najprej je treba na obeh področjih razumeti, ali imamo pred sabo profesionalno, polprofesionalno ali amatersko skupino. Način dirigiranja se mora namreč spremeniti in prilagajati zahtevam specifičnega zbora ali orkestra. Zadnje čase se število mojih sodelovanj s simfoničnimi in komornimi orkestri, kot tudi s pihalnimi ansambli, veča, zato se še izraziteje poglabljam v te razlike. Lahko bi rekel, da mora biti dirigiranje orkestru natančnejše, konkretnejše, jasnejše. Morda se z zborom veliko bolj prepustiš toku glasbe. Vsekakor bi to težko veljalo v vseh primerih, saj obstajajo zborovske skladbe, ki zahtevajo največjo strogost in veliko orkestrske glasbe, v kateri moraš začutiti predvsem glasbeni tok. Sem vedno bolj prepričan, da – seveda z upoštevanjem osnovnih pravil – ne obstajajo pravilni ali napačni načini dirigiranja, obstaja pa sposobnost dirigenta najti način, da poenoti skupino in jo zanesljivo vodi v določeno smer.

Na odru odražate hkrati profesionalnost in globoko doživljanje glasbenih vsebin.

Z amaterskimi zbori uporabljam geste in izraze, ki ne bi delovali tako učinkovito s profesionalno skupino: gre za različne pristope, geste, energijo. So stvari, ki jih moraš pred amaterskim zborom dodati ali odvzeti. Obožujem delovanje tako z amaterskimi kot s profesionalnimi zbori. Pravzaprav doživljam kot privilegij biti nekje v sredini, saj lahko primerjam različna področja. Ko nagovorim amaterske pevce, naj pojejo s srcem, naj se vživijo v izvedbo in naj ne upoštevajo samo not, ne gre za sentimentalnost, ampak jih na ta način spodbudim k iskanju višjega nivoja izvajanja. Ni enostavno, a je pravi način, da resnično ujameš bistvo vsake skladbe, da lahko prepričljivo pripoveduješ njeno zgodbo.

Zbor Sōla je nastal pred osemnajstimi leti. Sestavljajo ga v glavnem študentje ali diplomiranci Akademije za kulturo, kar pomeni, da to niso nujno pevci z glasbenimi izkušnjami.

Akademija za glasbo in Akademija za kulturo sta dve različni ustanovi. Nekateri pevci imajo glasbene osnove, drugi pa ne, kar je dejansko normalen položaj pri večini amaterskih zborov. Po drugi strani imaš v vsakem zboru lahko naravno nadarjene pevce s čudovitimi glasovi, tako kot glasovno manj obdarjene pevce, ki pa obvladajo glasbene prvine. Ravno raznolikost pevcev je eden najzanimivejših izzivov za vsakega zborovodjo: obožujem delo s skupino, v kateri sobivajo različne vokalne tehnike, glasbene osnove, usmeritve, tudi pevci brez izkušnje. Naloga zborovodje je ustvariti iz teh elementov celoto in jo usmeriti v jasno določen tir.

Za študente Akademije je petje v vašem zboru obvezni predmet?

Sploh ne, zbor je izbirna dejavnost.

Je v Latviji zborovska glasba prisotna že v šolskih klopeh?

To je zahtevno vprašanje, saj se je situacija bistveno spremenila. Žal ni več, kot je bilo pred dvajsetimi leti, in se bojim, da bomo v naslednjem desetletju spoznali posledice teh sprememb. Petje v zboru ni več obvezni del šolskega programa: to pomeni, da se bomo vedno bolj soočali z mladimi, ki ne obvladajo pevskih prvin in ki jih petje v zboru ne bo zamikalo. Vse je odvisno od ravnatelja posamezne šole, saj gre za izbirno dejavnost. Zborovodje in društva se skušamo upirati temu, ker si ne moreš predstavljati, da boš imel vrhunske mladinske in odrasle zbore, če ne začneš pri dobrih otroških in šolskih zborih oziroma če nimaš te osnovne stopničke pevske lestvice.

Kako izbirate program za zbor Sōla?

Skušamo izvajati čim različnejše repertoarje, od renesanse do sodobnosti. Na koncertu ob 15. obletnici zbora v Rigi smo na primer podali kar osem krstnih izvedb skladb, ki so nastale izrecno za naš zbor. Mislim, da je soočanje z novitetami pomemben del repertoarja vsakega zbora, saj pomeni, da skladb nismo iskali samo z brskanjem po policah knjižnic (ali na spletu) ali s poslušanjem posnetkov, temveč smo si prizadevali za nastanek novih del, ki bodo morda v bodoče nagovorila tudi druge zbore.

Obstaja pa tudi druga plat: že več let imamo na primer koncert za valentinovo, ko izvajamo alternativne programe, na primer priredbe popevk Evrovizije. Je noro, a je za pevce tudi zelo pisano, razbremenjujoče. Imamo veliko mladih pevcev, ki si želijo raziskovanja različnih glasbenih razsežnosti. Zato pojejo in zaradi tega tudi jaz skušam ponujati svojim pevcem čim različnejše pevske izkušnje.

Vsi poznamo množične zborovske festivale baltskih držav, ki nam posredujejo podobo narodov, za katere je zborovska glasba pomembno izrazno sredstvo. Je zborovska glasba še zmeraj tako reprezentativna tudi za Latvijice?

Mislim, da je plesna dejavnost trenutno veliko popularnejša od zborovskega petja. Imamo pa prednost, da naše zbore še zmeraj sestavljajo po večini mladi pevci in da res nimamo težav pri sestavljanju zasedb. Nisem pa prepričan, da bo to trajalo.