Zborovodja v zaporu

Ko predsodke pustiš pred vrati in vstopiš … – pogovor z Edijem Oražejem

Edi Oraže Foto: osebni arhiv

Edi Oraže
Foto: osebni arhiv

 

Edi Oraže od leta 2012 projektno vodi »zaporniški« pevski zbor v Celovškem zaporu. Temu njegovemu posebnemu področju se bomo posvetili v tokratnem pogovoru.

Dejstvo, da je koroški Slovenec, govori o njegovi ljubezni do slovenskega jezika, kulture in glasbe. Je učitelj in zdaj tudi ravnatelj Javne dvojezične ljudske šole 24 v Celovcu. V Celovcu je tudi študiral kompozicijo pri prof. Alfredu Stinglu. V svoji šoli pomaga pri vodenju dveh šolskih zborov, tako ima možnost, da ustvari dober odnos do učencev. Poleg tega je umetniški vodja Okteta Suha. Skupaj z Elisabeth Taupe je ustanovil Koroški deželni mladinski zbor od 40 do 50 izbranih pevk in pevcev iz vse Koroške in ga nekaj let vodil. V Celovcu je pomagal ustanoviti tudi Mladinski zbor JAMzi, pred dvema letoma pa je začel sodelovati s skupino Voxon iz Pliberka, ki izvaja sodobno ritmično glasbo in vokalni jazz.

Glasba in petje ga spremljata tako rekoč že od zibke. V družini so gojili ljudsko petje in kmalu se je pridružil otroškemu in mladinskemu pevskemu zboru v Borovljah, ki ga je vodila njegova mama, Lidija Oraže. Z odraščanjem ga je pot vodila v različne pevske sestave: Moški pevski zbor SPD Borovlje, slovenski cerkveni zbor v Borovljah, od 1996 Studiochor des Landeskonservatoriums in Klagenfurt – projektni zbor Deželnega Konservatorija v Celovcu.

Že med študijem na Pedagoški akademiji v Celovcu je tudi sam začel voditi različne pevske sestave. Pod njegovim umetniškim ali dirigentskim vodstvom so tako daljša ali krajša obdobja poleg že omenjenih delovali Sekstet Borovlje oz. poznejši Kvartet Borovlje, študenski mešani Der Zweisprachige Chor / Dvojezični zbor, dva šolska zbora v ljudski šoli v Železni Kapli, Kvintet Donet iz Šmihela, ob tem pa je vodil še delavnice in snemal CD-plošče z različnimi zbori po Koroškem. Pomembno je tudi njegovo skladateljsko delo. Piše za različne glasbene zasedbe, tudi za orkestre, glavnino svojega dela pa namenja pisanju za zbore. Svoje znanje prenaša na učence v šoli, kjer se ukvarjajo z besedili in uglasbitvijo teh besedil. Za svoje vsestransko delo na področju kulture, je prejel Srebrno plaketo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti ter Kulturno nagrado dežele Koroške.

  

Foto: osebni arhiv

Foto: osebni arhiv

 Na Koroškem ste ustanovili in vodite mnoge pevske zasedbe, od mladinskih do odraslih zborov. Kljub temu da ste verjetno polno zasedeni kot učitelj in zdaj tudi kot ravnatelj ljudske šole, najdete čas še za skladanje – pišete glasbo za različne projekte … Kakšna je navadno pot do vseh vaših dejavnosti: vi poiščete delo ali delo poišče vas?

Res je, delam z veliko različnimi pevskimi sestavi. Nekateri me pokličejo, ker potrebujejo klasičnega zborovodjo, nekateri pa tudi zaradi posebnih okoliščin. Recimo pri Koroškem deželnem zboru so potrebovali poleg enojezičnega zborovodje še dvojezičnega, z znanjem slovenščine, tako se je pričelo sodelovanje pri tem zboru. Mladinski zbor JAMzi smo pod okriljem Kulturnega društva Zmaj ustanovili kot slovenski zbor v Celovcu. Ime zbora mi je všeč, ker so sami iznašli ime (ZMAJ prebrano od zadaj). Na pedagoški fakulteti sem tudi dolgo časa vodil tako imenovani Dvojezični zbor, ko sem bil še sam študent. Lahko rečem, da sem se velikokrat znašel v pravem trenutku na pravem mestu … Kot skladatelj sem pisal tudi resno glasbo. Sodeloval sem z različnimi gledališkimi skupinami, gledališči, Lutkovnim gledališčem Maribor. Torej, če želiš delati, je pri nas veliko različnega dela.

Ena od vaših dejavnosti pa še posebej zbuja pozornost: pred časom ste postali zborovodja v zaporu. Slišati je presenetljivo, nenavadno …, verjetno gre za pravi pionirski podvig. Od kod ideja za delo z ljudmi z »obrobja« družbe? Kako ste prišli v stik z njimi?

Tudi to je bilo čisto naključje. Moram priznati, da se prej nisem v mislih nikoli ukvarjal s tako tematiko. Moje delo je pretežno temeljilo na delu z mladimi, in to predvsem na pevskem področju. Do zapornikov pa sem prišel, ker se je v Celovškem zaporu pred petimi leti začel izvajati projekt pod okriljem Inštituta Pelzmann. Hoteli so raziskati, kakšen vpliv ima petje, glasba na zapornike, na njihovo življenje, medsebojne odnose in drugo. Potrebovali so človeka, ki bi bil pripravljen v zaporu delovati na glasbenem področju, in me povabili k sodelovanju v projektu. Pred leti je bil v podobnem projektu na mladinskem oddelku za prestajanje kazni angažiran prof. Dieter Bucher, ki je zaposlen na celovškem konservatoriju. Z mladimi so pisali raperske skladbe, učili so jih igrati različne inštrumente, ustvarjati glasbo. Profesorja že dolgo poznam in na njegovo priporočilo sem pristopil k tovrstnemu delu. Bila je taka priložnost, ob kateri sem dobil občutek, da mi bo žal, če v danem trenutku ne sprejmem izziva.

V začetku smo imeli veliko težav, saj se je moral spremeniti celoten sistem v zaporu. Zaposleni so bili sprva nezaupljivi, niso imeli pozitivnega odnosa do projekta. Spraševali so se, zakaj bi s kaznjenci delali pevski zbor. Naj prestajajo kazen, zdaj pa se bodo »za nagrado« hecali in prepevali. Tudi sestava pevcev »kaznjencev« je bila zelo težka. V prvih mesecih sem mislil, da to ne bo izvedljivo. Neprestano pa sem imel podporo direktorja zapora, gospoda Petra Bevca. On je verjel, da to lahko deluje, in sam sem moral nekaj stvari spremeniti. Sprva sem pristopil k delu kot zborovodja, a sem hitro spoznal, da ti ljudje v večini niso še nikoli peli. Nihče torej ni vedel, kaj lahko pričakuje. Pri prvih vajah so sedeli zraven še psihologi in ujetniki so mislili, da se izvaja nekakšna kontrola, da nekaj ni v redu.

Foto: osebni arhiv

Foto: osebni arhiv

Po nekaj mesecih smo spremenili strategijo. Opazil sem, da je odločilno, kako se z ujetnikom pogovarjam, da pridejo v skupino zares taki, ki se hočejo družiti, ki hočejo nekaj zapeti, ki se zavestno pripravljajo na nastop. Največja težava prvotnega koncepta je bila v veliki menjavi pevcev. Pri delu je potrebno neko obdobje konstantnega dela, pevci v Celovškem zaporu pa imajo le krajše kazni. Zato izvajamo projekte v preglednih obdobjih 2–4 mesecev. Odločilno je tudi osebje zapora, ki zdaj tudi podpira to akcijo.

Zdaj, po petih letih dela, smo postali že prava ekipa. Delavci me poznajo, in ko pozvonim na vratih zapora, že steče akcija priprave na pevsko vajo. V službi so pazniki, ki radi slišijo petje v zaporu in vidijo, kako petje pozitivno vpliva na te ljudi. Pripeljejo zapornike in pevska vaja se lahko začne.

Kakšen je pravzaprav namen »ustanovitve« zaporniškega zbora?

V začetku je vsekakor šlo za izvajanje projekta. Seveda pa smo v nadaljevanju, ko smo že uradno zaključili, z veliko podporo vodstva zapora z delom nadaljevali. Namen je, da zaporniki s tako imenovanimi »mehkimi veščinami« pridobijo osebnostne lastnosti za učinkovito in skladno interakcijo z drugimi ljudmi. V zboru je tako sodelovanje že samo po sebi »vprogramirano«. Že samo, če si del zbora, se moraš ozirati na skupino. Seveda imamo tudi različne skupinske vaje (npr. hoja brez dotikanja drugega, intoniranje skupine). Opažam, da sledimo glavnemu cilju, to je sproščenosti pevcev. Ko pridejo na vajo, imajo drugačen izraz kot takrat, ko končamo z vajami. Na koncu so bolj veseli, sproščeni. Seveda pa je pomembna tudi motiviranost, da nekaj naredijo. Doživljajo uspeh, samopotrditev, da zmorejo, lahko govorimo tudi o osebnostni rasti. Prek te dejavnosti jih je lažje motivirati tudi za drugo. V zaporu deluje tudi katoliška dobrodelna organizacija, ki se ukvarja z izobraževanjem zapornikov (npr. delo z računalnikom, učenje angleščine). Tudi oni opažajo, da je pri pevcih večja zainteresiranost za delo na izobraževalnem področju. Prav tako so zaposleni opazili velik napredek v življenju zapornikov: imajo manj težav z disciplino, so mirnejši in medsebojni odnosi so se izboljšali. Torej prek glasbe in petja dosegamo višje cilje. Ponujamo jim njim dosegljive reči. Za pevce je zelo pomembno, da se za cilj potrudijo. Na tej poti potrebujejo mnogo spodbud in vedno je treba pohvaliti tisto drobno, pozitivno stvar, ki je nastala. Za zborovodjo pa je pomembno, da se zna sprijazniti z uspehom svojih pevcev. Če ne gre štiriglasno petje, bomo pa zapeli enoglasno. Morda bomo pa čez tri mesece lahko zapeli dvoglasje. Morda bo pa prišel čez nekaj časa nov pevec, ki bo lahko zapel drugi glas …

edi_oraze_4bPoleg pevskega zbora v zaporu deluje tudi bobnarska skupina. Vodi jo koroška Slovenka Nataša Konzilia. Ta skupina dela vzporedno s pevskim zborom. Zanimivo, oba sva koroška Slovenca. Morda pa je nekaj na tem, da drugače čutimo. Dolgoletno znanstvo nama omogoča, da se skupaj domeniva za program. Oblikujeva ga tako, da se vsaka skupina predstavi samostojno, del programa pa združimo. Za skupen projekt se najprej pripravljamo ločeno, drugi del vaje pa sta skupini združeni. Drug drugemu predstavimo svoje novo znanje in glasbene dosežke. To je velika spodbuda za pevce in za bobnarje, da skupaj ugotavljajo napredek. Težko je razumeti, da pri skupnem muziciranju kar naenkrat nič ne gre in da je treba v končni izdelek vložiti še več truda. Potrebno je tudi prilagajanje. Pevci se ne slišijo več med seboj, ker so bobnarji preglasni. Z vajo razrešimo tudi te težave in delo se lahko nadaljuje.

Zborovodje običajno delamo s stalnimi pevci, tako se lahko tudi vidi napredek in rast zbora. Vaje načrtujemo po ustaljenem tedenskem urniku. Kako pa tovrstno delovanje omogoča inštitucija, kot je zapor?

V zaporu je veliko menjav pevcev. Včasih imam občutek, da so pevci neprestano novi. Komaj se naučijo nekaj zapeti, že zapor zapustijo. Celovški zapor je namreč, kot sem povedal, namenjen prestajanju krajših kazni. Največ lahko »sedijo« osemnajst mesecev. Torej danes so kaznjenci, kmalu pa svobodni državljani in niso več člani pevskega zbora.

Pred vsakim novim projektom se dogovorimo za termine. V organizaciji (zaporu) morajo zagotoviti primerno število ljudi, ker morajo pripeljati zapornike iz različnih oddelkov na vajo. To je kar velik organizacijski zalogaj. Prav zato morajo biti termini natančno določeni, ker se drugače podre sistem. Torej zbor sestavljajo zaporniki. Poleg njih pa imamo na izobraževanju tudi socialnega delavca, ki z njimi dela rock in pop glasbo. Tam se učijo osnove bobnanja, kitare, džembe …, torej imajo več različnih možnosti glasbenega ustvarjanja. V zbor se vključujejo zainteresirani posamezniki, ki se želijo družiti in slediti k skupnemu cilju. Včasih se zgodi, da kateri od zapornikov sodeluje pri več zaporednih projektih. To so povratniki. Če poje pri meni pri kakšnih treh, štirih projektih, to že pomeni, da je bil vmes že zunaj in se je zopet vrnil. Vendar so to redki primeri.

Foto: osebni arhiv

Foto: osebni arhiv

Ljudje se v pevska društva običajno vključujejo iz notranjih zgibov, znanj, vzgoje in nenazadnje zaradi potrebe po petju. Kako pa iskanje novega pevskega kadra poteka med zaporniki, zakaj sploh pridejo v zbor?

Socialni delavci v zaporu najbolje poznajo zapornike. Z njimi so vsak dan. Na podlagi različnih razgovorov in ocen se odločijo, kdo sme v zbor. Tako izbrane zapornike informirajo o ponudbi in le-ti imajo možnost izbire. Imeli smo že petdeset pevcev in bobnarjev na listi. Morda niso vsi zainteresirani za petje, a se vseeno odločijo zanj. Vedo, da se pri nas včasih dogaja tudi kaj luštnega in da se lahko tudi na vaji družijo. Delamo tudi razne reakcijske vaje, pri katerih se zabavamo, ljudje se nasmejijo. To jim je velika sprostitev in popestritev njihovega vsakdanjika. Pevci se hitro navadijo na termine vaj, in če slučajno kdaj vaja odpade, so prav razočarani in žalostni.

Za nekatere člane zbora bi lahko rekel, da so gotovo že kje peli in da jih petje zanima. Veliko je takih, ki pristopijo zaradi ponudbe, nekaj pa zaradi prijateljstev. Različni so torej začetni interesi posameznikov. Pevec začetnik včasih ne zadane nobenega tona. Med pavzo mi nekateri »stari« pevci potožijo, da ta in ta ni pel pravilno. Če takega posameznika pustiš ostati in se v zboru dobro počuti, bo po nekaj tednih že zadel nekatere tone, se malo navadil in »uglasil« z ostalimi. Pomembno je, da so sprejeti in da opazimo ter pohvalimo njihov napredek.

Zborovodje običajno zasledujejo predvsem izvedbeno-pevske cilje. Tudi v zaporniškem zboru se pripravljate na različne nastope. V kolikšni meri se delo razlikuje med zaporniškim zborom in navadnim zborom?

To sta dve popolnoma drugačni stvari. Na to pot sem stopil zelo naivno, saj sem mislil, da bom lahko tako delal kot pri navadnem zboru. Seveda potem z izkušnjami ugotoviš, da je možno tudi nekaj stvari narediti. Vedeti moramo, da se v zaporu običajno učimo vsega od začetka. Torej v začetku čisto osnovne elemente: ritem, ritmične vaje, body percussion. Pomembnejši so skupinskodinamični elementi, ker se medsebojno ne poznajo. Pomembno je tudi normalno medsebojno sprejemanje nasprotnega spola. Pri nas nimamo ločenih skupin moški – ženske. Oba spola sta del skupine. Sprva so se držali vsak zase, zdaj pa so postali do nasprotnega spola bolj odprti in se normalno družijo.

Morda je delo v zaporu bolj strukturirano. Vedno prihajajo novi pevci in stari odhajajo. Torej vedno se učimo na novo in od začetka. A vendar je tudi to zanimivo, saj tisti novi zdaj hitreje napredujejo kot pa v začetku.

Kako izbirate pevski repertoar? Ga določate vi ali v konsenzu z zaporniki? Po kakšni tematiki posegate?

Zdaj že vem, kaj funkcionira in zazveni. Torej za začetek nekaj takega, da imamo hiter rezultat. S tem tudi preverim zmožnosti pevcev. Prilagajam se tudi večini. Če je v zboru več Avstrijcev, potem izberem pesmi iz njihovega okolja, če je več temnopoltih, izberem pesem, ki izhaja iz njihovih korenin. Včasih sem se začudil, ker sem mislil, da želijo peti zgolj pop-rock skladbe. A zaželijo si tudi kaj izključno avstrijskega. Včasih jim je všeč tudi kaj popolnoma ljudskega, ne glede na to, iz katerega okolja pesem izhaja.

Pojete pretežno enoglasno ali večglasno?

Pojemo večinoma enoglasne pesmi. Vendar v svoje delo vključujem tudi kanone, na vsakem koncertu je kakšen. Za pevce je to zelo težko. Na fakulteti smo se učili, da je kanon prva stopnja večglasja, vendar ugotavljam, da je lažje peti paralelno v tercah, to jih bom prej naučil kot petja v kanonu. Kanon mora pevec znati zelo dobro, da je sposoben peti neodvisno od drugega glasu. Lažje se mu je prilagoditi ritmično in intonančno, kot pa peti v kanonu. Ob uspehu, da sem jih lahko razdelil v dve skupini, sem bil srečen. Delitev na tri je bila že redka. Če si imel v vsaki skupini enega pevca, ki je vodil, potem je nekako že šlo. Če pa teh pevcev »vodij« ni, potem je zbor v težavah in ne gre.

Foto: osebni arhiv

Foto: osebni arhiv

Ali kdaj nastopi problem sprejemanja avtoritete?

Ne. Tega problema nisem nikoli zaznal. Osebje je zraven in večkrat nas pride pogledat tudi direktor zapora. Zanimivo je gledati, kako so ti moški v zaporu disciplinirani. Lahko bi celo rekel, da je disciplina večkrat boljša kot v šoli.

Znano je, da se pevci v zboru medsebojno povežejo in postanejo skupina. Ali je tako tudi v zaporu?

To je tudi eden glavnih ciljev našega dela. Enkrat na teden imamo dvourno pevsko vajo. Vmes imamo odmor in to je čas, ki ljudi medsebojno povezuje. Torej da. Pomemben je čas, ki ga namenjamo vaji in pridobivanju novih znanj. Izrednega pomena pa je čas odmora, kjer pevci pridobivajo socialne izkušnje, se poveselijo, družijo. Nič ne prepustimo naključju. Pred nastopom vse zvadimo, razporedimo se po velikosti, vadimo prihod na oder. Pevci postanejo pozorni in se ozirajo drug na drugega. Skupina s tem raste. Vidiš, da jim je fino, ko pridejo skupaj. Če je prisotna jeza ali napetost med pevci, to takoj začutimo, vendar se vedno kdo najde, ki pomiri, zgladi zadevo. Z zborom delamo tudi dihalne vaje, delamo z gibom, vaje za ravnotežje, tako da se ljudje pomirijo, zadihajo v drugi, pevski frekvenci. Vsekakor poizkusim z zborovsko dejavnostjo zadovoljiti njihovo potrebo po druženju, učenju, samoaktualizaciji na nastopih, da začutijo, da zmorejo in so nekaj vredni. Vse to da pevski zbor.

Foto: osebni arhiv

Foto: osebni arhiv

Zelo pomembno za pevce pa je druženje po nastopih s poslušalci. Vsi smo v istem prostoru. Pridejo ljudje s sodišča, vodstvo zapora, pazniki, včasih tudi svojci. To je druženje, kjer lahko izmenjujejo mnenja in se neformalno pogovarjajo z vsemi. In ne samo to. Veliko doživetje, priznanje in hkrati nagrada za pevce, ki morda doslej niso še nikoli stali na odru, je aplavz, ki ga prejmejo ob zaključku nastopa. Prvič gre nastopit in doživi uspeh. Ja, to jim zares veliko pomeni.

Seveda pa ima udejstvovanje pevcev zapornikov lahko tudi oprijemljive pozitivne posledice. Ljudje, ki odločajo o prestajanju kazni, vidijo dobro sodelovanje – kakšen sodnik lahko presodi, da je to pozitivno vedenje in pri odločitvah o kazni kaj spremeni.

Zborovodje so velikokrat nezadovoljni z udeležbo na pevskih vajah. Nekateri pevci neredno obiskujejo vaje in dajejo občutek, da pridejo le takrat, ko res nimajo početi česa drugega. Verjetno so pevci v zaporu bolj redni obiskovalci vaj.

Ja, res so redni na vajah. Manjkajo le, ko imajo kake druge obveznosti ali če zbolijo. Včasih se zgodi tudi, da kateri zapornik med tednom izraža preveliko agresivnost. Takrat šef zapora preveri in oceni, kaj bi vaja za takega zapornika pomenila, ali predstavlja grožnjo. Ponavadi je tako, da če pride na vajo, se v zboru vede povsem normalno. V takih primerih kar ne moremo verjeti, kako tak človek sodeluje v zboru. Cel teden je bil recimo v konfliktu, pride na vaje in sodeluje. Kot bi bil drug človek. Sam ne vem, v kakšnih situacijah so se zaporniki znašli med tednom – vidim jih zgolj na vaji –, to povedo tisti, ki so vsak dan z zaporniki. Torej zbor se zopet izkaže kot pozitivna izkušnja, da je taka oseba lahko konstruktivna, da sodeluje, da se nanjo lahko zaneseš, da naredi, kar rečeš.

Foto: osebni arhiv

Foto: osebni arhiv

Kljub temu da vaše delo presega zgolj pevske dimenzije, imajo nastopi pred občinstvom velik pomen za pevce. Samo vaje brez nastopov pred javnostjo so brez pomena. Kje nastopate? Ali se predstavljate tudi širši javnosti?

Nastope imamo vedno v zaporu. Prepovedano je, da bi nastopali zunaj. Poslušalci nas pridejo poslušat od zunaj. Naše delo je bilo širši javnosti predstavljeno prek televizije, večkrat je kaj objavljeno v časopisju …, to je tudi nekakšen zgled za druge zapore v Avstriji. V drugih zaporih obstajajo zelo dobri ansambli. Nekateri člani teh ansamblov so tudi profesionalni glasbeniki, ki jih je življenje pripeljalo v zapor in imajo povečini daljše kazni. Z njimi se da drugače delati. V Celovcu pa so krajše kazni in skupina se neprestano menja. A vseeno je to delo zame izredno zanimivo, saj postajajo vedno boljši zbor. Kot skladatelj lahko tudi rečem, da bomo določen del glasbe izpustili ali ga preoblikovali, predstavili bomo tisto najboljše, kar nam gre in kjer se fino počutimo. Tako ohranjam njihov pozitiven odnos do dela. Na vajah se vsekakor trudimo, da bi sledili zapisom. Dve vaji pred nastopom pa kakšno stvar, ki nam ne gre, izpustimo ali jo spremenimo ali prilagodimo. Razložim jim seveda, zakaj, in tako so pripravljeni na spremembe.

Foto: osebni arhiv

Foto: osebni arhiv

Kako pa pevsko ustvarjalnost sprejemajo svojci? Je njihova prisotnost na nastopu pevcu spodbuda ali kdaj morda tudi breme?

Imel sem tudi tak primer. Pevec, mlad zapornik, je imel izredno lep glas. Zelo dobro je odpel svojo pesem. Bil je solist, zares je bil dobro pripravljen. Na nastop pa je prišla tudi njegova mama. Začel je lepo, potem pa jo je zagledal in iz njega ni prišel noben glas več. Enostavno je obmolknil. Nekako smo na klavirju in kitarah zapolnili manjkajoči vokal in čez čas se je zopet ujel ter odpel do konca … Za tiste, ki imajo z družinami normalen stik, je to vsekakor pozitivno. Za tiste pa, ki tega nimajo, je težko.

Ali so pevci zaporniki kaj dodatno nagrajeni za petje v pevskem zboru?

Po nastopu imajo manjšo pogostitev (nadstandard). Kruhke in pijačo. Nagrada v tem smislu, da če kdo potrebuje ocenjevanje glavnega sodnika ali mnenje direktorja zapora, se to sodelovanje ocenjuje kot pozitivna aktivnost. Če je nekje na meji za npr. nagradni izhod, je to, da sodeluje v pevskem zboru, vsekakor prednost.

Kakšen pa je odziv strokovnega osebja zapora na vaše delo?

Skozi leta se je naše sodelovanje izredno lepo razvilo. Odzivi so zelo pozitivni, saj vidijo velik napredek in da je za tem veliko delo. Upravnik zapora je povedal, da je ta dejavnost »tisto pravo«. Nobena druga ni dala takšnih pozitivnih rezultatov v tako kratkem času kot prav zbor in glasbena dejavnost.

Ali ima petje v zaporniškem zboru kakšne dolgoročne posledice za pevce? Ali je zaznati vpliv petja na njihovo dojemanje družbe? Ali se tudi pozneje vključujejo v pevske sestave?

Pevcem zapornikom po njihovi izpustitvi na prostost ne sledimo več in o njih nimam informacij. Zato ne morem govoriti o tem, kaj je z njimi po izpustitvi. Vsekakor pa imam pozitivne izpovedi, kaj jim petje v zboru pomeni v času prestajanja kazni. Vpliv petja na zaposlene je prav tako izredno ugoden. Vodstvo zapora ugotavlja, da se je spremenil odnos osebja do dela v zaporu, da so veliko bolj odprti, da drugače gledajo na zapornike, da imajo z njimi manj dela. Vsak pevec po koncertu dobi certifikat, na katerem je veliko podatkov o doseganju ciljev s petjem, tudi o tem, kako petje vpliva na telo in človeka.

Znano je, da mora zborovodja poleg glasbenih obvladati različne discipline, ki niso povezane izključno s glasbo. Kakšen mora biti zborovodja, ki deluje v zaporu?

Mislim, da mora biti predvsem zelo odprt človek brez predsodkov. Če jih imaš in vse povprek obsojaš, nikakor ne moreš shajati s temi ljudmi. Moraš biti odprt, sprejeti vsakega. Podpiraš ga kot človeka in v vsakem moraš najti njegove pozitivne lastnosti. Pomembno je ne kritizirati njihovega dela in početja, ampak spodbujati in pohvaliti posameznikove pozitivne dosežke. V običajnih zborih stremimo k perfekciji izvedbe in smo zborovodje velikokrat izredno kritični ter pri delu opozarjamo na storjene napake. Tu pa je delo obrnjeno. Najprej mora pevec pridobiti občutek, da je sploh nekaj zmožen narediti in da lahko prispeva k skupnosti.

Foto: osebni arhiv

Foto: osebni arhiv

Vaše delo v zaporu se nadaljuje tudi po izvedbi raziskovalnega projekta. Izgleda, da strokovni delavci v vašem delu vidijo obilico koristnih rezultatov. Vse se običajno začne in konča pri denarju. Kako je po zaključku projekta še možno financiranje zborovske dejavnosti v zaporu?

Del financiranja prevzame zapor sam, del pa pokrije izobraževalna organizacija Katoliška akcija (Katholisches Bildungswerk), ki tudi deluje v zaporu. Vsak zapor dobi z ministrstva celoten proračun in v njem so tudi predvidena sredstva za dejavnosti, ki jih ministrstvo podpira. Če zapor lahko dokaže, da pri njih poteka ta dejavnost, dobi več sredstev in tako lahko sofinancira dejavnost. Katoliška akcija pa izobražuje vse zapornike, ne glede na njihovo veroizpoved ali svetovni nazor.

Socialni delavci, ki delujejo v zaporu, so za to dejavnost izredno zagnani, vendar ne morejo odločati o tem. Lahko delo vzpodbujajo, skupaj z ujetniki izdelajo vabila za dogodke … Podporo pa imamo tudi pri odločevalcih z Ministrstva za pravosodje. Lani smo pripravili koncert posebej za pravosodnega ministra in njegovo ekipo. Vsi so se čudili, kaj smo pripravili in kako dobro in doživeto so zaporniki zapeli. Politično je delovanje vsekakor podprto. Širše družbeno pa imam občutek, da se nihče ne obremenjuje z življenjem zapornikov. Še vedno prevladuje mnenje, naj zaporniki prestajajo kazen. Meni je malo olajšano, ker ne vem, zakaj je kakšen zapornik zaprt, s tem se ne obremenjujem. Seveda, v družbi pa so zakoreninjeni stereotipi in ljudje se zapornikov bojijo. Vsekakor je to delovanje potrebno, saj jim pomagamo pri ponovni vključitvi v družbo po prestani kazni. Največji del družbe tega preprosto ne razume. Po prestani kazni se mora človek vključiti v okolje, se zaposliti, ponovno zaživeti. Ne zavedamo se, da se vsi lahko znajdemo v zaporu. Že samo, če npr. v prometu ne odreagiramo pravočasno ali je naša reakcija napačna, smo lahko hitro »notri«. In ko odslužimo kazen, se moramo vrniti v vsakdanje življenje s službo, odgovornostjo in vsakodnevnimi obremenitvami. Na vrnitev moramo biti pripravljeni in tudi na to jih v tem programu pripravljamo.

Glede na spodbudne rezultate lahko predvidevam, da vam sledijo tudi drugi zapori v Avstriji in prav tako ustanavljajo pevske zbore.

V Celovcu je bil ustanovljen prvi zbor v tem smislu. Svoje delo, rezultate in izsledke smo v okviru projekta predstavili zainteresirani strokovni javnosti. V drugih zaporih obstajajo le manjše glasbene skupine. Mi vsekakor svoje delo nadaljujemo.

Foto: osebni arhiv

Foto: osebni arhiv

V ljudeh je veliko predsodkov za opravljanje tovrstnega dela. Gotovo lahko z nami delite kakšno anekdoto, ki se vam je pripetila v zaporu …

V teh petih letih se je dogajalo kar veliko, zares zanimive reči. Veliko je zgolj internih zgodb, ob katerih smo se sprostili in nasmejali. Lahko pa izpostavim en primer zapornika, ki se nam je v zboru pridružil že drugič, bil je torej povratnik. Ko se je zboru pridružil prvič, ni zadel skorajda nobenega tona. Sodeloval je na vajah, se vestno učil, odslužil kazen in zapor zapustil. Čez nekaj časa se je vrnil. Ko se nam je pridružil drugič, smo na vajah začeli peti pesem, ki jo je že poznal. Začel jo je peti kot solist …

Je pa še ena. Bil je neki temnopolti zapornik, ki je bil izredno lepo treniran. V zaporniškem fitnesu je skrbel za svojo postavo. Sproščeno smo se pogovarjali, ko je ta pevec odprl steklenico z vodo z zobmi. Spomnil sem se anekdote svojega strica, ki sem jo z veseljem podelil z obsojenci. Pripovedoval sem jim o tem, da je stric pojedel pečenega piščanca s kostmi vred. Omenjeni pevec me je zbrano poslušal in na koncu mirno odgovoril: »Vaši piščanci v Evropi imajo itak čisto mehke kosti, naši v Afriki pa imajo kosti zares trde.«

Seveda to poteka v sproščenem vzdušju med odmori. Ne smemo pa pustiti, da bi to prevladalo pri delu.

Gospod Edi Oraže, hvala, ker ste svoje bogate izkušnje delili z nami. Želim vam še veliko veselja in uspehov!