Vesela ali otožna – vsaka je lahko zdravilna

Pogovor s psihologinjo dr. Katarino Habe o blagodejnih učinkih glasbe

Foto: GŠ Nazarje

 

Glasba, ki se je skozi čas in prostor korenito spreminjala in razvijala, se je močno zasidrala v naši vsakodnevni kulturi in rutini. Je zagotovo ena najlepših človeških stvaritev z neomejenimi možnostmi vplivanja in bi jo lahko v duhu današnjega izrazoslovja poimenovali kar množični »influencer« oziroma »vplivnež« z največ sledilci. Dejstvo je namreč, da še tako preprosta melodija s svojo sporočilnostjo pušča močan kulturni, moralni in čustveni pečat v naši družbi. S pomirjujočo in zdravilno močjo glasba sprošča tako imenovani dopamin, hormon sreče, vznesenosti, veselja in bistrosti misli – to so dejavniki, ki jih v času trenutne pandemije še kako potrebujemo. Samoizolacija glasbe ne ustavi, ravno nasprotno, sliši se jo še glasneje in sega še globlje.

Zakaj je tako, smo se pogovarjali z dr. Katarino Habe, priznano psihologinjo in glasbenico, ki svoje znanstvenoraziskovalno in strokovno delo posveča vplivu glasbe na človekove kognitivne oziroma spoznavne funkcije, predvsem se usmerja na področje razvoja strategij uspešnega nastopanja (motivacija, samospoštovanje, obvladovanje stresa, pozornost in spomin) s poudarkom na obvladovanju treme in razvoju kreativnega mišljenja.

 

V dosedanjih izsledkih je potrjeno, da ima glasba blagodejni učinek na naš um. Med drugim navajajo, da pomaga zmanjšati fizično bolečino, sprošča stres oziroma niža raven kortizola, izboljšuje spomin celo pri bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo in na splošno stimulira različne predele možganov bolj kot katerakoli druga dejavnost. Kateri vidik glasbe tako močno prodre v naše misli, da je zmožen uravnavati naše zdravstveno stanje, čustva, razpoloženja, celo odločitve?

Glasba ima učinke na celostno blagostanje človeka, na njegovo telo, čustva, um in duha. Vse se začne z vibracijo zvoka, s katero se sinhronizira naše telo. Če temu dodamo še vibracijo besed in vibracijo izvajalca, dobimo sredstvo, ki ima naravnost čarobne učinke – glasbo. Pogostokrat se pošalim, vendar pa je v tem veliko resnice, da je glasba najmočnejše orodje spreminjanja zavesti, saj je lahko meditativno sredstvo, ki odstrani dimenzije prostora in časa in nas potegne v polno doživljanje trenutka.

Dr. Katarina Habe svoje znanstvenoraziskovalno in strokovno delo posveča vplivu glasbe na človekove kognitivne oziroma spoznavne funkcije, predvsem se usmerja na področje razvoja strategij uspešnega nastopanja – motivacija, samospoštovanje, obvladovanje stresa, pozornost in spomin – s poudarkom na obvladovanju treme in razvoju kreativnega mišljenja.
Foto: Matej Maček, JSKD

 

Zvoki in zametki glasbe nas spremljajo že v maternici (ritem srca, dihanja …) in kasneje v življenju na vsakem koraku – ob praznovanjih, žalnih slovesnostih, pa ob povsem običajnih opravilih, kot so gledanje televizije, nakupovanje, med vožnjo …, obenem jo uporabljamo tudi kot motivacijsko sredstvo pri telovadbi, učenju, fizičnem delu … Zdi se, da za vsako dejavnost potrebujemo glasbeno podlago. Ali se ljudje bojimo tišine?

Glasba nas res spremlja v današnjem času na vsakem koraku. Lahko bi celo rekli, da smo pogostokrat izpostavljeni »onesnaženju« z glasbo, ko je vseh zvočnih dražljajev enostavno preveč in že predstavljajo stres za naš organizem. Hkrati se tudi ne zavedamo, kako zelo smo lahko nezavedno zmanipulirani z glasbo v potrošniške namene – kako nas s pomočjo klasičnega pogojevanja vabijo k nakupu izdelkov v reklamah, kako na naše »nabiralniško« vedenje vpliva glasba, ki je predvajana v trgovinah ipd. Veliko pove Mozartov citat, ki pravi nekako takole: »Glasba ni v samih notah, temveč v tišini med njimi.« V tej izjavi vidimo, kako pomembno je, da se tudi zvočno/glasbeno očistimo, gremo v naravo in ji prisluhnemo v njeni polni tišini. Bi se kar strinjala, da se ljudje bojimo tišine, ker je to prostor, ko moramo zaslišati sebe, in od tega veliko ljudi raje beži.

Spopadanje s koronavirusom je tok bežanja pred samim sabo vsekakor omejilo in nas soočilo tudi z našimi strahovi in omejitvami. Katera glasba je primerna za premagovanje osamljenosti, strahu pred neznanim in dvigovanje razpoloženja? Za dvig le-tega se baje ni potrebno obdajati zgolj z veselo, energično glasbo, pozitiven učinek naj bi imele tudi otožne melodije. Navsezadnje se ljudje radi predajamo melanholičnim melosom in v tem neskočno uživamo, kajne? Glasbo kot univerzalno čutno izkušnjo namreč lahko doživljamo in ustvarjamo prav vsi. Mnogi si z njeno pomočjo ustvarjamo socialne vezi, ki pa so v času trenutne epidemije in izolacije prekinjene.

Za uravnavanje čustev s pomočjo glasbe velja, da vsak od nas uporabi tisto, ki glede na njegovo osebnostno strukturo pa tudi razvojno obdobje in zunanje okoliščine najbolj spodbuja pozitivna čustva. V situacijah premagovanja stresa pogostokrat uporabimo hitrejše skladbe, v durovi tonaliteti, s spodbudnimi besedili, tiste, ob katerih imamo že od prej pogojena pozitivna čustva. Treba pa je poudariti tudi to, da glasbo uporabljamo pri regulaciji čustev bodisi kot sredstvo preusmerjanja pozornosti (pogosteje pri moških) bodisi kot sredstvo čustvene katarze (pogosteje pri ženskah). Zato se razlikujemo tudi v uporabi glasbenih zvrsti, tempu, tonaliteti ipd., ki enim ali drugim prinašajo boljše počutje. Treba je poslušati sebe – univerzalnega recepta ni oz. je le-ta, da izberemo glasbo, pri kateri smo čim bolj zavzeti, zatopljeni v poslušanje ali še bolje, da jo aktivno izvajamo (pojemo, igramo).

Skozi zgodovino se je uglasitev instrumentov spreminjala. Medtem ko naj bi naravna frekvenca dosegala 432 Hz, se je v 20. stoletju temperacija glasbil povišala na 440 Hz, danes ponekod tudi višje. Če pustimo frekvenčne teorije zarote ob strani, ki trdijo, da z višanjem temperacije želijo v ljudeh spodbujati anksioznost, kako različne uglasitve in tonalitete delujejo na nas?    

Seveda frekvence vplivajo na človeka, še posebej na njegovo fizično počutje. Zanimivo je, da če izvedeš laični eksperiment in poslušalcem predvajaš isto skladbo v uglasitvi 432 ali 440 Hz, se večina odloči, da jim je bolj všeč izvedba v uglasitvi 432 Hz. To je dovolj zgovoren podatek, mar ne?

Po najinem uvodu smo že lahko sklepali, da je področje psihologije glasbe zelo obsežno, saj veda že v svojem poimenovanju združuje psihologijo in muzikologijo. Pa vendar se zdi definicija zelo skopa. Nam lahko na kratko razložite njene začetke in katera področja človeškega delovanja preučuje?

Lahko rečemo, da ima ravno tako kot psihologija tudi psihologija glasbe dolgo preteklost in kratko zgodovino. Z vprašanji, kako glasba učinkuje na človeka, so se ukvarjali od pojava starih civilizacij dalje. Zavedali so se pomembnih zdraviteljskih in izobraževalnih učinkov glasbe in ji temu primerno posvečali veliko pozornosti ter jo častili. Sodobna nevroznanost pravzaprav potrjuje vse tiste učinke, o katerih so v svojih slikarijah, kasneje v zapisih poročali naši civilizacijski predniki. Kot znanstvena veda pa se je psihologija glasbe pojavila konec 19. stoletja v prvih psiholoških laboratorijih, kjer so preučevali tudi glasbeno percepcijo in senzacijo tona (Fechner in Helmholtz), kmalu so se pojavile tudi raziskave o glasbeni estetiki, glasbenih preferencah, glasbenih sposobnostih in talentu. Oče psihologije glasbe je Carl Seashore, ki je v začetku 20. stoletja napisal v knjigo Psihologija glasbe.

Psihologija glasbe je interdisciplinarna veda, ki raziskuje glasbeno vsebino s pomočjo psiholoških metod, zato pravimo, da v najožjem smislu prepleta področji psihologije in muzikologije, se pa zraven priključujejo še psihoakustika, nevroznanost, kognitivna znanost, sociologija, pedagogika, antropologija, lingvistika ipd., tako da je glasbena psihologija pravi konglomerat. Lahko jo ločimo na dve poglavitni področji raziskovanja: na eni strani preučujemo učinke glasbe na celostno delovanje človeka, zanimajo nas psihološko ozadje fenomenov, kot so glasbena percepcija, glasbena kognicija, glasbeni spomin, glasbeno izvajanje, glasbeno ustvarjanje, glasbene preference, po drugi pa nas zanima, kako lahko z ustreznimi psihološkimi pristopi pomagamo glasbenikom pri optimalni pripravi na glasbeni nastop.

Med delavnico v Glasbeni šoli Nazarje
Foto: GŠ Nazarje

 

Vaša doktorska disertacija govori o vplivu glasbe na kognitivno funkcioniranje oziroma o tako imenovanem Mozartovem učinku. Še nedavno je bilo v javnosti močno razširjeno prepričanje, da je treba mlade, učljive ljudi, še posebej pa dojenčke izpostavljati Mozartovi glasbi za povečanje njihove inteligentnosti. V Ameriki so ob koncu prejšnjega stoletja materam novorojenčkov celo brezplačno razdeljevali zgoščenke klasične glasbe. Pa vendar se je izkazalo, da gre do neke mere za urbano legendo in da ima lahko Mozartova glasba le majhen, kratkotrajen učinek, nikakor pa ne učinka na porast inteligence. Kakšna so zadnja dognanja?

Mozartov učinek je res zelo spopulariziran fenomen, ki je pogostokrat napačno interpretiran. Je pa pozitivna stran te popularizacije, da se je povečalo zanimanje za klasično glasbo na splošno in za njeno uporabno vrednost v klinične in izobraževalne namene. V ožjem pomenu lahko Mozartov učinek opredelimo kot vpliv Mozartove Sonate za dva klavirja v D-duru, K.448, na nevrofiziološko procesiranje; rezultat tega so izboljšane sposobnosti prostorsko-časovnega sklepanja, ki je osnova abstraktnega mišljenja. To je tisto, kar je bilo neposredno dokazano. Sicer pa celoten Mozartov glasbeni opus v sebi nosi potencial pozitivnih psiholoških učinkov, kar v raziskavah dokazujejo s potrditvijo predpostavk, da Mozartova glasba na splošno v primerjavi s številnimi drugimi računalniško analiziranimi glasbenimi primeri iz različnih glasbenih obdobij vsebuje znatno več visokih frekvenc, drugi izračuni pa kažejo tudi, da je Mozart v svoji glasbi s pomočjo regulacije glasbenih elementov uspel ujeti konstantno uravnovešanje med napetostjo in sproščenostjo. Tudi nevrofiziološke raziskave kažejo, da se pri Mozartovi glasbi aktivira območje zgornjega pasu možganskih valov alfa, kar je značilno za usmerjeno pozornost.

Na Mozartovi glasbi je zasnovana tudi tako imenovana metoda Tomatis, ki prinaša pozitivne rezultate pri otrocih z avtizmom. Kako nam dejansko lahko glasba pomaga kot terapija bodisi pri delu z otroki s posebnimi potrebami, starejšimi z demenco idr. boleznimi. Ali imajo poleg glasbe avstrijskega čudežnega dečka tudi drugi glasbeni žanri svoj terapevstki potencial?

Začetnik metode Tomatis je Alfred Tomatis, ki je na podlagi frekvenčnega filtriranja ter s prenosom prek posebnih slušalk – kjer se panoramsko izmenjuje predavajana glasba (on je uporabljal Mozartovo glasbo) med levim in desnim ušesom, hkrati pa je prisoten še neposreden prenos zvoka na naše lobanjske kosti prek posebnega dodatka na vrhu slušalk, ki se neposredno dotika naše lobanje – dosegel večjo aktivacijo delovanja naših možganov, kar se je pokazalo terapevtsko na številnih področjih, ne samo pri motnjah avtističnega spektra. Tomatis je samo ena od terapevtskih smeri uporabe zdravilnih učinkov glasbe, poznamo tudi zdravilnost binauralnih zvokov, da ne govorimo o glasbeni terapiji, ki ima kot znanstveno-aplikativna veda natančno izdelane metode in tehnike dela z glasbo v terapevtske namene. Če govorimo o receptivni glasbeni terapiji, kjer je poudarek na načrtni in sistematični uporabi poslušanja glasbe, ni samo Mozartova glasba tista, ki ima učinke, res pa je, da je Mozartu uspelo v svojo glasbo uspelo »ujeti« nekaj več kot ostalim, zato se rada pohecam, da ni čudno, da je dobil nadimek Amadeus – »ljubljen od boga«. Če govorimo z vidika zvočnih vibracij in z vidika glasbenih elementov, je vsaka glasba, ki sinhronizira organizem – po domače povedano, ki uglasi organizem, da začne vibrirati v svoji optimalni energiji –, zdravilna, ne glede na glasbeno zvrst.

Že omenjena metoda Tomatis, Willemsova metoda, metoda Ronnie Gardiner idr., to je le nekaj izobraževalnih pristopov, ki jih uporabljamo za dvig kakovosti življenja s pomočjo glasbe. So te in njim podobne metode oz. terapije ustaljena praksa tudi v slovenskem prostoru ter kako zelo smo aktivno vključeni v tovrstne učne procese?

Slovenci smo kar zelo napredni, kar se tega tiče, tako je Willemsova metoda že uveljavljena praksa poučevanja in jo je v Slovenijo pred leti pripeljala Mateja Tomac Calligaris, metoda Tomatis pa se tudi izvaja (Albinca Pesek). Izkazalo se je, da so pri poučevanju glasbe najučinkovitejši in inkluzivni tisti pedagoški pristopi, ki enačijo glasbo z jezikom in jo pojmujejo kot ravno tako univerzalno sposobnost človeka kot jezikovne sposobnosti. Prav vsak od nas, z izjemno redkih posameznikov z amuzijo, ima rad glasbo in prav vsi ljudje posedujemo vrojene temeljne glasbene sposobnosti.

Ne samo predvajanje glasbe, predvsem petje je tisti način izvajanja, ki otroku prinaša mnogo prednosti, npr. bolj razvito empatijo. Zagotovo je petje najbolj dostopno širši množici in ga lahko izkoristimo za razvijanje splošnih potencialov otroka tudi v domačem neglasbenem okolju. Kako se s kognitivnega vidika petje razlikuje od igranja na inštrument?

Če me sprašujete neposredno s kognitivnega vidika, se na ravni možganskega delovanja pri petju aktivirajo drugi centri kot pri igranju inštrumenta. Ko pojemo, je naš glas in naše celotno telo naš inštrument, tako da je petje na neki način hkrati »notranja masaža« našega telesa, omogoča pa nam tudi lastno notranjo sinhronizacijo in sinhronizacijo z drugimi. Petje, še posebej skupinsko, vpliva na izločanje hormonov v krvi, na imunski sistem, na globino dihanja, na srčni utrip, na psihološki ravni pa ima terapevtske učinke pri depresiji, anksioznosti, soočanju s stresom, vpliva na pozitivno samopodobo ter na oblikovanje čustvene in socialne kompetentnosti. Petje je lahko tudi neka oblika treninga čuječnosti. Je sredstvo urjenja spomina, zato ni čudno, da je tako učinkovito pri zdravljenju demence.

S prijateljico, zdravnico in »vocal coachinjo«, t. i. »vokalno trenerko« Natašo Nahtigal vodiva delavnice Moj glas – moj jaz, kjer prek odkrivanja svojega avtentičnega glasu spodbujava terapevtske učinke glasbe. V ogled priporočam tudi njen »TED talk«, ki je dostopen na spletu. Glas je neposredna odslikava našega telesnega, čustvenega, miselnega in duhovnega stanja. Naš glas je pravzaprav naše najpristnejše projekcijsko sredstvo. Vsak od nas se rodi z zmožnostjo, potrebo petja, kar lahko vidimo v tem, da otroci v svojem jeziku najprej komunicirajo z glasbenimi elementi (z višino tona, ritmiziranjem zlogov), šele kasneje razvijejo simbolni govor. Škoda, da v sodobni družbi tako malo prepevamo. Ko bi vedeli, kako blagodejne učinke petje ima, bi prepevali ves čas. 🙂

Zagotovo se nadarjeni otroci rodijo tudi v neglasbenih družinah, ustvarjalnost pa je ena bistvenih značilnosti človeka, ki jo je treba spodbujati. Kako prepoznati glasbeni talent in s čim je le-ta pogojen?

Sam glasbeni talent ima prav majhno vrednost, če ni v ozadju motivacije, zanimanja, da se otrok želi ukvarjati z glasbo. Seveda moramo ustvariti tudi primerne razmere, v katerih se lahko glasbena nadarjenost razvije v glasbeni talent, vendar pa je pri tem otrokov notranji klic najpomembnejši. Glasbeni talent se najhitreje pokaže na področju držanja tempa in na področju glasbenega spomina in to že pri zelo majhnih otrocih.

Raziskave kažejo, da so otroci, ki obiskujejo glasbeno šolo, praviloma bistrejši od vrstnikov. V kolikšni meri se razlikujejo kognitivni procesi, če glasbo tudi izvajamo ali zgolj poslušamo?

Takšno poenostavljanje je lahko zavajajoče, saj ne vemo, ali so res otroci, ki obiskujejo glasbene šole, bistrejši, ali pa se za obiskovanje glasbenih šol že v osnovi odločijo bistrejši otroci. Je pa res, da nevropsihološke raziskave kažejo, da aktivno ukvarjanje z glasbo vodi celo do strukturnih sprememb v možganih, zato naj bi veljalo, da glasba optimizira delovanje naših možganov, in pogostokrat rečemo, da je ukvarjanje z glasbo najboljši možganski fitnes, glasba pa orodje, ki najbolj razgiba različne možganske centre ter poenoti njihovo delovanje.

Poleg glasbene nadarjenosti pa je treba za odrsko nastopanje obvladati mnogo več, npr. biti gospodar svojih živcev. Kako se naše telo in misli odzovejo, ko je mentalno in čustveno ravnovesje glasbenika porušeno in vajeti prevzame trema ali dvom? Ali je za optimalen učinek oziroma izvedbo kljub vsemu potrebno zmerno stanje notranje napetosti?

Glasba ni bila ustvarjena za tekmovanje in za izpostavljanje posameznika, ustvarjena je bila za povezovanje, za obredno slavljenje, za medsebojno komuniciranje in za zdravljenje – tu so evolucijski izvori glasbe. Za človeka je nenaravno, da se mora pri nastopanju izpostaviti. In prav nič čudno ni, da ima toliko ljudi probleme s prednastopno napetostjo, saj intuitivno vedo, da s tem nekaj »ne štima«. Zato je najprej treba narediti miselno-čustveni preskok v svojih stališčih do nastopanja in vedeti, kaj je tisto, kar je res bistvo našega nastopanja. Tisto vznemirjenje, ki se pojavi pri nas na telesni ravni, pred samo izvedbo, lahko nekdo, ki ima pozitivna stališča do nastopanja, izkoristi kot energetski naboj za boljšo izvedbo. Seveda pa je treba vedeti, kako ohraniti optimalno fiziološko vzburjenje in kako ga preusmeriti v optimalno izvedbo. Pogostokrat uporabim analogijo z elektriko – žarnica zagori samo, če je prava električna napetost, če je ni dovolj, ne gori, če je je preveč, pa poči, tako da moramo sami sebe psihično natrenirati, da znamo uravnati svoje telesno vzburjenje z ustreznimi tehnikami, da lahko na odru zažarimo. Na drugi strani pa naj omenim miselne simptome (kot npr. katarstrofiziranje, miselne blokade), ki imajo v kakršnikoli pojavni obliki negativne posledice.

S tremo se v neki točki sooča vsakdo, ki je izpostavljen javnemu nastopanju, pa vendar se zdi, da smo v toku učnega procesa s tega vidika bolj ali manj prepuščeni samim sebi. Kako lahko glasbeni pedagogi učencem pomagajo in jih pripravijo na stres javnega nastopanja, ne da bi uporabljali zgolj stavek: »Samo sprosti se.« Besede so seveda vzpodbudne, pa vendar te skrbi in strahove težko obvladujemo zgolj z besedami. Ali je v slovenskem (glasbenem) šolstvu dovoljšen poudarek na mentalni pripravi mladih glasbenikov? Navsezadnje se pripravljajo na življenje, polno avdicij, recitalov, premier itd.

Pri učencih je treba graditi predvsem na pozitivni izvajalski samopodobi. Otrok mora dobiti izkušnje, da je nastopanje prijetno, in se ob tem zavedati, da namen glasbene izvedbe ni primerjava z ostalimi, temveč deljenje glasbe z ostalimi in povezovanje prek nje. Zato bi morali začeti s skupinskim nastopanjem in temu tudi kasneje dajati pomembnejšo vlogo. Učenci morajo pridobiti čim več izkušenj z nastopanjem v različnih socialnih okoljih, ne samo v glasbeni šoli, izbor programa mora biti takšen, da otrok lahko pridobi pozitivne povratne informacije, torej pozitivne izkušnje. Učence je dobro priučiti tudi različnih preprostih tehnik sproščanja, kar jim pomaga pri uravnavanju telesnih, čustvenih in miselnih znakov prednastopne napetosti, dobro je razviti prednastopne rutine povezovanja s samim seboj. Zelo pomembna stvar je vpeljava glasbene improvizacije že v začetke glasbenega šolanja, saj se otrok na tak način uči glasbene fleksibilnosti, hkrati pa ohranja v glasbi igrivost. Tega je res veliko. Na Akademiji za glasbo imamo poseben predmet Veščine uspešne psihične priprave na nastop, pa tudi Alexandrovo tehniko, je pa tudi s strani slovenskih glasbenih šol veliko zanimanja za to temo, tako da se ozaveščenost o pomenu psihične priprave povečuje.

»Glasba ni bila ustvarjena za tekmovanje in za izpostavljanje posameznika, ustvarjena je bila za povezovanje, za obredno slavljenje, za medsebojno komuniciranje in za zdravljenje – tu so evolucijski izvori glasbe.« (Katarina Habe)
Foto: GŠ Nazarje

 

Kaj pa lahko naredimo sami? Mnogi glasbeniki so namreč sproščeni na vajah, a pod stresom na nastopu. Neobvladovanje treme marsikoga pripelje do menjave poklica. Katere metode so se izkazale za učinkovite pri prenašanju miselnosti z vaje na glasbeni oder?

Samo temu vprašanju bi lahko namenili celoten članek. 🙂 Prva stvar, ki je temeljna, je zavedanje, da smo ljudje celostna bitja, zato mora biti glasbenik tako fizično kot tudi psihično dobro pripravljen na nastop. Še enkrat bom omenila pozitivna stališča do nastopanja in odgovor posameznika na vprašanje: Zakaj nastopam? Potem pa imamo številne tehnike, s katerimi si pri psihični pripravi na nastop pomagamo, npr. različne dihalne tehnike, tehnike telesnega sproščanja, tehnike obvladovanja lastnih misli ipd. Pri vsem tem je najpomembnejše, da tehnike redno treniramo, ravno tako kot treniramo fizične stvari (tehniko petja oz. igranja, interpretacijo). V tujini je tudi med glasbeniki že razvit t. i. »performance coaching« ali izvajalski trening, pri nas pa se najpogosteje prakticira uporaba kognitivno-vedenjske terapije. Ravno pred kratkim sem recenzirala tuji članek, v katerem je predstavljena učinkovitost treninga profesorjev petja z osnovnimi elementi »performance coachinga«, ki ga prenašajo na svoje učence, kar se mi zdi super.

Ne glede na to ali se z glasbo ukvarjamo profesionalno ali ljubiteljsko, skozi učni proces spoznavamo samega sebe, odkrivamo svoje zmožnosti, vrline in pomanjkljivosti. Ali lahko trdimo, da s pomočjo glasbe oblikujemo svojo osebnost in splošno samopodobo, torej ne samo izvajalsko?

Zagotovo, glasba je gradnik naše samopodobe in številne raziskave kažejo, da aktivno, predvsem skupinsko, ukvarjanje z glasbo pripomore k bolj pozitivni samopodobi. Ukvarjanje z glasbo učinkuje tudi na našo osebnost, saj vpliva na našo vestnost, odprtost, čustveno stabilnost, sprejemljivost in ekstravertiranost, če izhajamo iz modela »petih velikih faktorjev osebnosti«. Naša osebnost pa je povezana tudi s tem, kakšno glasbo poslušamo. Stare civilizacije so verjele, da je glasba odslikava vesolja, zato je zelo pomembno, kakšno glasbo poslušamo, saj to vpliva tudi na našo osebnost.

Naj zaključim z mislijo, da je glasba eliksir celostnega blagostanja za človeka, in želim si, da bi ljudje te učinke izkoristili v večji meri.