Upravni odbor Prešernovega sklada, ki ga sestavljajo uveljavljeni predstavniki različnih strok iz sveta umetnosti, je ob letošnjem Prešernovem dnevu ponovno podelil najvišja umetniška priznanja slovenskim posameznikom, ki s svojim ustvarjanjem in poustvarjanjem nadgrajujejo in aktualizirajo slovenski kulturni prostor.
Skladatelja Damijana Močnika njegove glasbene stvaritve že več let umeščajo med prodornejše in najbolj izvajane sodobne avtorje zborovske literature. Bogat in predvsem raznovrsten opus vokalne in vokalno-instrumentalne glasbe, ki je nastajal izpod njegovega peresa v zadnjih treh letih, pa mu je pripel najprestižnejšo slovensko pohvalo, nagrado Prešernovega sklada. Dela, ki so obogatila našo zborovsko zbirko, kot so skladba Caminante za dva mešana zbora, mladinska opera Všeč si mi, skladba Pasche za sopran solo, moški kvartet, srednjeveška glasbila in tolkala, skladba Peregrinatio ter obsežna kantata An die Freude, so bila predstavljena široki glasbeni javnosti doma in izven domačih meja ter požela zavidljiva priznanja glasbenih poznavalcev.
Piko na i k tej nagradi dodaja tudi pravkar razglašeno še eno visoko priznanje, Kozinova nagrada Društva slovenskih skladateljev za Močnikov zaokroženi sakralni opus. DSS to najvišje strokovno priznanje podeljuje od leta 1994 za zaokrožen skladateljski opus ali za pomembne skladateljske dosežke, ki so bili javnosti predstavljeni v zadnjih treh letih, ali za enkraten skladateljski uspeh.
Kako priznani skladatelj, uspešni zborovodja in nagrajeni pedagog doživlja svoj uspeh, nam je razkril v naslednjem pogovoru.
Večkrat ste omenili, da je bila péta beseda pri vas doma že od ranega otroštva, kar je zagotovo do neke mere botrovalo temu, da ima danes vokalna glasba posebno mesto v vašem življenju. Ste sploh kdaj razmišljali, da bi vas pot zanesla v kako drugo smer, nepovezano z glasbo?
Dvomi in razmisleki so se pojavljali na prelomih šolanja. Prvi zagotovo ob zaključevanju osnovne šole. Neverjetno rad sem bral, vse po vrsti, tudi dnevno časopisje, že kot otrok, odkar pravzaprav pomnim. Mama je večkrat rekla, da me je z velikimi mukami naučila brati, potem pa ji je bilo skoraj žal, ker sem nenehno bral. Zelo me je zanimala zgodovina in vsakovrstna literatura. Seveda ne ravno tisto, kar je bilo potrebno za šolo, to se mi je zdelo dolgočasno, ampak marsikaj drugega. Podobno je bilo pri učenju klavirja v glasbeni šoli. Iskreno priznam, da nisem nič kaj pridno vadil zahtevanega programa, rad pa sem igral in prebiral note, ki so mi prišle pod roko, ali po svoje improviziral. Ko sem bil v osmem razredu, je prišel v cerkljansko župnijo nov kaplan Matija Selan, ki je ustanovil otroški zbor in me povabil, da sem zbor spremljal z orglami. Program se je res študiral zelo hitro, vsak teden nov program za petje pri maši. Tukaj pa sem zaživel kot riba v vodi, lahko sem tudi improviziral med posameznimi skladbami, si izmišljeval uvode. Glasba me je vsega prevzela in po nasvetu učiteljice klavirja Marje Ashamalla sem se vpisal na Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani na oddelek za glasbenika splošne smeri, kot se je imenoval takrat. Zelo pomembna so bila srečevanja s profesorji, tudi izven rednega pouka, ki so mi na široko odpirali vrata v svet glasbe in življenja: s Tomažem Faganelom, Jurijem Gregorcem, Maksom Strmčnikom.
Kdo ali kaj vas je zaznamovalo, da ste ubrali pot skladatelja?
Skladateljsko žilico sem začutil tam nekje pri šestnajstih letih, ko sem začel pisati prve skladbe. Ob besedilih so se mi začele utrinjati glasbene ideje, skušal sem jih urediti in zapisati. Uporabljal sem glasbena sredstva, ki sem jih takrat poznal iz skladb, ki smo jih izvajali z zborom. Zelo kmalu sem začel razširjati predvsem harmonsko podobo v smeri bolj nenavadnih in disonančnih sozvočij, ki sem jih raziskoval s pomočjo klavirja in orgel. Naivno sem mislil, da odkrivam nov zvočni svet, ki pa je bil že davno odkrit, samo jaz ga nisem poznal. Sledilo je spoznanje, da je za komponiranje poleg želje in idej potrebno tudi veliko znanja in razgledanosti.
S kakšnimi spomini in spoznanji razmišljate o svojih prvih notnih zapisih – ste še vedno zadovoljni s svojo prvo kompozicijo ali bi danes ravnali kako drugače?
Najprej sem uglasbil Svet, del mašnega ordinarija za triglasni mladinski zbor in orgle, ki smo ga tudi nekajkrat zapeli pri bogoslužju. Zborovski del še obstaja v zborovem arhivu, orgelske spremljave pa ne najdem. To je bil bolj kot ne skladateljski poizkus. Bilo jih je še nekaj, tudi nedokončanih. Moja prva skladba, ki sem jo s Cerkvenim dekliškim zborom Andreja Vavkna iz Cerkelj izvajal po raznih zborovskih srečanjih, je opisovala Jezusovo trpljenje. Naslov je bil Ustavi se, človek za bariton solo, dekliški zbor, boben, raglje in orgle. Oče je naredil velike raglje, iz orgel so grmeli klastri (zvočni grozdi), da se je tresla cerkev. S to skladbo sem vzbudil kar veliko pozornost, saj se je o tej zvočni ekskapadi kar dolgo govorilo. Poslušalci so skladateljske začetke sovaščana sprejeli z začudenjem, ne pa odklonilno. Pevke so bile celo navdušene, saj se še danes, po več kot tridesetih letih, z veseljem spominjajo teh izvedb. Takrat sem bil res svoboden kot ptiček na veji in sem napisal, kar mi je prišlo na misel, vedel pa sem, da moram svoje ideje postaviti v neki oblikovni okvir. To skladbo sem potem predložil na sprejemnem izpitu za študij kompozicije na Akademiji za glasbo in prof. Dane Škerl, ki me je kasneje učil kompozicijo, mi je rekel, da nima kaj pripomniti.
Skozi desetletja ste izpilili svoj glasbeni jezik do te mere, da je postal edinstven in za poznavalce mahoma razpoznaven. Zdi se, da sta raba ritmičnih vzorcev in harmonskih struktur, ki se nizajo v masivne zvočne ploskve, med drugim, vodilni orodji za dramaturško in zvočno gradacijo vaših del. Kako bi sami opredelili svoj skladateljski slog, morda celo zaščitni znak?
Zelo težko opredelim svoj skladateljski slog. Mogoče začnem s pristopom do ustvarjanja, ki je vedno soočenje dveh vprašanj: kaj hočem povedati in kako bom povedal in oba odgovora morata biti tako kvalitetna, kot tisti trenutek najbolje zmorem. Če nimam nič povedati, potem raje molčim in razmišljam, če ne vem, kako bi povedal, potem se vedno znova vržem v študij. Zelo sem strog do sebe, saj nenehno brusim svoje kompozicijske veščine, da lahko izrazim svojo notranjo izpoved.
Zanimivi so opisi, predstavitve in analize mojih skladb s strani muzikologov, kritikov, dirigentov … Govorijo npr. o »veliki kompozicijski ekonomičnosti pri velikih delih, o nasičeni politonalnosti in zapleteni polifoniji, ki se sooča s pomenljivimi unisoni, kompleksne gradacije, ki se izmenjujejo s statičnimi zvočnimi situacijami. Nad vsem tem tonskim dogajanjem bdi in ga usmerja razločen oblikovalni načrt, s katerim se zaokroža vsebinski in sporočilni lok celote. Skladatelj gradi svojo poetiko na kombinaciji okruškov korala in ljudske glasbe, modalnosti in tonalnosti, poliritmije, vendar pomembnost njegovega dela ni v tem, da bi komponiral nekaj čisto novega, ampak v tem, da zna doseči dovršenost z uporabo omenjenih elementov. Prav v tem je sodobnost umetnosti.« Citirane misli so iz recenzij, objavljenih v tuji strokovni literaturi, in iz besedila dr. Boruta Loparnika o moji kantati Adventus Domini nostri Jesu Christi. Zdi se mi, da zelo dobro povzemajo moja ustvarjalna hotenja.
Ustvarjalnost in inovativnost sta nadgradnji radovednosti, radovednost pa nujen pogoj za njun nastanek. Kaj v vas zbuja zanimanje, ki ga kasneje v lastni glasbeni interpretaciji prelijete na papir?
Idejo lahko sproži marsikaj. Lahko se mi po glavi mota droben ritmični ali melodični domislek, lahko predstava o nekem akordu ali celo imaginarnem zvoku. Idejo mi lahko vzbudi dogodek, doživljaj, verzi, roman, slikarska umetnina ali prostor in njegova arhitektura. Ko hodim z odprtimi očmi in čuti po svetu, se v meni vzbujajo glasbene asociacije, zvočna razmišljanja, ki se potem znajdejo na notnem papirju in prek izvajalcev postanejo živo glasbeno dogajanje.
Kot sami pravite, se radi ozirate k zgodovini in tradiciji, zato ste v poglavitni meri svoj opus namenili sakralnim besedilom in domačemu ljudskem izročilu, pritegne pa vas tudi ljudska motivika tujih kultur. Avtentičnost ljudske glasbe danes le redko slišimo – skladatelji jih vedno znova postavljate v nov kontekst, v nov okvir in na ta način oživljate našo dediščino v preobleki visoke umetnosti. Če tega ne bi počeli, ali bi ljudski pesmi grozilo izumrtje in pozaba?
Danes velja, da česar ni v medijih, to ne obstaja ali ostane skrito oziroma zakrito. Tako avtentična ljudska glasba ni aktualna zgodba, je nekaj, kar za večino ljudi pravzaprav ne obstaja več, je nekaj, kar lahko živi le v muzeju. Malo je tudi stroka kriva za to, da je danes v splošni zavesti slovenska ljudska glasba nekaj, kar pojejo stari ljudje, v precej počasnem tempu, pa tudi intonacija ni tako blesteča, kot smo je navajeni s koncertnih odrov. Seveda razumem željo raziskovalcev, da na terenu iščejo najstarejše pevce, ker tako pridejo do čimbolj avtentične podobe ljudske pesmi, vendar potem to ne more biti nepreklicno in edino merilo za promocijo in izvajanje ljudske glasbe danes. V naravi ljudske glasbe je, da živi med ljudmi, in če živi, potem ne more biti muzejski eksponat, ki ga ne smeš spreminjati. Zato se mi zdijo sodobni pristopi predvsem ustvarjalk oddaje Naša zemlja v pesmi in besedi Simone Moličnik in Nike Rožanc zelo dragoceni, saj raziskujeta ljudsko pesem s postavljanjem v mnoge kontekste, ki so blizu današnjemu človeku. Danes ne moremo peti ljudskih pesmi ob ličkanju koruze, če tega in mnogih drugih običajev ni več, ker se je življenje popolnoma spremenilo. Potrebno je najti drugačne, nove priložnosti. Ena izmed njih je vsekakor preobleči ljudsko pesem v visoko umetnost, ni pa edina zveličavna. Koncertni oder že kar nekaj časa prenese tudi ljudsko pesem v izvedbi avtentičnega zapisa ljudskega petja. Med avtentiko in preobleko v visoko umetnost pa je mnogo odtenkov in možnosti. Če so se v 19. stoletju ukvarjali s tem, kako ljudsko pesem nekoliko »obtesati in nališpati«, da bo primerna za koncertni oder, jo lahko danes prek avtentičnih izvedb na koncertih pripeljemo tudi dol z odra, med ljudi, da spet lahko zaživi v svojem matičnem okolju, od koder izhaja. Ravnokar zelo sistematično raziskujem različne podobe ljudskega večglasja in se navdušujem nad njim. Skladatelj Ivan Florjanc je v pogovoru predlagal, da bi slovensko ljudsko večglasje morali zaščititi, kot teran na primer. Zelo malo ljudi ve, kakšno to večglasje je, na kakšen način so prišli do večglasnega petja na vasi. Prav zato bo naslednji projekt s Komornim zborom Megaron izvajanje ljudske glasbe v njeni prvobitni zvočni podobi na koncertnem odru. Vem, da popolna rekonstrukcija ni mogoča in verjetno tudi ni smiselna. Gre za spoštljivo interpretacijo tistega, kar vemo, združeno z muzikantskim zanosom.
Kljub svoji majhnosti je Slovenija v svoji pestrosti izjemno bogata dežela. Glede na to, da raznolikost pokrajin, narečij, šeg in običajev za mnoge slovenske skladatelje (in tudi ostale umetnike) prestavlja vir zamisli, sklepam, da tudi vaš vrelec idej s tega področja še ni presahnil. Kaj vas drži v primežu, da je ta tematika vedno znova za vas aktualna? Kje je sicer meja med spoštljivim prirejanjem ljudskih napevov in med razvrednotenjem, če ne celo iznakaženjem le-teh?
Čim starejši sem, tem bolj se zavedam svojih korenin, bolj jih čutim. In čedalje večje spoštovanje imam do anonimnih ustvarjalcev iz preteklosti, najsibodi gregorijanskega korala na eni strani ali ljudske pesmi na drugi strani, ki je bila nenazadnje v prenekaterih primerih kolektivna stvaritev. Nekdo si je izmislil besedilo in melodijo, do večglasja pa je zagotovo prišlo tako, da so po določenih navadah ali vzorcih dodajali zraven druge glasove. Izvedba je bila verjetno vsakič malo drugačna.
Priredbe ljudske pesmi se lotim samo v primeru, da me ta na neki način pokliče oziroma povabi k temu. Zavestno postavim svoje predstave o glasbi v ozadje in skušam izhajati izključno iz značilnosti melodike, ritma in zvočnih značilnosti pokrajine, od koder izhaja izbrana ljudska pesem.
Danes je v umetnosti skoraj kot osnovni kodeks pojmovana svoboda, zato bi težko govoril o razvrednotenju ali iznakaženosti ljudske pesmi. Potrebna pa je odgovorna spoštljivost do izbranega gradiva. Tovrstne dileme in preizpraševanja so bila aktualna že v preteklosti. Slišal sem, da so bili na Luka Kramolca ljudski pevci zelo jezni, ker je »popravljal« njihovo petje v svojih priredbah. Kombinacija jazzaa in ljudske glasbe – zakaj ne? Ali pa modna združitev raznih etno glasbenih vzorcev s slovensko ljudsko glasbo – vsekakor recept za uspešnico. Pomembno se mi zdi predvsem to, da natančno ločimo, kaj je avtentična ljudska glasba in na kakšen način je bila prirejena ali uporabljena.
V slovenski zborovski literaturi je bore malo del, ki bi opevala hudomušnost, igrivost, šaljivost, humor. Se slovenska melanholična duša težko poistoveti s svetlimi platmi življenja? Kaj vas odvrača od tovrstne tematike, če sploh?
Napisati dobro komedijo je zagotovo težje kot napisati dobro dramo. Podobno velja tudi za glasbo. Vsekakor se moram za komponiranje živahne, vesele glasbe veliko bolj potruditi, dramatični in otožni zvoki mi kar sami priletijo pod skladateljsko pero. Vprašanje me je vzpodbudilo k razmisleku, zakaj je tako. Mogoče zato, ker je v meni želja po pisanju tehtne glasbe, če pa hočem napisati kaj veselega, se mi hitro zdijo ideje in rešitve precej plehke. Ne vem. Po naravi sem precej optimističen in sploh ni potrebno, da sem melanholičen ali žalosten, ko pišem dramatično glasbo. V mladosti mi je bil veliko bolj všeč Beethoven kot Mozart. Danes sta v izenačeni poziciji. Mogoče se bo od sedaj naprej tehtnica nagnila na bolj veselo stran.
V vašem bogatem opusu vse pogosteje mesto zavzemajo vokalno-instrumentalna dela. Je večji izziv pisati za glas ali instrument? Znano je, da se tudi finančno precej drugače ovrednoti dela, namenjena vokalu (honorarji manjši od orkestrskih del). Se tudi sami soočate s tem, in če se, zakaj je temu tako?
V slovenski glasbeni zavesti ima oziroma je imela instrumentalna glasba veliko višji status kot vokalna oziroma zborovska. Slednja je še do nedavnega veljala za nekaj, s čimer se ukvarjajo predvsem amaterji, kar je seveda zvenelo tako, da je tudi slabše kakovosti. Etablirani skladatelji so pisali večinoma instrumentalno glasbo, študija zborovskega dirigiranja na Akademiji za glasbo ni bilo. V zadnjem desetletju ali dveh se je vse to zelo spremenilo. Tudi veliko mladih skladateljev piše za zbor, se pa včasih premalo zavedajo, da ima komponiranje za vokal in različne zborovske zasedbe svoje zakonitosti. Od začetne metrično-ritmične in vsebinske analize besedila, prek oblikovanja melodije do vezave akordov itd. Inštrument lahko zaigra praktično vse, vokal pa ima svoje omejitve in specifike. Zagotovo je težje napisati vrhunsko vokalno ali zborovsko delo kot instrumentalno, najzahtevnejše pa je ustvarjanje velikih vokalno-instrumentalnih partitur. Najti pravo ravnovesje med vokalnim in instrumentalnim delom je zelo zahtevna naloga.
S honorarji je pa tako – res so zborovska dela na točkovniku Ministrstva za kulturo ocenjena precej nizko v primerjavi z instrumentalno glasbo, primerno bi bilo to vsoto podvojiti. Sedaj se zbori pri plačilu honorarja lahko približajo temu, če bi bila vsota podvojena, bi verjetno nastopili problemi. Seveda se soočam s tem in se mi ne zdi pošteno, da je ustvarjalnost v Sloveniji zelo podcenjena. Ni pa politične volje, da bi se karkoli spremenilo. Še zdravstva v Sloveniji nismo sposobni urediti, kje na seznamu je šele kultura.
Nedavno sem prebrala izjavo svetovno znane igralke, ki pravi, da scenarije izbira in loči na dva sklopa: na enem kupčku se nahajajo tisti, ki so ji dejansko všeč, na drugem pa tisti, ki ji prinašajo denar. Ali je v skladateljskem svetu podobno – skladbe, ki jih ustvarjate svobodno iz notranjega impulza, ter skladbe, ki jih pišete po naročilu in prinašajo s sabo določene zahteve in omejitve, a obenem tudi vsakdanji kruh? Ostajate raje zvesti svojemu slogu ali se z vznemirjenjem podate tudi na (še) neznana pota in stopate iz lastnega okvira?
Nisem še prišel v situacijo, ko bi moral nekaj ustvariti zgolj za to, da bi mi prineslo denar. Čeprav sem večkrat intenzivno razmišljal o tem, da bi se posvetil zgolj ustvarjanju in pustil redno službo, se iz več vzrokov nisem odločil za to. Najprej zaradi tega, ker sem z veliko energije in zadovoljstva vpet v pedagoške, dirigentske ter umetniško-organizacijske sfere in me to delo neverjetno bogati, redno plačilo pa zagotavlja eksistenco. Na drugi strani pa sem v ustvarjalnem smislu do sebe popolnoma brezkompromisen. Sem se že pogovarjal z nekaterimi ameriškimi založniki, da bi tudi pri njih izdajal skladbe, pa sem hitro opazil, da bi intenzivno sodelovanje z njimi pomenilo ustvarjanje serije skladb po istem kopitu, predvsem takem, ki se dobro prodaja. Na ta način pa ne morem in nočem delati. Naročilo sprejmem samo v primeru, da se želja naročnika ujame z mojimi umetniškimi hotenji. Je pa polje mojega ustvarjanje nadvse široko – od preprostih otroških pesmic ali psalmov za liturgijo, prek zborovske glasbe za različne sestave od ljubiteljskih ali profesionalnih do kompleksnih in obsežnih vokalno-instrumentalnih partitur. Nekajkrat sem že rekel, da sem nemirni iskalec, in to na neki način odseva v vsaki novi skladbi. Ja in to je res vznemirjujoče.
Prejemate precej naročil tako iz Slovenije kot iz tujine – navsezadnje so tudi vse skladbe, ki zajemajo utemeljitev nagrade Prešernovega sklada, naročila. Ali imate sploh še čas ali pa interes ustvarjati po lastnem notranjem vzgibu, ki vas sili k pisanju, ne da bi se osredotočali na določen cilj? Kako se v takem primeru vaš ustvarjalni proces sploh prične – z besedo, melodijo, akordom? Kaj najprej zaslišite v svojih mislih in kaj je osnovni gradnik celotne kompozicije?
Vedno ustvarjam po lastnem notranjem vzgibu. V meni je pravzaprav vedno prisoten navdih, neko občutje, napetost, ki vzbuja razmišljanje. Pojavi se v najrazličnejših oblikah, od melodičnega ali ritmičnega utrinka, ki se izoblikuje v glasbeni motiv, prek akorda ali harmonskega zaporedja, do barvitih zvočnih ploskev ali virtuoznega dogajanja, ki buči v meni, pa ga potem raziskujem in skušam bolj natančno definirati. Niham med dvema skrajnostima, ko so na eni strani ideje zelo jasne in vsebujejo že vse glasbene parametre, vključno z barvo instrumentov in agogiko, na drugi strani pa zelo nedoločna zvočna občutja.
Če bi zunanjemu opazovalcu odprl vrata v svojo skladateljsko delavnico, bi ta najprej videl velik prazen notni papir, nanj potem zapisujem vsakovrstne ideje, jih analiziram, razvijam, radiram, črtam, variiram … Včasih so na njem ideje oziroma skice za več skladb. Dane Škerl, moj profesor kompozicije, mi je v enem izmed mnogih progovorov dejal, naj svoje skladateljske ideje spoštujem, hranim in negujem. Naj jih ne uporabim samo enkrat, ampak naj jih razvijam na kolikor je le mogoče različne načine. Kot mlad skladatelj sem hrepenel po na moč izvirnih idejah, pa sem kmalu spoznal, da kakovost komponiranja ni odvisna od ideje, ampak od tega, kaj znaš kot skladatelj iz ideje napraviti.
Naročilo največkrat predstavlja samo okvir. Ta okvir je lahko zasedba, za katero naj bi pisal, včasih tudi želja po obravnavi določene vsebine. Verjetno vsak, s katerim se dogovarjam o naročilu, pozna moje delo, pozna moj skladateljski credo, ve, s čim vse se ukvarjam, za kaj se zanimam, zato so velikokrat moje ideje v sozvočju z naročnikovimi željami.
Prek vaših del se pred nami razgrne skladatelj, ki je v zadnjih treh letih, kot plod dosedanjega znanja, izkušenj in raziskovanj, ustvaril nabor vsebinsko in žanrsko raznoterih skladb. Poznavanje različnih tehnik je zagotovo prednost, s čimer zadovoljite marsikatero uho in okus. Vas k temu vodijo številna naročila ali lastna radovednost? Ste že kdaj zavrnili naročilo, ker vam niso bile všeč zahteve?
Zavrnem le naročila raznoraznih priredb, ker ne čutim ustvarjalne nuje, da bi se ukvarjal s tem. Kompozicijska tehnika mi je le sredstvo za izražanje idej oziroma svojega skladateljskega creda. Zadovoljevanje ušes in okusa na prvo žogo me nikakor ne zanima. Še »največji problem« sem imel pred leti pri komponiranju Božičnega oratorija, naročila s strani Slovenske filharmonije, ko sem na začetku popolnoma spontano začel razmišljati, kaj si občinstvo želi poslušati na božičnem koncertu. Po kratkem razmisleku sem se odločil, da pričakovanja občinstva niso moj problem, ampak bom napisal »svoj Božični oratorij« – torej tako glasbo, s katero bom na svoj način povedal božično zgodbo. Uspelo mi jo je povedati celo tako prepričljivo, da so morali koncert zaradi velikega zanimanja ponoviti po novoletnih praznikih. Pa ne gre za lahkotno božično glasbo, ampak za precej zapleten kompozicijski jezik. Kaj naj rečem drugega, kot da sem vesel, ko se moja glasbena izpoved dotakne tako laične kot strokovne javnosti.
Se kdaj soočate z umetniško blokado, in če da, kako je premagati?
Težko bi rekel, da gre pri meni kadarkoli za ustvarjalno blokado. Se pa običajno, ko sedim pred praznim notnim papirjem, počutim, kot bi bil na začetku skladateljske poti. V meni je mnogo negotovosti, občutek, da ne znam dovolj, da ne vem, kako bi oblikoval glasbene misli, ideje. Kako resničen je Sokratov paradoks: »Vem, da nič ne vem.« Iz tega stanja plezam ven na različne načine. Največkrat z branjem poezije, sodobne književnosti, raziskovanjem likovne umetnosti, ponovnim razmislekom o svojih prejšnjih skladbah …, skratka, zelo sem miselno angažiran na mnoge strani in potem steče tudi komponiranje …
Dela, kot so Paschae za sopran solo, moški kvartet, srednjeveška glasbila in tolkala, mladinska opera Všeč si mi, skladba za tri mešane zbore Peregrinatio, Caminante za dva mešana zbora, kantata An die Freude, so požela odobravanje tako domačih kot tujih kritikov in so upravičeno botrovala prejemu nagrade Prešernovega sklada. Čutite pritisk, da mora vaša trenutno nastajajoča glasba preseči predhodno in na ta način zagovarjati svoj renome?
Zanimivo je predvsem to, da so omenjena dela po vsebini, zasedbi, kompozicijskih tehnikah in pristopih zelo različna. Hkrati pa odražajo moje široko glasbeno in kompozicijsko delovanje. Pritisk si verjetno nalagam sam, predvsem zaradi odgovornosti do izvajalcev, pa tudi do poslušalcev. Ne gre za to, da bi moral preseči predhodno ustvarjanje, ampak da skušam v vseh ozirih, tako kompozicijsko tehničnem kot vsebinskem, dobro in natančno izraziti svojo idejo.
Največji pritisk sem čutil pri komponiranju opere Všeč se mi, ne samo zaradi tega, ker je bilo to moje prvo glasbeno-gledališko delo, ampak tudi zato, ker je bilo namenjeno mladim izvajalcem, ki so se s študijem ukvarjali več mesecev. Izbral sem nenavadno instrumentalno zasedbo saksofona, veliko tolkal, klavir sintetizator in bas kitaro, na skupni imenovalec pa sem hotel postaviti različne glasbene tradicije, od orientalske, afriške do različnih obdobij evropske glasbene umetnosti. Lahko bi nastal neužiten potpuri všečnih glasbenih točk. Glede na odzive sem se uspešno uspel izogniti vsem čerem in ustvaril tehtno, enovito in polnokrvno delo, s katerim so se poistovetili izvajalci in je učinkovito nagovorilo tudi številčno občinstvo.
Pri komponiranju ostalih skladb je šlo za drugačne izzive, razmisleke in povezovanja. Pri skladbi Paschae za dialog s prostorom samostanske cerkve v Pleterjah in izkoriščanje akustičnih značilnosti v povezavi z glasbo kartuzijanskega korala in starih glasbil, pri skladbah Peregrinatio in Caminante pa je bila tematika romarska pot Camino. Tu sem si zastavil dialog med sodobnostjo in preteklostjo – sodobna španska poezija in codex iz Santiaga da Compostela. Prva izvedba je bila v čudoviti gotski katedrali v Montpellieru. V teh primerih je šlo za velik užitek ob ustvarjanju in nestrpno pričakovanje izvedbe, ki je tudi zame pomenila zvočno avanturo. Glasba je v vnaprej predvidenih prostorih zazvenela v razsežnostih, ki sem si jih predstavljal le v precej drznih sanjah.
Od zgoraj navedenih del posebno pozornost pritegne obsežna kantata An die Freude, ki ste jo ustvarili ob praznovanju 250. obletnice Beethovnovega rojstva po naročilu nemške Glasbene akademije Baden- Württemberg. S kakšnim občutkom vas navdaja spoznanje, da ste pisali v čast genialnemu skladatelju, ki je dejansko spreminjal tok glasbene zgodovine?
Želja naročnika je bila, da uglasbim tisti del Schüllerjeve Ode radosti, ki ga je uporabil Beethoven v zadnjem stavku Devete simfonije, in to za zasedbo komorne verzije Orffove Carmine burane: zbor, dva klavirja in tolkala. Dodali so željo, da sem sicer pri uglasbitvi svoboden, vendar naj bo v novi skladbi vendarle tudi nekaj malega reminiscenc na Beethovnovo Deveto simfonijo. Zagrizel sem se v študij obeh partitur in se po začetnem navdušenju nad naročilom začel počutiti vse bolj majhnega – kaj naj ob obeh velikih skladateljih počne en Damijan Močnik. Počasi sem se le otresel bremena odgovornosti in ob oddaji partiture sem čutil, da sem ustvaril vznemirljivo glasbo v svojem prepoznavnem glasbenem jeziku, tu in tam pa izza vogala pogleda tudi Beethovnov obraz. Izvajalci so z vidnim navdušenjem izvajali novo glasbo na kar štirih koncertih, občinstvo jo je sprejelo z odobravanjem, umetniški direktor je izjavil, da je dobil točno to, kar je želel, kritik pa je zapisal, da gre za izvirno in zelo energično glasbo s sodobnim pečatom, in dodal – »tudi Beethoven bi bil vesel te skladbe«. No, v to sicer malo dvomim … (smeh) Zelo sem zadovoljen že zaradi tega, ker so Nemci povabili slovenskega skladatelja, da napiše hommage njihovemu ikoničnemu skladatelju.
Beethovnova na splošno vihrava osebnost je botrovala nekaterim najlepšim umetniškim stvaritvam. Ali samosvojost, boemskost in trdoglavost morda res rojevajo veličastne stvaritve? Katere osebnostne poteze ocenjujete, da vas opredelijo kot kakovostnega pisca umetniških del?
Bo že držalo, da posebne stvari ustvarjajo posebni ljudje. Zagotovo vsako ustvarjanje odraža tudi značaj človeka. Vztrajnost, trma, če hočete, ali brezkompromisnost pri uveljavljanju svojih načel in idej so za ustvarjanje kakovostnih umetniških del zagotovo zelo potrebna. Če se opazujem, potem se mi zdi ena mojih značilnosti ta, da se pogosto rad umaknem v svoj svet, tudi v javnosti, in zato mogoče izgledam nepristopen, sanjav, nekomunikativen, celo vzvišen. V takih trenutkih zagotovo nekaj snujem ali premlevam. Po drugi strani pa včasih potrebujem dolge pogovore o marsičem in se me sogovornik težko znebi. O radovednosti in načitanosti sva že govorila, omenil bi še odprtost do novega in študioznost.
Kako birokracija skrbi za dobrobit slovenskih skladateljev (Ministrstvo za kulturo, založniki, mediji …) in kakšno vlogo ima pri tem Društvo slovenskih skladateljev?
Mediji se na splošno za skladatelje precej redko zanimajo, razen, ko dobijo kakšno nagrado, mogoče ob prvi izvedbi zanimive nove skladbe. Ministrstvo ima sicer objavljeno finančno ovrednotenje naročila novih skladb, pa se ga niti samo pri razpisih ne drži. Vsako leto lahko kandidiraš z novim delom na razpisu, vendar moraš imeti tudi zagotovljeno izvedbo. Potem pa upaš, da si zadostil vsem razpisnim pogojem in na naklonjenost strokovne komisije. Problem je tudi v tem, ker je čas izida razpisa vsako leto bolj misteriozen in je težko vse skupaj načrtovati – da je skladba ravno pravi čas dokončana in potem še izvedena v istem koledarskem letu. Društvo slovenskih skladateljev ima pomembno povezovalno vlogo, organizira tudi svoj Koncertni atelje s ciklusom koncertov, Noč slovenskih skladateljev in še nekaj koncertov, za kar lahko pridobiš naročilo ter tako prideš do izvedbe in plačila novitete. Vsak član ima možnost sodelovanja z eno novo kompozicijo na leto. Zelo redko izrabljam te možnosti, ker sem prezaposlen z drugimi angažmaji. Velik spodbujevalec nastajanja nove zborovske glasbe je tudi Javni sklad za kulturne dejavnosti, ki sofinancira tudi mnoga naročila novih skladb posameznim zborom prek projektnega razpisa.
Če se ozremo prek talenta, kako bi za lažji preboj na trg svetovali mlademu nadobudnemu skladatelju, ki je šele na pragu svojega ustvarjanja? Kje naj poišče oporo, kako pristopiti k založnikom in izvajalcem ter kako prepoznavnost doseči izven slovenskih meja?
Ne vem, če sem pravi naslov za to vprašanje. Zdi se mi, da se danes mogoče del umetnosti dojema tako kot ponudbo v trgovskem centru. Predvsem je pomembno, kako zapakirati svojo idejo in jo čim bolje »prodati« na eni strani občinstvu, na drugi strani pa založbam, na likovnem področju galerijam, da jo potem oni z dobičkom prodajajo naprej. Recept za uspeh bi torej lahko bil sledenje modnim trendom v glasbi, v umetnosti. Prepričan sem, da gre v tem primeru za bolj kratkoročen uspeh.
Talent ni vse, mogoče je deset procentov, vse ostalo je potem študij in delo. Mlademu skladatelju bi tako svetoval, naj najprej poskrbi za čim širšo izobrazbo in razgledanost. Potem naj prisluhne sebi in najde svoj izraz. Ko ima kaj pokazati, pa so pomembni osebni stiki na simpozijih, festivalih. Danes seveda tudi svetovni splet pomaga k širjenju glasbe. Na dolgi rok pa vsekakor velja trdo delo in iskrenost izpovedi.
