Znanje poznavalca – srce amaterja

Pogovor z dirigentom Johannesom Prinzem

 

Osmi in obenem zadnji koncert letošnjega Vokalnega abonmaja Slovenske filharmonije se je sklenil z gostovanjem enega uspešnejših avstrijskih dirigentov in pedagogov zborovskega dirigiranja, Johannesom Prinzem. Glasbeni program tokratnega večera je slonel na delih najznamenitejših nemških romantičnih skladateljev v glasbeni zgodovini (Brahms, Mendelssohn, Schubert, Schumann), dopolnjevale pa so jih raznolike skladbe iz ciklov Kreka, Brittna, Seiberja, Holsta, Chapmana in Bartóka, v katerih so se predstavili tudi mnogi solisti Zbora Slovenske filharmonije.

Prinz je kot pevec in dirigent svoje znanje pridobival na Univerzi za glasbo in uprizoritveno umetnost na Dunaju, dodatno pa se izpopolnjeval pri Karlu Österreicherju in, nedavno v Ljubljani gostujočem, Erwinu Ortnerju. Leta 1982 je prvič prevzel vlogo samostojnega umetniškega vodje Zbora dunajske Ekonomske in poslovne univerze, sledilo je sodelovanje s Komornim orkestrom dunajske Akademije za glasbo in Dunajskim komornim zborom, s katerim je osvojil prvo nagrado na Mednarodnem zborovskem tekmovanju v Marktoberdorfu v Nemčiji. Kot gostujoči dirigent je sodeloval z Bavarskim zborom, Komornim zborom RIAS, Berlinskim radijskim zborom, Španskim radijskim zborom in Svetovnim zborom mladih.

Od leta 1991 je zborovski direktor Dunajskega pevskega združenja (Wiener Singverein), ki deluje v okviru Društva prijateljev glasbe na Dunaju. Johannes Prinz je uspel ta amaterski zbor, čigar umetniški »dom« je ena najprestižnejših koncertnih dvoran na svetu, Zlata dvorana Dunajskega Musikvereina, popeljati v sam vrh zborovskega udejstvovanja, saj njihovo delovanje zaznamujejo velika vokalno-instrumentalna dela ob spremljavi vodilnih orkestrov in pod vodstvom najuglednejših dirigentov (Barenboim, Boulez, Mehta, Muti, Rattle, Thielemann idr.). Številčni sestav je ob spremljavi Dunajskega filharmoničnega orkestra nedavno prejel nagrado grammy za zgoščenko Mahlerjeve 3. simfonije pod taktirko Pierra Bouleza.

Po besedah Johannesa Prinza je bila njegova zgodnja izobrazba v mnogo širšem kot le glasbenem pogledu temelj njegovega današnjega umetniškega in pedagoškega dela.

 

Kot pravite, vaše mladosti ni zaznamovala zgolj glasbena vzgoja, temveč umetniška širina nasploh. Kako pomemben je za glasbenika ali kakršnegakoli umetnika stik z umetnostjo v rani mladosti?

Pravzaprav ne poznam profesionalnega glasbenika, ki ne bi imel glasbeno obarvanega otroštva. V zrelejših letih lahko odkrijete ljubezen do glasbe, nikoli pa nisem razmišljal, ali je sploh možno ali pa celo smiselno stopati po poti profesionalizma, ne da bi spoznaval, pridobil umetniške osnove kot otrok. Ponavadi se začne s prepevanjem preprostih ljudskih skladb v maternem jeziku. Otroci morajo najprej peti v domačem okolju, da bi se lahko nekoč primerno razvili v glasbenika ali pa mogoče celo v celovito osebnost. Na žalost v Avstriji tovrstna praksa vse bolj zamira, foklora pa v šolah počasi izginja iz programov. Financiranje v javnih šolah se krči, kar pogosto neposredno vpliva na izobraževanje na področju umetnosti, še posebej petja. To je verjetno globalni problem, potrebujemo ravno nasprotno: Avstrija bi morala več vlagati v zborovsko izobraževanje, ki pa se začne pri izobraževanju vzgojiteljev v vrtcih in vlaganju v umetniški program v šolah.

Moj oče je bil skladatelj in učitelj glasbe, zato sem bil deležen vsakodnevnega spoznavanja te umetnosti, ki sem jo na koncu preobrazil v svoj poklic. Prve prave pevske korake sem naredil kot sopranist solist pri Dunajskih dečkih, kjer smo seveda imeli pevsko pedagoginjo in odličnega dirgenta, ki se je posvečal predvsem intonaciji. Vse to je močno vplivalo na moje današanje delovanje.

Dirigirali ste mnogim. Ste se kdaj uspeli vrniti h koreninam kot dirigent in se postaviti tudi pred Dunajske dečke?

Žal sem imel v vseh letih svojega delovanja le enkrat priložnost ponovno sodelovati z njimi, in sicer pri izvedbi Schubertove Maše v G-duru. Danes nimamo več stikov, bi se pa veselil ponovnega snidenja. Z mladimi sicer sodelujem kot član umetniškega odbora največjega mladinskega zborovskega festivala v Evropi Bundesjugendsingen, ki se ga udeleži na tisoče pevcev. Izjemno odmeven dogodek.

Svoje pedagoško poslanstvo redno izpopolnjujete tudi kot univerzitetni profesor zborovskega dirigiranja na Umetniški univerzi v Gradcu. Preden študenti zapustijo vaše mentorsko okrilje, s katero popotnico jih usmerite v svet profesionalizma?

Prva lekcija, ki jo prejme vsak študent, je »metoda rokovanja«. Ko se spoznamo ob začetku študija, jim malo za šalo, malo zares ponudim roko visoko nad glavo. Sprva me morda začudeno pogledajo, ampak kaj kmalu vsi ugotovijo pomen te geste. Če se ne želite rokovati visoko nad glavo, verjetno tudi dirigirati ni treba tam, temveč iz središča telesa. Naslednji parameter dirigentske celovitosti je dirigentova muzikalnost in glasbena energija, ki mora privreti na plano. Ne verjamem, da je karizmatičnost povsem prirojena stvar, temveč jo je treba razvijati prek omenjenih glasbenih prvin.

Konec koncev pa si predvsem želim, da diplomanti mojega razreda odidejo v svet z veliko glasbeno voljo in željo po odkrivanju glasbe. Pomembno je, da so sposobni poiskati strast in navdih znotraj vsake posamezne fraze – to je zame osnova kariere vsakega dirigenta. Redno sem v stiku s svojimi nekdanjimi študenti in spremljam njihovo poklicno pot. Ko izvem, da se ti posamezniki dejansko uspešno nadalje oblikujejo v profesionalnih institucijah, me to izjemno osreči, predvsem kadar gre za ženske dirigentke. Nobena skrivnost ni, da se zelo zavzemam za enakopravnost ženske vloge v tem poklicu, saj socialna slika jasno dokazuje, da niso prav nič slabše v vodstvenih poklicih. Ravno obratno!

Dotakniva se sestava programa. Zborovski dometi so različni, programska zahtevnost in pričakovanja občinstva pa zajemajo širok nabor možnosti. Po katerem načelu poiščete pravo glasbeno zmes, v kateri uživajo tako pevci kot poslušalstvo?

Zavzemam se za raznolik program, s katerim poslušalstvu pokažemo različne zvočne finese in kompozicijske prvine bodisi posameznega skladatelja bodisi obdobja oziroma stila. Koncert rad začnem s skladbo, ki pevce sprosti, jih prevzame in odreši vseh začetnih zadržkov. V rokavu pa je dobro imeti tudi nekaj »športnega« v tehničnem smislu, izziv, ki bo nadgradil in razširil okvire zmogljivosti zbora.

Sicer pa: kaj sploh je zahteven in kaj lahek program? Večkrat najenostavnejše skladbe zahtevajo največ dela. Kot žirant na zborovskih tekmovanjih raje prisluhnem odlično izvedeni preprostejši kompoziciji kot zahtevnejši, ki ji zbor ni kos.

Pri izboru programa za Zbor Slovenske filharmonije večjih težav nisem imel. Zbor sem vokalno spoznal že ob svojem prejšnjem gostovanju leta 2013. Tu se dobro počutim, sicer se, verjemite mi, ponovnemu povabilu ne bi odzval s takšnim veseljem.

Na koncertu z Zborom Slovenske filharmonije
Foto: Darja Štravs Tisu

 

Foto: Darja Štravs Tisu

 

Z Zborom Slovenske filharmonije ste pripravili razpon kompozicij od romantike pa vse do 20. stoletja, ki prepreda raznolike glasbene nacionalnosti – nemško, angleško, madžarsko in tudi slovensko. Kljub vsemu esenca dogodka ostaja nemški romantični glasbeni stil, kajne?

Res je. Posebnih glasbenih smernic tokrat nisem imel, želel pa sem se usmeriti k manjšim romantičnim kompozicijam, ki se dopolnjujejo v tematiki narave in zgodb. Na polici že 15 let hranim skladbo Three Autumn Songs (Tri jesenske pesmi) Uroša Kreka, ki sem ga kot skladatelja na prvi pogled vedno doživljal kot zelo abstraktnega v njegovi polifoniji. Šele ko sem skladbo pričel podrobno spoznavati in pripravljati za tokratni koncert, sem uvidel, da povezava besedila in melodije prek bogatih dinamičnih oznak razkriva paleto razpoloženj. Fantastična glasba, ki je zame pravo odkritje.

Podobno tudi Brahms izza osnovne izjemno vezane melodije in besedila izraža zelo globoka razpoloženjska stanja in odtenke človeškega izraza, tudi tiste najbolj temačne. Schubert je v odgovor Brahmsu precej bolj neposreden s podajanjem besedila in melodije. Z vsako malo frazo in detajlom nariše novo zvočno sliko. Je prava melodična »superzvezda«, njegovo skladanje je nenavadno naravno in logično.

Nemalokrat lahko slišimo mnenja tujih glasbenikov, da slovenski pevci zvokovno pripadamo romantičnemu glasbenemu stilu. Bi se strinjali?

Vsekakor. Tudi sam prihajam s področja avstrijske Koroške, kjer imamo slovenskim zelo podobne ljudske napeve in pesmi. Tradicionalno v sebi nosijo romantičen in melanholičen pridih, zato je tovrstna zvočna barva tudi najbližja pevskemu narodu. Takšna je pač vaša nacionalna zasnova.

Foto: Darja Štravs Tisu

Po zaključenem koncertu se vračate na svoje matično dirigentsko mesto – mesto zborovskega direktorja Dunajskega pevskega združenja s kar 150-letno zgodovino. Amaterski zbor, čigar člani pravijo, da ne pojejo z namenom preživetja, temveč živijo zato, da bi peli, dokazuje, da lahko dosega izjemno visoke umetniške dosežke. Kako to, da se sestav nikoli v svoji zgodovini ni preobrazil v profesionalni korpus?

Zbor ohranja svoj status amaterskega zbora s profesionalnimi glasbenimi cilji. V trenutku, ko bi zbor spreminil svojo amatersko strukturo, bi se moje dolgoletno sodelovanje z njimi prav gotovo prenehalo. Pevci so v stiku s profesionalnimi glasbenimi institucijami, znamenitimi dirigenti in mogočnimi kompozicijami, kar ohranja visoko stopnjo motivacije za sodelujoče člane. Nihče ni plačan za svoje opravljeno delo, tudi substituti ne. Zaradi poseganja po večjem tradicionalnem romantičnem repertoarju zbor šteje kar 280 članov, od tega pri posameznem projektu sodeluje približno 110 izbranih pevcev. V trenutku, ko bi posamezniki prejemali plačo, institucija ne bi mogla ohranjati takšne mase pevcev, ki jo nujno potrebujemo za tovrstna mogočna glasbena dela. Pa tudi na splošno mi je všeč zvok amaterskega zbora, četudi to pomeni zbor okrepiti z dodatnimi 30 pevci, da bi dosegli določeno dinamično stopnjo. Amaterski zborovski pevec ima sicer manj voluminiozen glas, a ima manj vibrata, s tem pa se njihovi glasovi precej lažje zlijejo v homogen zborovski zvok.

Sicer pa tudi sam v 25 letih nisem izgubil volje do dela z njimi, prisoten in motiviran sem na vsaki vaji. Gre res za odlično skupino ljudi, s katerimi skušamo ohranjati čudovito vzdušje.

Se vaš osebni pristop in glasbene zahteve potemtakem spreminjajo, ko stopite pred »pravi« profesionalni zbor, kot je Berlinski radijski zbor ali pa Komorni zbor RIAS? Kako vaše delo dopolnjuje stalen stik z amaterskimi pevci?

Tisto, česar vam nihče v profesionalnem svetu ne bo priznal, je, da ti pevci nujno potrebujejo čustven pristop in povezavo z glasbo. Tak pristop z leti in vsakodnevnim opravljanjem tovrstne službe zbledi. Dober profesionalni zbor mora poleg dobre tehnike ohranjati tudi srce amaterja. Tudi sam si želim tovrstnega pristopa k delu, saj sodelavci začutijo, ali se na vajo pripeljem z amatersko vnemo ali s profesionalno rutino. Odgovornost in samodiciplina sta v rokah vsakega posameznika – vračanje v službo z neprekinjenim zanosom je pravzaprav najvišja raven umetniškega creda.

 

 

Z Grammyem nagrajena zgoščenka: