Bachova glasba kljubuje vsem preizkušnjam časa

Pogovor z norveško dirigentko Grete Pedersen ob gostovanju na 8. Filharmoničnem festivalu baročne glasbe v Ljubljani

Foto: Bård Gundersen

V teh dneh se pod okriljem Slovenske filharmonije zaključuje že 8. Filharmonični festival baročne glasbe. Otvoritvenemu koncertu, posvečenemu Vivaldijevi glasbi, je sledil večer glasbenih del iz obdobja viharništva. Sklepni dogodek festivala z naslovom Bachova čudovita dela pa se bo odvil v petek, 27. januarja 2023, ob 19.30 v Dvorani Marjana Kozine in – kot nakazuje že naslov – bo zaobjemal najvidnejše motete za štiriglasni zbor ali dva zbora nemškega glasbenega velikana. Zbor in Orkester Slovenske filharmonije bo vodila izjemna norveška dirigentka Grete Pedersen, ki je nedavno postala umetniška direktorica in glavna dirigentka Bachovega festivala v Carmelu v Kaliforniji (ZDA) ter tako v 87-letni zgodovini festivala kot prva ženska zasedla ta položaj.

Kot skladatelj Johann Sebastian Bach ni bil nikoli tako priljubljen v času svojega življenja, kot sta bila npr. Telemann ali Händel, a ga danes umeščamo med največje ustvarjalce in intelektualce glasbene zgodovine, njegova kompleksna dela pa predstavljajo vrhunec baročne umetnosti. Slavimo ga kot ustvarjalca Brandenburških koncertov, zbirke Dobro uglašenega klavirja, Janezovega in Matejevega pasijona, Maše v h-molu in številnih drugih mojstrovin cerkvene in instrumentalne glasbe. Z rabo disonančnih akordov in harmonske progresije je pogosto razkril obsežno paleto strukturnih zmožnosti znotraj ene same kompozicije, njegova inovativnost pa je segala daleč prek sposobnosti njegovih skladateljskih vrstnikov.

Dvorana instrumentov v Bachovi hiši v Eisenachu

Še posebej buri duhove simbolična plat njegovega ustvarjanja, ki se je skrivala v preprostem štetju not, taktov, tem, stavkov, ponovitvah besed, fraz, figur itd., oziroma raba gematrije, s katero naj bi v posamezne fraze zapisoval svoj numerični podpis (BACH = 14, J. S. Bach = 41). Slikovitost simbolike števil je na določenih mestih povsem razumna. V Matejevem pasijonu se vprašanje »Gospod, ali sem jaz?« pojavi enajstkrat, kolikor je bilo zvestih apostolov. Dejstvo pa je, da bi lahko v vsakem številu našli vzporedni ezoterični pomen. Tudi iz seštevka njegovega rojstnega datuma (21. marec 1685) je mogoče dobiti besedo B-A-C-H. A nekateri gredo celo tako daleč, da domnevajo, da je v enem od svojih del s številkami napovedal datum svoje smrti.

Kot preprost primer simbolike števil navajamo prvi preludij in fugo iz prvega zvezka Dobro uglašeni klavir: v preludiju je 549 not, v fugi pa 734, vsota obeh je 1283. S pomočjo gematrije razberemo, da se število ujema s priimkom BACH (1 = A; 2 = B; 8 = H; 3 = C). Izpostavimo lahko, da tema fuge vsebuje 14 not, seštevek Bachovih črk pa je prav tako 14, in ker simbolična števila zelo rad podvaja, se tema pojavi 24-krat – tolikšno je tudi skupno število preludijev in fug v posameznem zvezku. S tovrstno analizo njegovih del bi lahko nadaljevali še in še.

Kakorkoli že, kljub svoji genialnosti je bil Bach vendarle le človek. Na to nas lahko opomni njegova skromna izjava: »Moral sem trdo delati v svojem življenju. Vsakdo, ki je tako delaven, bo prišel prav tako daleč kot jaz.«

Približno 50 let po Bachovi smrti je bila njegova glasba zapostavljena, kajti že v času svojega življenja je veljal za staromodnega in nezanimivega za prihodnje generacije, še posebej ker njegova glasba ni bila takoj dostopna, kar nekaj del, kot so npr. cerkvene kantate, pa so zaradi sprememb verske miselnosti postale neuporabne. A vendarle ne smemo zanemariti, da je Bach imel precejšen neposredni vpliv na klasicistične glasbene mojstre, kot so Haydn, Mozart in Beethoven. Po letu 1800 pa so Bachova glasbena dela ponovno oživela in dobila zagon s pomočjo nemškega pisatelja Johanna Nikolausa Forkela, ki je objavil študijo o Bachovem življenju in umetnosti ter kasneje nemških umetnikov, kot sta Eduard Devrient in Felix Mendelssohn Bartholdy.

Bachova teološka knjižnica

Kako se raznotere teorije in dognanja o Bachovem življenju ter ustvarjanju prepletajo v žive izvedbe, smo se pogovarjali z nadvse očarljivo in svobodomiselno skandinavsko dirigentko, tokratno gostjo Slovenske filharmonije Grete Pedersen.

Najnovejša novica je, da ste postali umetniška vodja in glavna dirigentka Bachovega festivala v Carmelu. Kaj vam ta na novo dodeljena vloga pomeni? Kaj se od vas pričakuje in kakšen je namen festivala? Kot mi je znano, cilj ni izvajanje zgolj Bachove glasbe.

Bachov festival v Carmelu je eden najstarejših glasbenih festivalov v ZDA in edini festival klasične glasbe v prečudovitem kalifornijskem mestecu, ki ga označujejo kot kraj večne pomladi. Vse se je začelo z dvema pionirkama umetnosti, ki sta ob vsesplošnem socialnem doprinosu v Carmelu ob Bachovi 250-letnici rojstva priredili sklop koncertov. Bachovo ime je novemu festivalu klasične glasbe dalo značilno identiteto in medtem ko so bila Bachova dela močno vključena v izbor repertoarja vsake sezone, si je festival vedno prizadeval izvajati širok spekter glasbe. Na festivalu sodelujejo številni glasbeniki z vsega sveta, v profesionalnem zboru, ki ga vodi Andrew Megill, ali orkestru, katerega vodenje tokrat prevzemam sama in tako z užitkom odkrivam nov orkestrski repertoar. Po dveh tednih skupnih priprav bosta sledila dva tedna koncertov, na katerih bo zazvenela tudi Mahlerjeva simfonija, Bachov Magnificat in meni posebno ljubo Haydnovo Stvarjenje. Poleg dirigiranja pa oblikujem tudi glasbeni spored in angažiram glasbenike. Sodelovanje s festivalom vnaša veliko svežine v moje delo, predvsem zaradi drugačnega načina razmišljanja. Američani so miselno namreč precej svobodnejši, tudi iznajdljivejši, saj ZDA finančno ne podpira kulture in organizacije vse donacije pridobijo v lastni režiji.

V Carmelu v Kaliforniji
Pri delu z Norveškimi solisti

V najinem zadnjem intervjuju ste dejali, da vam Haydnova glasba ponuja ogromen vir navdiha, a se vedno znova vračate k Bachovim motetom, saj vas z vsako izvedbo nagovorijo na drugačen način in tako vedno prinesejo nekaj svežine in neodkritega terena. Ali to še vedno velja in na kakšen način?

To še vedno velja. Če ga primerjate s kakim drugim skladateljem, ki se zgleduje in komponira po starih kompozicijskih načinih, kot npr. Arvo Pärt, in je tovrstno glasbo treba izvajati na točno določen način, sicer skladba zlahka razpade, Bachova dela ponujajo raznovrstne načine izvajanja. Njegova glasba bo vedno preživela in ostala zanimiva, saj omogoča nešteto različnih zornih kotov. Lahko bi rekli, da prihaja s »kompletom za preživetje« (smeh). Njegova glasba je tako zelo bogata. Četudi imam neko izvedbeno zamisel ali osnovno vizijo, se ob srečanju z novim ansamblom prilagodim našim skupnim zmožnostim in ciljem. Takšno delovanje mi odpira nove poglede na Bachova dela. V Ljubljani bomo na primer motete izvajali z modernimi instrumenti, torej na uglasitvi 440 Hz oziroma 442 Hz, kar je precej zahtevno za pevce.

Predvidevam, da veliko prilagajanja potemtakem zahteva tudi delo s 40-članskim zborom, ki v teoriji ne ustreza Bachovim izvedbam. Bach je leta 1730 v obvestilu mestnemu svetu Leipziga zahteval le tri oziroma štiri pevce na posamezno sekcijo.

Mislim, da je na takšne trditve potrebno gledati z veliko mero razumevanja tedanjega časa in okoliščin. Sprašujem se, koliko pevcev je dejansko imel na voljo. Ker je bilo treba notne zapise pisati na roko, bi bilo pisanje toliko izvodov posamezne skladbe precejšnja izguba časa.

Sicer je res, da delo s številčnim zborom zahteva veliko časa za postavljanje jasne strukture in čiste intonacije, a moje raznolike izkušnje – torej, izvajati Bachova dela zgolj z enim pevcem na glas ali z dvajsetimi pevci na sekcijo – pričajo, da je marsikaj mogoče. V iskanju raznolikih rešitev moje delo postane zanimivejše, če se prilagajam današnjemu času in se ne omejujem s togimi teoretičnimi okviri. Seveda, teorijo moramo poznati, branje strokovne literature je nujno, vendar smo se včasih tudi vozili s kočijami, pa tega danes ne počnemo več, ker imamo naprednejša prevozna sredstva.

Nekoč so Nikolausa Harnoncourta spraševali, ali bi morali stremeti k izvajanju baročne glasbe izključno z baročnimi instrumenti. Odgovoril je: »Da in ne. V vsakem mojem da-ju se skriva ne in obratno.« Torej, če imamo na voljo baročne specialiste z avtentičnimi instrumenti, bomo izkoristili njihovo znanje. A če tega ni na voljo, se ne oropamo glasbe, ampak se prilagodimo z modernimi instrumenti.

Leipziški Tomažev zbor med petjem v novem preddverju Bachove hiše, 2007

Nedvomno lahko trdimo, da za glasbenega izvajalca Bachova glasba prav gotovo ni mačji kašelj in zato mnogi ljubiteljski glasbeniki gojijo strahospoštovanje do poustvarjanja njegovih del. Kako bi ljubiteljskemu pevcu oziroma zboru pojasnili smernice in koncepte izvajanja glasbe tega genialnega in inovativnega skladatelja?

Najprej bi amaterski zbor spodbudila, naj se loti dela. Seveda, ni treba posegati po Bachovih pasijonih, ki so resnično zahtevni, a mnogi korali in kantate, kot sta npr. BWV 140 in BWV 106 ali pa npr. Božični oratorij, so dosegljivi tudi manj spretnim pevcem. Smiselna bi bila tudi uglasitev na 415 Hz, da linije pevcem niso preveč naporne ter da so solistični parti odpeti iz zbora, kar tudi sovpada s historično izvajalsko prakso.

Morda le še nekaj napotkov: temeljito se posvetite jeziku, še posebej če gre za nemščino, in ne latinščino, bodite natančni pri intonaciji in postavljanju harmonij, ki je mnogokrat velik izziv, ter poiščite lahkotnost v glasu. Ne smemo pozabiti na ritem, ki je v baročnih delih, posebej pri pevcih, mnogokrat nenatančen, pri Bachovi glasbi toliko bolj. Posebno pozornost namenite notam ali delu fraze, ki je zapisan po visoki noti, in najpomembnejše – uživajte!

Bachove ornamentacije so bile na splošno precej dodelane, čeprav v njegovem času večino ornamentov niso zapisali in so veljali za svobodno improvizacijo izvajalca. Händlova glasba pušča precej več prostora za svobodno ornamentiranje, Bachova dela pa so sama po sebi harmonsko tako bogata, prepletena z virtuoznimi melodijami, da je težko postaviti meje še dopustnega ornamentiranja. Kakšnih načel se držite pri tem, predvsem znotraj zborovskih linij?

Za razliko od Bacha Händel ne uporablja toliko kromatike in zato njegova glasba res dopušča več prostora za dodajanje lastnih idej. A znano je, da je Bach ogromno ornamentiral in improviziral, predvsem kot organist, zato dopuščam, da smo tudi v današnjem času svobodni v tem smislu izražanja. Na vsakem koraku nas bo lahko okarala »glasbena policija«, kaj se sme in kaj ne, ampak pravzaprav tega nihče ne more točno vedeti, kajne? Bach bi mnogokrat določeno skladbo napisal za točno določenega dečka, in ker tega ni več med nami, ali naj trdimo, da je vsakršna sodobna izvedba nehistorična, saj izvajalec nima istih sposobnosti ali barve glasu kot tisti deček? Ob vsem znanju, ki ga lahko črpamo, se navsezadnje moramo tudi znati prilagoditi in stremeti k najbolj možni vznemirljivi izvedbi današnjega časa. Če bo ornament na napačnem mestu, glasba zaradi tega ne bo razpadla, in kot že rečeno, Bachova glasba bo preživela.

Včasih se mi zdi, da Bacha tako močno postavljamo na piedestal, da pozabimo, da je bil vendarle le delaven skladatelj, ki se je boril za vsakdanji kruh. Resda je ustvaril izjemne mojstrovine, a njegov opus vključuje tudi mnoga, povsem običajna dela, napisana po naročilu, ki so marsikdaj nastala v naglici.

Skladateljski studio v Bachovi hiši v Eisenachu

O uporabi številk in simbolov v Bachovi glasbi se redno razpravlja med njegovimi ljubitelji, strokovnjaki in amaterji. Obstajata dve skrajnosti: nekateri verjamejo, da je v svoji glasbi namerno uporabljal simboliko števil in da je bil pod vplivom ezoterike, drugi menijo, da je vse skupaj popoln nesmisel in da je skoraj vsaka povezava med številkami in Bachovo glasbo zgolj naključna. Kaj sami menite o tezah skritih sporočil v obliki simboličnih števil v Bachovi glasbi (7, 14, 41 …)?

Uporaba simbolike števil je bila v Bachovem času običajna praksa, bila je del vsakdanjika mnogih. Tematika je, seveda, zelo zanimiva in tudi sama postanem radovedna ob tovrstnih razpravah. Včasih za zabavo preštevam število vstopov, tem, not, a to je zgolj češnja na torti. Bachova Maša v h-molu je pravi biser za raziskovanje tovrstnih simbolnih namigov. Nekaterih stvari ne bomo nikoli niti vedeli niti si jih znali pojasniti, zato verjetno ta tema tako močno pritegne. Bach je zagotovo genialen skladatelj, morda tudi res človek z močnejšim uvidom in razumevanjem sveta, ki ga mnogi ne vidimo na isti ravni.

Delo Jesu, meine Freude, BWV 227, ki ste ga umestili na koncert s Slovensko filharmonijo, ima prav tako izjemno kompleksno in zanimivo strukturo. Napisano je za tri do pet glasov (SSATB), a le alte vključi v vseh enajst stavkov. Se morda za tem tudi skriva kako simbolično ozadje?

Alte vedno potrebujemo, brez njih pač ne gre (smeh). Mislim, da je bolj povezano z glasovi, za katere je skladal. Torej, imamo zgornji register SSA ali pa ATB in v vseh sestavih potrebuješ alte, kajti kolikor mi je znano, za izključno moški zbor ni napisal ničesar.

Delo je bilo pogosto izvajano in posneto z različnimi pristopi, od petja brez spremljave do zgodovinsko informiranih izvedb, ki upoštevajo, da je bilo v Bachovem času običajno podpirati in podvajati glasovne linije z instrumenti. Ker ste tudi sami na zgoščenkah zabeležili številne Bachove motete z Norveškimi solisti, me zanima, kateri pristop je vam posebej ljub oziroma idealen. Koliko svobode ima dirigent pri zgodovinski praksi?

Priznam, da sem posnela vse možne variante: z modernimi instrumenti (440 Hz), baročnim ansamblom (415 Hz), bassom continuom ali celo a cappella. Če je le možno in če imam na voljo prave instrumente, pa bom vedno izbrala meni najljubšo različico – baročne instrumente, uglašene na 415 Hz.

Grete Pedersen na vaji z Zborom in Orkestrom Slovenske filharmonije
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu
Foto: Darja Štravs Tisu

Za ljubljanski koncert ste večinoma izbrali motete, napisane v pogrebne namene, z izjemo 15-minutnega moteta Singet dem Herrn ein neues Lied, ki je najverjetneje nastal za potrebe zborovske vaje Bachovih študentov na šoli sv. Tomaža. Zakaj je ta motet za dva zbora tako poseben, da je še Mozart izjavil: »To pa je nekaj, iz česar se je mogoče kaj naučiti!«?

Motet je res prava mojstrovina in zagotovo meni eden najljubših. Ima fantastično strukturo, ki jo od homofonega uvoda razvije v kompleksno in zahtevno fugo, vse sekcije pa ostajajo v popolnem ravnotežju. Motet je izjemno raznolik in ponuja celo paleto izvedbene artikulacije, ves čas pa ohranja bleščeč karakter. Svetopisemsko besedilo ponuja možnost, da je bil motet sprva prav tako napisan v pogrebne namene oziroma kak drugačen praznični namen, zagotovo pa so ga kasneje prilagodili in uporabljali za vajo zbora.

Bachov rokopis iz skladbe Singet dem Herrn ein neues Lied, BWV 225

Po naključju petkov koncert sovpada z Mozartovim rojstnim dnem. Ob tem je treba omeniti, da je veliki avstrijski skladatelj za svojega edinega pravega učitelja označil nikogar drugega kot Bacha. Kaj pa je vas naučila Bachova glasba?

Jasnosti, ravnotežja, kreativnosti v iskanju raznolikosti. Včasih pomislim, da če bi Bach gradil hišo, bi bila to zagotovo zelo estetska zgradba, uravnoteženih linij, ki kar vabi, da pokukaš v njeno zanimivo in usklajeno notranjost.

Ali je Bachova glasba na vašem seznamu predvajanja, ko si zaželite sprostitve?

Če že, se najraje usedem za klavir in zaigram kako Bachovo sonato, sicer pa sem najraje v tišini in se prepustim zvokom vode.