Bil je 13. junij 2014, dan, ki ni bil prav nič enak drugemu dnevu. Ne le, da je bila polna luna, in ne le, da je bil tisti nesrečni petek trinajsti, ampak se je na ta večer odvil tudi letni koncert Akademskega pevskega zbora Maribor, ki za pevce in poslušalce ni bil prav nič nesrečen. Pevci in zborovodkinja niso imeli lahke naloge. Morali so dati toliko več od sebe, saj je bil pred njimi 50. jubilejni letni koncert z naslovom Mozaik preteklosti. Pričakovanja nabito polne dvorane so bila izredno velika, le kaj jim je lahko ta znan in cenjen zbor še pokazal?
Za začetek večera dela iz svetovne glasbene zakladnice
Na odru je bila tema, izza ozadja pa predvajan avdioposnetek kot napovednik napovedovalca Saše Šauperla – Šaupija (nekdanjega APZ-jevca) in Akademskega pevskega zbora Maribor. Namen koncerta je bil, da so mozaik, ki so ga začele graditi starejše generacije, APZ-jevci skušali zgraditi še stopnjo višje, da so skozi številne modrosti, pregovore, skozi vsebino posameznih pesmi in skozi življenje APZ-jevcev preteklost starejših generacij povezali s sedanjostjo mlajših. In kot je dejal napovedovalec, so APZ-jevci kot ena družina, ki skupaj čutijo glasbo kot ENO. Da je resnično tako, je bilo več kot vidno in slišno v nadaljevanju.
Na začetku so se APZ-jevci predstavili s skladbo Fünf Gesänge Nachtwache II in nas tako popeljali v Nemčijo, kamor so se kmalu po letnem koncertu, julija letos, odpravili na turnejo. Sledil je zahteven cikel štirih latinskih skladb, ki so opevale – po besedah napovedovalca – »božjo milino in prodrle v poslušalčevo srčno globino«. Začel se je z odločno Laudate, nadaljeval pa z »dušo božajočo« osemglasno Crucifixus, s katero so se predstavili tudi na letošnjem državnem zborovskem tekmovanju Naša pesem.
Med Salutaris hostio je po dvorani je zadonelo od globine APZ-jevskih glasov, v višine s strani solistk Nastje Spasković, Zale Pie Lipičnik, Anje Partlič in Metke Lorger, v nižine pa s strani preostalega zbora. Cikel so zaključili z eno najtežjih skladb svojega repertoarja, Jubilate Deo. Linije posameznih glasov se v njej različno prepletajo, a skupaj tvorijo odlično poetičnost v šestnajstglasju.
Sledile so podelitve priznanj in nagrad. Predsednik ZKD Maribor Franci Pivec je podelil Gallusove značke tistim pevcem, ki v zboru prepevajo že vrsto let, direktor JSKD mag. Igor Teršar je posebno nagrado, Gallusov kipec, podelil zborovodkinji Tadeji Vulc, predsednica zbora Nastja Spasković pa APZ-jevske nagrade vsem, ki so k zboru veliko doprinesli, korepetitorjem ter nekdanjim umetniškim vodjem: Stanetu Jurgecu, Ivanu Verbančiču, Alenki Korpar, Simonu Robinsonu, Zsuzsi Budavari Novak, Jasmini Dobaj.
Podelitev nagrad
Foto: Franci Vranetič
Večer se je nadaljeval s poudarkom napovedovalca, da je pomembno, da živimo za danes in da ljubimo kakor ljubi APZ-jevec. Občinstvo je spravil v prisrčen smeh z besedami: »Tako kot se v APZ-ju prijateljstva stkejo, se namreč iz sezone v sezono tudi APZ-jevske oči v koga zazrejo. Ljubezen se med njimi zaiskri, posledično pa se tudi kakšen otrok ali več otrok rodi. Da je APZ resnično najboljša pevska družina, bo brez skrbi tudi tem otrokom kaj kmalu prišlo na ušesa, prepričan sem, da bo ta APZ-jevska evforija čez nekaj let prevzela tudi njihova telesa, saj jabolko ne pade daleč od drevesa« (Kramberger, 2014). Temu primerno obarvane so bile tudi uspavanka Prav po prstih, s katero so APZ-jevci prikazali ljubezen med otroki in starši (solo Kerstin Vuga, Uroš Jurgec), Pa kako bom ljubila, ki je govorila o ljubezenskem trpljenju, in kot protiutež skladba o srečni ljubezni Po zelenem travniku. Slednjo so APZ-jevci odpeli pod vodstvom zborovodkinje, pevke in asistentke zbora Špele Drašler.
Številni vtisi nekdanjih pevcev pričajo o tradiciji in pomenu mariborskega APZ-ja
Nenadoma so pevci odšli z odra. Hm, a že tako hitro? Ne, ne, presenečenj še ni bilo konec. V premoruje napovedovalec publiko razvedril z APZ-jevsko anekdoto Matevža Ulriha o tem, kako so nekoč APZ-jevci v Dalmaciji tako navdušili ljudi, »da so še redovnice klečale in molile, prav tako pa dobile tudi prisrčne nasmehe na svojih obrazih«. Tvegali so in zapeli še napeve Stevana Stojanovića Mokranjaca. Ker je bil skladatelj srbskega rodu, namreč niso vedeli, kako jih bodo v tistih časih sprejeli. Na veliko presenečenje so ljudje z velikim navdušenjem peli skupaj z zborom in od ganjenosti jokali. Skladatelja so kasneje sprejeli za svojega, njegove Primorske napeve pa imeli že skoraj za svojo himno.
V premoru se je občinstvu predvajal tudi videoposnetek, ki so ga APZ-jevci posneli s starejšimi člani KUD-a Študent (nekdanji APZ-pevci in APZ-zborovodje) v času priprav na razstavo ob 50-letnici KUD-a Študent. Njihove izjave so zajemale začetke delovanja zbora, pa tudi občutja, ki so jih nekdanji pevci doživljali v zboru. Začetki Akademskega pevskega zbora Maribor segajo v leto 1964, ko je deloval še kot moški pevski zbor KUD Študent pod vodstvom komaj sedemnajstletnega Staneta Jurgeca. Zborovodjo so pravzaprav vzeli iz glasbene šole in je veljal za najmlajšega člana KUD-a Študent v takratnem času. Zbor je popeljal na visoko raven in kljub mladosti njegova avtoriteta ni bila nič manjša; znal se je »pošteno razkurit«, kot je v videu dejal Marko Kosi. Tudi sam Stane Jurgec je povedal, da je pri zborovskem petju »potrebnega veliko garanja« in da se vanj podajo tisti, ki so pripravljeni svoj prosti čas žrtvovati za to vrsto kulture. Petje je primerjal s košarko: »Če recimo na treningu ne vržeš žoge v koš vsaj petstokrat na dan, ni uspeha. Enako je pri zborovskem petju: če ne postaviš vokala ali konzonanta v predel glave oziroma ustne votline, seveda tudi na pevskem nastopu ne boš zadel.« Tega se zavedajo tudi APZ-jevci, med drugim Matevž in Doroteja Rojko Ulrih, ki sta dejala, da je treba vložiti veliko truda, napora, da si potem lahko nagrajen. Ivan Vrbančič, nekdanji zborovodja APZ-ja, je opisal, kako je iz predhodnega moškega zbora nastal mešani zbor. Poučeval je na sosednji vzgojiteljski šoli, kjer je deloval dekliški zbor Heribert Svetel, pa je padla ideja, da bi združili oba zbora. Tako je nastal mešani pevski zbor.
»Najlepših fantov na svetu ni, kot so študentje KUD-ovci …«
Foto: Slavko Rajh
Petje je dejavnost, ki je mnogim generacijam dala možnost kakovostnega preživljanja prostega časa, je dejala Karmina Šilec. Da pa se tak zbor lahko obdrži, je potrebna tudi dobra energija v zboru. Jasmina Dobaj, nekdanja zborovodkinja APZ-ja, je prepričana, da je zborovsko petje krasen način preživljanja časa, da ti veliko pozitivnega, veliko lepih trenutkov, sploh na potovanjih, kjer lahko veliko doživiš in skleneš veliko prijateljstev. Podobnega mnenja je tudi zdajšnja zborovodkinja Tadeja Vulc: »APZ-jevci prav na potovanjih spoznavajo nove kulture, jezike, ljudi, morda srečajo tudi svojega sanjskega partnerja. … APZ je lep krog, kjer razvijaš mlade ljudi, ki postanejo dobri pevci in to znanje ter uspehe širijo tudi med ljudi v svojih krajih.« Sicer pa pri zboru ni nikoli konca z delom na vokalni tehniki, APZ Maribor je veliko napredoval, vendar, kot pravi Tadeja, imajo še veliko »fora«, da kdaj postanejo tudi najboljši zbor.
In ne le to, pomembno je, kot je dejal Simon Robinson, nekdanji zborovodja, da se širi slovenska pesem in da se vse do danes ohranja njen prvotni namen. »Bistveno je kakovostno petje in angažiranost pevcev, prav tako pa tudi, da se počutiš kot del celote. Kdor poje, slabo ne misli, to zagotovo drži, saj nima časa za slabo mišljenje.«
Nekdanji pevec Edi Kuhar je v videu med drugim naštel nekaj zelo znanih vrhunskih zborov iz tujine, v konkurenci katerih je Akademski zbor Maribor nekoč na tekmovanju osvojil tudi prvo mesto in s tem pokazal svojo visoko kakovost. Opisal je, kako je iz pesmi Najlepših fantov na svetu ni, kot smo študentje KUD-ovci s priredbo besedila na znano narodno pesem še v moškem zboru – pozneje v mešanem nastala KUD-ovska himna. Zaključil je z mislijo: »Petje je tisto, ki ti daje neko fino notranjost, dosti bolj si prilagodljiv in nežen. Malo jih je, ki so v življenu lahko doživeli tako lepe trenutke, kot smo jih mi.« Timoteju in Janji Mišič so v spominu ostali predvsem neuradni deli po božičnih koncertih in neuradni nastopi v vinskih kleteh. Da so se veliko zabavali in prijetno družili, sta povedala tudi Jasna in Igor Murgel: v pavzah, med vajami, pa potem pozno v noč, do jutranjih ur, kolikor so le lahko zdržali. Po pripovedovanju Radovana Cotiča so bili pevci zelo povezani, moški so osvajali ženske, se zaljubili, nekaj se jih je tudi poročilo. Za starejše generacije APZ-jevcev je bil to zagotovo čas brezskrbnosti, menita nekdanja APZ-jevca Robert in Jerneja Brezovnik, obenem pa nam je lahko v veliko zadovoljstvo, da se tradicija plesov in petja še ohranja, je dejala nekdanja pevka Metka Šalika. »Petje in druženje s sopevci ti – tako rekoč – zleze pod kožo,« sta še dodala Neli in Zlatko Hren.
Drugi del koncerta v duhu slovenskega ljudskega izročila in letošnjih »uspešnic«
V nadaljevanju koncerta so se APZ-jevci pokazali v popolnoma drugačni podobi, v rezijanskih narodnih nošah – sledile so namreč slovenske ljudske. Na odru so se jim pridružili nekdanji pevci in zazvenele so Sem se rajtov ženiti, ki jo nekdanji pevci še danes zelo radi prepevajo, Repna župa za štiri osebe v izvedbi moškega dela zbora (v priredbi Tadeje Vulc, solista Aljaž Komprej, Toni Pori), nato pa še Čarni kus, ki so jo zapela in odplesala APZ-dekleta. Ker pa vemo, da se »zvok vseh štirih glasov najlepše prepleta«, kot je dejal napovedovalec, so APZ-jevci kot celoten mešani pevski zbor nadaljevali z ljudskimi: Jamniška, Gre alba še čez bužico (izvedli so jo tudi na letošnji Naši pesmi) in Ženka mi v goste gre.
APZ-jevci v rezijanskih narodnih nošah
Foto: Slavko Rajh
Večer se je sklenil s priredbo Tadeje Vulc Če bi jaz bila fčelica (solo Zala Pia Lipičnik) in francosko ljudsko ob spremljavi klavirja J’entends le moulin, ki poleg petja vsebuje še tleske in ploske v različnem prepletu med posameznimi glasovi.
Koncert se je zaključil s spodbudno mislijo: »Naj APZ-jevska pesem še naprej poje skupno melodijo, naj košček za koščkom riše mozaik, naj ohranja veselo razpoloženje in odganja melanholijo, naj še velikokrat občuti sreče in uspeha krik« (Kramberger 2014).
Izjemno navdušenje občinstva je APZ-jevce spodbudilo, da so pokazali še svoj letošnji glavni adut, ki ga je napovedal pevec Tilen Repenšek z besedami, da APZ-jevci letošnje zlate plakete na Naši pesmi ne bi osvojili, če ne bi imeli Epiloga skladateljice in njihove zborovodkinje Tadeje Vulc.
Epilog je tako kot na Naši pesmi požel velik aplavz, s katerim so poslušalci nagradili tudi odlično izpeljan celoten letni koncert. Nazadnje je KUD-ovska himna na noge dvignila vse nekdanje generacije APZ-jevcev in prav vso publiko v dvorani, ki je zapela v en glas.
Navdušeno občinstvo
Foto: Franci Vranetič
Upravičeno lahko rečemo, da so APZ-jevci s tem letnim koncertom ohranili zlate barve in ubranili APZ-jevsko ime, prav tako pa uspešno zgradili novo stopnjo APZ-jevskega mozaika – ker znajo slediti sami sebi in drug drugemu ter tako najti skupen korak.
Po letnem koncertu še slavnostna akademija in nov uspeh na tekmovanju v Nemčiji
Sezone pa s tem še ni bilo konec. Že v ponedeljek 30. junija so skupaj z Akademsko folklorno skupino Študent in nekdanjimi APZ-jevci ter orkestrom pričarali nepozaben lentovski večer na Akademiji ob 50-letnici KUD-a Študent in se med drugim v okviru Lenta predstavili tudi na Živih dvoriščih. 2. julija pa so se odpravili na turnejo po Nemčiji, kjer so na 10. Mednarodnem zborovskem tekmovanju v Elsenfeldu (17.–20. julij 2014) dali vse od sebe in osvojili 2. mesto v kategoriji mešanih zborov ter 3. mesto v kategoriji ljudskih pesmi v konkurenci številnih zborov z vsega sveta: iz Ekvadorja, Paname, Indonezije, Poljske in Rusije. APZ-jevci so tako uresničili svoje najlepše pevske sanje in tudi v tujini znova začutili tisto skupno in igrivo srčno žarečo energijo na odru. Za zaključek »nemške« turneje so izvedli celovečerni koncert v Dachauu in navdušili navzoče. Med njimi je bil tudi slovenski konzul v Nemčiji, ki je bil slovenskega obiska več kot vesel. Tako so nastala nova poznanstva, za katera zbor upa, da bodo v prihodnosti obrodila sadove.
Star nemški pregovor pravi, da je dobro prav začeti, še bolje prav končati. Začeti je lahko, vztrajati umetnost. Akademski pevski zbor Maribor je pod vodstvom Tadeje Vulc vztrajal in dosegel številne uspehe. Po vsakem delu je sladek počitek, ki so ga dočakali tudi članice in člani mariborskega APZ-ja. Z novo sezono začenjajo v mesecu oktobru, ko bodo potekale avdicije za sprejem novih pevcev.
S turneje po Nemčiji
