Ko je napovedovalec Boštjan Romih razglasil zmagovalca 18. izvedbe Mednarodnega zborovskega tekmovanja Gallus – Maribor v mariborski Unionski dvorani, je bila verjetno prva misel večine prisotnih navdušujoča ugotovitev, da bosta v ožjem izboru finalistov za veliko zborovsko nagrado Evrope 2026 tekmovala dva slovenska zbora.
Najvišje priznanje letošnje izvedbe, prvo mesto v obvezni in prosti kategoriji ter nagrada občinstva v netekmovalnem koncertu z ljudskim programom so okronali namreč pevce Zbora sv. Nikolaja Litija in dirigentko Heleno Fojkar Zupančič. Na tretje mesto se je uvrstil APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, ki pa je s svojo dirigentko Rahelo Durič osvojil veliko nagrado septembra na Mednarodnem zborovskem tekmovanju Baltskega morja v Jūrmali, ki od leta 2024 prav tako spada v mrežo tekmovanj velike zborovske nagrade Evrope. Šestih referenčnih tekmovanj se udeležujejo zbori z vsega sveta in zmagi dveh slovenskih zborov potrjujeta vidno vlogo, ki jo mala država zaseda v zborovskem svetu.
»Kakovost slovenske zborovske glasbe je znana po vsem svetu, kar je hkrati velik privilegij in velika odgovornost,« je povedala nova direktorica JSKD, mag. Mojca Jan Zoran, ki je dodala: »Zborovsko petje, kot se goji v Sloveniji, je konkurenčno v mednarodnem prostoru, kar dokazuje dejstvo, da smo imeli letos dva slovenska zbora v mariborskem finalu in da bomo imeli dva slovenska zbora v evropskem finalu, ki bo 18. aprila v Mariboru. Zavedam se, da moramo pri JSKD še bolj podpreti to blagovno znamko in promovirati to tekmovanje.«
Mag. Mojca Jan Zoran, direktorica JSKD:
»Mislim, da smo zelo dobri organizatorji, a se znamo premalo pohvaliti in promovirati. Verjetno se veliko ljudi celo ne zaveda, da je to tekmovanje delo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, v sodelovanju z Mestno občino Maribor, ki je odličen gostitelj in partner v tem projektu. Če govorimo o naši zborovski dejavnosti, je Gallusovo tekmovanje eden najprestižnejših projektov v kvalitativnem smislu in po mednarodni prepoznavnosti. Menim pa, da je ravno tako pomembno tudi državno tekmovanje Naša pesem, kot tudi vse zborovske dejavnosti, ki jih namenjamo ljubiteljskim pevcem na vseh stopnjah. Omenila bi tudi naš največji netekmovalni mladinski zborovski dogodek, Potujoča muzika, kjer se šolski zbori srečujejo vsaki dve leti. Javni sklad ima dejansko zelo široko paleto ponudb za zbore, ki pokriva celotno Slovenijo in sega do zamejstva. Kakovostno delo dirigentov in pevcev v šolah in različnih društvih ter splošna investicija v zborovsko dejavnost pripeljeta tudi do rezultatov, ki jih slišimo na tem tekmovanju.«
Za promocijo in vrednotenje priljubljenega dogodka, kot je tekmovanje Gallus, sta z neposrednimi prenosi poskrbela tudi Televizija Maribor in program Ars – 3. program Radia Slovenija, ki je objavil posnetek sklepnega koncerta na svoji spletni strani (podkast je dostopen TUKAJ).
Tekmovanje, ki spoštuje pevce … in občinstvo
Mariborsko tekmovanje odraža odnos Slovencev do zborovske kulture že z izbiro Unionske dvorane, ki je kulturni, zgodovinski spomenik, kjer so glasbene prireditve v prejšnjem stoletju pomenile odgovor slovenskih organizacij na germanizacijo regije. Koncertna dvorana s pohvalno akustiko postane v dneh tekmovanja vrelec kreativnosti na odru in v dvorani, kjer podkovani gledalci pozorno opazujejo nastope in izmenjujejo mnenja.
Organizatorji pa zelo dobro poznajo in upoštevajo potrebe zborov, kar je jasno od samega uvodnega, netekmovalnega koncerta, na katerem vsak kandidat predstavi program, ki je značilen za deželo, od koder prihaja. Neobremenjen nastop predstavlja priložnost za spoznavanje akustike dvorane in za prvi stik z okoljem tekmovanja (kar lahko zelo pozitivno vpliva na počutje ob prvem tekmovalnem nastopu), hkrati je zelo prijeten, sproščen uvod za širše občinstvo, ki je letos idealno potovalo med baltskimi kresi, spomini na prvo svetovno vojno, slovenskimi ljudskimi plesi in spevi, singapurskimi domoljubnimi skladbami, od švedske klasike do zrcalnih pogledov lokalnih in tujih avtorjev na indonezijsko folkloro. Stilizacije narodnih kostumov, skoreografirani nastopi in široki nasmehi so pospremili pevce in gledalce v tekmovalno areno, ki je v naslednjih dveh dneh preizkusila kandidate na treh osnovnih področjih, ki jih omenja pravilnik tekmovanja: tehnična pripravljenost, zahtevnost programa, prepričljivost izvedbe. V teh treh kriterijih se skrivajo neštete nianse, ki so vezane na poglede, kompetence in prioritete strokovnjakov v žiriji. Letos so zbore ocenjevali Karmina Šilec, južnoafriški dirigent, skladatelj in pedagog Michael Joseph Barrett, tržaška dirigentka Petra Grassi, predavatelj in organizator festivalov Ban Sheng Toh iz Singapurja, švedski dirigent in pedagog Mikael Wedar. Analiza nastopov in odziva zborov na tekmovalni stres je dolžnost žirije, a tudi vir poučnih ugotovitev in dragocenih spoznanj za posebno aktivno občinstvo, ki pristopa dejansko k študijski izkušnji in se živo odziva na dogajanje, vključno s skupnim petjem Gallusove himne, Musica noster amor.
Formula za uspeh
Zbor sv. Nikolaja Litija ni šel po ravni poti do zmage. V obveznem programu so se pevci soočili z napetostjo, ki je vplivala na barvno paleto in zvočno enotnost muzikalno dodelane slike. Zbor pa je konstruktivno odreagiral, saj si je v prostem programu zagotovil vstop v finale s prepričljivo oblikovanim prikazom različnih slogov in vokalnih pristopov.
»Igra« tekmovanja ima določena pravila in med temi ima temeljno vlogo primerna izbira programa za veliko nagrado, kar ne pomeni samo obvladanje glasbenih in tehničnih značilnosti dovolj zahtevnega sporeda (ki je hkrati zelo primeren za pevce), a tudi dodati »formuli« za uspeh nekaj začimb, kar pomeni tvegati »s premišljeno drznostjo«.
Helena Fojkar Zupančič je na zmagovalnem nastopu povezala tri sloge, tri tudi po narodnosti različne avtorje, tri povsem različne atmosfere in vsebine v zahtevnem programu, ki pa ni zdrsnil v ciljno razkazovanje sposobnosti zbora. Pri Zboru sv. Nikolaja niso zmagali samo sadovi poglobljenega dela, ampak tudi dejstvo, da so pevci osvojili smisel določenih glasbenih govoric in izhajali iz besedila, kar je dalo vsem izvedbam prepričljivost dognanega sporočila. Lepoto in razsežnost zvoka tega zbora obarva in krepi element, ki ga tudi bolj neizkušen poslušalec začuti, to je moč razumevanja in izražanja vsebin, ki jih glasba posreduje. Zato je že kultna Deliver me, o Lord Tineta Beca zazvenela bolj v ponotranjeni razsežnosti teme in svetlobe slovesa kot v zunanjem efektu prikupne pisave, Brahmsova Vinetaje zavibrirala v neprekinjenem glasbenem toku očaranega pogleda na romantično podobo Müllerjevega starodavnega, čarobnega mesta, nazadnje je sodobna klasika Atsalums latvijskega skladatelja Jekabsa Jančevskisa intenzivno poudarila boleč in angažiran pogled na izseljevanje in prenašanje odgovornosti za razvoj države in utemeljitev naroda. Tudi vrstni red skladb je premišljeno upošteval razvoj energetskega toka (in torej odziv pevcev na področju zvoka in izraznosti), kar je dodatno tlakovalo pot do zasluženega priznanja.
Zbor iz Litije je že tretjič nastopil na tekmovanju za veliko nagrado Evrope (v Mariboru leta 2004 in v Tolosi leta 2017) in se je doslej povzpel do druge nagrade. Zbranost, raznolikost primerno zahtevnega programa, premišljeno podajanje vsebin, razpon polnega zvoka pa so omogočili preskok na prvo absolutno mesto.
Helena Fojkar Zupančič, dirigentka Zbora sv. Nikolaja Litija:
»Ko gre zbor na tekmovanje, vsak dirigent veliko premišljuje, kaj bi lahko najbolje delovalo, kako se zbor lahko pokaže v najboljši luči. Mislim, da je najpomembnejša stvar pravilna izbira repertoarja. Takega, ki je raznolik, ima različne karakterje, upošteva različne sloge, prikazuje glasbo z različnih koncev sveta, v različnih jezikih in zvočnih izrazih.
Po drugi strani pa je seveda pomembno, da je ta repertoar primeren za pevce, ki ga bodo izvajali. S tem mislim na program, ki ponuja pevcem možnost napredovanja v zvoku, intonaciji, izrazu, kar ne velja samo za trenutek tekmovanja. Če se vse to ujame, bodo pevci začutili tudi povezavo z dirigentom.
Druga pomembna stvar je trdo delo. Tekmovanje pa pomeni tudi tremo, napetost. Zato se na vajah veliko pogovarjamo: če ti to, kar počneš, velikokrat dobro uspe, imaš že v rokah dober razlog za premagovanje treme. Dejansko vem, da zmorem. Zakaj bi lahko bilo ravno zdaj drugače?
Pred prvo kategorijo pa se nisem dobro umirila in pevci so to začutili. Situacija je postala še bolj napeta, ko ni bilo aplavza. Pevci so me namreč pred nastopom spraševali, če je aplavz predviden med posameznimi skladbami. Odgovorila sem, da je v Mariboru od vekomaj tako, ker zborovska publika ne bo pustila pevcev brez aplavza. Aplavza pa ni bilo in verjetno sem svoje deljene občutke prenesla na zbor. Kar je tudi nauk za dirigenta, ki mora te stvari uravnati.
Na tekmovanju je ključno tudi to, da moramo biti vedno polno navzoči v trenutku in prostoru. Ne stopiš na oder nepremišljeno, temveč da bi ustvarjal, da bi pripovedoval zgodbo. Zgodbe ne moremo pripovedovati ravnodušno: ko govorimo vsebino, se stvari same po sebi priklopijo. Obstaja seveda tudi stranski učinek: intonacija lahko včasih trpi na račun ekspresivnosti, tveganje pa je neizogibno, saj je smisel muziciranja v prvi vrsti zgodba, ki jo želimo pripovedovati.«
Lestvica odličnih
Zbor iz Litije je postavil visoka merila, ki so očitno ostala težko dosegljiva, saj je žirija podelila 94,1 točk zmagovalcu, 90,5 točk pa drugouvrščenemu, indonezijskemu zboru. The Archipelago Singers je skupina, ki pozna odre mednarodnih tekmovanj in je ohranila skozi vse kategorije dobro pevsko kondicijo in potrebno zbranost. Zbor, ki ga vodi Ega O. Azarya, razpolaga z velikim zvokom (kar je na poseben način prišlo do izraza v zanosu energičnih izvedb finala) in se z veliko pozornostjo posveča tako izgovorjavi tujih jezikov kot oblikovanju stilnih značilnosti skladb. Kljub temu pa v svojem fraziranju ujame predvsem značaj, bolj kot izraznost skladb. Odnesel je pomembno priznanje za najboljšo izvedbo skladbe Jacobusa Handla – Gallusa (Musica musarum germana).
Z minimalno razliko v točkah je na tretje mesto prispel Akademski pevski zbor Tone Tomšič, ki se je v zadnjih letih ponovno povzpel do zelene veje slovenskih referenčnih zborov. Jasna umetniška osebnost zaznamuje dirigentko Rahelo Durič in se prenaša na zbor v obliki čistih, natančno usmerjenih izvedb, ki ciljajo na bistvo skladb s poglobljenim branjem vsebin in pristopom, ki upošteva tako svežino glasov kot generacijsko obarvan, modernejši pogled tudi na klasike. Pevci so pokazali veliko na mariborskem odru: sposobnost nastopanja s koreografskimi gibi, obvladanje ravnovesja homogenega zvoka v dolgih stavkih in počasnih tempih, dinamični razpon, zavestno pristopanje k različnim slogom in zaupanje v dirigentko, ki ne stavi na ponavljanje uveljavljenih standardov, saj z vsako izvedbo poudarja lastno analizo in razumevanje skladb.
Osem zasedb je na tekmovanju zastopalo sedem držav. Med temi so zastavo bogate pevske tradicije baltskih držav in Skandinavije nosili latvijski in švedski mešani zbor ter estonska vokalna skupina. Mešani zbor Pa Saulei občine Ropaži iz Latvije (vodi ga Marta Ozola) je svojo pot na mariborskem tekmovanju začel zelo obetavno, a ni utegnil ohraniti vokalnega leska, mehkobe in zanimivih glasbenih intuicij do konca. Švedski Mešani mladinski zbor Hedvig Eleonora (vodi ga Natalia Edvall) mora izpopolnjevati področja strateškega sestavljanja programov in razumevanja slogov, a je pokazal tudi nezanemarljiv zvočni potencial in živ odziv mladih pevcev.
Estonska vokalna skupina Vox pUNT (po imenu umetniškega vodje Patrika Sebastiana Unta) je zasedba zanesljivih pevcev, ki deluje od leta 2021. V kratkem obdobju je postavila osnove glasbene identitete in potrebuje nekaj več samozavesti za prekoračenje četrte stene izrazitejše komunikacije z občinstvom. Singapurski Komorni zbor One, ki ga vodi Ai Hooi Li, se je prebil do finala z raznolikim programom. Ironične, igrive, tehnično virtuozne skladbe so se najbolj prilegale živahnemu značaju tega zbora. Edina moška zasedba na tekmovanju je bila italijanska Vokalna skupina Novecento, ki se je prvič preizkusila na tem odru pod vodstvom dirigenta Maurizia Sacquegne, s katerim je podala uravnovešeno Gallusovo dvozborje, a tudi sugestivno izvedbo prostega programa v mračnih (žal pa tudi enoličnih) barvah velikega tedna in z uglasbitvama italijanskih sodobnih avtorjev.
O obveznem programu
Obvezni program tekmovanja je poleg splošnejše zahteve po skladbi romantične dobe predvideval izvedbo skladbe Jacobusa Handla – Gallusa po lastni izbiri in še izvedbo nove priredbe slovenske ljudske pesmi. Črpanje iiz Gallusovega opusa je ponudilo zanimiv izbor zelo različnih del, ki so prikazala smeri žive kreativnosti renesančnega umetnika: njegovo kromatično eksperimentiranje v skrivnostni Mirabile mysterium, eksotične prizvoke okrašene melodije v glasbeni pripovedi o prihodu Modrecev z Vzhoda, klasične onomatopejske efekte, ki pričarajo zvoke na bojnem polju (Heroes, pugnate).
Obvezni program mora biti tudi promocija določenega repertoarja; skladba, ki jo je zbor pripravil za tekmovanje, lahko postane namreč del njegovega rednega programa. Umetniški svet tekmovanja (sestavljajo ga Martina Batič, Ambrož Čopi, Stojan Kuret, Damijan Močnik in Karmina Šilec) je tako prispeval k širitvi poznavanja slovenskega repertoarja na več načinov: s poudarjanjem renesančnih korenin slovenske glasbe, z opusom sodobnega skladatelja in z upoštevanjem slovenske ljudske dediščine, saj je bila obvezna skladba priredba. Andrej Makor je z izbiro ljudske pesmi iz Doline pri Trstu povezal lastne korenine, slovensko skupnost na italijanski strani meje, nenazadnje je svojo kompozicijo posvetil prijatelju Hilariju Lavrenčiču.
Andrej Makor, avtor obvezne skladbe tekmovanja:
»Tekmovanje mi je naročilo štiriglasno skladbo, seveda v priredbi za mešani, ženski in moški sestav. Izbral sem pesem Eno rožco jaz imam iz Doline pri Trstu, ker skušam vedno ostati zvest svojim koreninam, torej obalno-kraškemu področju in zvočni sliki. Pri iskanju sta bila moja vira Štrekljeva zbirka in Merkujeva »biblija« o zapuščini Slovencev v Italiji. Naletel sem na to melodijo, ki mi je prirasla k srcu. Ko je odjeknila novica, da nas je zapustil dirigent in skladatelj Hilarij Lavrenčič, sem se odločil, da bom skladbo posvetil njemu, ki je bil doma tudi na mariborskem odru in je ljubil ljudsko izročilo.
Z njim delim tudi pristop k prirejanju ljudskih pesmi. Ostal sem zvest sami melodiji, ki ostaja prepoznavna tudi v trenutku, ko jo preoblečem v svojo zvočnost. Tokrat se mi je zdelo toliko bolj primerno, da se približam govorici, ki jo je uporabljal Hilarij. Že sama poetičnost besedila, ki sem jo prenesel v glasbo, nagovarja k temu in ne dopušča pretiranega dramatiziranja, ampak vodi v intimno, rahlo introvertirano vzdušje.«
Poklon skladatelju in dirigentu Hilariju Lavrenčiču se je nadaljeval tudi izven kategorije: na zaključnem večeru je Helena Fojkar dirigirala pevcem in publiki pri skupni izvedbi Makorjeve skladbe, saj je ob glavnih nagradah prejela tudi priznanje za najboljšo izvedbo obvezne sodobne slovenske skladbe. Zbor sv. Nikolaja Litija pa je po prejemu velike nagrade zapel še zadnjo pesem: Lavrenčičevo Petelinček je zapieu, ki je idealno potrdila navzočnost goriškega ustvarjalca v dvorani, kjer je velikokrat nastopil.
Večplastna vrednost mednarodnega tekmovanja
Predsednica žirije Karmina Šilec in južnoafriški žirant Michael Barrett sta sestavila in pred podelitvijo nagrad prebrala tehten govor, ki je presegel običajno raven ponavljajočih se, standardnih besed žirantov na koncu tekmovanj ter je ob zelo natančnih navodilih za izboljšanje v zlatih petih točkah (izbira repertoarja, prilagajanje akustiki, upoštevanje sloga, razlikovanje vokalnih barv, nianse) širil pogled na aktualne svetovne krize in na nauk zborovske glasbe kot osnovo za grajenje drugačne družbe in odnosov. Zborovska glasba je nosilka vrednot, ki jih danes najbolj potrebujemo, je kažipot za naše življenje, kot je v svojem govoru poudarila tudi mag. Mojca Jan Zoran.
Zborovski svet ni mehurček srčnih, pojočih ljudi, ki skušajo pozabljati na disonance tega sveta, temveč konkreten odgovor na razglašeno sedanjost, vsakodnevna šola ubranega sobivanja v različnosti, ki živi tako v družbeno pomembnem poslanstvu zbora brez pretiranih umetniških ambicij, kot tudi na tekmovalnem odru, kjer tudi javno izražanje tovrstnih sporočil pridobi mednarodni obseg.
Zborovski festivali, tekmovanja, revije so dokaz možnega dialoga in povezovanja v kontekstih, kjer je edini interes skupna strast. So pa tudi opazovalnice, ki spodbujajo primerjave in nas postavljajo v širši kontekst, kjer lažje razumemo, kam pripadamo po kakovosti naših dosežkov in česa bi se morali še naučiti.
Obstaja še tretji pogled – pogled organizatorjev.
Mag. Matija Varl, direktor tekmovanja:
»Če primerjamo čas ustanovitve mednarodnega tekmovanja v začetku devetdesetih let z današnjim, lahko opazimo bistveno razliko v nacionalnosti zborov, ki prihajajo k nam. Takrat smo pripadali vzhodnemu bloku, iz katerega so v glavnem prihajale tudi tekmujoče skupine. Slika se je izrazito spremenila s širitvijo na zahod in sploh z razvojem v globalnem obsegu. Na mariborskem odru so zapeli zbori z vsega sveta. Mislim, da nam manjka samo še Avstralija.
Spremembe lahko zasledimo tudi pri zasedbah: nekoč smo imeli več enakih glasov v razmerju z mešanimi zbori, zdaj pa je ravno obratno. Pričakoval bi sicer, da se bi odzvalo več vokalnih skupin, ki so globalno v porastu.
Danes ni preprosto lažje ali težje organizirati tekmovanje, a je prišlo v desetletjih do radikalnih sprememb. V organizacijskem smislu je bistvena razlika v načinu potovanja. Danes vsi zbori (razen slovenskih seveda) pripotujejo z letalom. Pred tridesetimi leti je bil avtobus najpogostejša izbira, letalo pa velika izjema. Avtobusi so imeli velikokrat težave s parkiranjem, da ne govorimo o okvarah in podobnih zgodbah. Način potovanja se je posodobil, kar za organizatorje pomeni veliko manj stresa pri samem prihodu zborov.
Drugi napredek je tehnološki razvoj. Nekoč smo z zbori komunicirali prek pošte ali stacionarnega telefona, danes pa lahko z mobilnimi telefoni v vsakem trenutku vemo, kje se nahajajo. Včasih smo čakali nanje še pet minut pred akustično vajo in nismo vedeli, ali so jih zadržali na meji, ali bodo sploh uspeli priti pravočasno na otvoritveni koncert … Vse te informacije si zdaj izmenjujemo izredno hitro in ni takih neznank. Toda – gostiti 350 ljudi in pri tem upoštevati različne kulture, navade in pričakovanja – to pa ostaja zahtevna naloga ne glede na tehnološki napredek.«
Direktor mariborskega tekmovanja mag. Matija Varl in programska vodja Mihela Jagodic se iz leta v leto prilagajata razmeram v stalnem razvoju in se soočata s svetovnim »gibanjem« zborov, novimi zahtevami, težavami in napredki. Prirejati zborovsko tekmovanje je delo, ki se ukvarja z investicijami v umetniški in človeški kapital, zato je ob tem nemogoče ostati ravnodušen.
Prav čustveni, tudi idealistični zanos pa je tisti dejavnik, ki se ga v Mariboru – kot tudi na vseh drugih zborovskih tekmovanjih – ne da meriti ali načrtovati, a predstavlja – kot za sodelujoči zbor dobra tekmovalna strategija – nenadomestljiv temelj za ta slovenski zborovski praznik.
O ZGODOVINI IN POMENU TEKMOVANJA
Tekmovanje je bilo prvič izvedeno leta 1992, vzporedno z državnim tekmovanjem Naša pesem, ki je Maribor uveljavilo kot nacionalno središče zborovske kulture. Od takrat se tekmovanje Gallus – Maribor izmenjuje z Našo pesmijo in se je razvilo v prepoznaven mednarodni dogodek. Leta 2008 je bilo sprejeto v prestižno Zvezo tekmovanj za veliko zborovsko nagrado Evrope (European Grand Prix for Choral Singing), kar ga je dokončno umestilo med vrhunske evropske festivale in tekmovanja. Mednarodno zborovsko tekmovanje Gallus – Maribor je veliko več kot le glasbeno tekmovanje. Je praznik zborovske umetnosti, ki Maribor za tri dni postavi na svetovni zemljevid kulture, nadaljuje tradicijo, ki sega v 19. stoletje, in krepi ugled Slovenije kot dežele z izjemnim zborovskim potencialom.
