Ljubljana, Koper, 24.–30. junij 2018 – V prvem počitniškem tednu, konec junija, je v Župnijski cerkvi sv. Marka na Markovcu v Kopru in v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani nastopil Slovenski otroški zbor. Kot že tolikokrat poprej so se tudi tokrat slovenski otroci predstavili s celovečernim koncertom, ki ga je sestavljalo štirinajst skladb po izboru umetniškega vodje Damijana Močnika, ob dirigentski pomoči Nadje Janežič. Sama sem nastopu devetdesetih otrok z vseh koncev Slovenije pa tudi iz zamejstva prisluhnila na Markovcu, kjer je zbor v vseh sedemnajstih letih delovanja nastopil prvič in očaral številno občinstvo. Naravnost osupljivo ubrano je zazvenelo devetdeset grl, zbrano in predano. »Danes sem jim v nekaterih točkah programa še dovolil peti iz partitur, jutri bo v Slovenski filharmoniji vse na pamet,« je po koncertu povedal dirigent in dodal še kup podrobnosti o delu zbora, o sodelavcih, o izbiri programa in še čem.
Nekoč in danes
Slovenski otroški zbor je prvič zapel pred sedemnajstimi leti. Tedanji prvi pevci zbora, vsaj nekateri med njimi, so danes že sami zborovodje in ponosni na to, da so smeli sodelovati v tem zanimivem projektu, iz katerega so potegnili ne le veliko lepih dogodivščin in spominov, ampak tudi mnogo znanja in pevskih izkušenj. Še vedno z močnim občutkom pripadnosti radi prisluhnejo nastopom in podoživljajo lepe pevske dneve v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu.
Tudi letos so se pevci iz Štajerske, Primorske, Gorenjske, Dolenjske in drugih slovenskih pokrajin prav tam predajali pevskim dogodivščinam, ki jih je zanje pripravil skladatelj in zborovodja Damijan Močnik s svojimi sodelavci. Če je v prvih letih delovanja zbora levji delež projekta ležal na eni osebi, pa si je Močnik z leti pridobil vrsto sodelavcev, ki zvečine izhajajo iz vrst Komornega zbora Megaron. Ti poskrbijo za animacijo, za korepeticije, delavnice, za red in varnost …, po potrebi pa zraven tudi zapojejo, kar je otrokom še posebno všeč.
Kako poteka projekt Slovenski otroški zbor
Kot vselej so se tudi letos na razpis odzvale številne slovenske osnovne šole. K projektu je pristopilo okrog 90 otrok, z redkimi izjemami so bili to otroci, ki že nekaj let sodelujejo v svojih šolskih zborovskih sestavih, stari so od 10 do 15 let, nekateri že kar redni udeleženci, v okviru omenjene starosti, seveda. Vsako leto se prijavi približno 40 odstotkov novih otrok, ostali so v zboru vsaj enkrat že sodelovali in se radi vračajo. »Zanimivo je to, da ‘stari’ pevci, čeprav je od našega druženja minilo že leto ali dve, v dveh dneh obudijo pridobljeno znanje, novi pa se hitro pridružijo,« pove Damijan Močnik in doda: »Program, ki ga izberem, je do začetka vaj skrivnost, kar pomeni, da note razdelimo šele na samem pevskem taboru.« Vaje so zelo intenzivne, prvi dan vadijo kar ves dan, s krajšimi premori, seveda, pozneje se vajam pridružijo razne sprostitvene dejavnosti in delavnice. Po dveh dneh vaj so program brez večjih spodrsljajev sposobni odpeti od začetka do konca, tu pa se pravo delo šele začne. Treba je izdelati detajle, notam in besedilu vdihniti muziko. Tu včasih popusti koncentracija, zato se je treba znajti na humoren in duhovit način, s pedagoškimi triki in posebnimi spodbudami,« zagotavlja Močnik, »to vedno vžge!«
Pa vendarle se mi zdi neverjetno, da so 10-, 11-, 12-letni otroci sposobni tako intenzivnega dela in tolikšne koncentracije, da zmorejo v nekaj dneh izdelati 14 skladb do umetniške popolnosti. Saj so povsem običajni otroci z nekaj več glasbenega talenta in pevskega znanja, a tako radoživi in igrivi kot vsi ostali. O tem Damijan Močnik takole: »V vseh teh letih sem s pomočjo tujih strokovnjakov, ki sem jih srečal na raznih simpozijih, mojstrskih tečajih, razvil posebno tehniko učenja: nikoli ne prepevamo melodij od začetka do konca. Z analizo skladb najprej izluščimo probleme, potem se tem posebej posvečamo. Razložim jim strukturo skladb in svoje želje pri izvedbi. Otroci moje razlage sicer razumejo na svoj način, pomembno pa je, da si tvarino pozneje laže zapomnijo.«
K veselemu vzdušju pa svoje prispevajo tudi različne delavnice. Letos je še posebej pritegnila delavnica Tolkalni krog, ki jo je vodil Franci Krevh iz tolkalnega ansambla SToP. Otroci so bili navdušeni, priznani slovenski tolkalist Krevh pa je izjavil, da tako dobre skupine še ni imel. Kako tudi ne, saj je imel opraviti s samimi glasbenimi navdušenci.
Številni sodelavci SOZ-a
Pred leti, ko je Slovenski otroški zbor stopal svoje prve korake, ko so se učili vsi, otroci in zborovodja, je bilo sodelavcev malo, Damijan Močnik je skrbel za vse, za umetniško in organizacijsko plat, danes mu pomagajo predvsem člani Komornega zbora Megaron, ki na pevskem taboru skrbijo za celotno organizacijo, animacijo, korepeticije in še kaj. Vsako leto sodeluje z zborom ta ali ona slovenska zborovodkinja, v preteklosti Martina Batič, Helena Fojkar Zupančič, Bernarda Preložnik Kink, Jerica Gregorc Bukovec, letos Nadja Janežič, učiteljica glasbe in zborovodkinja na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja v Zavodu sv. Stanislava. »Z njo zelo rad sodelujem, ker se po načinu dela nekako dopolnjujeva, kar manjka meni v karakternem in strokovnem smislu, ima ona in obratno. Za naslednja leta razmišljam, da bi povabil tudi kakega tujega zborovodjo, ki bi morda prinesel kak drug pogled, drugačen repertoar.«
V programu več vsebinskih sklopov
Damijan Močnik se je letos odločil izbirati med skladbami, ki intonančno niso tako zelo zahtevne, ki pa naj bi otrokom dale znatno več možnosti, da napnejo svoje glasilke in povečajo obseg svojega glasu. V izbor so prišla dela Damijana Močnika, Rieksa Veenkerja, Matije Tomca, Nacia Herba Browna, Josuja Elberdina, Johna Rutterja, Lojzeta Mava, Maksa Strmčnika, Petra Ebna, Katarine Pustinek Rakar, Ubalda Vrabca, Charlesa Gounoda, Willa Todda in Carlyja Simona – domača in tuja zborovska klasika torej pa tudi dela zabavnega žanra. »Seveda, vedno jim ponudim široko paleto del, ker pevski tabor jemljem tudi kot vzgojo mladih pevcev, hkrati pa zadnja leta oblikujem nekakšne vsebinske sklope, tako da povezujem zelo različne skladbe, slogovno in žanrsko raznolike,« pojasnjuje umetniški vodja. Med skladbami je bilo nekaj posebno zanimivih, med njimi delo Maksa Strmčnika Molitev k Mariji v letu otroka na besedilo Ljubke Šorli, ki je ob skladbah Petra Ebna, Katarine Pustinek Rakar in Ubalda Vrabca tvorila sklop teme in svetlobe. Vrabčevo Zdravljico poznamo predvsem v moški verziji, manj pa je znano, da jo je skladatelj iz Bazovice pri Trstu napisal tudi za zasedbo visokih glasov, za mladinski zbor. Po Močnikovi oceni je delo zanimivo, a za mladinski zbor razmeroma zahtevno, kar je verjetno razlog, da jo na koncertnih odrih tako rekoč ne slišimo.
Uvod in zaključek – skladna simbioza otrok in animatorjev
Uvodna skladba koncerta, Močnikova Musica noster amor, ter sklepna Let the river run Carlyja Simona in Craiga Helle Johnsona sta zanimivo uokvirili štiri programske slike večera. Prva je zahteven kanon, v katerem poleg otrok sodeluje tudi zbor Megaron , brez dvoma je mladim pevcem zanimivo in privlačno sodelovanje z mentorji. Skladba je sicer nastala za celjski mladinski festival, na katerem je bila izvedena različica za otroški in štiri mešane zbore, ki je tokrat zazvenela v prilagojeni obliki. »Kanon je zanimiva glasbena forma,« pojasnjuje Močnik, »je odlična priložnost, da z njim pevcem širiš obseg glasu in jih učiš peti polifonijo. Ta je nenavaden, ker je melodija čisto tonalna, vstopi z nenavadnim zamikom pa povzročijo zanimivo glasbeno situacijo. V Celju je bila ta še zanimivejša, ker se je razvila v barvit zvočni klaster.«
Tudi v sklepni točki programa so se Otroškemu zboru pridružili Megaronovci, ob njih pa še tolkalist Klemen Jelenc in pianistka Urška Vidic, ki je občutljivo in muzikalno sooblikovala zvočno podobo tudi pri ostalih skladbah letošnjega koncerta Slovenskega otroškega zbora.
