Ob 80-letnici Mitje Gobca je v spletni reviji Naši zbori izpod mojega peresa izšel kar obsežen intervju, v katerem se zrcali vsestranska zborovska aktivnost tega zagnanega, nikoli utrujenega moža z neverjetnim spominom. Opisala sva njegovo pestro življenjsko pot, ki se je začela daljnega 1938. leta v Jurkloštru v dolini Gračnice v občini Laško in se nadaljevala v Ljubljani, kamor sta z materjo pribežala, potem ko je oče odšel v partizane. Tu se je izšolal, zaposlil in na več načinov posvečal zborovski glasbi, kot snemalec na RTV Ljubljana, kot zborovodja, kot urednik različnih revij in zbornikov na ZKO Slovenije in pozneje na JSKD, pa tudi kot spremljevalec oz. kritik številnih slovenskih zborovskih revij in tekmovanj. Starost je dočakal na Ptuju, kjer se je z družino ustalil in se aktivno vključil v zborovsko življenje kraja, slovenskemu zborovskemu dogajanju pa se kljub visoki starosti še ne namerava odreči.
Nagrade, priznanja, oljenke in še kaj
O aktivnostih in uspehih na vseh poljih zborovske kulture pričajo številne nagrade in priznanja, med njimi je tudi zlata plaketa JSKD za življenjsko delo, ki jo je zadnje dni januarja letos prevzel iz rok ministrice za kulturo Aste Vrečko.
Kako komentira vsa ta priznanja, ki pričajo, da je bil njegov prispevek k napredku amaterske zborovske kulture pri nas opažen in cenjen, kar so potrdili tako na lokalni kot tudi na širši, državni ravni?
»Res je, kar veliko priznanj in diplom hranim v svoji delovni sobi, vseh ne bom našteval, omenil pa bi nekaj večjih: priznanje ob 50-letnici mojega zborovodskega dela, ki mi ga je na Ptuju v imenu ZKD izročil Franci Pivec. Imam dve oljenki, ki jih podeljuje občina Ptuj za delo na področju ljubiteljske kulturne dejavnosti. Ponosen sem na Gallusovo plaketo JSKD, ki sem jo leta 2023 prejel za poustvarjalne dosežke na področju zborovske glasbe, tej pa se je letos pridružila še zlata plaketa, najvišje priznanje za življenjsko delo na področju ljubiteljske pevske kulture, ki jo podeljuje Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Te sem bil še posebno vesel, moram pa v isti sapi povedati, da nisem nikoli delal sam, vedno s sodelavci na izpostavah, skladatelji, notografi, lektorji, oblikovalci … Zato to ni le priznanje meni osebno, temveč vsem, s katerimi sem več kot 45 let tvorno sodeloval. V vseh teh letih se je namreč nabralo kar 161 notnih zbirk.«
Na mariborski Naši pesmi ni manjkal nikoli
Mitja Gobec še vedno z velikim zanimanjem spremlja koncertno in tekmovalno dogajanje na Slovenskem. »Ko sem bil strokovni spremljevalec, sem bil na več kot dva tisočih zborovskih revijah po Sloveniji. Tega zdaj ne počnem več,« pojasni, »osrednje oz. največje dogodke, kot sta državno tekmovanje Naša pesem ali mednarodno tekmovanje Gallus v Mariboru, pa še vedno redno spremljam. Tam sem kot dolgoletni sodelavec vselej tudi častni gost.«
Mariborsko Našo pesem spremlja Mitja Gobec že od samega začetka, od leta 1970 torej. V najinem pogovoru me je zanimalo, kakšne razlike opaža, kaj pogreša oz. kaj so dobrega in kaj slabega prinesla leta. »Skozi leta se je nabralo kar nekaj sprememb. Če je tekmovalo pred štirideset in več leti veliko moških zasedb, skoraj toliko kot mešanih, ženskih pa skorajda ni bilo, se je zdaj situacija popolnoma obrnila, sodeluje veliko ženskih zborov in le tu in tam kakšna moška mala skupina. Prevladujejo mešani zbori, še zlasti akademski. Ti so vrh slovenske zborovske piramide, tekmujejo tudi na mednarodnih tekmovanjih, kjer nemalokrat odnesejo lovorike, kar pomeni, da je tudi v kakovosti izvajanja velika razlika. Iz množičnega zborovskega petja v letih po vojni, ko je v programih zborov prevladovala partizanska ali socialna tematika, se zdaj zbori predstavljajo z zahtevno pevsko literaturo umetniške ravni, nemalokrat tujih avtorjev. To pa našim zborom nekoliko zamerim. V moji mladosti je bilo nedopustno prepevati tujo literaturo, še zlasti sakralno, tega takratni režim ne bi dopustil. Zdaj so v programih naši zborov v večini dela tujih avtorjev v tujih jezikih, pa toliko odlične zborovske literature so ustvarili Lajovic, Kogoj, Ukmar, Šivic, kasneje Pahor s skladbo Oče naš hlapca Jerneja, pa naslednja generacija: Gobec, Simoniti, Krek, Jež in mlajši: Srebotnjak, Vremšak, Lebič … To je izjemno kvalitetna literatura, ki pa jo slovenski zborovodje le redko uvrščajo v svoje programe, pogosteje v programih zborov zasledim dela samih zborovodij in njihovih kolegov, kar se mi zdi nehigienično in nerazgledano. Ali je podobno tudi drugod po svetu, tega ne vem, na mariborskem tekmovanju Gallus pa opažam, da tuji zbori vselej k nam prinašajo svojo bogato in barvito folkloro ter svoje skladatelje in le izjemoma tuje. Sprašujem se, ali se naši zborovodje sramujejo slovenske zborovske tvornosti preteklih stoletij?«
Foto: Marjan Laznik
Zadnji uredniški dosežek
Kljub njegovi visoki starosti se zborovodje še vedno pogosto obračajo na Mitjo Gobca s prošnjami za pomoč ali nasvet, saj so njegove izkušnje neprecenljive, njegovo poznavanje slovenske zborovske literature pa bogato oz. temeljito. Eden takih je Ernest Kokot, zborovodja odličnega mešanega Komornega zbora Glasis iz Markovcev, ki si je lansko leto zamislil zanimiv projekt – obdelave ljudskih pesmi iz Podravja in okolice. »Od samega začetka smo sodelovali. Brskal sem po zbirkah, veliko ljudskih s tega področja sem že poznal, tako smo nabrali kar 22 napevov, eno- ali dvoglasnih, ki smo jih razposlali triindvajsetim skladateljem. Ti so potem sami izbirali med napevi in jih priredili za markovški zbor. Čudovita zbirka je nastala, po mojem uredniškem mnenju sicer kar prerazkošno opremljena, trdo vezana, šivana in lepljena, tako, kot so vezane knjige, kar notno zbirko zelo podraži, s tem pa zmanjša uporabnost in razširjenost.«
To je eden od primerov njegovega uredniškega delovanja na področju zborovske literature, zbirk in brošur, ki se skozi leta in desetletja ni kaj prida spremenilo in kjer Gobčevo znanje in izkušnje na tem področju še vedno štejejo in še kako prav pridejo. Zbirka je pred kratkim doživela tudi koncertno predstavitev, na kateri so vsako pesem na avtentičen način uvedle ljudske pevke iz Markovcev, za tem pa je isti napev zazvenel še v prirejeni inačici. Seveda ni zazvenelo vseh 22 pesmi, kar bi bilo za koncertni večer preveč, izvedli so jih šestnajst, ostale bodo prišle na vrsto ob naslednji priložnosti.
S ponosom o svojem katalogu zborovskih skladb
Mitja Gobec pravi, da ima še vedno zelo dober spomin, kar mu pride pri njegovem delu zelo prav. »Vem, kaj in kdaj sem kaj uredil in izdal. Če me kdo kaj prosi, takoj vem, kaj želi in kje bom to našel. O svojem urejenem katalogu zborovskih skladb sem že velikokrat govoril, vedno rad povem še kako podrobnost, ki bo lahko zborovodjem dobro služila. Recimo: V svojem katalogu imam celoten Gallusov opus, ki šteje 500 del. Sestavil in uredil sem ga po Škuljevem katalogu, ki je zelo zapleten, sam sem ga precej poenostavil, zaradi česar je preglednejši. Z različnimi barvami imam izpisana dela za različne zasedbe, kar dobro služi pri iskanju.
Periodika se začne z Glasbeno zoro, ki je izhajala na prelomu v 20. stoletje (urejal jo je Fran Gerbič), sledijo Novi akordi, revija Pevec, pa Zbori in povojni Naši zbori. Tu so tudi zbirke z raznih festivalov, kot je na primer Mladinski festival Celje in Kurirčkov festival, pa še kaj. Zadnja v mojem katalogu pa je zbirka priredb ljudskih iz Podravja in okolice, ki je pravkar ugledala luč sveta.«
Partitur, ki izhajajo pri založbi Astrum, Mitja Gobec nima v svojem arhivu, saj za to ni potrebe, zborovodje jih lahko dobijo neposredno pri založbi. V Gobčevi zbirki tudi ni rokopisov, tiste, ki jih je dobil, jih je oddal v NUK ali dedičem skladateljev, v njegovi lasti so samo nekateri rokopisi očeta Radovana Gobca.
Anekdota
O njegovem dobrem spominu in mentalnih spretnostih pa še tale. Pred kratkim sem naletela na skladbo Na Krki (poezija Dragotina Ketteja), ki naj bi jo skladatelj E. Grilc posvetil Moškemu zboru Dragotin Kette iz Ilirske Bistrice. Za tega slovenskega skladatelja nisem nikoli slišala, pa tudi nihče od mojih pevskih znancev ni še slišal zanj, Mitja Gobec pa je takoj vedel, da je to skladatelj Cigler iz Novega mesta … »Ja, ta problem sem razrešil zaradi svoje druge dolgoletne dejavnosti, enigmatike. E. Grilc je namreč premetanka od Cigler. Ciglerja poznam, poklical sem ga in potrdil mi je, da je ta skladba res njegova.«
Letos stoletnica APZ Tone Tomšič
Dan ima 24 ur, vsaj polovico od tega smo aktivni. Kako Mitja Gobec zapolni svojo aktivno polovico dneva zdaj, ko je gibalno nekoliko omejen?
»Ja, doma delam večinoma sede. Po stanovanju se gibljem kar normalno. Moja žena pravi, da je to zaradi mišičnega spomina. Dan se mi začne že okrog štirih zjutraj. Trenutno me okupira 100-letnica Akademskega zbora Tone Tomšič. Poklical me je Andrej Doblehar s Televizije, to je tisti umetnostni zgodovinar, ki pripravlja čudovite oddaje Mestne promenade. Doslej sem mu poslal že kakih deset mailov materiala: vse, kar sem imel o Maroltu, 1965. leta sem namreč pisal seminarsko nalogo o Francetu Maroltu. Takrat mi je Maroltova soproga Tončka, oba sem osebno poznal, posredovala vse gradivo. Večkrat sem moral k njej z biciklom, da sem vse odpeljal domov in doma to skrbno preštudiral. Prvi sem bil, ki se je tega lotil. Danes je to gradivo najverjetneje v Narodopisnem inštitutu ali pa v NUK. Andreju sem poslal tudi razne članke iz časopisov o Maroltovem APZ-ju, ki je imel svoj zadnji koncert 12. decembra 1941 v Unionski dvorani v Ljubljani. Zdaj pripravljam gradivo o Gobčevem APZ-ju, veliko tega je v biografskem romanu avtorja Ivana Sivca. Darja Koter je naredila tudi lep zbornik o očetu, ko je imela Akademija za glasbo leta 2010 simpozij o njem.
Mitja je kot študent kar devet let prepeval v Akademskem pevskem zboru. »Pel sem pri Boletu, Lebiču, Lavriču in spet Lebiču, potem sem šel pa v vojsko. Pri vsakem od njih je bilo zelo zanimivo. Bole je bil slavist, ni bil šolan dirigent, bil pa je zelo močan interpret. Leta 1959 smo nastopali na študentskem festivalu v Toulousu v Franciji in tam pometli z vso konkurenco s Pahorjevo Oče naš hlapca Jerneja. Dvorana je onemela, čeprav občinstvo ni razumelo, o čem pojemo. Njegova glasba je pretresla poslušalce do te mere, da se je aplavz oglasil z zamudo. Pri Lebiču je bilo vsestransko, najbolj zanimivo. Uvedel je sodobno evropsko literaturo, celo Stabat mater Pendereckega smo izvedli v Ljubljani že leto po premieri v Varšavi, pa tudi svoja nova dela nam je prinesel. Z Lebičem in še nekaterimi skladatelji ter literati smo vzpostavili poseben prijateljski odnos, vso Slovenijo smo prehodili in prekolesarili. Če mi kdo danes omeni kako slovensko arheološko posebnost, kar takoj povem, da sem tam že bil, z Lebičem, ki je arheolog.«
Tu danes zaključujeva …
»Samo še to, 25. aprila organiziram srečanje moje generacije APZ-ja v eni od znanih gostiln v okolici Ljubljane, je že rezervirano in vabila odposlana. Aja, pa novo zbirko uglasbitev poezije Rudolfa Maistra bom pripravljal …«
Več o tem pa čez dvanajst let, ko bo spet ena zanimiva okrogla obletnica …
Pregled spominskih DVD-jev in zgoščenk APZ Tone Tomšič izpred pol stoletja (pripravil pevec Milan Clemente):
Portret: Aleksander Fenos, svinčnik oglje 2025