Mitja Gobec (1938–2026)

Mitja Gobec na Mednarodnem zborovskem tekmovanju 2025
Foto: Marjan Laznik

»Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin!« Te besede je v svojem zadnjem zboru uglasbil Radovan Gobec. V celoti veljajo tudi za njegovega prvorojenca, Dimitrija (Mitjo) Gobca, ki se je v svojem več kot sedemdesetletnem delovanju neizbrisno vpisal v zgodovino slovenskega zborovstva. O tem ne nazadnje pričajo tudi priznanja: Gallusova listina, Gallusova plaketa in zlata plaketa Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti.

Prvo glasbeno šolanje je obiskoval v Šiški (že tam je kot učitelja teorije srečal Jakoba Ježa, svojega poznejšega dolgoletnega sodelavca in prijatelja!). Potem se je izšolal za elektrotehnika in se zaposlil na Inštitutu za elektrozveze v sklopu kranjske Iskre. Glasbe pa ni opustil. Vzporedno je bil najprej slušatelj Zborovodske šole pri ljubljanski Zvezi Svobod, pozneje dijak teoretskega oddelka Srednje glasbene in baletne šole in na koncu še študent oz. diplomant ljubljanske Pedagoške akademije. V svojem diplomskem delu je obravnaval življenje in delo Franceta Marolta. Ves ta čas je bil tudi zavzet in predan apezejevec in tudi že korepetitor.

Kot elektrotehnik in glasbenik je postal tonski tehnik na Radiu Ljubljana, pravzaprav zvokovni mojster, saj so prav kmalu prepoznali njegovo poznavanje in občutek za zborovski zvok. Med drugim je z reportažnim avtom širom Slovenije obiskal in posnel uspešnejše odrasle in mladinske zbore. V enajstih radijskih letih je pod njegovo roko nastala tudi cela vrsta arhivskih posnetkov radijskega komornega zbora, ki je še posebej odmevno deloval pod vodstvom Lojzeta Lebiča. (Tudi z njim je sodeloval in prijateljeval vse življenje.). V tem obdobju je posnel okoli 100 LP plošč ter za svoje delo prejel tudi nagrado JRT za najboljši tonski posnetek leta 1976.

Potem pa ga je predsednik Jože Humer privabil v Zvezo kulturnih organizacij Slovenje, da bi kot urednik skrbel za revijo Naši zbori, pa tudi kot svetovalec spremljal in spodbujal slovensko ljubiteljsko zborovstvo. Tako je bil od 1978 do upokojitve 1997 svetovalec za glasbo in izdajanje notne literature pri ZKOS – pozneje Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti.

Mislim, da je slovensko zborovstvo v tem obdobju – nemalo tudi po Mitjevi zaslugi – v strokovnem pogledu napredovalo. Zasnovan in uresničen je bil temeljit in obširen model seminarskega izobraževanja in izpopolnjevanja. Nastajajoči Cankarjev dom je ponudil imenitne pogoje, v katerih smo lahko vsako leto pripravili tri ali štiri večdnevne seminarje z delavnicami, na katerih je bilo tudi po dvesto zborovodij odraslih in/ali mladinskih zborov. (Poleg tega pa je seminar vsako leto prirejal tudi MPF Celje z množično udeležbo zborovodij otroških in mladinskih zborov.) Predavatelji so bili naši najimenitnejši zborovski strokovnjaki, pogosto smo povabili tudi izvedence od drugod.

Mitja je bil zgleden in nepozaben organizator teh projektov, od zasnove do izvedbe. Izkazal se je tako kot spreten usklajevalec zapletenih urnikov, še bolj pa kot neposreden animator seminarskega dogajanja in spremljevalnih programov. Bržkone največji učinek pa so imela seminarska gradiva, ki jih je pripravljal in urejal prav on. To so bile obsežne seminarske zbirke, ki so prinašale bodisi izbor kakovostnih in ustreznih starejših del bodisi novosti, ki so nastale v ta namen. Posebna pozornost je bila posvečena mladinskemu zborovstvu.

Seminarske zbirke pa so pravzaprav povezava z osrednjim področjem Gobčevega udejstvovanja, z glasbenim založništvom. Vsega skupaj je uredil več kot 160 notnih zbirk za pevske zbore.

Revijo Naši zbori, ustanovljeno sicer 1946, je prevzel leta 1978 in jo urejal do 1996, ves čas v skrbeh za pravočasen izbor in pripravo notnega in tekstovnega gradiva. Pri tem je dejavno spodbujal številne skladatelje, od uveljavljenih do obetavnih predstavnikov mlajše generacije. Skratka, Naši zbori so bili v koraku s časom in razvojem slovenskega zborovstva.

Založniški program ZKOS pa je obsegal tudi antologijsko serijo Izbrana dela slovenskih skladateljev. Praviloma je izšla vsaj ena monografija na leto; vsaka je zahtevala obsežne priprave, od zbiranja in redakcije gradiva do notografije in priprave za tisk. Vsega je izšlo več kot 40 izdaj; med njimi še posebej zahtevna integralna izdaja zborovskih del Marija Kogoja. Tudi pri teh se je Gobec izkazal kot temeljit in vesten urednik in nam tako zapustil bogato dediščino. Izkazal se je tudi kot dolgoletni tehnični urednik Grlice (v tesnem sodelovanju in tudi prijateljevanju z Jakobom Ježem), tedaj edine specializirane revije za mladinsko zborovstvo in glasbeno vzgojo.

Tudi po odhodu v pokoj je nadaljeval svojo uredniško kariero. Pogosto je priskočil na pomoč drugim izdajateljem (izšlo je osem zbirk za zamejce in Slovence po svetu). Nadaljeval je tudi zbiranje podatkov o zborovskih skladbah in sestavil celo vrsto katalogov. Tako je na podlagi skrbnih in obširnih pregledov slovenske glasbene tvornosti sestavil in izdal vrsto zanimivih in samosvojih zbirk, med njimi zbirko Sto ponarodelih pesmi, kjer je mnogim našel avtorja glasbe in/ali besedila. Doma je imel izjemno obsežen in bogat arhiv, s katerim je marsikateremu slovenskemu zborovodji pomagal do željene literature; znal je tudi izjemno dobro svetovati.

Mitja Gobec je bil vse življenje tudi zavzet zborovodja. Njegovi zbori (v Litiji, v Ljubljani in na Ptuju) so bili ljubiteljski v najbolj žlahtnem pomenu te besede; znal jim je izbirati pravšnje programe, ki za pevce niso bili prezahtevni, pa nikoli stereotipni – z njimi je pripravil celo več krstnih izvedb.

Omeniti bi morali še več drugih področij, kjer je pustil svojo sled. Vrsto let je sodeloval pri pripravi in izvedbi mariborske Naše pesmi; večkrat je bil tudi tajnik žirije. Več let je prizadevno pomagal tudi pri izvedbi šentviškega tabora.

Zlasti po odhodu v pokoj je spremljal številne revije pevskih zborov in vsakemu od nastopajočih znal primerno svetovati, da bi v prihodnje še laže napredoval. O glasbenih dogodkih je tudi pisal članke in kritike. Oglašal se je tudi v pismih bralcev in se odzival na aktualne dogodke; večkrat je (edini) opozarjal na pravilno izvajanje slovenske himne (!).

Mnogim, skoraj neštetim, ki smo imeli priložnost z njim delati in ustvarjati, bo Mitja ostal v spominu kot bister, iskriv in zavzet ustvarjalec z velikim poznavanjem in razumevanjem našega zborovstva. Sam sem se od njega veliko naučil in štejem za privilegij, da sva bila skoraj dvajset let tesna sodelavca. Ob snovanju naših programov sva imela večkrat različna stališča; potem pa sem se naučil prisluhniti njegovim argumentom in vesel sem, da so se na koncu za seminarje, revije in tekmovanja našle rešitve, ki so lahko prispevale k rasti in razvoju slovenskega zborovstva. Prav za to si je naš Mitja vse življenje prizadeval in vse doseženo je tudi njegov spomin.