Dirigent Tõnu Kaljuste – pogovor z velikim ambasadorjem estonske glasbe

»Delitev zasebnega življenja in kariere je kot delitev vokala in instrumenta – hoditi morata z roko v roki.«

Tõnu Kaljuste Foto: Rauno Volmar (www.publik.ee)

Tõnu Kaljuste
Foto: Rauno Volmar (www.publik.ee)

 

Slovenska filharmonija te dni ponovno gosti enega najprepoznavnejših dirigentov zborovske glasbe, ki je hkrati kos tudi vodenju najprestižnejših orkestrov na svetu. Estonski dirigent Tõnu Kaljuste, v klasičnem glasbenem svetu zelo iskano ime, je v zadnjih desetletjih močno vplival na smernice zborovske glasbe in njenega izvajanja. Svojo glasbeno pot v svetovni vrh si je utrl z ustanovitvijo Estonskega filharmoničnega komornega zbora, Talinskega simfoničnega orkestra in navsezadnje z izjemnimi interpretacijami tradicionalne in sodobne estonske glasbe. Imenujejo ga kar globalni ambasador estonske glasbene kulture in njenih skladateljev, kot so Veljo Tormis, Heino Eller, Erkki-Sven Tüür, Tõnu Kõrvits, predvsem pa svetovno znani Arvo Pärt, saj je večino njegovih skladb popeljal do svetovnih premier in bogate diskografije. Nedavno je prav za album Adamova tožba (Adam’s lament) Arva Pärta prejel nagrado grammy za najboljšo zborovsko izvedbo v letu 2014. Tudi sicer je dobitnik številnih glasbenih nagrad, med katerimi sta prav gotovo najodmevnejši nagrada Roberta Edlerja za zborovsko glasbo in japonska ABC Music Fund Award.

Kaljuste je v svoji bogati karieri sodeloval z izjemnimi vokalnimi in instrumentalnimi sestavi (Komorni zbor RIAS, Švedski radijski zbor in simfonični orkester, Nizozemski komorni zbor, Radijski zbor in Radijski simfonični orkester Berlin, Škotski komorni orkester, Simfonični zbor in orkester BBC, Filharmonija Oslo, Španski narodni orkester in zbor, Estonska narodna opera …), v nedeljo 25. januarja 2015 pa bo ponovno zavihtel dirigentsko palico tudi pred Slovenskim komornim zborom in Orkestrom Slovenske filharmonije. Da bo glasbeni večer zadovoljil tako širšo laično publiko kot profesionalne sladokusce, priča zanimiv izbor skladb W. A. Mozarta ter estonskih skladateljev E.-S. Tüüra in T. Kõrvisa. Kaljuste, ki v določenih potezah malce spominja na Franza Liszta, pravi, da si ničesar ne želi bolj kot komunikacije s publiko.

 

Po štirinajstih letih ponovno prihajate v Slovenijo kot gost Slovenske filharmonije in Slovenskega komornega zbora. Koliko ste doslej uspeli spoznati slovensko zborovsko kulturo in slovensko glasbo nasploh?

Najbolj produktivni čas za spoznavanje tuje literature je zame dejansko takrat, kadar se nahajam v državi gostiteljici, v tem primeru v Slovenji. Glasbo spoznavam prek notnih partitur in CD-plošč, seveda pa je odvisno od lokalnih dirigentov, katero glasbo bodo izpostavili kot kakovostno in katera v danem trenutku odzvanja v svetu. Zelo pomemben je ljudski stik, npr. prav zdaj se odpravljam v Ameriko na glasbeno konferenco ACDA (American Choral Directors Association), kjer bodo prav gotovo tudi nekateri slovenski glasbeniki. Gre za tipičen mednarodni dogodek, kjer se izmenjujejo zanimive ideje. Sem pa pravkar prejel dve novi CD-plošči (pokaže na najnovejšo zgoščenko Slovenskega komornega zbora pod vodstvom dirigentke Martine Batič – Zbrana dela II Ambroža Čopija z naslovom Sanjam – ter novopečeno avtorsko zgoščenko mladega slovenskega skladatelja Andreja Makorja z naslovom Fantazije).

Slovenija se v profesionalnem zborovskem svetu še vedno razvija, medtem ko na področju ljubiteljske kulture dobesedno cveti in je del samega svetovnega vrha. Kakšno je ravnotežje profesionalnih in amaterskih zborov v Estoniji? Kakšna je raven amaterskega zborovstva?

Ljubiteljska kultura v Estoniji je zelo povezana z Estonskim pevskim festivalom, ki se odvije vsakih pet let. Dogodek, ki poenoti pevce iz celotne države, je politično in kulturno gledano zelo pomemben. Zato je toliko bolj paradoksalno, da pa ni nikakor povezan s profesionalnim glasbenim življenjem. Sicer pa ljubiteljska kultura po kakovosti nenehno raste. Spominjam se začetkov z Estonskim filharmoničnim komornim zborom, ko smo takrat edini izvajali Bachov motet Singet dem Herrn, danes pa se znajde na pultu marsikaterega amaterskega zbora. Zelo je seveda tudi odvisno od repertoarja; v večini ostaja program amaterskih zborov dokaj preprost, vendar lahko najdemo tudi skladbe, ki so sicer del profesionalnega repertoarja. Odvisno tudi, s katere strani pristopajo h glasbi; ali je to izključno čustveni element ali pa kombinacija čustveno-intelektualnega pristopa, ki pa je v amaterskem zborovstu že zelo prisoten.

Tradicija estonskih festivalov se je rodila z estonskim narodnim prebujenjem. Imate kar 150 let staro dediščino množičnih praznovanj, pesmi in plesov, ki so se znašla na Unescovem seznamu nesnovne kulturne dediščine. Skozi zgodovino so Estonci uporabili svoje pesmi kot politično orožje proti nemškim vpadom v 13. stoletju, kasneje proti Rusom in seveda v obliki razvpite »pojoče revolucije«, ki jo obujajo še danes. Da bi resnično lahko razumeli Estonijo, moramo razumeti estonsko glasbo, pravijo. Se strinjate?

Ja …, čeprav včasih je še sam ne razumem. (smeh) Včasih me ob teh dogodkih novinarji sprašujejo, katera pesem mi je še posebej pri srcu. Bolj sem fasciniran nad samim vzdušjem ter interakcijo pevcev in publike, ki nudi čudovito podporo. Niti ne gre za koncert niti za šov. Nikakršnega profesionalizma, zgolj velikanska množica ljudi, ki skupaj prepeva in se ob tem veseli. In to zelo dobro funkcionira.

Lani se je v Estoniji odvil 26. tradicionalni Estonski pevski festival, ki je pritegnil rekordno število udeležencev – 153.000, od tega kar 33.025 pevcev in 10.082 plesalcev. Foto: Andrej Bodrov (www.panoramio.com)

Lani se je v Estoniji odvil 26. tradicionalni Estonski pevski festival, ki je pritegnil rekordno število udeležencev – 153.000, od tega kar 33.025 pevcev in 10.082 plesalcev.
Foto: Andrej Bodrov (www.panoramio.com)

 

Minilo je 25 let od baltskega gibanja za neodvisnost, imenovanega »pevska revolucija« (Singing revolution). Dva milijona ljudi je sklenilo 600 km dolgo človeško verigo, ki je povezala tri baltske prestolnice (Talin, Riga,Vilna) in zahtevala demokracijo ter konec sovjetskega nadzora. Foto: www.engetranslations.ee

Minilo je 25 let od baltskega gibanja za neodvisnost, imenovanega »pojoča revolucija« (Singing revolution). Dva milijona ljudi je sklenilo 600 km dolgo človeško verigo, ki je povezala tri baltske prestolnice (Talin, Riga,Vilna) in zahtevala demokracijo ter konec sovjetskega nadzora.
Foto: www.engetranslations.ee

 

Kako je Estoniji uspelo tako dobro razširiti krila estonski glasbi in jo ponesti v svet? Ali gre zgolj za dejstvo, da je glasba odlična sama po sebi, ali imate dober promocijski načrt, mogoče ključen kulturno-politični element, ki ste ga že prej omenili kot pomemben dejavnik v glasbenem svetu?

No, danes že prihajajo impulzi s strani kulturnega ministrstva, ki se nanašajo na prodajo našega glasbenega izvoza. Ko sem začenjal svojo dirigentsko pot, o tem sploh nisem razmišljal. Stremel sem le k temu, da sem odlično glasbo kakovostno posnel in glasba je kar sama potovala po svetu. Na začetku me namreč ni nihče podpiral, celotne moje turneje so bile plačane s strani raznih festivalov in zahvaljujoč njim smo se domov vedno vračali bogatejši. Zdaj nam vseeno bolje stojijo ob strani, lahko si privoščimo tudi dražje projekte, vendar pa ne moremo reči, da je kultura na isti ravni kot pred 20 leti. S tem ne ciljam na kakovost, temveč na dejstvo, da glasbe nihče več ne kupuje, predvsem v ameriškem glasbenem življenju. Obenem pa, če ima človek kaj pametnega povedati, je seveda tudi vedno zanimivo prisluhniti. To je vse. Poskušam se držati osebnega načela, da v večini naročam skladbe pri mladih skladateljih, le-te pa vključim v svoje projekte, ki jih tudi posnamem. Npr. ravno Kõrvitsova skladba Kreekov zvezek (Kreegi vihik) je bila napisana za moj festival Kreekovi dnevi v Haapsalu. Gledano na splošno pa kulturno ministrstvo ne prevzema nikakršnih posebnih promocijskih akcij.

Mislite v preteklosti ali tudi danes?

Tudi danes. Skladba Kreekov zvezek je bila napisana pred petimi leti in zdaj dobesedno ‘leti’ po svetu, vendar predstavitev temelji na dobri ideji, dobrem posnetku in seveda njeni lepoti, le-ta pa se, sploh v vokalni glasbi, vedno dotakne naših src. Seveda pa je lahko pretirano doziranje takšnega sladkorja zelo problematično. (smeh)

 

Vaš oče, Heino Kaljuste, je v zgodnjih 50. letih ustanovil Otroški zbor Ellerhein, člani zbora pa so se imeli kasneje priložnost razvijati kot zborovski pevci v Komornem zboru Ellerhein, ki ga danes poznamo kot Estonski filharmonični komorni zbor. Kako kot dirigent in profesor gledate na pomembnost takšnega glasbenega kolektiva in povezovalnega mostu med mlajšo generacijo in starejšo generacijo izkušenih ali celo profesionalnih glasbenikov? Prav gotovo to predstavlja, predvsem mladim glasbenikom, čudovit podporni sistem?

V Estoniji imamo kar nekaj zborov, ki sočasno negujejo različne generacije pevcev. Na primer estonski deški zbor Nacionalne opere je močno povezan z moškim zborom te iste ustanove. Zelo se trudijo spodbujati takšen način delovanja in prav iz tega zbora se je posledično rodilo ogromno skladateljev. V tesni povezavi delujeta tudi nižja in srednja glasbena šola. Interakcija in podpora znotraj ustanov, kot so nižje in srednje glasbene šole, Akademija za glasbo in gledališče, Narodna opera, Estonski filharmonični zbor itd., je vsekakor možna, vendar pa je odvisna od posameznika, v kolikor se odloči za to pot.

Če za hip pomislimo na Angleže, ugotovimo, da je njihov povezovalni glasbeni most povsem drugačen, saj vsi izhajajo iz cerkvenih deških zborov, bodisi so to bili BBC Singers, King’s Singers … Raznovrstnega programa se pravzaprav učijo kar pri vsakodnevnem mašnem bogoslužju. Sicer pa danes izobrazba na splošno ni več lokalna, temveč z izmenjavo študentov in preprostim poslušanjem literature na YouTubu postaja vse bolj globalna. Zjutraj nekdo naloži video na splet, popoldne ima pa že več tisoč ogledov.

Ko ste ravno omenili YouTube … Po eni strani lahko služi kot odličen pripomoček za spoznavanje literature in trenutnih glasbenih trendov, in to kar iz domačega naslonjača, po drugi strani pa lahko deluje kot zaviralec naše lastne kreativnosti, saj lahko črpamo, če ne celo ‘krademo’, ideje kar s spleta. Seveda odvisno, s kakšnim namenom ga nekdo uporablja. Kako gledate na ta globalni medij, ki je dostopen širši javnosti?

Poslovni svet je pač poslovni svet in glasba je del tega. Prenašanje glasbe s spleta vsekakor ne prizanaša glasbeni industriji. Z enim samim posnetkom namreč lahko posredujemo ogromno kakovostnih informacij, za katere pa nihče ne plača, glasbena industrija pa na tak način ne more korektno delovati. Ko sem se prvič zagledal na YouTubu s posnetkom skladbe Te Deum Arva Pärta, sem se spraševal, kako je sploh mogoče, da smo dosegli tolikšno število ogledov. Osebno se počutim obogatenega, ker vem, da imam veliko poslušalcev, ki me spremljajo, in tega se veselim … Nekdo drug pa seveda ni tako srečen, ker ni zaslužil dovolj denarja. Dohodek glasbenikov temelji na povsem drugačnih virih ostalih glasbenih propagand. Trženje je namreč popolnoma druga zgodba, seveda morata pa ostati obe dejavnosti močno povezani.

Tõnu Kaljuste je bil kar dvakrat nominiran za nagrado grammy – leta 1995 za album Arva Pärta Te deum in lani za album istega skladatelja Adam's lament, ki jo je je tudi osvojil. Foto: http://kultuur.err.ee

Tõnu Kaljuste je bil večkrat nominiran za nagrado grammy, med drugim leta 1995 za album Arva Pärta Te Deum in lani za album istega skladatelja Adam’s lament, ki jo je tudi osvojil.
Foto: http://kultuur.err.ee

 

Dirigent Tõnu Kaljuste in skladatelj Arvo Pärt, čigar glasba po dirigentovih besedah »današnjemu času prinaša smisel pavze, smisel tišine« ali kot so se lani spomladi med ameriško turnejo dirigenta, skladatelja in Estonskega filharmoničnega komornega zbora izrazili ameriški mediji, »človeka za volanom prisili, da se ustavi in posluša do poslednjega takta, koncertne dvorane za več tisoč obiskovalcev pa napolni do zadnjega sedeža«. Kateremu še živečemu skladatelju to še uspe? Foto: Lita Juberte (www.estosite.org)

Dirigent Tõnu Kaljuste in skladatelj Arvo Pärt, čigar glasba po dirigentovih besedah »današnjemu času prinaša smisel pavze, smisel tišine« ali kot so se lani spomladi med ameriško turnejo dirigenta, skladatelja in Estonskega filharmoničnega komornega zbora izrazili ameriški mediji, »človeka za volanom prisili, da se ustavi in posluša do poslednjega takta, koncertne dvorane za več tisoč obiskovalcev pa napolni do zadnjega sedeža«. Kateremu še živečemu skladatelju to še uspe?
Foto: Lita Juberte (www.estosite.org)

 

Pomembno vlogo v ohranjanju estonske zborovske glasbe med rusko okupacijo je igral prav vaš oče, sami pa nadaljujete njegovo tradicijo. S prihodom estonske neodvisnosti ste izdali svoj prvi album Pozabljena ljudstva (Forgotten peoples) Velja Tormisa, zasnovan na ljudskih pesmih manjših ugrofinskih jezikov, ki so pod Sovjetsko zvezo skorajda izumrli. Kako močno sporočilo ste pravzaprav takrat poslali v svet z izdajo tega cikla? Ali razmišljate o tem, da dandanes izvajate skladbe, ki so bile še ne tako dolgo nazaj prepovedane oziroma omejene v izvajanju?

Pravzaprav situacija ni bila tako črno-bela. Ideja Velja Tormisa je bila seveda takrat zelo drugačna, posebna in zelo pomembna za ta majhen narod, ki je takrat skorajda izumrl. Vendar šele, ko smo skladbo posneli, je Tormis delo naslovil Pozabljena ljudstva. S skladbami ni želel izpostavljati tedanje ideologije, zanimali pa so ga naši starodavni jeziki (livonski, votski, ingrijski, vepsijski, karelski). Žena dirigenta in baritonista Paula Hillierja, ki je sicer Estonka, nam je bila kot producentka v ogromno pomoč pri promociji projekta. Menim, da sporočilo ne bi bilo nikoli tako učinkovito, če bi za njim stal neki politični načrt. Dobro je, da višje instance spremljajo delo svojih umetnikov, nikakor pa jih ne smejo usmerjati.

Kako bodo skladbe odmevale med poslušalstvom, se ne da predvideti. Poskrbeti moraš za najboljšo možno izvedbo; to pa je tudi vse, kar lahko storiš.

Kaj pa pričakujete od posameznega koncerta?

Stik z občinstvom. Zame je pomembno, da ko se srečam s publiko, ne ostanemo v formalnih odnosih, temveč da se jih dotaknemo z glasbenimi informacijami. Želim jim prek glasbe, na najboljši možen način, razložiti, kaj pravzaprav počnem. Upam, da publika razume to glasbeno lepoto, ki jo razkrivam in ki nikakor ni mehanska. Seveda včasih ne gre vse po načrtu in prav je tako, kajti šele takrat imamo možnost, da stvari izboljšamo. Ljudje si radi predstavljajo, da skladatelji, dirigenti in ostali glasbeniki ležemo zlata jajca, vendar to ni res. Lahko se skoncentriramo na določene tehnične oziroma muzikalne detajle, vendar je glasba prebogata, da bi jo lahko dojemali tako ozko.

Ko si mlad, si običajno želiš biti najboljši in siliš z glavo skozi zid, da bi dosegel kvaliteto. Želiš dokazati, da si poseben. Tudi sam, ko sem začenjal, sem želel biti slišan. Ko sem prvič potoval na Finsko, sem izvedel tridelni koncert z dvema pavzama; Bacha in še nekaj motetov v prvem delu, sledila sta Poulenc in Penderecki v drugem delu, zaključil sem pa s folklornimi skladbami Velja Tormisa. Želel sem pokazati vse, bil sem preprosto nor, vendar pa sem z izkušnjami in leti postal mirnejši.

Rdeča nit nedeljskega koncerta s Slovenskim komornim zborom je religiozne oziroma duhovne narave. Obstaja še kak skrit skupni imenovalec Mozartove preprostosti in kompleksnosti sodobne estonske glasbe? Sodeč po programu predvidevam, da niste obremenjeni z dejstvom, da morate na oder vedno postaviti nove in sveže zadeve? Koncert boste namreč otvorili z enim najbolj priljubljenih in najpogosteje izvajanih Mozartovih motetov, Ave verum corpus.

Kot veste, mi je zelo pomembna vez s publiko, in če pričnete koncert z zelo poznano skladbo, kot je Ave verum corpus, je, kot da bi občinstvu ponudili roko. Na ta način tudi oni dobijo občutek domačnosti, če pa je seveda skladba še vrhunsko izvedena, ponudim širšemu občinstvu miren in zanesljiv začetek.

Zavedam se, da profesionalni glasbeni svet vedno teži k inovativnosti in se najverjetneje sprašujejo, čemu spet ta Ave verum, vendar me to ne zanima. Vrhunska glasba, ki je nastajala pred več sto leti, je kot najboljša arhitektura; zgrajena za naše dobro počutje, zgrajena za ljudi – in tako je tudi z glasbo. Dandanes je veliko efektivne sodobne arhitekture, tako tudi glasbe, katere namen pa ni, da bi služila ljudem. Sicer skladbe Ave verum ne izvajam tako pogosto, mogoče je celo prvič … (smeh), vendar je bila nenadna ideja, ki je seveda povezana z materialom, ki mi je bil ponujen (zbor, orkester). Zanima me tudi golo dejstvo, kaj je bilo v Sloveniji že izvedeno, zato sem estonske skladatelje, s katerimi razkrivam tukajšnji kulturi nove ideje, zaokrožil z Mozartom. Mislim, da je za publiko zelo pomemben most med nečim povsem novim in že poznanim. Ni pa globljega pomena v povezovanju teh skladb.

Kakšni so prvi koraki in procesi, ko pričenjate z novim projektom?

Težko je odgovoriti na to vprašanje; odvisno je od partiture, zbora, dogodka, festivala … Vedno se nekako poskušam idejno navezati na lokalno kulturo in tamkajšnje glasbeno življenje. Ko sem pričel s svojim Nargenskim festivalom, sem idejo povezal z znanim estonskim znanstvenikom, Bernharthom Schmitdom, ki je v 30. letih prejšnjega stoletja izboljšal optične napake sferične aberacije in je zaradi njegove bistre ideje ves svet gledal jasnejšo sliko. To me je navdihnilo, da sem na tem malem otoku priredil dramsko delo, kratko opero, ki je širila njegovo zgodbo.

Rad predstavim svojo idejo skladatelju, le-ta jo začne glasbeno razvijati, potem pa jo ‘kuhano’ ponudim svetu. Najraje sem del novonastajajočih skladb, k tistim, ki pa imajo že tisoče različnih interpretacij, pa spet pristopim s povsem drugega zornega kota. Seznanitev z novimi partiturami poteka povsem drugače. Fantastično je povedati kaj novega, pa tudi predstaviti novo verzijo že obstoječe skladbe. Zame je pomembno držati v rokah nekaj svežega, vendar pa ne zganjam panike okoli novitet. Problem sodobnih skladb je, da vsebujejo elemente sodobne glasbe in so same po sebi sodobne, ne nagovarjajo pa poslušalca. To idejo je treba spremeniti.

Omenili ste Nargenski festival, ki poteka na zelo majhnem otoku, imenovanem Nargen (Naissaar). Kako ste našli pogum postaviti koncerte svetovnega slovesa na tako izoliran prostor? Mislim, da ima okoli trideset prebivalcev, kajne?

Pravzaprav triintrideset. (smeh) Otok Naissaar je bil v času sovjetske okupacije največji proizvajalec morskih min, ki so jih izvažali v Evropo in na Kubo. Vojna industrija je tam v tem času cvetela, dandanes pa je to samoten otok, ki temelji zgolj na solarni energiji. K razvijanju ideje o samem festivalu me je spodbudil nekdanji estonski predsednik Lennart Meri, saj bi lahko na ta način povezal prazen otok z ostalim estonskim prebivalstvom, vključeval pomembne historične elemente v svoj glasbeni koncept in povečal atraktivnost lokacije zunanjim ljudem. Pritegnila me je ta komunikacija zgodovine in sodobnega časa. Tudi sicer zelo rad počitnikujem tam, obenem pa smo ljudi v dopustniškem času odpeljali iz mest in tipičnih koncertnih dvoran ter jim priredili kulturni dogodek v sproščujočem objemu narave. Če že trdimo, da smo neodvisna država, potem lahko imamo tudi neodvisen načrt, kako razvijati naš življenjski standard skupaj z naravo, ki vzpostavi ravnotežje.

Otok Nargen leži severozahodno od estonskega glavnega mesta Talin.

Otok Nargen leži severozahodno od estonskega glavnega mesta Talin.

 

»Naissaar Island« pravzaprav v prevodu pomeni »Otok žensk«. Ste kdaj razmišljali, da bi nekoč dogodek posvetili zgolj ženskim avtoricam ali glasbenicam? Mogoče dirigentkam?

Seveda, to je vedno možno … Izbiri sta le dve; ženskam ali moškim. (smeh) V eni od sezon smo izvajali zborovski cikel Skladbe estonskih žensk Velja Tormisa, leto kasneje pa je sledil še cikel Skladbe estonskih mož. Včasih je povezano tudi z ženskami …

Čeprav verjamem, da so za dirigentski uspeh potrebni talent, trdo delo in karizma, se zdi, da je na splošno ta poklic še vedno v domeni moških predstavnikov. Ali se kaže kakšna razlika med spoloma pri orkestrskem dirigiranju?

Mislim, da ni neke večje razlike, npr. v Estoniji imamo kar tri zelo uspešne dirigentke. Tudi sicer so ženske vse bolj in bolj aktivne na tem glasbenem področju.

Že v 70. letih je bila praksa nastopanja Estonskega filharmoničnega komornega zbora dokaj eksperimentalne narave. Prepletali ste besedila, zborovsko glasbo, teatralne in plesne gibe, ki pa so danes del vsakdanjega zborovskega življenja. Kako je takratna publika sprejela te eksperimentalne večere in kako se je ta glasbena zvrst razvila od tedaj?

Dobro vprašanje. Ko sem začel uprizarjati Tormisove folklorne večere, nisem nameraval iz tega razvijati posebnega spektakla, ampak sem zgolj sledil tradiciji. Pevci so namreč izvajali stare runske pesmi, ki se pojejo zelo individualno in brez pomoči dirigenta. Če imaš tovrstnega diktatorja, si se zadeve že v začetku lotil narobe. Vedel sem, da se zbor čuti in diha skupaj, da razmišljajo o enotni glasbeni ideji, karakterju in emociji skladb, ki smo jih smo črpali iz partiture. Celotna slika je del tradicije in komunikacije med pevci z minimalno koreografijo, ki pa nosi določen pomen. Naše telo je podpiralo glasbo in takšen ‘teater’ podpiram tudi danes. Ni mi blizu ideja, da namensko uprizarjamo spektakel, zgolj da bi zadovoljili potrebam poslušalstva. Kakršnokoli gibanje na odru mora predvsem predstavljati oporo glasbi. Ko smo v 80. letih prvič nastopili na festivalu v Debrecenu, je k meni pristopil Erik Erikson in dejal: »Veš, Tõnu, načeloma ne maram tovrstnih teatralnih glasbenih dram, vendar je bila tvoje verzija zelo organska.« Kot mlademu dirigentu sem si to štel v gromozansko čast, spoštoval sem njegov okus in tovrstnega načina izvajanja sem se držal tudi kasneje. Danes pa vidiš dirigenta, ki maha nekje v ozadju, v nekem kotu, kar sploh ni del tradicionalne glasbe. Vse skupaj ni niti gledališki niti zborovski večer, izpade nekaj čudnega, vmesnega, neresničnega … Nas je vedno vodila glavna ideja. Seveda, lahko se odločimo šokirati ljudi, vendar se je vedno treba vprašati, ZAKAJ, ČEMU?

Kljub teatralnim pristopom, plesu ter vsem ostalim eksperimentalnim idejam v glasbenem svetu, tudi zborovskem, ostaja kakovost in dobro vokalno podkovan pevski ansambel osnova odlične zborovske glasbe. Prebrala sem, da delite pevce na dve skupini: tiste, ki imajo instrument v telesu in vedo, kako nanj igrati, ter tiste, katerih glas je instrument, vendar potrebuje nekoga drugega, da igra nanj. Kako potemtakem igrate na instrument, ki se nahaja v telesu nekoga drugega? Imate kak nasvet za pevce, kako doseči prvo verzijo?

Včasih sem imel opravka s pevci, ki niso bili tako notalni, vendar so imeli čudovit pevski temperament. Takšnemu pevcu vedno ponudim priložnost, da se razvije, in skupaj najdeva metode, da ta talent spraviva na plano. Včasih sodelujem s solisti, ki želijo izraziti inovativne ideje, in to me navdihuje, da tudi sam dodatno razširim obzorje. Nekateri pri tem potrebujejo pomoč. Vsi počnemo stvari, v katerih smo najboljši; nekateri odlično pojejo, drugi rojevajo dobre zamisli, jaz pa pomagam posredovati sporočilo. Gre za kanal, ki se vedno pretaka v obe smeri. Na vašem stolu bi lahko danes sedel nekdo drug in me spraševal popolnoma ista vprašanja, pa vendar ne bi razumel, o čem govorim – enako je s pevci.

V dolgoletni karieri ste si nabrali ogromno znanja in izkušenj; začeli ste kot zborovski pevec, pianist, sedaj pa ste že vrsto let aktivni kot zborovski in orkestrski dirigent. Se še vedno znajdete pred izzivom, npr. ob določenem skladatelju ali glasbenem obdobju, mogoče celo kot profesor?

Ja, kot profesor vsekakor. Teče že peto leto, odkar učim, in moram priznati, da je to zame zelo zanimivo obdobje. Vem, da moram biti jasen, in ko gledam svoje študente, mi njihovo dirigiranje poda marsikatero informacijo. Prej nisem nikoli želel učiti, ker sem vedno menil, da mora profesor dirigirati dosledno po standardih, česar sam nisem zmožen. Nikoli ne dirigiram doma pred ogledalom, vedno sledim le občutku. Metodike učenja ne črpam iz knjig, temveč izključno iz izkušenj. Predvsem pa najraje debatiram s študenti.

Foto: Mannie Buchheit

Foto: Mannie Buchheit

Glede na to, da ste kot profesor v stalnem stiku z mlado generacijo skladateljev in glasbenikov, kakšna je prihodnost zborovske glasbe?

Rad začutim glasbo kot eno; brez delitve na orkestralno in vokalno. Po mojih izkušnjah imajo instrumentalisti vedno distanco do vokalne glasbe, ker niso tako razgledani ali pa jim pevci niso zanimivi. Ko sodelujem z instrumentalisti, se veliko pogovarjam z njimi o vokalu in pevcih ter njihovi artikulaciji. Morajo se medsebojno razumeti …, komunikacija mora biti prisotna. Nekoč sem moral pripraviti zbor za Berlinsko filharmonijo z Claudiom Abbadom na čelu. Le-ta je vedno naslavljal le orkester, zbora nikoli. Raje je meni na uho šepetal razne sugestije, namenjene zboru. Kasneje sem mu poskušal obrazložiti, da če že nagovarja svojega trobentača ali pozavnista, naj komunicira tudi z zborom. Odgovoril je, da to je pravzaprav zborovsko delo. Poskušal sem mu dopovedati, da je zbor v času svojega delovanja izvajal nešteto zahtevnih sodobnih skladb in da ima marsikateri pevec več soli v glavi kot njegov tubist, vendar pa potrebujejo neposredna navodila s strani dirigenta. Po najinem pogovoru je maestro Abbado res enakopravno naslavljal tako zbor kot orkester. Sicer pa so na splošno, tudi skozi mojo glasbeno kariero, dirigenti vedno zviška gledali na zbor v primerjavi z orkestrom. Čeprav so menili, da zbor tako ali tako ne razume veličastne orkestralne partiture, pa je zbor vendarle del le-te. Razumljivo, profesionalno zborovstvo je dokaj mlada veja glasbenega poustvarjanja.

Na tem mestu bi bil primeren kakšen nasvet za mlade dirigente …

Dirigirajte orkestru in zboru skupaj; nikoli ločeno. Dirigirajte glasbo! To je moje sporočilo. Vedno poskušam združiti oba elementa.

Torej nima smisla, da vas sprašujem, komu raje dirigirate. Je vaš odgovor »Glasbi«?

No, orkestralni repertoar je dosti bolj zanimiv. Žal mi je … (smeh) Za svoj festival že načrtujem Mahlerjevo Četrto simfonijo in neke nove sodobne skladbe. Prav v naslednjih mesecih se odpravljam v Torino dirigirat Offertorium Sofije Gubajduline. To so zame zelo različne in zanimive stvari, in če se pojavi takšna priložnost, jo takoj zagrabim. Veste, če iz zborovskega sveta vstopate v orkestralni svet, so instrumentalisti nezaupljivi do dirigenta. Povsem normalno … Vendar če jim prinesem zanimive ideje, ni nikakršnega problema. V glavi imajo neki psihološki zadržek, vendar problem ne leži v instrumentalistih, temveč v zborovskih dirigentih, saj se le-ti preveč omejujejo. Predvsem tisti, ki vodijo amaterske zbore, si mogoče ne želijo sodelovati na drugih področjih. Mogoče, ker gledanje celotne partiture zahteva več znanja in dela. Kakorkoli že; pomembno je, da se kot glasbeniki razvijamo, in ne gnezdimo na enem mestu, temveč da brez panike in hitenja napredujemo.

Če bi lahko izpostavili eno stvar iz svojega življenja, na katero ste najbolj ponosni,  kaj bi bilo to?

Je zelo osebno. Ni iz glasbenega sveta …

Pa če se osredotočiva zgolj na glasbeni svet?

Življenje je lepo, to je najpomembnejše. Delitev zasebnega življenja in kariere je kot delitev vokala in instrumenta. Življenje in delo morata hoditi z roko v roki.

Torej lahko sklepam, da ste preprosto ponosni na svoje življenje?

Da.

 

Foto: Lucie Jansch (www.tonukaljuste.com)

Foto: Lucie Jansch (www.tonukaljuste.com)

 

Priprave dirigenta Tõnuja Kaljusteja s Slovenskim komornim zborom in Orkestrom Slovenske filharmonije na koncert v nedeljo 25. januarja 2015 v Dvorani Marjana Kozine

Priprave dirigenta Tõnuja Kaljusteja s Slovenskim komornim zborom in Orkestrom Slovenske filharmonije
na koncert v nedeljo 25. januarja 2015 v Dvorani Marjana Kozine
Foto: Darja Štravs Tisu