2014_02_Hilliard_Ensemble_4

Ansambel Hilliard – legendarna angleška zasedba

Zvok ansambla je naraven proces in rezultat dolgoletnega skupnega dela

Ansambel Hilliard se vpisuje med znamenite angleške vokalne zasedbe, ki z izbiro programa, vrhunsko interpretacijo ter posebnim posluhom za čas in prostor na koncerte privabijo širok krog poslušalcev. Angleški vokalni kvartet si je nadel ime po elizabetinskem slikarju iz 15. stoletja Nicholasu Hilliardu, od ustanovitve leta 1974 pa ga sestavljajo kontratenorist, dva tenorista in baritonist. V dolgoletnem delovanju v zasedbi ni bilo veliko menjav, občudovanja vredno pa je bilo plemenitenje programa. Ansambel Hilliard se je na začetku poti uveljavil kot specializirani ansambel za staro glasbo, kmalu pa je svoj program usmeril v iskanje stičišč stare in nove glasbe, v zlitja sodobnih barv s starodavnim izročilom. Med svetovne glasbene uspešnice se je vpisalo njegovo sodelovanje z norveškim saksofonistom Janom Garbarkom. Ekskluzivni posnetek Officium Novum je osvojil kar pet platinastih plošč in se uvrstil celo na vrhove lestvic popularne glasbe. Programsko težišče Ansambla Hilliard ostaja glasba srednjega veka in renesanse, posebno pozornost kvartet namenja tudi stvaritvam skladateljev Pärta, Cagea, Bryarsa, Kančelija, Holligerja, z velikim posluhom pa vedno znova odkriva nova skladateljska imena in jih spodbuja z naročili novih del.

 

Gospod Steven Harrold, pa začniva pogovor z vašim imenom, z imenom Ansambla Hilliard: zakaj ste ga imenovali po angleškem renesančnem slikarju, miniaturistu Nicholasu Hilliardu, in ne po kakšnem angleškem glasbeniku?

Takrat, ko so izbirali ime ansambla, še nisem pel v njem. Slišal pa sem, da je v tistem času v Angliji kar mrgolelo skupin, imenovanih po raznih angleških skladateljih. Ansambel pa je hotel nekaj drugega. Tako so nekomu prišle na misel čudovite miniature Nicholasa Hilliarda. Miniature dobro orisujejo prizadevanje ansambla: ta tako kot slikar na zelo majhni površini želi ustvariti popolno sliko. Mislim, da je bila to motivacija za ansambel, seveda pa si tudi niso hoteli nadeti imena še enega angleškega skladatelja.

Zakaj se je ansambel odločil za izvajanje stare glasbe v kombinaciji z novo, sodobno?

Ta kombinacija je bila zaželena že na začetku, ker najbolj ustreza našim glasovom. Saj včasih pojemo tudi Bachovo glasbo, a potem je razpon med enim in drugim obdobjem za naše glasove še napornejši. Vzrok pa je tudi naša zasedba – alt, tenor, tenor in bas, ki ne ustreza dobi med staro in sodobno glasbo.

Včasih v ansamblu sodelujejo tudi drugi pevci, ne le stalni kvartet …

Res je, včasih zaposlimo še sopran, bas ali alt … Ampak za usmeritev so se odločili že ustanovni člani; najprej za staro in potem za sodobno glasbo. S sodobno glasbo je pa tako, da so jo za nas napisali izbrani skladatelji, glasbe za tako zasedbo namreč ni ravno na pretek: tako so skladatelji pisali posebej za nas.

Kako izberete sodobnega skladatelja: se zanj odločite potem, ko slišite njegovo glasbo, ali potem, ko ga osebno spoznate?

Na več načinov, odvisno. Včasih obiščemo festival, ki že ima določenega skladatelja – festival nas potem prosi, da izvedemo njegovo delo. Včasih sami kaj slišimo, navežemo stik s skladateljem in mu naročimo novo delo.

Kako pa nadaljujete: vprašate skladatelja za interpretacijo, ga prosite, da pride na vaše vaje?

To poskušamo, da, saj je to najrazburljivejša stran izvajanja sodobne glasbe: da lahko govorite s skladateljem in ga kaj vprašate. Včasih nam kaj ni jasno. Seveda bi radi vprašali tudi Guillauma de Machaulta – če bi bil živ –, kaj je mislil z določeno stvarjo. To pa je prednost sodobne glasbe, da skladatelj lahko pove, kaj natančno je imel v mislih.

No, in ker ne morete govoriti z Machaultem, kako začnete študirati nov program? Se najprej pogovorite z muzikologi, študirate rokopise, berete literaturo o posameznem skladatelju ali obdobju …?

Ponavadi nekomu naročimo, naj pripravi glasbeni material za nas: za Machaultevo glasbo strokovnjaku, ki obvlada musico ficto in nam razkrije svoje zamisli. Temu dodamo še svoje izkušnje, ki smo jih že dobili ob izvajanju glasbe določenega obdobja. Ampak – da, najprej se pogovorimo s strokovnjaki.

Ali to pomeni, da vam glasbo transkribirajo v moderno notacijo ali ostajate pri stari, kvadratni notaciji ali celo nevmah?

Oh, ne. Vse to nam pripravijo. Za vsak nov program in potem CD nam strokovnjaki za določenega skladatelja ali obdobje pripravijo nove transkripcije: npr. za Machaulta, Gomberta, Tavernerja, Tallisa. In seveda so vse v moderni notaciji, saj je to najbolj praktično; če kar naprej potujemo in nastopimo na do 100 koncertih na leto, moramo po tej strani imeti kolikor mogoče veliko podporo.

Kaj storite, če se strokovnjaki ne strinjajo med sabo?

(smeh) To se pa pogosto zgodi. Takrat se moramo zanesti na svoje lastne izkušnje in naredimo tako, kot se nam zdi najbolj prav. Moji kolegi pojejo 20 let več kot jaz in imajo res bogate izkušnje.

Kako vadite, kje in kako pogosto?

Ne vadimo redno. Kot gotovo veste, zelo veliko potujemo in zato moramo biti pripravljeni za prihodnje koncerte. Tako ure in ure preživimo po hotelih, čakajoč na vaje in koncerte: medtem vadimo. Danes eno uro, jutri spet eno – to je zelo dobro za sodobno glasbo, saj ti tako počasi pride v zavest in sčasoma dobiš tudi odgovore na vprašanja. To je veliko učinkovitejše kot pa vadenje šest ur na dan. Včasih pa se le moramo dogovoriti za vaje. Ponavadi jih imamo v hiši kolega Davida Jamesa v Londonu, to je naše središče.

In če na koncertu pojete program, ki ste ga že nekoč pred leti? Kakšen je postopek: se spet učite od začetka?

Oh, prav osupljivo je, kako dobro si zapomnimo dela, ki smo jih že vadili pred leti. Mislim, da zato, ker smo se jih dobro naučili in jih tolikokrat izvajali na različnih koncertih. Potem glasba ostane v zavesti. Hočem reči: seveda se moramo stari program spet naučiti, ampak to je veliko lažje, ker si repertoar osupljivo dobro zapomniš, če si se ga pravilno naučil.

The Hilliard Ensemble Photo: Marco Borggreve

Mislim, da ste »najnovejši« v ansamblu. Kako ste prišli vanj?

Malce smešna zgodba je: včasih sem sodeloval s številnimi ansambli, tako da so me člani Ansambla Hilliard poznali s koncertnih odrov. Moj predhodnik John Potter je bil preveč obremenjen še z drugimi zaposlitvami: poučeval je na Univerzi v Yorku, pisal je knjige, za Ansambel Hilliard mu tako ni ostalo več dovolj časa, zato so morali najti zamenjavo zanj. Tako je začel David James obiskovati koncerte, na katerih sem pel, da bi videl, ali sem dovolj dober – sam seveda nisem vedel, kaj »naklepa« …, niti, da ja poslušalec: zdelo se mu je pač, da bi lahko bil prava izbira. Načrtovali so turnejo v Južno Ameriko, v Kolumbijo, John pa se je ni mogel udeležiti – tedaj sem ga nadomestil. No, to je bila avdicija, ki sem jo prestal na koncertih. Glasbo sem že poznal, zato to ni bila težava, težje pa je bilo postati del skupine.

Programa se nisem dolgo učil, saj je šlo samo za staro glasbo, ki jo prepevam že od otroštva. Dela, ki jih je pel ansambel, sem sam že pel. Šlo je samo za to, da jo pojem v slogu Ansambla Hilliard, da se navadim na preostale člane in da smo brez dirigenta. To je trajalo samo nekaj dni. Sem vzgojen v tradiciji angleških pevcev, ki osemkrat ali devetkrat na teden pojejo pri mašah. Zelo dobro berem note, tako kot številni angleški pevci. Torej to ni bilo tako težko, kot bi si lahko mislili. Seveda pa je sodobna glasba veliko zahtevnejša.

Ker nimate dirigenta, imate demokracijo ali vodjo?

Ne, ne zares. Seveda, še v godalnem kvartetu ima nekdo veliko več povedati kot preostali, ampak odkrito lahko rečem, da smo vsi štirje enako pomembni. Na nastopu pa – saj veste, kako je: če tvoj glas začne, si v tistem trenutku najpomembnejši, saj odločaš o tempu, preostali pa se ti morajo prilagoditi. V nadaljevanju pa je kakšen drug glas glavni … In ravno to je privlačno pri Hilliardu – da smo vsi pomembni.

Zanimivo – verjetno je za demokracijo potrebna tradicija … Pa reciva še besedo o slogu in zvoku Hilliarda: kako ste dosegli tako zlit zvok, kot ga lahko slišimo na posnetih zgoščenkah? Kako je bilo npr. za vas navaditi se peti v slogu Hilliarda?

To nas pogosto sprašujejo, je dobro vprašanje, resnica pa je, da se nismo nikoli trudili za poseben zvok: ansambel ga je dobil po dolgih letih skupnega nastopanja. Skratka, ne gre tako, da rečeš: pridružil se bom Hilliardu in ansambel reče: imeti moraš tak in tak zvok. To ni naš cilj in tudi ni nikoli bil. To je naraven proces po tem, ko se pridružiš ansamblu in se navadiš njegovega dela. Poslušamo drug drugega in se trudimo najti zvok, ki nam je všeč. Torej to je rezultat dolgoletnega skupnega dela.

Pa vendar: če bi poslušali množico posnetkov, bi takoj prepoznali vašega.

Mislim, da ima to precej opraviti z edinstvenim glasom kontratenorista Davida Jamesa – res je zelo poseben. To je glas, ki ga večina poslušalcev takoj prepozna. Sicer pa svojih glasov ne poskušamo prilagajati drug drugemu, trudimo se za dobro, usklajeno intonacijo, za transparentnost – da je jasno slišati vse štiri glasove, a da so hkrati zliti.

Bi nam lahko kaj povedali o članih Ansambla Hilliard?

Mislim, da smo vsi brez izjeme zrastli ob petju cerkvene glasbe. Sam sem bil zborist v katedrali sv. Pavla v Londonu: od svojega 8. do 13. leta. Potem sem odšel v Cambridge, ampak ne na študij glasbe, temveč ekonomije. Tam sem pel v Zboru Kolidža sv. Janeza, nato sem odšel v Westminstrsko opatijo.

Ali ste tudi ansamblov ekonomist?

(smeh) Ne, od tega je preteklo že precej časa. In če po resnici povem, je bila ta ekonomija samo način, da pridem v Cambridge in tam pojem. Diploma iz ekonomije mi pravzaprav ne pomeni kaj dosti. Veste, v Veliki Britaniji imamo malo čuden sistem: na univerzah v Cambridgeu in Oxfordu so tudi najboljši zbori in hkrati sta to tudi najzahtevnejši univerzi, na kateri najtežje prideš. Zato veliko študentov, ki bi radi študirali glasbo, tam v resnici študira predmete, v katerih so tako dobri, da so zanje dobili tudi študijsko mesto.

Torej, vsi smo šli skozi sistem cerkvenih, katedralnih zborovskih pevcev in smo v zborih peli še tudi kot odrasli. Sam sem pel v Westminstrski opatiji, prav tako kolega David James vrsto let pred menoj, baritonist Gordon Jones pa je pel v Westminstrski katedrali – torej katoliški cerkvi. Tenorist Rogers-Covey Crump je tudi pel v katedralnih zborih, tudi v Zboru katedrale sv. Albana, v bližini katere zdaj živi. On je tudi edini, ki je študiral glasbo na Kraljevi akademiji, vsi drugi pa smo na univerzah študirali druge predmete, a ob študiju intenzivno peli.

Koliko koncertov imate na leto?

Različno. Povprečno pa 80 na leto. Včasih, kadar sodelujemo s prijateljem, saksofonistom Janom Garbarkom, pa tudi več kot 100 na leto.

Še sodelujete z njim?

Da, projekt se nadaljuje. Pravzaprav se mi zdi, da z njim delamo že približno 20 let. Njegovo igranje in ideje so tako sveži, da še vedno uživamo v sodelovanju, čudovit glasbenik je.

Kako pa je za Ansambel Hilliard sodelovati z nekom, ki je odličen v improviziranju?

Vseeno je, kako dolgo že poješ – vedno je čas, da se naučiš kaj novega. Kot sem že dejal, smo vsi štirje pevci zrastli v tradiciji angleškega cerkvenega petja. Vendar v zboru poješ po notah in čim zvesteje poješ, kar je napisano, tem bolje je. Zato se je tako vzgojenemu pevcu sprva težko znajti v svobodi, ki jo premore jazzovski glasbenik. Sprva je bilo za nas zelo težko, saj nismo vedeli, kaj bo prinesel naslednji trenutek v muziciranju z Garbarkom. Ampak to nas je obogatilo, naše meje so se razprle in hočemo jih prestopiti; hočemo tudi tvegati, ne le brati note.

Kaj za vas pomeni tveganje?

Sodobni skladatelji včasih od izvajalcev zahtevajo tudi improviziranje in podajo le nekaj opornih not, točk, saj želijo eksperimentirati. In če tega nisi vajen, je taki želji zelo težko ustreči.

Pred kratkim smo npr. sodelovali z nemškim skladateljem in režiserjem Heinerjem Goebbelsom, ki je skladal tudi za nas. Pri njem je bilo treba nekaj stvari preprosto preizkusiti. Za nas je napisal skoraj dve uri dolgo skladbo. Odlično je, ker je zmožen gledati s toliko različnih gledišč in se nam tudi prilagoditi. Nenazadnje bi bilo lahko strašno dolgočasno, saj z odrsko igro, kostumi in podobnim nismo imeli izkušenj. Za nas je bilo sodelovanje z njim izziv, on pa je iz nas potegnil vse, kar se je dalo.

Heiner Goebbels sodeluje tudi s Karmino Šilec in zborom Carmina Slovenica. Ali poznate kakšnega slovenskega glasbenika ali skladatelja?

Sicer me je sram, ampak mislim, da poznam edinole Iacobusa Handla Gallusa. Njegova dela sem pel v cerkvenih zborih. Moj kolega Gordon Jones pa je s skupino Singer pur posnel celo kolekcijo …

Zbirki Moralia in Harmoniae morales. Slišala sem, da se bo Ansambel Hilliard prihodnje leto umaknil z glasbenega prizorišča. Je to res?

Da, res je. Ansambel se bo upokojil. Jaz pa ne, ker sem star 44 let in moram še delati. Moji kolegi so starejši približno za 20 let in odločiti smo se morali, kakšna bo prihodnost ansambla in ali ta sploh bo: naj nadaljujemo z novimi člani ali ne. Hilliard je nekaj posebnega, in če v kvartetu prenehajo trije, potem to ni več Hilliard. Vsaka stvar ima svoj konec. Sam pa se bom pridružil novim projektom in novim kolegom.

Potem pa še midva počasi končajva: vem, da člane kvarteta glasba zelo zaposluje. Pa vendar, gotovo se ukvarjate še s čim drugim? Vrtnarite, se ukvarjate s konji?

Da, Gordon vrtnari, je navdušen vrtnar pa tudi ljubko hišo ima na deželi, za njo pa več vrtov. Ob tem se ukvarja še z astronomijo. Jaz imam rad šport, tudi nogometne tekme obiskujem in rad hodim, tudi v hribe. Pred leti sem bil na počitnicah pri vas, v Julijskih Alpah, potem sem imel koncert s skupino Gothic Voices na Festivalu za staro glasbo v Radovljici. Prav lepo je bilo. In Bled sem tudi obiskal.

 

 

________________________

Pogovor s članom zasedbe Stevenom Harroldom je nastal novembra 2013 med gostovanjem ansambla v Ljubljani za Uredništvo za resno glasbo programa ARS Radia Slovenija.