Od ritmov latinskoameriškega baroka do strastnega tanga

Stičišče evropskih, afriških in južnoameriških kultur v argentinski zborovski glasbi – pogovor z dirigentom Fernandom Mejíasom

Foto: Darja Stravs Tisu

Foto: Darja Stravs Tisu

 

Ob približajočem se izteku še enega uspešnega niza vokalnih abonmajskih koncertov Slovenske filharmonije bodo v nedeljo 26. aprila ob 19. uri Dvorano Marjana Kozine preplavili ritmi in melodije latinskoameriškega baroka, argentinske zborovske glasbe 20. stoletja in tanga. Slovenski komorni zbor bo pod vodstvom Fernanda Mejίasa, sicer člana omenjenega zbora in asistenta dirigentke Martine Batič, predstavil prerez skladb, ki so tekom stoletij nastale na tleh današnje Argentine in Latinske Amerike.

Čeprav je omenjena zvrst v slovenskih zborovskih krogih redko izvajana in zato našemu občinstvu sorazmerno nepoznana, se je argentinska zborovska glasba razvijala vse od prvega koraka evropskih kolonizatorjev na latinskoameriških tleh. Glasba je potovala z mečem, saj so obdobje od 16. pa vse do 18. stoletja zaznamovali raziskovanje, bitke, osvajanje kolonij in trgovanje. Tako je bil barok prvi glasbeni stil, ki se je širil globalno in dosegel tudi področje Južne Amerike. S prihodom čudovite iberske polifonije v Latinsko Ameriko pa se je pričelo pestro združevanje in prepletanje raznovrstnih kultur: evropske, afriške, azteške, andske, inkovske … Glasba predkolonialnega časa, ki jo je sicer zaznamovalo enoglasno petje z raznimi ornamenti (portamento1, appoggiature2), tridobni oziroma svobodni ritem, ob spremljavi pihal in bobnov in je bila del azteške, inkovske kulture ter kulture mnogih manjših plemen in njihovih religioznih obredov, se je namreč postopoma združevala z liturgično glasbo zlasti evropskih jezuitov.

Renesansa južnoameriške zborovske glasbe se je pravzaprav pričela šele v 20. stoletju. Ne moremo sicer govoriti o sistematičnem razvoju zborovske glasbe Latinske Amerike z doslednim izobraževalnim sistemom za zborovodje in ansamble, vsaj do druge svetovne vojne, lahko pa govorimo o zborovskem gibanju, kjer so posamezniki vzpodbujali glasbeno izobraževanje in podpirali nastajanje izobraževalnih ustanov. Razcvet a cappella repertoarja je sprva temeljil na madrigalu in zborovskih evropskih trendih ter neoklasicističnem stilu, kasneje pa so etnomuzikologi dosledno spodbujali tudi zborovsko aranžiranje tradicionalne glasbe. Rodil se je argentinski glasbeni nacionalizem, ki je podpiral vračanje k avtohtonemu jeziku in glasbenim elementom.

O tem, kje se danes na zborovskem zemljevidu nahaja Argentina, smo se pogovarjali z dirigentom argentinskih korenin, Fernandom Mejίasom.

 

Fernando Mejias, asistent dirigentke Martine Batič in član Slovenskega komornega zbora, je svojo glasbeno pot pričel v rodni Mendozi, kjer je študiral glasbeno teorijo, solfeggio in klavir, izobraževanje pa nadaljeval na Oddelku za dirigiranje ljubljanske Akademije za glasbo pri Marku Letonji in Marku Vatovcu. Foto: Darja Stravs Tisu

Fernando Mejias, asistent dirigentke Martine Batič in član Slovenskega komornega zbora, je svojo glasbeno pot pričel v rodni Mendozi, kjer je študiral glasbeno teorijo, solfeggio in klavir, izobraževanje pa nadaljeval na Oddelku za dirigiranje ljubljanske Akademije za glasbo pri Marku Letonji in Marku Vatovcu.
Foto: Darja Stravs Tisu

 

Od kod ideja in pobuda za koncert latinskoameriške vokalne glasbe, ki tokrat v večji meri zajema iz skladb, nastalih na argentinskih tleh?

Leta 2013 sem postal asistent Martine Batič, dirigentke Slovenskega komornega zbora, in čez čas je sledila Martinina pobuda, da bi prevzel enega od abonmajskih koncertov. Pri izbiri programa sem imel precej proste roke, odločil pa sem se, da predstavim in izvedem argentinska  in latinskoameriška dela, ki od baročnega obdobja prehajajo prek zborovske glasbe 20. stoletja k popularnim melosom. Dotaknil sem se repertoarja, ki je slovenski publiki sorazmerno nov in s tem morda tudi tematsko zanimiv. Namenoma sem se izogibal pretirano poznanim melodijam, kot je Ramírezova Misa Criolla (Kreolska maša, op. a.), in skladbam, ki bi izključno ugajale le stroki. Program izbiram tudi kot poslušalec, in ne le kot dirigent, zato sem stremel k čim bolj pestremu naboru, ki bi zadovoljeval širšo publiko. Martina Batič je idejo sprejela, me vzpodbudila, da sem jo razvijal. Za izkazano zaupanje sem ji zelo hvaležen.

Sprehodiva se po zastavljenem programu, začniva kar pri španskem skladatelju Tomásu de Torrejónu y Velascu in Italijanu Domenicu Zipoliju. Bi lahko laično uho zaznalo razliko med španskim baročnim stilom in novonastalim latinskomeriškim barokom, ki je pravzaprav kombinacija avtohtonih ritmov in evropske polifonije? Ali njuni skladbi izžarevata že prvine avtohtonih ljudstev ali je še vedno prisoten izključno evropski stil komponiranja?

Španski barok je seveda močno vplival na baročno glasbo Novega sveta, vidna razlika pa je bila predvsem v instrumentalnem sestavu. Za Argentino so značilne flavte, predvsem prednjači pan flavta3, in bobni, medtem ko Španija vokalno melodijo obogati z instrumenti s strunami; na primer z vihuelo4.

Velascov villancico5 Desvelado dueño mío (Nespeči moj gospodar) ostaja napisan v španskem baročnem stilu, ki bi ga lahko do neke mere primerjal z Monteverdijem. Zipolijev sedemglasni psalm Laudate, pueri (Hvalite, Gospodovi služabniki) pa ima že pridih glasbenih elementov južnoameriških ljudstev. Zipoli je sicer 30 let svojega življenja preživel v Italiji in njegove sonate za čembalo se vidno razlikujejo od ‘argentinskega’ obdobja. S prihodom v Argentino je prilagodil stil komponiranja južnoameriškemu korpusu, ki ga je imel pač na razpolago. Na ta način je ljudstvu približal njim še nepoznano zvrst glasbe in jih s prijetnimi melodijami izobraževal o evropskem glasbenem dogajanju.

20. stoletje kaže v zborovski glasbi Latinske Amerike dve osnovni struji: tisto, ki je sledila avtohtoni tradiciji, in drugo, ki je sledila evropskim trendom a cappella repertoarja, ki ga je navdihnil neoklasicistični slog. Ali skladbe, uvrščene na program tokratnega koncerta, zaznamuje ta razlika?

Caamaño se bolj drži neoklasicistične osnove, medtem ko Ginastera, ki je študiral pri Coplandu, že dodaja avantgardne prvine, zato je v skladbi Lamentaciones de Jeremias Propheta (Žalostinke preroka Jeremije) že zaznati sodobnejši glasbeni jezik. Če primerjamo njuno kompozicijsko osnovo z Guastavinom, vzornikom vokalne glasbe in vodilnim skladateljem argentinskega romantičnega nacionalizma, lahko opazimo ta razkorak v stilu komponiranja. Indianas (cikel argentinskih pesmi) so pisane v zelo tradicionalni obliki, saj skladatelj ni sprejemal novih kompozicijskih trendov.

Ali prihaja v izvajanju teh skladb tudi do vokalnega prilagajanja? Je potrebno dodajanje nekih stilnih vokalnih elementov, ki so posebej izraziti za avtohtono prebivalstvo?

Niti ne, predvsem se je treba naslanjati na argentinsko različico španskega jezika, ki prinaša kar nekaj razlik v izgovorjavi, ki pa seveda sama po sebi prinaša tudi bolj avtohton zvok. Argentina je namreč poleg Čila najbolj oddaljena latinskoameriška država od Evrope, zato se je jezik tudi drugače razvijal.

Po španski kolonizaciji je konec 19. in začetek 20. stoletja sledil še en velik val imigracije Evropejcev v Argentino, kjer je svoj dom našlo tudi ogromno Židov. Ali je židovska ornamentacija ostala zapisana tudi v argentinski glasbi?

Če govorimo o zborovski glasbi, pravzaprav ne. Židovska glasba se je do neke mere udomačila v tangu (Yiddish tango, op. a.), svoj največji pečat na umetnost in prebivalce na splošno pa so pustili Italijani in Španci.

Koncert zaključite z bolj temperamentnim segmentom skladb, in sicer z zborovskimi priredbami instrumentalne glasbe. Kako pri slovenskem pevcu vzpodbuditi to ponotranjeno latinsko strast? Predvidevam, da ne gre zgolj za korektno izvajanje ritma …

Slovenski komorni zbor je profesionalen zbor, zato tudi njihovo osvajanje tako izgovorjave kot ostre figuracije ritma ni predstavljalo večjega problema. Ritem tanga je zelo oster in obogaten s komponento skrivnostnosti, strasti in duše. Omeniti velja tudi ritme, ki izhajajo iz folklore in ki bodo tudi na sporedu, kot so na primer cueca, candombe itd. Šolsko izvajanje ritmičnih vzorcev tu seveda ne pride v poštev. Se popolnoma strinjam, da se slovenski folklorni melos, ki je nasploh bolj usmerjen proti melanholiji in je harmonsko precej bolj izrazit kot latinski, karakterno vidno razlikuje. Če z besedami zajamem pravi temperament skladb, potem tudi zbor hitro reagira in upam, da bo ta latinska niansa prišla do izraza tudi na koncertu. Vsakdo, ki se loti tovrstne glasbe, mora poleg izrazitega ritma in temperamenta dojeti tudi globino vsebine, ki jo prinaša besedilo. Če pristopimo celostno, lahko izvabimo res pravi žar latinskega duha.

Čeprav obstaja veliko več variacij, predstavljata ta dva ritmična vzorca osnovo ritma tanga.

Čeprav obstaja veliko več variacij, predstavljata ta dva ritmična vzorca osnovo ritma tanga.

Kaj pa največkrat opeva argentinska glasba?

Vsebina je zelo podobna slovenski tematiki ljudskih skladb; ljubezenska tematika je povsem običajna, bodisi do ljubljene osebe bodisi do domovine, saj je vojna pustila sledi tudi v argentinskem okolju in je pomemben del argentinske zgodovine. Po drugi strani so pri besedilih avtohtonih kultur zelo prisotne hvalnice materi naravi.

Kakšen vtis ponavadi pusti tovrstna glasba na poslušalce oziroma v kakšnem smislu pričakujete, da se bodo argentinski ritmi dotaknili konkretnega slovenskega poslušalca?

Predvsem pričakujem, da bo prinesla nov val zanimanja za glasbo Latinske Amerike. Znotraj zadanega programa se bo vsaka glasbena zvrst slovenske publike dotaknila na drugačen način; predvidevam, da bo ‘eksotični’ barok terjal drugačen odziv kot npr. tango.

Na nedeljskem koncertu ne zasledimo  skladb 21. stoletja. Gre za pomanjkanje skladateljev ali mogoče kakovostne zborovske glasbe? Je le-ta del ljubiteljske kulture v Argentini?

Ker v Sloveniji živim že 17 let, moram priznati, da je to prav gotovo eden izmed razlogov, da ne uspem slediti razvoju argentinske zborovske glasbe v takšni meri, kot bi si želel. Sicer je zborovska glasba kar precej zaživela v argentinski glasbeni sredini, vse več je tudi aktivnih skladateljev klasične glasbe … Na tem koncertu sem želel izpostaviti že uveljavljene skladbe argentinskega repertoarja, ki so prijetne, sveže za poslušalce in ki bi predstavile čim širšo glasbeno pestrost ter raznolikost Južne Amerike, konkretneje Argentine. Mogoče pa, če se priložnosti ponudi, predstavimo nekoč tudi novitete argentinske glasbe …

Zborovstvo je v Argentini na splošno priljubljeno, žal pa ne znajo razvijati svojega potenciala. Največ se posvečajo folklori in premalo svetovni zborovski literaturi. Kdor je vajen izvajanja ali poslušanja zborovske pestrosti, se potem hitro naveliča slediti le ljudski glasbi. V Sloveniji je večji odstotek vokalnih sestavov, ki imajo glasbeno širino in zato posegajo po zelo širokem spektru literature. V Argentini obstajajo le redke izjeme, katerih pogled zre dlje od lastnega praga. Eden takšnih sestavov je na primer Coro universitario de Mendoza (Mendoški univerzitetni zbor) pod vodstvom Silvane Vallesi, saj je leta 2009 osvojil veliko zborovsko nagrado Evrope. Tudi sam se bil njegov član in korepetitor.

Slovenski komorni zbor bo pod vodstvom Fernanda Mejíasa v nedeljo 26. aprila ob 19. uri predstavil melodije latinskoameriškega baroka, argentinske zborovske glasbe 20. stoletja in temperamentnega tanga. Foto: Darja Stravs Tisu

Slovenski komorni zbor bo pod vodstvom Fernanda Mejíasa v nedeljo 26. aprila ob 19. uri predstavil melodije latinskoameriškega baroka, argentinske zborovske glasbe 20. stoletja in temperamentnega tanga.
Foto: Darja Stravs Tisu

 

Bralce bi gotovo zanimalo, katera so vodilna imena argentinske zborovske glasbe …

Vsekakor je vredno omeniti Roberta Saccenteja, Nestorja Andrenaccija, Alberta Balzanellija, Nestorja Zadoffa, Felipeja Vallesija in njegovo hčer Silvano Vallesi, seveda pa ne morem mimo Carlosa Lópeza Puccia, ki vodi Estudio Coral de Buenos Aires, zbor ki se predvsem posveča kompleksni svetovni zborovski literaturi.

Vendar ne gre za profesionalni zbor?

Ne, se pa posveča literaturi, ki ni dosegljiva povprečnemu argentinskemu zboru. Profesionalnih zborov, tako kot marsikje po svetu, sploh ni. Zelo zanimiv podatek se mi na primer zdi, da je Avstrija, sicer zibelka zahodne glasbe, tudi ena teh držav. V Sloveniji imamo res srečo, da ima Slovenska filharmonija svoj profesionalni zbor; pridobitev tako za tiste, ki v njem pojemo, kot za tiste, ki poslušajo koncerte.

Argentinsko-slovenska naveza je vsem zelo dobro poznana. Kako močno prisotna je slovenska glasbena kultura v slovenski skupnosti in slovenskih domovih v Argentini?

Zelo, saj je cilj kar 90 % slovenskih družin, društev in domov ohranjanje slovenskega duha prek zborovske kulture. V tej skupnosti domuje tako narodna slovenska glasba kot tudi petje slovenskih ljudskih pesmi. Dandanes nekateri posegajo tudi po priredbah sodobnih slovenskih skladateljev, kot je npr. Čopi, ponekod tudi že po Močnikovih skladbah …

V kakšni meri pa se imajo Argentinci, ki nimajo slovenskih korenin, priložnost srečevati s slovensko zborovsko glasbo?

Vse bolj. Vpliv je vse večji, slovenska glasba postaja vse bolj razširjena in domača, vendar ta proces poteka zelo počasi.

Izkusili ste tako argentinski kot slovenski glasbeni utrip. Bi lahko izpostavili osnovne razlike v izobraževanju, širjenju tradicije, ohranjanju kulturne dediščine?

V Argentini sta nosilki vodilnega glasbenega gibanja folklora in popularna glasba. To je tako, kot bi se Slovenci v posameznih pokrajinah posvečali le negovanju svoje, npr. belokranjske ali pa npr. koroške tradicije. Pa vendar so še tako majhni slovenski zborovski sestavi do neke mere poznavalci tako rezijanske ljudske glasbe kot tudi primorske, pa še ščepec svetovne literature bi lahko dodali zraven. Slovenski zbori imajo na splošno nekoliko širši pogled, žal pa se večina tega ne zaveda.

Izobraževalne ustanove v Argentini seveda negujejo vsesplošno glasbeno literaturo, na Mendoški glasbeni akademiji so pred kratkim odprli tudi oddelek za popularno glasbo, in se po akademskem nivoju ne razlikujejo znatno od slovenskih univerzitetnih krogov. Takšno znanje je koncentrirano na večja mesta, žal pa se že nekaj kilometrov izven mest izgubijo sledi te širine.

Večkrat ste omenili folklorno in popularno glasbo. Je to avtohtona glasba Andov, Inkov ali je folklora tudi spoj evropske glasbe z avtohtonim prebivalstvom? Kaj je pravzaprav popularna glasba?

Pod folkloro oziroma ljudsko glasbo spada glasba avtohtonih kultur, torej še pred časom Španije in njenega kolonialnega obdobja. Skladatelji, ki so skozi različna obdobja imigrirali v Argentino in združevali evropejske kompozicijske elemente z avtentično latinsko glasbo, niso del ljudske glasbe. Zanjo je na primer posebno značilen t. i. plesni ritem cueca, sočasno izmenjavanje šestosminskega in tričetrtinskega taktovskega načina, kar boste lahko zasledili v mendoški skladbi El sueño de la vendimia (Sanje o trgatvi).

V naši ljudski glasbi prevladuje predvsem melodija in ritem z instrumentalno spremljavo, harmonija niti ne, zato večglasna skladba a cappella ni del naše kulture. Le-ta se še vedno razvija in si utira pot proti kompleksnejšemu večglasju. Na zborovski sceni je vse več skladateljev, ki ne le obdelujejo ljudske napeve v zborovske priredbe, temveč ustvarjajo tudi t. i. umetno glasbo. Tudi tango je folklora, vendar pa ima povsem drug izvor. Oboje pa, torej tako folkloro kot tango, uvrščamo v popularno glasbo.

Kako pa se v množici raznolikih glasbenih tokov kaže afriški vpliv?

Najbolj je bil izrazit na obeh obrežjih Srebrne reke (Rio de la Plata), ki predstavlja del meje med Argentino in Urugvajem. Sicer so afriške korenine bolj prisotne na brazilskih tleh, v Argentini pa je takšnega zametka zelo malo. Zadnja skladba na našem programu Crece desde el pie (Raste iz srčike) izžareva prav ta pridih afriškega in evropejskega vpliva. Opazili boste, da ritem, imenovan candombe, ki spremlja to skladbo, spominja na afriške prvine. In čeprav afriški elementi niso v taki meri prisotni kot npr. v Braziliji, še vedno obogatijo določen delež argentinske glasbe.

Mejías je od prihoda v Slovenijo, kjer sedaj deluje in živi, vodil več zborov, med katerimi so bili najvidnejši pevski zbor Pomlad iz Novega mesta (2001–2012), Domžalski komorni zbor (2007–2013) in Akademski pevski zbor France Prešeren Kranj (od 2013), ki so pod njegovim umetniškim vodstvom dosegali odlične rezultate na državnih in mednarodnih tekmovanjih in festivalih. Foto: Darja Stravs Tisu

Mejías je od prihoda v Slovenijo, kjer sedaj deluje in živi, vodil več zborov, med katerimi so bili najvidnejši pevski zbor Pomlad iz Novega mesta (2001–2012), Domžalski komorni zbor (2007–2013) in Akademski pevski zbor France Prešeren Kranj (od 2013), ki so pod njegovim umetniškim vodstvom dosegali odlične rezultate na državnih in mednarodnih tekmovanjih in festivalih.
Foto: Darja Stravs Tisu

 

Kot nekdo, ki je svojo mladost preživljal v multikulturnem svetu, v stičišču evropskih, afriških in južnoameriških glasbenih vplivov in ki svojo pot nadaljuje ob slovenski glasbeni tradiciji, katero zvrst sprejemate kot del vaše identitete? Katera od vseh naštetih zvrsti vam je najbližja?

Dobro vprašanje … (smeh) Ne štejem se za tipičnega Argentinca, saj me je teh 17 let, preživetih v Sloveniji, že močno zaznamovalo. Glasbo doživljam zelo univerzalno, zato poskušam ostati čim bolj odprt za nove smernice. Zelo me zanimajo novejše zvrsti, sicer ob ponavljajočem se programu hitro zapadem v dolgočasje. Rad posegam po programu, za katerega mislim, da sem ga sposoben izvesti, sem pa ljubitelj vsega po malem, od črnske duhovne do slovenske ljudske glasbe. Kot izvajalcu mi je bila nekaj časa tuja nemška glasbena tradicija, saj mi je bila kot Argentincu nemščina precej tuja. Danes ni več tako, udobno se počutim na primer tudi ob avantgardnem Ligetiju. Morda pa čez leto ali dve zaplavam v popolnoma druge vode.

Kako pa doživljate slovensko ljudsko glasbo? Postaja že del vaše kulture in identitete?

Zelo rad imam slovensko folkloro, od koroških do belokranjskih napevov. Moj senzibilen karakter verjetno tudi hrepeni po melanholičnih melodijah, ki je zapisan v slovenski tradiciji. Skladbe so mi že precej domače in sem na pravi poti, da jih doživim kot del svoje kulture, saj vse bolj prehajam k slovenstvu in naši glasbi. Seveda nimam še tako močno okrepljene narodne zavesti kot pravi Slovenec, upam pa, da se bo ta nagnjenost v meni še naprej razvijala in krepila.

 

 

 

___________________________

1 Portamento je postopno drsenje intonacije z ene note na druge. Za razliko od glissanda portamento ni izpisan v notni partituri in se ga ponavadi izvaja med dvema notama, ki sta si sorazmerno blizu. Glasbeni trendi zadnjih nekaj desetletij opuščajo izvajanje portamenta, še vedno pa je domač v opernem svetu.

2 Apoggiatura je vrsta glasbene ornamentacije; predložek, ki se nasloni na naslednjo noto in s tem prevzame tudi del njene dolžinske vrednosti v taktu.

3 Pan flavta je glasbeni instrument, ki ga štejemo za predhodnika ustnih orglic. Različne variacije omenjenega instrumenta uporabljajo predvsem v ljudski glasbi.

4 Vihuela je bila predhodnica viole. Mnogokrat so jo igrali kot lutnjo, zato jo štejemo tudi kot eno od predhodnic kitare. Podobna ji je bila tudi po načinu izdelave.

5 Villancico je bila priljubljena renesančna pesniška in vokalnoglasbena oblika na Iberskem polotoku.  Vsebinsko je bila verska ali posvetna.