Skromna, a briljantna – Grete Pedersen

»Ideje so vedno nekje v glavi, pa tudi vsepovsod naokoli – na mapah, notah, pa na koščkih papirja ...«

Grete_Pedersen_1_800

 

Norveška dirigentka Grete Pedersen je priznana mednarodna umetnica, katere glasbene produkcije slovijo po stilno in muzikalno prepričljivih izvedbah baročnega, klasičnega in sodobnega repertoarja. Velja za pionirko oživljanja norveške ljudske glasbe v zborovskih priredbah, ki jih koncertno redno prepleta z izbrano svetovno glasbeno literaturo.

Dvajset let je uspešno vodila Komorni zbor Oslo, za kar je leta 2004 prejela častno nagrado norveške zborovske zveze, leta 1990 pa je ‘stopila v čevlje’ znamenitega Knuta Nystedta in suvereno prevzela njegovo zapuščino, Zbor norveških solistov, s katerim še danes dosega zavidljive izvedbene vrhunce. Njihovo skupno delovanje sloni predvsem na vokalno-instrumentalnih delih, v veliki meri pa so predani podajanju glasbenih del norveških skladateljev. Pod taktirko Pedersenove so izdali številne zgoščenke, posebno hvalo pa so prejele ravno izvedbe zborovskih skladb rojaka Edwarda Griega in si na osnovi tega pripele dve pomembni diskografski nagradi, Choc de la Musique in Diapasonovo Prix d’Or. Njihove brezhibne izvedbe s karizmatičnim vodenjem Pedersenove prinašajo ansamblu močan dramaturški ustvarjalni lok, briljanco in elitno mesto v zborovskih krogih.

Grete Pedersen je diplomirala v razredu Kennetha Kieslerja na Norveški akademiji za glasbo, kjer trenutno predava tudi sama, dodatno pa se je izpopolnjevala pri Ericu Ericsonu in Terjeju Kvamu. Ugledna skandinavska glasbenica je iskana voditeljica dirigentskih tečajev in mojstrskih razredov pa tudi gostujoča dirigentka pri najboljših profesionalnih zborovskih sestavih. Stopila je že pred Radijski zbor iz Berlina, Nizozemski komorni zbor, Zbor Švedskega radia, Komorni zbor Erica Ericsona, Danski vokalni ansambel, Svetovni zbor mladih, zbor Pro Coro Canada in mnoge druge. Z Zborom Slovenske filharmonije se bo to nedeljo, 13. 3. 2016, ob 19.30 z izborom švedskih in norveških skladateljev in v današnjem času še kako primerne Schönbergove Mir na zemlji (Friede auf Erden), prvič predstavila slovenski kulturni javnosti.

 

Foto: Darja Štravs Tisu

Foto: Darja Štravs Tisu

 

Skandinavske države uživajo mednarodni ugled pomembnega zborovskega središča, vaš zborovski zvok občudujejo in posnemajo mnogi. Kako je Norveška uspela postati tako močan zgled ostalim evropskim državam in povzdigniti svojo glasbo ter skladatelje, kot so Egge, Nystedt, Sommerfeldt, Gjeilo …?

Nisem čisto prepričana ali je bila kadarkoli to načrtna promocija, saj ta poteza ne bi ravno izžarevala naše mentalitete. Severnjaki smo precej introvertirani, zato odpiranje proti svetu in razkrivanje samega sebe ni v naši navadi. Dejstvo je, da smo bili obdarjeni s pomembno glasbeno osebnostjo, to je Eric Ericson, čigar vpliv je še vedno prisoten in močan primarno na Švedskem, a tudi v sosednjih državah. Pri njem se je namreč izpopolnjevalo ogromno skandinavskih dirigentov, ki so njegovo znanje prenesli na celotno severno Evropo. Tudi sama sem del tega kroga.

Na splošno norveški zbori namenjajo ogromno energije za gostovanja v tujini, predvsem v Ameriki in na Kitajskem. Spominjam se, kako je skladatelj in dirigent Nystedt redno potoval v Združene države Amerike in tam koncertiral tudi po več mesecev.

Torej, želite povedati, da kakovosti ni treba zavijati v dodaten celofan, saj se dobro promovira sama po sebi …?

To ste izrekli vi, ne jaz (smeh).

Zakaj in kako skandinavski zbori dosegajo tako visoko raven, po kateri se zgleduje celotna Evopa, če ne celo cel svet? Nekoč mi je prišlo na uho, da je skrivnost v glasbeni izobrazbi pevcev, ki že od malih nog skrbno namenjajo pozornost postavljanju intonančnega ogrodja, torej čistih intervalov (prima, kvarta, kvinta, oktava).

Dvomim, da tole vzdrži in da je to dejansko naša ustaljena praksa. Sama se poskušam pri delu s pevci izogibati klavirju, saj ni naravno temperiran. Dovolj sem potrpežljiva, da počakam na organsko postavljanje akordov, ki ga tvorijo človeški glasovi. Ko se le-ti usedejo v harmoniji, preprosto začutiš to živo celico, ki ni fiksna, ampak vedno prilagodljiva. Klavir tega ne zmore.

Verjetno kot zunanji opazovalci opažate le naše uspehe, dejansko pa imamo na Norveškem različno kakovostne zbore. Res pa je, da smo izjemno uspešni pri otroških sestavih, za kar sem resnično hvaležna. Predvsem dekliški pevski zbori poustvarjanjo na izredno visoki ravni in so v primerjavi z deškimi precej bolj dosledni. Ena najvplivnejših in najzaslužnejših oseb za dvig norveške kakovosti omenjenih ansamblov je Marie Foss, ki je bila skorajda obsedena z intonacijo. Namen – tedaj še njenega – Norveškega dekliškega zbora je bil pridobivati bodoče izvajalce in učitelje, ki bi obogatili norveško glasbeno življenje. Ni šlo zgolj za vzgojo dobrih pevcev, obvladati si moral vsaj en instrument in biti izjemno notalen. Tu pravzaprav leži osnova naše kakovosti, v katero je vredno vlagati. Če pričnemo pri otrocih, ki dejansko potrebujejo najboljše možne učitelje, z odraslimi ne preostane veliko dela, saj je temelj že dodobra vgrajen v njihov sistem. Spet pa za tem stoji mentalna naravnanost naroda; pri nas je to stremenje k čim višjim ciljem in kakovosti.

Tudi moji začetki segajo v sodelovanje z otroškim zborom. Ko sem obiskovala Glasbeno akademijo, sem sočasno gojila dve ljubezni – glasbo in šport. Igrala sem v državni nogometni reprezentanci, in ker sem se morala odločiti le za eno, sem se izpisala iz akademije, zvesta pa sem ostala orglanju. Po poškodbi sem zapustila nogometno ekipo in poleg orglanja prevzela otroški zbor. Kmalu sem ugotovila, da je to moj poklic in da to želim početi, zato sem se po enoletnem premoru vrnila na akademijo.

Redka kombinacija – profesionalni športnik in glasbenik …

Kajne? Obožujem šport, predvsem njegovo tekmovalno naravnanost, kar pa me odbija v glasbi. Na glasbenih tekmovanjih ne sodelujem niti kot tekmovalka niti kot žirantka. Uspeli so me sicer prepričati v sodelovanje na dveh dirigentskih tekmovanjih, a del zborovskih tekmovanj preprosto ne želim biti. Seveda obstajajo ljudje, ki jih le-ta motivirajo ter se v tovrstnem udejstvovanju najdejo in uživajo, meni takšne špekulacije in preračunavanja niso pisana na kožo.

Pri enajstih letih so me spodbujali, naj tekmujem na nekem pianističnem tekmovanju, a kako naj se tekmovalno dokazujem z Beethovnovimi sonatami, s temi pianističnimi biseri? Zdelo se mi je tako narobe. Ne, to zagotovo ni moja pot.

Foto: Darja Štravs Tisu

Foto: Darja Štravs Tisu

 

Pot vas je vseeno ponesla v precej zanimive glasbene vode. Že kot mlada dirigentka ste ‘stopili v čevlje’ velikega Knuta Nystedta. Ste ob tem čutili kakršenkoli pritisk? Kakšni so sploh bili takrat pogoji za mlado žensko dirigentko?

Ko sem prevzela Norveške soliste, Nystedta sploh nisem poznala. Srečala sva se šele kasneje in od takrat dalje je bil vedno moj podporni steber. Zbor v tistih letih ni bil na želeni in pričakovani ravni, zato so vame polagali precejšnje upe, da ga bom uspela ponovno postaviti na noge. Nysted je sicer izoblikoval odličen ansambel, ki je posegal po zahtevnih delih in takratnih novitetah, a so se pred mojim nastopom borili kar s precejšnjimi težavami. Pevci so me takrat kot žensko dirigentko odlično sprejeli, česar pa ne morem reči za sodelovanje z ostalimi zbori. Šele danes, ko razmišljam o preteklosti, dojemam, kako je bilo pravzaprav težko in kako borbena in vztrajna sem morala biti. Vse, kar sem lahko storila, da bi ostala na površju, je bilo stremeti k čim boljši izvedbi in se s tem ne preveč bahati, kot je danes mnogokrat navada.

Na gostovanjih sem se pogosto srečevala s to problematiko, saj sem vedno ostajala nekje v ozadju. Organizatorji bi pristopali k mojemu menedžerju, ki je takrat potoval z mano, mu podajali roke, a ko so izvedeli, da je Grete pravzaprav žensko ime, jim ni bilo preveč pogodu. Bodimo iskreni, tudi danes ni tako samoumevno, da ženska stopi pred elitni zbor, kaj šele orkester. Ko sodelujem s profesionalnimi sestavi, mi marsikateri povedo, da niso še nikoli sodelovali z žensko dirigentko. Nazori, pogledi se sicer izboljšujejo, a razlike še ostajajo. Vse, kar lahko storim, je, da se osredotočam nase in svoje delo. Če je potrebno, lahko spreminjam le samo sebe.

Se še vedno srečujete s tovrstnimi izzivi pri svojem delu?

Danes mi življenje prinaša drugačne izzive, predvsem povezane s programom, s katerim koncertiram. Zlahka se dolgočasim, če nimam na pultu nekega izziva, posledično potem tudi svojega dela ne opravim dobro. Navdihuje me predvsem Haydnova glasba, na splošno vokalno-instrumentalna dela, vedno znova pa se vračam k Bachovim motetom, saj me pri vsaki izvedbi nagovarjajo drugače ter s tem vedno znova prinašajo neko svežino in nepoznan teren. Seveda pa je bilo in vedno bo največji izziv delo z ljudmi.

Na čelu Zbora norveških solistov ste že več kot 25 let. Kaj vas motivira, poleg očitne kakovosti, da ostajate dirigentka istega sestava tako dolgo?

Dobro vprašanje. Veliko glasbe zame ostaja še neraziskane, vsekakor bi se ji želela posvetiti s to čudovito skupino ljudi, ki so obenem moja največja motivacija. Pogodbo imam do leta 2019, kaj bo sledilo, še ne vem. Nisem še odločena, kako in ali sploh želim nadaljevati, čas bo pokazal svoje. A tudi pevci me morajo ponovno izvoliti, saj navsezadnje zbor pripada njim, in ne meni. Če pričakujem, da bodo člani zbora podpisovali kratkoročne pogodbe, je edino prav in pošteno, da enako velja zame.

Iz svoje osebne izkušnje lahko povem, da je vaša komunikacija z zborom zelo pristna, naravna. S svojim dirigiranjem odsevate zelo sproščeno energijo in zdi se, da se ob tem izredno zabavate. Gre za premišljen pristop ali je to le posredovanje lastne pristne energije glasbenikom, ki stojijo vam nasproti?

O tem ne razmišljam, poskušam le voditi ansambel po svojih najboljših močeh. Vedno si želim korak dlje od prejšnje izvedbe, zato sem zelo hvaležna za takšno možnost in priložnost, da lahko z enakomislečimi ljudmi potujem v isto smer, na osnovi enake ideje. Ta tok energije in povezave me navdihuje, a ko je le-ta prekinjen in se začne na površje povzpenjati velik ego, izgubim voljo in energijo. Na žalost človek z leti v profesionalnem sestavu velikokrat izgubi začetni zagon, motivacijo in željo po muziciranju, temu ponavadi kaj hitro sledi upad kakovosti. K temu veliko prispeva tudi sistem doživljenjskega gnezdenja na določenem stolčku, saj glasba kaj kmalu postane le rutina, danes žal tudi eksistencialna nuja. Pristop »odpojmo in pojmo domov« me izjemno žalosti in takrat ne dam od sebe vsega, kar zmorem in znam. A problem ne izvira le pri glasbenikih, temveč tudi delodajalcih oziroma organizatorjih, ki nalagajo posameznikom ogromno dela, koncerti se kopičijo kot po tekočem traku zaradi zaslužka, sami instrumentalisti ali pevci pa na tej poti izgubljajo voljo in primarni užitek, saj lepota glasbe prehitro spolzi mimo njihovih čutov.

Če uspem skupino ljudi spomniti, zakaj so sploh vstopili v glasbeni svet, imamo še vedno možnost dvigniti kakovost morebitnega zaspalega ansambla. Ravno temu se želimo z dvoletno pogodbo pri Zboru norveških solistov izogniti. Ohranjanje kakovostne ravni pomeni redno vzdrževanje in vnašanje svežine v zasedbo. Če se izkaže, da s posamezniki ne najdemo skupnega jezika oziroma da ne zadostujejo kriterijem, njihove dveletne pogodbe ne podaljšamo in se preprosto poslovimo. S tega stališča je profesionalni glasbeni svet izjemno težak.

Foto: Darja Štravs Tisu

Foto: Darja Štravs Tisu

 

Navdušuje me dejstvo, da je v tem profesionalnem sestavu vsakdo lahko solist, a ko le-ti stopijo skupaj v zborovsko formo, zvenijo popolnoma ubrano.

Včasih je res tako (smeh). Člani so solisti v svojem vsakdanjem profesionalnem življenju, a to še ne pomeni, da bodo solistične primadone v našem sestavu. Nikakor ne želim, da bi brezkompromisno prilagajali in oklestili svoje glasovne zmožnosti, zato na avdicijah sprejemamo le glasove, ki jih v tistem trenutku potrebujemo. Zdravo ravnotežje med individuumom in skupinskim duhom je izjemno pomembno. Takšno usklajevanje terja vsakodnevno nego, saj gre za svežo materijo. Znotraj same skupine včasih eskalirajo tako vzponi kot padci, navsezadnje gre za celico živih ljudi in ne mrtvecev (smeh), a pevci se vseeno medsebojno cenijo in zaupajo, saj so vsi izjemni glasbeniki.

Zavedamo se našega primarnega cilja, in sicer kakovostne izvedbe, zato imam s svojimi pevci oseben in odkrit odnos. Vsakega povabim na pogovor, kjer lahko izrazi svoje mnenje, želje in predloge. Gre za izobražene in izkušene glasbenike, ki se popolnoma zavedajo, ali je naše delovanje pravilno usmerjeno ali ne, zato se mi zdi nesmiselno, da jim ne bi prisluhnila. Namen pogovora je seveda obojestranski, kar pomeni da lahko tudi sama izpostavim njihove šibkosti in jih pomagam premostiti. Ni ne časa ne prostora za ovinkarjenje. Morajo se zavedati, da če opravijo avdicijo za norveške soliste, da je to že samo po sebi potrdilo njihove kakovosti, a vedno obstaja prostor za napredek.

 

Koliko sezon vnaprej razmišljate o programu?

O programu razmišljam ves čas, predvsem tistega, ki me osebno nagovarja in zanima. Ideje so vedno nekje v glavi, pa tudi vsepovsod naokoli (smeh) – nekaj na mapah, notah, pa na koščkih papirja … Najtežji del je narediti dober programski koncept za koncert, ki se bo zgodil šele čez dve, tri leta. Sama sestava terja res veliko dela, premisleka in ponavadi vzame največ energije, a je le-ta ključnega pomena tako za moj uspeh kot uspeh zbora.

Z Zborom Slovenske filharmonije boste predstavili večinoma program švedskih in norveških skladateljev. Kako se v ta koncept prilega Schönbergov Friede auf Erden (Mir na zemlji)?

Popolno se prilega (smeh). Motet Mir na zemlji je prav gotovo ena izmed najbolje napisanih kompozicij z začetka 20. stoletja, če ne celo vokalne literature na splošno. S tega vidka ne potrebuje posebne razlage, zakaj ga umestiti v program, poleg tega pa Zboru Slovenske filharmonije idealno ustreza. Zdi se mi, da skladba švedskega skladatelja Lidholma … pod zvezdámi (… a riveder le stelle) in Schönbergov Mir na zemlji čudovito uokvirjata prvi del koncerta, znotraj tega okvirja pa se primerno vključita tudi Jansonova in Peterson-Bergerjeva skladba. Slednja s svojim romantičnim viškom idealno napeljuje in pripravi teren obdobju konca romantike, torej Schönbergu, ki pa s svojim vrhuncem zaobjame in pojasnjuje smisel predhodnih skladb. Verjetno bi bilo historično sosledje pričakovano in bolj organsko, a kronološka razvrstitev zame ni potrebna.

Grete Pedersen na vaji z Zborom Slovenske filharmonije Foto: Darja Štravs Tisu

Grete Pedersen na vaji z Zborom Slovenske filharmonije
Foto: Darja Štravs Tisu

 

Sledile bodo norveške ljudske pesmi, ki ste jih priredili za zborovsko zasedbo. Glasba, ki prvotno izhaja iz več stoletij starega ruralnega okolja, je danes na Norveškem zelo priljubljena. Norveška akademija za glasbo ima poseben oddelek za skandinavsko tradicionalno glasbo, s posebnim poudarkom na norveškem ljudskem izročilu. Nam lahko predstavite njegove značilnosti?

Melodije so zelo preproste, poslušljive, prijetne in zato so tudi najhitrejša povezava do poslušalstva, saj negujejo človeške čute na zelo primaren in senzibilen način. Tipična je uporaba molovskega načina in s tem melanholičnega karakterja, ornamentov, tonalnosti, improvizacije, ritmični vzorci v religioznih skladbah pa so zelo svobodni. Neka teorija pravi, da so ornamenti povezani s krajem nastanka posamezne melodije. Na severu, kjer imamo precej gorat svet, so melodije zelo ostro ornamentirane, medtem ko je v osrednji Norveški okraševanje manj izrazito. Treba je le pogledati naravo in v njej boste našli vzporednico glasbenega ornamentiranja.

Pri priredbah moramo paziti, da harmonsko pretirano ne posegamo v atmosfero in melodijo, saj mora ta vedno ostati v središču dogajanja. Sledim zelo jasni dogmi: za tovrsten program vedno povabim k sodelovanju prave ljudske pevce, ki zbor učijo avtohtonega izvajanja ljudskih melodij in ornamentiranja.

Veliko ljudskega melosa in norveške pripovednosti odkriva tudi Griegova glasba, predvsem njegova pianistična dela. V svojih harmonijah podaja zasanjano in skrivnostno noto naše pokrajine.


 

Improvizacija ima kar precejšnjo vlogo, kajne? Spominjam se, ko ste leta 2011 s Svetovnim zborom mladih na podelitvi Nobelovih nagrad za mir izvajali tipično norveško uspavanko in vanjo vpletli srbsko ljudsko melodijo. Lahko na nedeljskem koncertu pričakujemo kaj podobnega?

Še raziskujem teren slovenske ljudske glasbe, mogoče bo kaj nastalo iz tega, mogoče ne. Pustite se presenetiti (smeh). Imate mogoče kakšno idejo, ki bi jo lahko uporabila (smeh)?

Kaj vidite kot svojo zapuščino, poleg pionirstva lastnega nacionalnega izročila?

Predvsem upam, da bodo moje izkušnje, ki kakorkoli nadgrajujejo določene izvedbe, prinašale poslušalcu veselje in nenazadnje uteho, ki jo mnogi iščejo znotraj glasbe. In če lahko nekomu nudim uteho znotraj neke svoje izvedbe in s tem obogatim njegov vsakdan, je esenca mojega delovanja dosegla namen.

Foto: Darja Štravs Tisu

Foto: Darja Štravs Tisu