V dneh, ko je lestvica naših prioritet postavljena na preizkušnjo in smo v veliki meri omejeni na bivanje, delovanje v svojih domovih, brez fizičnega druženja, smo bržkone vsi nenadoma začutili večjo potrebo po srečanjih, skupnosti, četudi le virtualni. Onemogočeni so vsi glasbeni, med njimi tudi zborovski dogodki v živo, za nekaj časa mora na nove priložnosti in varnejše trenutke počakati enkratna energija, ki nastaja v vzajemni komunikaciji med izvajalci in poslušalci. A naša sodelovanja lahko morda še intenzivneje zaživijo v naših mislih, razmišljanjih, ustvarjalnosti in domišljiji. V tem obdobju bomo zato nanizali in prepletli pogovore z dirigenti in zbori z vsega sveta, ki so v preteklih mesecih bogatili naše zborovsko dogajanje in vznemirjali naše odre. Povežimo se z njimi nekoliko drugače, vzemimo si čas in poglejmo v delavnice ustvarjanja nekaterih med njimi.
Dirigent Harald Jers je dirigent in profesor na Akademiji za glasbo v Mannheimu. Diplomiral je iz zborovskega in orkestrskega dirigiranja, solopetja, cerkene glasbe in fizike ter se strokovno izpopolnjeval na mednarodnih mojstrskih tečajih pri slovitih dirigentih, kot so Frieder Bernius, Eric Ericson in Helmuth Rilling. Poučuje zborovsko in orkestrsko dirigiranje, posebno pozornost pa posveča zborovski akustiki. Poleg tega redno sodeluje s številnimi skladatelji in je član žirij mednarodnih zborovskih tekmovanj. S svojim znanstvenim pristopom in izkušnjami v sodobni glasbi ustvarja kakovosten in edinstven zvok svojih ansamblov. Tako je lani na Mednarodnem zborovskem tekmovanju Gallus – Maribor nastopil s Komornim zborom Akademije za glasbo v Mannheimu in z njim osvojil tretje mesto, ki si ga je delil z našim Akademskim pevskim zborom Maribor. Z dirigentom smo se že pred časom pogovarjali o načinu dela in delovanja zbora njihove univerze, o njihovih projektih, ki se navezujejo na perečo problematiko podnebnih sprememb, vključujejo pametne telefone v koncertne večere in še na drugačne načine vzbujajo zanimanje. Beseda je tekla tudi o posebnostih njihovega sestava, vključenosti in vlogi zbora na univerzi, izzivih mariborskega tekmovanja in še marsičem.
Foto: Janez Eržen
Ali nam lahko predstavite svoje delo na akademiji, kakšna je vaša vloga? Na odru mariborske Unionske dvorane smo vas spoznali kot dirigenta Komornega zbora Akademije za glasbo v Mannheimu, s katerim ste zasedli odlično tretje mesto. Kaj je posebnost tega sestava, kako deluje vaš zbor?
Na akademiji sem začel delati pred šestimi leti in nadaljeval kot zborovodja po vnaprej zastavljenih načelih. Zadolžen sem za zborovski oddelek, tako da večinoma delam z zbori, včasih tudi z orkestri. Na akademiji sem zadolžen za celoten zborovski oddelek. Zbor, s katerim sem nastopil v Mariboru, je komorni zbor naše glasbene akademije, ta pa je hkrati tudi del velikega zbora, v katerem nastopi vsak študent med študijskim letom. Veliki zbor sestavlja več kot 60 študentov in študentk iz različnih oddelkov. Z zborom imamo vaje enkrat na teden po dve uri v času zimskega in spomladanskega semestra; večinoma ga sestavljajo redni študentje, nekaj pa je tudi zunanjih pevcev iz bližnje okolice. Zbor je razmeroma mlad, s povprečno starostjo od 20 do 21 let. Dinamika je precej razgibana, saj se študentje pridružijo ob začetku semestra in zbor zapustijo, ko zaključijo s študijem; tako je »usoda« zbora, da nikoli ne vemo, kdo bo v njem prisoten naslednji semester. Repertoar je precej širok: gregorijanske pesmi, baročna, romantična, sodobna glasba, s poudarkom na slednjih dveh. Pri vodenju zbora poskušam biti metodološko čim učinkovitejši. Združujem znanje študija fizike in akustike pa tudi samo prostorsko postavitev posameznikov na odru in na vajah. Tako zbor kar se da hitro doseže zvok, ki si ga je skladatelj skladbe zamislil.
Katere dogodke v zadnjih šestih letih, odkar zbor vodite, bi izpostavili?
Vsako leto poskušamo pripraviti koncert v sosednjem mestu ali državi, iti na kratko turnejo. Tako smo bili pred časom povabljeni v Cambridge in Derry na Irskem. Načrtovali smo tudi turneje na Filipine, na Madžarsko in v Iran. Rekel bi torej, da je sprememba ta, da skušamo več potovati. A zbor je del akademije, in ker od nje ni lahko pridobiti finančnih sredstev, se financiramo predvsem s tem, da nastopamo na koncertih.
Kako pomembno vlogo pa ima akademija pri vašem delu, kaj vam omogoča? Je dandanes lažje dobiti podporo in možnost za nastopanje v tujini?
Zborovsko delovanje je postalo bolj globalno, zato je priložnosti zagotovo več. Vendar pa je financiranje še vedno problem. Ta zbor je biser akademije, ker je zelo uspešen. Zato je akademija nanj zelo ponosna, čeprav gre pravzaprav za amaterski zbor – nekateri pevci in pevke si seveda želijo postati profesionalci, vendar to zaenkrat še niso. Pri orkestru so posamezniki veliko bolj usmerjeni, odločeni, da postanejo profesionalni glasbeniki, pri zboru in komornem zboru pa veliko posameznikov ne razmišlja, da bodo postali profesionalni pevci, saj prihajajo z različnih oddelkov. Večina študentov si lahko, zaradi bolonjskega sistema, izbere tudi »drugi predmet« – glasbo, matematiko, fiziko, psihologijo, angleščino, italijanščino. To je dobro tako za zbor kot za posameznike, saj omogoča širši njihov in naš pogled na svet.
Foto: Janez Eržen
Foto: Janez Eržen
Najbrž so posamezniki v zboru tako morda še bolj zavzeti in resni. V zboru so zaradi lastnega interesa, ker si tega zares želijo …
Tako je. Za petje pri zboru sicer pridobijo kreditne točke, če jih potrebujejo, vendar jih večina študentov ne potrebuje. V primerjavi z mojim študijskim obdobjem, ko sem si lahko izbiral predmete, ki so me zanimali, je njihovo bolj zapleteno. Zaradi zbiranja kreditnih točk nimajo dovolj časa za poljubne, izbirne aktivnosti. Zato so tisti, ki se odločijo za zbor, temu zares predani in večini se ti dve uri na teden ter vse turneje zdijo vredne vloženega časa.
Pripravljate med semestrom več projektov ali ohranjate en program?
Pogosto ohranjamo stari repertoar iz semestra v semester. Tako se morajo novi pevci hitro naučiti starega repertoarja, vendar je to lažje, ker ga stari zbor že dobro pozna. Del starega repertoarja se torej prenese med semestri, občasno pa dodamo kaj novega. Na ta način se je kakovost zbora izboljšala v primerjavi z načinom dela pred šestimi leti, ko sem zbor prevzel in ga vodil še po prejšnji metodi; takrat smo začeli na novo z novim semestrom in delo predstavili šele ob zaključku semestra. Zdaj pa se lahko koncertov udeležimo že v prvih tednih semestra, ker je pevcem vsaj del repertoarja poznan. Tisti, ki se zboru pridružijo, morajo ujeti njegov visok nivo in se hitro učiti. A ker so pevci in pevke mladi in vajeni učenja, je to izvedljivo.
Kako pa gledate na turneje in gostovanja z zborom? Zakaj je za vaš zbor pomembno, da se udeležuje tekmovanj in nastopov v tujini?
Sodelovanje na tekmovanjih ima dve plati. Ena plat je učenje tega, kako je sploh mogoče tekmovati s petjem in ustvarjanjem glasbe. Pomembno se mi zdi, da se glasbeniki oziroma študentje, ki si to želijo postati, vprašajo, ali se jim zdi vredno tekmovati. S tekmovanji se naučijo tega, kako primerjati različne načine ustvarjanja glasbe. Po drugi strani pa je namen tekmovanj seveda tudi ta, da zbor spozna druge zbore, njihovo kulturo in ljudske pesmi, integrirane v kompozicije, kot je bilo to mogoče na primer pri izvedbi obvezne slovenske skladbe Zarja. V Nemčiji največ pozornosti namenjamo izvajanju in interpretiranju glasbe 19. stoletja in veliko manj sodobnim skladateljem. Zato je pozitiven učinek tekmovanj tudi odprtost do drugih držav in kultur ter povezovanje med posamezniki. Najpomembnejše je vsekakor skupno pivo po nastopu (smeh), izmenjevanje idej ter ustvarjanje prijateljskih vezi. Kadar morajo vsi zbori pripraviti isto obvezno skladbo, je zanimivo opazovati, kako vsak izdela svojo različico. Vsaka izvedba zveni popolnoma drugače, to je zanimiva in dragocena izkušnja za študente, saj vidijo, da obstaja več načinov izvajanja iste glasbe. Zbor se lahko tako veliko nauči in napreduje že samo s poslušanjem drugih. Spomnim se, kako je mene in enega od zborov, ki sem ga vodil – v 90. in na prelomu tisočletja smo veliko hodili po tekmovanjih –, povsem spremenila že izkušnja poslušanja. Priložnost smo imeli slišati južnoafriški zbor, ki je izvajal »rain song«. Popoln občutek džungle. Čudovito je bilo slišati, da je nekaj takega možno ustvariti z glasovi. In bila je čudovita izkušnja za študente, da so videli in doživeli nekaj takšnega.
… in morda nekoliko spremenili svoj evropocentrični pogled?
Tako, ja.
Foto: Janez Eržen
Kaj so še druge kvalitete vašega sestava?
Ena glavnih lastnosti je ta, da je zbor zelo prilagodljiv pri menjavi zvoka. Kakovostno lahko izvajajo tako dela iz obdobja renesanse in baroka kot romantična in sodobna dela. Druga lastnost je dobra mešanica samozavesti med pevci – nekateri posamezniki so tako dobri solisti in hkrati odprti do ansambelskega zborovskega petja. Čeprav sta si solistično in zborovsko petje nekoliko protislovna, uspemo v komornem zboru to dvoje dobro združiti in uravnotežiti. Sam sem 30 let poučeval solopetje, zato poznam glavne razlike med solističnim in zborovskim petjem. Skušam jih torej čim uspešneje združevati pri delu z zborom tako, da se pri tem vsi dobro počutijo.
Naša programska lastnost pa je ta, da poskušamo skupaj izbrati temo koncerta in repertoar usmeriti nanjo. V prihodnje si želimo pripraviti program, ki bo naslavljal problematiko podnebnih in globalnih sprememb ter naš odnos do narave. Trenutno je to pereča tematika, tudi v Nemčiji. Poskušali se bomo vključiti v diskusijo in polemiko predstaviti na koncertih. Mogoče s tem pomagamo rešiti nekaj problemov – dvig temperatur in naravnih katastrof.
Nam lahko poveste kaj več o tem projektu?
Z enim od zborov smo že izvedli nekaj naročenih skladb. Trenutno nameravamo izbrati nekaj že napisanih kompozicij, ki se navezujejo na naravo, in jih vključiti v repertoar na tekmovanjih. Sodelujemo predvsem s skladatelji na akademiji. Poleg tega smo v preteklosti že uporabili mobilno aplikacijo za pametne telefone, ki je ob skeniranju QR oz. črtne kode prikazala programski list. S tem smo preprečili posek nekaj dreves in zmanjšali količino papirja za programske liste. Mobilni telefoni so med koncertom sicer moteč dejavnik, a v tem primeru so uporabni in dovoljeni. Želimo si izvesti projekt, v katerega bomo vključili občinstvo oziroma njihove mobilne naprave kot del kompozicije. Poslušalcem bo dovoljeno, da med skladbo predvajajo zvočni posnetek, ki je trenutno na njihovi napravi, in zbor se bo nato nanje odzval. To bo prineslo nove strukture zbora med nastopanjem.
Kaj pa skladbe, ki naslavljajo podnebne spremembe? O tem ste prej na kratko že spregovorili.
Prvi že napisan sklop obravnava vrsto metuljev, ki se imenujejo Mariposa Monarca (metulji monarhov). Ti metulji letno migrirajo iz Mehike in se po treh, štirih generacijah zopet vrnejo. Začetna populacija, ki odleti iz Mehike, ne ve, da se bodo vrnili – šele kasnejše generacije se tega zavedajo. Zdi se, kot da so ti metulji gensko bolj zazrti v prihodnost kot mi. Od živali se lahko naučimo marsičesa, tudi kako razmišljati o prihodnosti. Idejo bomo skušali razvijati in predstaviti skozi različne kompozicije. To je začetna zamisel, nismo pa še zbrali vseh skladb. Nameravamo začeti s projektom, imenovanim Narava, v okviru katerega bomo vsako leto pripravili novo kompozicijo. Nato lahko po več letih vsa dela združimo v skupen koncert.
Mariposa Monarca (metulji monarhov)
Skladbe, ki nam bodo pokazale, da se lahko učimo od živali?
Ja – od živali, narave. Projekt bo pokazal, kaj ji ljudje povzročamo, kakšne dokaze imamo za to. Gre šele za začetek projekta, ki še ni čisto izdelan. Vsekakor pa ne bomo gledali samo v preteklost – poskusili bomo videti tudi v prihodnost. Pravzaprav razmišljamo o kompoziciji, ki bo postavljena dva tisoč let v prihodnost – v čas, ko na Zemlji ljudje ne bodo več obstajali (na žalost). Verjetno bodo tukaj takrat bivala sintetična bitja, ki bodo lahko videla dva tisoč let nazaj. Videla bodo, kaj smo na Zemlji počeli ljudje leta 2019 ali 2020. S tem delom želimo šokirati in nekoliko izzvati poslušalce, da se bodo začeli zavedati, da če nadaljujemo s svojim načinom življenja, kot je današnji, kmalu preprosto ne bomo več obstajali. Takšne provokacije imamo v mislih za prihodnje projekte. S tem projektom bi si želeli iti tudi na turnejo po svetu – mislimo, da je vsekakor nekaj, kar bi moralo zanimati ves svet. Pripraviti si želimo tudi izobraževalni material, izdati skladbe – da bi jih lahko potem izvajali tudi drugi zbori in širili naše sporočilo. Radi bi vplivali tako na politike kot na družbo, jih spodbudili, da premislijo o svojih dejanjih. To so teme, ki zadevajo vse nas. Če bomo ignorirali podnebne spremembe, preprosto ne bomo mogli več živeti, obstajati. S temi idejami želimo nadaljevati in spodbuditi ljudi, da se še naprej aktivno borijo proti proti podnebnim spremembam.
Vrniva se nazaj k tekmovanju v Mariboru. Nam lahko na kratko predstavite program, ki ste ga pripravili za to priložnost?
Obvezni program je najprej zahteval izbor Gallusovega dela. Odločil sem se za eno izmed njegovih še neizdanih skladb. Razmišljal sem, kako skladatelja predstaviti s tako velikim zborom, kot je naš – sestavlja ga 41 pevcev in pevk. V renesansi so Gallusa izvajali samo solisti, skladb za tako velike sestave ni bilo. Zato sem skušal najti primerno še ne objavljeno delo in našel skladbo Vox clamantis in desetro. Ker vem, da je zaradi tekmovanja v Mariboru objavljenih vedno več Gallusovih del, sem se trudil poiskati takšno, ki bo lahko objavljeno. Za obvezni del tekmovanja smo morali pripraviti tudi delo romantičnega skladatelja in teh imamo v Nemčiji veliko. Odločil sem se za manj znanega skladatelja Alberta Beckerja, ki je deloval v Berlinu. Gre za precej zahtevno skladbo, ki je bila nedavno tudi del obveznega programa na enem izmed nemških zborovskih tekmovanj. A zboru je bila skladba všeč, tako da smo jo lahko dobro pripravili. Na koncu smo izvedli še obvezno skladbo Zarja Damijana Močnika, ki je prav tako poseben zalogaj – za vsak zbor, tudi slovenski, saj vključuje narečja, ki jih večina Slovencev ne govori.
Prosti program in program za finale smo skušali zastaviti čim širše. Pripravili smo še eno renesančno delo nepoznanega italijanskega renesančnega skladatelja Cristofana Malvezzija ter dve romantični skladbi, poudarek pa je bil na sodobni glasbi, ki se ji z zborom tudi največ posvečamo. Pri tem sem skušal poiskati skladbe, ki niso poznane samo nemškim zborom, želel sem si bolj mednarodno obarvan program. Tako smo izbrali delo sodobnega estonskega skladatelja Velja Tormisa, dve skladbi iz njegovega cikla Jesenske krajine, pa skladbo švedskega skladatelja Hansa-Ola Ericssona Under Linden, kar je pravzaprav staro nemško besedilo, prevedeno v švedščino. Zanimivo je, kako solist začne skladbo z zelo nežno melodijo v 6/8-taktovskem načinu, zbor pa jo prevzame v 5/8-načinu. Nato gre skladba skozi osem različnih tonalitet hkrati. Sledi del, kjer je vključenega veliko govorjenega besedila, zbor mora določene harmonije zažvižgati … Skladba je velik izziv za pevce in pevke, a jo imajo zelo radi. Vključili smo tudi delo finskega skladatelja Perttuja Haapanena z naslovom Readymade Alice, ki se sicer opira na zgodbo Alice iz čudežne dežele, a ima novo, res nenavadno, kibernetsko besedilo. Še ena zelo zahtevna skladba, ki jo zbor rad izvaja. To so mladi ljudje in so jim takšne stvari blizu, radi so drugačni.
Foto: Janez Eržen
Foto: Janez Eržen
Priprava obveznega programa je vedno svojevrsten izziv. Kako najti svojo lastno, svežo interpretacijo skladbe, ki jo bo hkrati izvedlo veliko drugih sestavov? Kako zahtevno se je bilo s tega vidika lotiti priprave slovenske obvezne skladbe Zarja Damijana Močnika?
Same note so sicer v osnovi precej preproste. Skladba je sestavljena iz osmih odsekov, v katerih se pojavi več melodij – tri ali štiri ljudske pesmi iz Slovenije. Velik problem je bila seveda izgovorjava. A na srečo so organizatorji tekmovanja vsem zborom poslali posnetek izgovora v slovenščini, tako da smo lahko dobili boljšo zvočno predstavo besedila. Z zborom smo imeli veliko srečo, da smo bili predtem povabljeni na zborovsko-dirigentski seminar, kjer je imel predstavitev tudi Damijan Močnik. Povedal nam je, kako si je kakšno stvar v skladbi zamislil, kako naj bi kaj zvenelo. Dal nam je tudi nasvet, kako odpeti poseben del, ki vključuje narečje iz okolice Maribora. Dobili smo torej res veliko informacij iz prve roke, kar je bila velika prednost in privilegij za nas. S skladateljem sva se spoznala sicer že nekaj let predtem, a vsekakor je bila to pomembna izkušnja – da je imel tudi zbor neposredno komunikacijo z njim.
Omenili ste že, da redno sodelujete z mladimi skladatelji na vaši univerzi. Zakaj se vam zdi to pomembno?
Po eni strani zato, da jih promoviramo – eden od njih je na primer pel pri našem komornem zboru in hkrati komponiral. To je bilo dobro zanj in hkrati zame, saj sem lahko neposredno komuniciral z njim, povedal, kaj si želim, ga prosil, da napiše skladbo, povezano s tematiko, ki sem jo potreboval za pripravo programa. In po drugi strani se mi zdi zelo pomembno promovirati nemško sodobno zborovsko glasbo. Zdi se mi, da ta ni tako dobro zastopana in predstavljana kot v drugih državah, kar je škoda. Večina drugih evropskih držav ima tudi danes bolj barvito zborovsko tradicijo. Zato skušam sam čim več sodelovati z mladimi domačimi skladatelji.
Kakšna vizija žene vaš zbor? Kaj menite, da lahko s svojih delom ustvarite, naredite, spremenite?
To je težko vprašanje. Po eni strani je zbor del izobraževalnega sistema na univerzi, torej gre za željo po čim boljši izobrazbi študentk in študentov. Veliko delamo na intonaciji in zvoku – mislim, da sta to dve izmed najpomembnejših stvari v glasbi in skozi petje v zboru se lahko veliko naučiš o njiju. Tudi kontakt med zborom in občinstvom je veliko bolj neposreden. Pri orkestru je med nastopajočimi in občinstvom vedno še njihov inštrument, pri zboru pa petje in govorjenje neposredno naslavljata poslušalce. Je pravzaprav oblika dialoga. Sam med koncertom nimam priložnosti videti ljudi, ki sedijo v dvorani, a če vse poteka, kot je treba, potem je komunikacija vzpostavljena med nami vsemi. Zbor naveže stik z občinstvom, občinstvo mu komunikacijo vrača, in ko se ta komunikacija med njimi vzpostavi, jo čutim tudi sam. To je efekt, ki mi je zelo blizu, tako se zares čutim povezanega z vsemi in to se mi zdi ključno. Na koncu smo zgolj skupina ljudi, ki komunicira med seboj. To sporočilo – ta potreba po povezovanju in vzpostavljanju komunikacije – je nekaj, kar želimo doseči na vsakem koncertu. In pa zavedanje o tem, da so tudi ljudje, ki so že umrli, del nas, naše družbe – to tradicijo želimo prenašati naprej. Velika prednost za nas je še, da lahko delujemo z različnimi ansambli znotraj univerze, pripravljamo skupne projekte. Če izpostavim naš zelo dober tolkalni ansambel – z njim v prihodnje načrtujemo več projektov. Prav tako imamo možnost sodelovati s simfoničnim in pihalnim orkestrom, pripraviti program, ki je sicer redko izvajan. To je velika prednost.
Za konec me zanima še vaše mnenje: Ali je glasba lahko družbeno angažirana?
Glasba se lahko dotakne ljudi veliko globlje kot pa politiki s svojimi govori na primer. Zato imamo velik privilegij, da lahko to počnemo, in hkrati nosimo veliko odgovornost. Ljudi lahko spodbudimo k razmišljanju o stvareh, za katere si običajno ne vzamejo časa ali pa jih ne želijo ozavestiti. Že zgodovina glasbe nas uči, da je imela ta velik vpliv na ljudi in na potek nekaterih ključnih dogodkov. Dandanes je glasba vsepovsod – v nakupovalnih središčih, hotelskih sobah … preveč smo zasičeni z njo. A ravno zaradi tega moramo ljudem pokazati, da je glasba več kot le zabava.
