Literature o dirigiranju je v slovenskem prostoru sicer nekaj na voljo, a njeno število avtorjev ni ravno obsežno, med posameznimi izdajami teh del pa je navadno moralo preteči precej let. Priročniki za dirigiranje so zato posebno dragoceni, vsakršno novo delo je dobrodošlo, saj pomembno dopolnjuje tovrstno literaturo pri nas. V preteklosti so se s področjem zborovskega dirigiranja sistematično ukvarjala vidna imena slovenske glasbe, avtorji so poskrbeli, da imamo tovrstno strokovno literaturo tudi v slovenskem jeziku.
Prvi, ki se je posvetil pisanju priročnika za dirigiranje, je bil France Marolt. Pripravil je delo z naslovom Skripta prvega pevovodskega tečaja, izšlo pa je tik po 2. svetovni vojni, natančneje leta 1946. Adolf Gröbming je avtor priročnika Zborovodja, ki je zasnovan v treh delih in je kot celota izšel pri Državni založbi Slovenije leta 1950. Čez dobri dve desetletji, leta 1971, je Radovan Gobec napisal priročnik Dirigiranje, izdala pa ga je Zveza kulturnih prosvetnih organizacij Slovenije. Slovenski prostor je moral nato čakati kar 45 let, da je pred nami posodobljena strokovna literatura avtorja dr. Boruta Smrekarja Osnove dirigentske tehnike (JSKD, 2015). V preteklosti so slovenski dirigenti in profesorji sicer posegali po slovenski literaturi, a so se večkrat morali zatekati tudi k tujejezičnim delom in čakati na avtorja, ki bo posodobil literaturo na tem področju.
Novi priročnik, ki se posveča osnovam tehnike dirigiranja, je avtor zasnoval celostno in sistematično. Ne gre za suhoparno branje, ampak za poglobljen prikaz prvin dirigentske tehnike. Avtor je ves čas izhajal iz lastnih izkušenj, ki si jih pridobiva kot aktivni dirigent in predavatelj na dirigentskih tečajih. Vsako poglavje je razdeljeno na podpoglavja, besedilo pa dopolnjuje slikovno gradivo, kar bralcu olajša razumevanje napisanega.
Avtor je v priročniku izpostavil nemško šolo dirigiranja, vendar se zaveda in dopušča možnost dirigentske tehnike tudi preostalih šol. Dotaknil se je tudi različnih ravni ansamblov, razlike med amaterskimi, ki potrebujejo poudarek na osnovnih prvinah izvedbe, in profesionalnimi sestavi, ki potrebujejo več posvečanja interpretaciji. Priročnik je zasnovan tako, da se v enakovrednem deležu posveča orkestrskemu in zborovskemu dirigiranju, s čimer presega do zdaj uveljavljeno mnenje o nepovezanosti obeh področij, saj je bilo treba zaradi glasbenih zgledov učbenike deliti na zborovsko in orkestrsko dirigiranje. Z avtorjem se lahko strinjamo, da so osnovne prvine dirigentske tehnike enake na obeh področjih, saj jih je prepričljivo podkrepil z glasbenimi zgledi slovenske in svetovne instrumentalne in zborovske glasbene literature. Pri poglavju o funkciji leve in desne roke lahko v delu zasledimo stališče, da taktiranje z obema rokama ni potrebno, kar je sicer redko, a vendar nekoliko vprašljivo. Nekateri dirigenti zagovarjajo stališče, da mora biti dirigiranje nekje tudi zrcalno, kar pa ne nasprotuje njegovemu utemeljenemu mnenju, da je treba doseči čim večjo medsebojno neodvisnost rok.
Ne smemo in ne moremo pričakovati, da se je mogoče prvin dirigiranja naučiti le iz učbenikov in priročnikov. Za uspešno usvajanje temeljev tehnike dirigiranja so nujni individualno delo pod strokovnim vodstvom in izkušnje, ki jih je mogoče pridobiti le v praksi. Javni sklad za kulturne dejavnosti Republike Slovenije že nekaj let skrbno organizira Zborovsko šolo za zborovodje in dirigente pihalnih orkestrov, na Akademiji za glasbo v Ljubljani je mogoč študij orkestrskega in zborovskega dirigiranja, v Evropi in po svetu imamo številne dirigentske tečaje in poletne šole.
Možnosti je torej veliko in vsakdo, ki se ljubiteljsko ali profesionalno ukvarja z vodenjem nekega sestava, bi moral ob vseh možnostih ves čas skrbeti za izpopolnjevanje in nadgradnjo svojega védenja. Upam, da se bo v prihodnje na slovenskih tleh kdo lotil tudi posebne teoretične discipline – metodike dirigiranja, ki se ukvarja z različnimi principi vodenja vaj, pri čemer se v tesni integraciji prepletajo področja pedagogike, didaktike, psihologije in drugih ved.
Vsekakor je dr. Borut Smrekar opravil pomembno delo in upam, da s tem spodbudil nastajanje nove strokovne literature, ki bo obravnavala številna področja, pomembna za široko in kakovostno dirigentovo osebnost in njegovo dirigiranje. Ta priročnik bo gotovo v veliko pomoč vsem, ki se ukvarjajo z dirigiranjem, in pedagogom, ki vzgajajo nove generacije dirigentov.
O avtorju
Dr. Borut Smrekar je po študiju klavirja pri prof. Dubravki Tomšič Srebotnjak in dirigiranja pri prof. Antonu Nanutu nadaljeval študij dirigiranja na Dunaju. Dirigiral je zborom in orkestrom doma in v tujini ter pripravil vrsto opernih predstav. Več let je poučeval osnove dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. V letih 1998–2005 je bil direktor in umetniški vodja SNG Opera in balet Ljubljana. Sodeluje kot član žirij na mednarodnih pevskih tekmovanjih, na raznih muzikoloških strokovnih simpozijih in piše glasbene kritike za časopis Delo. V Ljubljani je pri JSKD zelo uspešno vodil tečaj Osnove dirigiranja prve in druge stopnje, zaradi kakovosti in priljubljenosti pa so ga večkrat ponovili, tudi v drugih krajih po Sloveniji.
