»Brez dobre ideje ni nič«

Od ene sobe in dveh tehnikov do televizijskih studiev, 50 ur neposrednega TV-programa in več kot 30 sodelavcev ● Pogovor z Aljažem Bastičem, kreativnim producentom Europa Cantat TV

Foto: osebni arhiv

Ko se je prvič pojavila zamisel o Europa Cantat TV, so bili obrazi organizacijske ekipe utrujeni od nenehnih sprememb, različnih načrtov in idej, covid tukaj, covid tam … Zgarana ekipa si je EC TV sprva predstavljala približno tako: 1 soba + 2 tehnika + 1 kamera/mobilni telefon/neka naprava, ki snema in hkrati oddaja. Bi šlo, kajne? No, saj tudi to bi verjetno nekako delovalo, ampak zakaj ne bi k nalogi povabili izjemnega Aljaža Bastiča in mu prepustili, da nas začara? Aljaž je izjemen preplet kreativnosti in praktičnosti, velikih idej in realnih misli. Z njegovo pomočjo se je zamisel kaj hitro prelevila v čisto pravi televizijski studio z izjemno in predano ekipo študentov, prostovoljcev, YEMP-erjev in profesionalcev, ki so uresničili EC TV in neposredno prenašali več kot 50 ur televizijskega programa v šestih dneh.

Sliši se enostavno, kajne? Pa je bilo daleč od tega.

Vpogled v ozadje delovanja in organizacije Europa Cantat TV, ki se je v festivalskem tednu tako priljubila gledalcem širom po svetu, ponuja pogovor z Aljažem Bastičem, kreativnim producentom in tehničnim direktorjem EC TV, zborovodjem Mešanega pevskega zbora Prosavus in odličnim pevcem, sicer pa televizijskim režiserjem na RTV Slovenija in asistentom za TV-režijo na AGRFT, ki je zaradi klasične glasbene izobrazbe na RTV zadolžen primarno za režijo koncertov resne glasbe.

Velikokrat smo že brali o vas, saj ste pravi multipraktik. Pevec, zborovodja, režiser …, zdi se, da ste svojo ljubiteljsko strast dobro povezali s svojim profesionalnim življenjem. Je res?

Že ves čas nekako kolebam o tem, kaj si želim početi v življenju. Nekje v osnovni šoli mi je kolega dejal, da mi bo enkrat razneslo glavo. In zelo verjetno je imel prav. Čeprav sem magistrirani režiser in sem redno zaposlen na Radioteleviziji Slovenija, sem še vedno razpet med glasbo in televizijo. Z glasbo sem namreč začel, šele potem je prišla na vrsto televizija. Zato je ta povezava nastala zelo naravno. Pri mojem delu se je to lepo izrazilo, saj večinoma režiram klasične koncerte, na katere se pripravljam s partiturami. Ta ljubiteljski del kulture pa mi omogoča, da še vedno ostajam zvest sebi, da ostajam živ in delam tisto, kar me dodatno posebej veseli. Nikoli nisem načrtno razmišljal o tem, da bi to dvoje povezal – zgodilo se je. In to sem jaz. Ne morem biti na miru in v eni škatlici.

Tudi letošnjemu festivalu Europa Cantat ste se pridružili bolj po strokovni kot po ljubiteljski plati. Najprej nam zaupajte: Kakšni so bili vaši prvotni načrti za festival?

Moj prvi načrt je bil, da se potuhnem v atelje D3 h Grete Pedersen, čeprav ne spadam v kategorijo nacionalnih mladinskih zborov. Pred tremi leti sem bil v Estoniji na programu za skladatelje in dirigente, ki me je takrat malo razočaral, zato sem si rekel, da se tokrat preizkusim v aktivni pevski vlogi. In če se mi je najprej celo uspelo potihoma vpisati v želeni atelje kot posamezniku, so me kasneje obvestili, da je ta atelje izrecno samo za cele skupine – nacionalne mladinske zbore. Potem se je pa seveda vse skupaj obrnilo zaradi covida.

Sem pa že v Estoniji slutil, da bom na letošnjem festivalu sodeloval tako ali drugače in kar »vohal« sem, da ne bom samo pevec, ampak da bom zelo aktivno udeležen. Zelo sem počaščen, da se je to res zgodilo! V veselje mi je bilo delati v tako predani ekipi, v ekipi, ki se zna obrniti, ki ne gleda na ure, ki ne gleda na to, kdaj pošlješ mail …, res je bilo prijetno delovno vzdušje! Všeč mi je bilo, da sem v ekipo prišel malo kasneje, takrat, ko so bili že vsi naveličani vseh sprememb in z motivacijo v minusu. Jaz sem pa prišel z neko novo energijo, ker sem se res veselil tega novega izziva, ki ste si ga domislili.

Aljaž Bastič, zborovodja Mešanega pevskega zbora Prosavus in odličen tenorist, je televizijski režiser na RTV Slovenija in asistent za TV-režijo na AGRFT, ki je na RTV zadolžen za režijo koncertov resne glasbe. Foto: Luca Móczár
Kot pevec se je Aljaž Bastič večkrat udeležil Svetovnega zbora mladih (WYC – World Youth Choir), enega najkakovostnejših mednarodnih mladih zborovskih sestavov pod okriljem Evropske zborovske zveze. Julija 2017 je zbor, v sestavi 58 pevcev iz 33 držav in s 5 celin, sklepni koncert izvedel v Ljubljani v Slovenski filharmoniji. Tedaj sta v njem sodelovala dva slovenska pevca, Tjaša Fajdiga in Aljaž Bastič, ki je imel tudi solistično vlogo. Foto: Luca Móczár

Res je, ko se je situacija obrnila za 360 in še kakšno stopinjo več, so se obrnili tudi prvotni načrti in slika festivala se je precej spremenila. Prvič se je porodila ideja o festivalski televiziji, namen katere je bil doseči ljudi, ki na festival zaradi omejitev niso mogli priti. Kdaj in kako ste se vi pridružili ekipi?

Miha Banovec, vodja produkcijske pisarne EC, me je klical, ko sem se vračal z enega ogleda terena (za snemanje videospota Svobodno sonce). Ko sem na zaslonu zagledal njegovo ime, sem takoj vedel, da gre za festival Europa Cantat, in si mislil »Nekaj bo, nekaj se plete!«. V pogovoru mi je na hitro orisal idejo o festivalski televiziji in takoj sem bil za! V veliko veselje mi je, da so se v ekipi spomnili name. Sicer sem, ko mi je Miha razlagal vse skupaj, takoj pomislil, da vse to ne bo tako preprosto, kot se zdi, ali pa se bo najverjetneje precej razbohotilo. To je življenje vseh takšnih projektov – začneš skromno, potem pa začneš nabirati ideje in razmišljaš, kako bi, kaj bi še dodali, dajmo še to in ono … Že v začetku sem slutil, da bo vse skupaj malo bolj obsežno, kot se je zdelo.

Od takrat dalje pa smo soustvarjali. Na prvem sestanku je bilo sicer rečeno, da bomo to lahko izpeljali v eni sobi z dvema kamerama in dvema računalnikoma in to je to. Ko so člani ekipe začeli s širšim opisom potreb oziroma zamisli o snemanju skupnega petja, predavanj in skupno 9 ur (pretežno živega) programa na dan, sem moral reči »Stop!«. Na tej točki smo ogromno časa posvetili postavljanju okvirov in končni obliki celotne zamisli. Iskali smo ravnotežje med idejami programa in zmožnostmi financ ter tudi med potrebami in željami organizatorjev. Počutil sem se kot klopotača, ki hoče ujeti vse točke, ki so malo sem ter tja plesale po prostoru. V začetku si sploh nisem predstavljal, kako bo vse skupaj izgledalo: Koga vse bomo morali najeti? Kje bomo snemali? Koliko ljudi bo sodelovalo? Koga vse imamo na voljo?

Šele po tem, ko sem dojel, kako obsežen projekt in program moramo izpeljati, sem uvidel, da je bila edina možnost sodelovanje z AGRFT, ki ima vso infrastrukturo, tehnična sredstva in nenazadnje tudi usposobljen kader. Preden sem se sicer spomnil na AGRFT, sem imel skorajda nočne more z razmišljanjem o tem, kje bi najemali prostore, kako bi jih opremili, kje bomo dobili luči, kamere, računalnike, mikrofone, programsko opremo, kakšni stroški bodo z vsem tem nastali … zdelo se mi je strašno. A imel sem izjemno ekipo, Joži Vovk (vodja projekta EC TV; op. ur.) ima neuničljivo energijo, tako kot Miha Banovec, zato mi je bilo vse skupaj v prijeten izziv.

Vzpostavitev festivalske Europa Cantat TV je v veliki meri omogočila tudi prenovljena Akademija za gledališče, radio, film in televizijo s svojimi prostori, tehniko in sodelovanjem študentov. Foto: Tamara Domjanič
Gledališka dvorana AGRFT je služila kot drugi studio, namenjen vsem pevskim delom za prenos v živo – skupnemu petju in raziskovalnim (discovery) ateljejem. Foto: Tamara Domjanič
Sestankovanje in navodila celotni ekipi EC TV. Foto: Tamara Domjanič
Vsebinsko ekipo so sestavljali predvsem mednarodni sodelavci, bodisi v vlogi urednikov oziroma voditeljev bodisi tistih, ki so zbirali materiale in jih montirali ter pripravljali za predvajanje. Foto: Tamara Domjanič

Na fotografijah in videih na spletnih družbenih omrežjih smo tu in tam lahko zasledili studio in pridne sodelavce. Za tem je stala res ogromna ekipa! Jo lahko predstavite? Koga vse ste vključili v projekt?

Na eni strani smo imeli vsebinsko ekipo, ki so jo sestavljali predvsem mednarodni sodelavci: od Rossane Paliaga do Henrique Schauerte pa tudi Isabelle Metrope, ki je delala od daleč, skratka široka podporna ekipa mednarodnih sodelavcev, ki je bodisi neposredno delala v vlogi urednikov oziroma voditeljev bodisi takih, ki so samo zbirali materiale in jih montirali ter pripravljali za predvajanje.

Na drugi strani je bila tehnično-izvedbena ekipa, ki so jo sestavljali študentje AGRFT, in sicer 1., 2. in 3. letnika treh študijskih programov na dodiplomskem in podiplomskem študiju, to so: Filmska in Televizijska režija ter Snemanje in Montaža.

Med obema stranema pa smo bili jaz kot kreativni producent in tehnični direktor celotne zgodbe, tehnični vodja Gregor Bregar, producent Jan Marin, ki je hkrati prevzel tudi izdelavo grafične podobe in koordinacijo ter tehnično pripravo končne režije (računalnik, s katerega je ves program šel v svet). Sodeloval pa je tudi kolega Jaka Krivec, ki je v enem delu pomagal mentorirati študente, saj je bil ta projekt zanje delno tudi učni proces. Na evalvaciji so vsi študentje izpostavili, kako dragoceno jim je bilo to sodelovanje pri projektu, saj so bili v zadnjih dveh letih zaradi omejitev prikrajšani za precej praktičnega dela. Tudi na primer 3., zadnji letnik, je imel razmeroma malo praktičnih izkušenj s televizijo – to je velika težava! Prav zato so vsi študentje izpostavili, kako zelo cenijo to izkušnjo, da so se tudi oni še dodatno naučili in dobili svojo kilometrino (in hkrati ne zasovražili televizije). To je velik plus tega projekta. Študentom sem poslal e-vabilo k sodelovanju in prijavilo ter sodelovalo jih je 15, kar je skorajda polovica vseh.

Omeniti moram še pet prostovoljk in tri YEMP-erje. Predvsem prostovoljke so bile zlata vredne, čeprav so povečini prišle brez video izkušenj, a so se v nadaljevanju festivala veliko priučile in proti koncu že prevzele funkcije, kot so asistent režije, Zoom operater, nekateri so montirali krajše videe … Izkoristili smo čisto vsak možen atom energije!

Tehnično-izvedbeno ekipo so sestavljali študentje 1., 2. in 3. letnika na dodiplomskem in podiplomskem študiju AGRFT. Foto: Tamara Domjanič
Foto: Tamara Domjanič
Foto: Tamara Domjanič

Kako ste si delo razdelili? Kaj vse je zajemala posamezna naloga?

Manj kadrovsko zahtevna plat so bili dnevni povzetki. Pri tem so ekipo sestavljali en snemalec, dva novinarja (Ivan Koruza in Denis Rondič) in ena montažerka. Zahtevnejši del so bili neposredni prenosi v živo, kjer so imeli osrednjo funkcijo režiserji oziroma realizatorji, sledijo tajniki režije, mešalci slike, grafični operaterji, Zoom operaterji, dva do štirje kamermani, asistenti režije v studiu in tonski tehniki.

Nekaj zadev smo si sicer poskušali olajšati, a vse ni šlo. Režiser in tajnik režije sta imela ogromno dela, saj sta morala pregledati dnevni spored, scenarije, ki so jih pripravljali uredniki, v komunikaciji s končno režijo preverjati minutaže, kdaj bo naslednje predavanje, preveriti je bilo treba vse vnaprej pripravljene materiale (Powerpoint ipd.) …, to je bil ta studijski del.

Mogoče premalo omenjamo to, da je bila v popoldanskem delu ena cela skupina posvečena prenosom Zoom predavanj, ki so potekala samo prek spleta, se pravi brez predavateljev v studiu. Na ta način je teklo kar nekaj vzporednih sistemov. En dan smo z ekipo šli celo na Akademijo za glasbo, kjer smo v živo prenašali posebno predavanje o sistemu LoLa – to je za nas pomenilo, da je poleg ekipe v studiu del ekipe odšel z delom tehnične opreme na drugo lokacijo, kar je bil velik logistični in organizacijski zalogaj. Bilo je zelo, zelo pestro! Kot na pravi televiziji.

Koliko dela je bilo s pripravo studiev? Kot ste omenili, ste imeli na voljo veliko primerne infrastrukture in tehnične opreme, zato to ni bil takšen problem?

Ja, studii so bili polno opremljeni, za potrebe festivala smo jih pripravili že pred začetkom. AGRFT je svoje nove prostore na Aškerčevi ulici odprl v začetku letošnjega leta, kar pomeni odlično novo tehnično opremo in infrastrukturo. Imeli pa smo opravka z mini zadevami, na primer, kako program Zoom povezati v studijski sistem in obratno, kako povezati različne računalnike, zvok, komunikacijo …

Delali smo v dveh studiih hkrati: en studio je bil namenjen pogovorom in predavanjem, drugi studio oziroma gledališka dvorana pa je bila namenjena vsem pevskim delom. Z vsem skupaj je upravljala ena sama režija, v katero je prišel signal osmih kamer, in iz te ene režije je ena ekipa delala celoten prenos. To smo morali vnaprej postaviti in testirati, če vse povezave delujejo, preverjati, če zvok deluje … V gledališki dvorani smo morali posebej usmeriti vse luči, obesiti mikrofone in tako naprej. Tehnično gledano je bilo treba opraviti še kar nekaj dela, a glavnina je bila postavljena.

Foto: Tamara Domjanič
Foto: Tamara Domjanič
Foto: Tamara Domjanič

TV-napovedovalki, Rossana in Henrique, sta bili res profesionalni! Prav tako so vsi sogovorci bili odlično pripravljeni. Ste jih kaj trenirali?

Moja želja je seveda bila krajše uvajanje, trening, a je za to zmanjkalo časa. En dan pred začetkom festivala smo ves dan vadili, a tukaj je bilo še ogromno prostora za izboljšavo za vse – tiste pred kamerami in tiste za kamerami. A za vse skupaj žal enostavno ni bilo časa. Imeli smo veliko srečo, da je k EC TV pristopila Rossana Paliaga, ki je zelo izkušena novinarka in zna nastopati, prav tako je Henrique naravni talent. Enako je bilo z nastopajočimi, ki so se v veliki meri odlično obnesli pred kamero. Predavatelji so imeli sicer zelo težko nalogo, saj so navajeni predavati skupini ljudi, ki jih vidiš pred sabo. Tukaj so morali govoriti pred kamero. Nekateri so ta izziv dobro prenesli, drugim pa je to prinašalo nekaj težav, saj pred kamero ne dobiš takojšnjega odziva in tudi tehniki v studiu so ves čas švigali mimo. Tukaj gre velika pohvala vsem, ki so se v studiu znašli in »preživeli«.

Kako je potekal dan člana ekipe EC TV? Verjetno ste bili vi prvi, ki ste zjutraj vstali, saj se je program začenjal že ob 8.00.

Imeli smo zelo zapleteno dnevno dispozicijo, vse je bilo križem-kražem. Zjutraj smo praviloma začeli s polno ekipo, enajst ljudi v studijski ekipi, kasneje pa smo to številko zmanjševali, če ni bilo potrebe po polni zasedbi.

Celoten dan pa se je začel ob 7.00 zjutraj, ko smo pripravili vklop studia, sledil je sestanek z režiserjem, ki je dal vse potrebne dnevne informacije. Sledili so testi in popravki posnetkov prejšnjega dne. Zatem so prišli gostje, uredniki in ob 8.45 smo že bili v živo. Predstavitev notne literature je potekala bodisi v živo bodisi je bila posneta vnaprej. Če je bila predvajana v živo, je ekipa delala na polno, kmalu zatem pa se je vsa kamermanska ekipa premaknila oziroma morala teči v gledališko dvorano, kjer je že potekalo skupno petje. Vse to v zelo kratkem času!

Sledil je (zelo kratek) predah in premaknili smo se nazaj v studio, potem pa spet v gledališko dvorano za raziskovalne ateljeje. Sledil je odmor, v katerem je večina ekipe »malo umrla« in potem po kosilu spet prišla k sebi. Popoldanski del so predstavljala predavanja programa PULSE, ki so bila praviloma bolj umirjena. Včasih smo delali vsi skupaj do 18.00, včasih so nekateri končali že po kosilu, odvisno od dneva. Tisti člani, ki so bili v končni režiji – pri nas je bila to ena študentka ob pomoči Jana Marina –, so morali biti z nami že zjutraj, preveriti, če vse deluje, in do 18.00 zvečer spuščati vse posnetke in glasbo, ki so bili posneti vnaprej, v neposreden prenos.

Foto: Tamara Domjanič
Foto: Tamara Domjanič
Foto: Tamara Domjanič

Koliko ste pa vi spali v času festivala?

Hm …, po prihodu domov, okrog osme ure zvečer, sem najprej odgovoril na vsa e-sporočila, ki so se nabrala čez dan, nato pa pregledal ves program za naslednji dan. Če sem ugotovil, da kak posnetek ali prispevek manjka, sem hitro urgiral pri tisti urednici, ki je bila zanj zadolžena, in potem prek oddaljenega dostopa na računalniku na akademiji vse te posnetke zbral v eno mapo. Vse posnetke sem moral pripraviti tudi v ustreznem formatu za predvajanje. Ukvarjal sem se s podrobnim načrtovanjem predvsem tistih točk dnevnega sporeda, ki so bile pod vprašajem oziroma »nagnjene k napakam«. Prebral sem vse scenarije oddaj prihodnjega dne in preveril, če katera urednica morda ni imela previsokih ambicij.

Najhujši je bil začetek, saj sem hkrati z začetkom EC TV-ja režiral tudi neposredni prenos sobotnega slavnostnega odprtja festivala za TV SLO, to je bil pa res malo prevelik zalogaj. Mislim, da s petka na soboto nisem nič spal (pa že prej ni bilo ne vem koliko spanca). V petek dopoldne sem bil na AGRFT, da smo pripravili vse za EC TV, imeli generalke, potem sem tekel v Cankarjev dom za generalko slavnostnega odprtja. V soboto zjutraj smo naredili prvi neposredni vklop EC TV, tam sem ostal do približno 18.00 in potem spet tekel v Cankarjev dom, kjer smo izvedli neposredni televizijski prenos. Vmes sem se še malo pripravljal na vse skupaj, ne vem sploh kdaj, kje in kako. A potem druga polovica tedna je bila super! Začetek pa res katastrofalen :).

Je bilo veliko prispevkov posnetih vnaprej?

Če pogledamo količinsko, mislim, da je velika večina programa vseeno potekala v živo. Primer: enourno predavanje v živo, ki mu sledi pet vnaprej pripravljenih videoposnetkov, dolgih eno minuto. Vsi vmesni sklopi, ki smo jih v delovni fazi poimenovali »TV breaks«, so bili praviloma posneti vnaprej, bodisi so že bili v celoti vnaprej pripravljeni (promocijski filmčki Slovenije, različnih organizacij, tujih držav itd.) bodisi smo jih posneli pred festivalom (pogovori z določenimi osebami). Potem smo to sestavili skupaj in vnesli v program.

Predavanja in različni prispevki so bili zelo zanimivi, poučni. Ali so videi še dostopni? Kje si jih lahko vnovič ogledamo?

Ja, seveda, videi so dostopni na spletni strani festivala Europa Cantat (na vrhu strani lahko izbirate želeno kategorijo posnetkov), prav tako pa jih najdete na Arnesovi spletni strani. V iskalnik na Arnesovi spletni strani vpišite ključnik #ECTV in iskanje vam bo prineslo vse videe naenkrat. Na festivalski spletni strani jih iščete po kategorijah v orodni vrstici zgoraj, medtem ko so na Arnesovi strani naloženi vsi hkrati.

V zadnjem letu smo se skoraj vsi lotili izdelave kakšnega videa. Kaj bi svetovali posameznikom ali skupinam, ki se želijo na pravi način lotiti snemanja, zasnove, montaže, vizualnih in avdio elementov svojih glasbenih izvedb? Katere so osnovne in najpomembnejše stvari, ko pristopimo k temu področju?

Na prvem mestu je zagotovo ideja. Brez dobre ideje ni nič. Tudi še tako dobra tehnika ti ne pomaga, če je ideja slaba. Druga pomembna stvar je razmislek o razmerju med količino vloženega truda in sredstev ter končnim izkupičkom. Včasih lahko velike količine denarja namenimo za izdelavo videoposnetka, a vprašati se moramo, če je izplen res vreden takšnega vložka.

Če pa govorimo o lastnem delu, pa mislim, da je predvsem pomembno vedeti, da nam splet prinaša ogromno informacij. Mislim, da se da veliko posneti in narediti z obstoječo tehniko, se pravi, če znaš, si lahko pomagaš s telefonom, ki ga imaš v žepu. Osnovna orodja nam pomagajo, da nam ni treba investirati v tehniko in profesionalne človeške vire, saj je danes ogromno informacij, navodil in vodičev dostopnih prek spleta, YouTuba in lahko veliko naredimo kar sami – tako po tehnični kot predvsem tudi režijsko-vsebinsko-izvedbeni plati. Ob tem pa moramo vendarle vedeti, da se bomo resnično profesionalnemu izdelku verjetno težko približali – kot pri glasbi je tudi pri avdiovizualnem ustvarjanju za vrhunske rezultate potrebna ogromna količina znanja, veščin in izkušenj.

Foto: Tamara Domjanič