Čisto prave sestre

88

Vokalni tercet Sestre Kobal je zasedba, ki je nase verjetno najbolj opozorila na festivalu Europa Cantat leta 2021 v Ljubljani. Družinskih ansamblov različnih vrst imamo v Sloveniji kar precej in tako je bil eden od koncertov takrat posvečen prav družinskim vokalnim sestavom.

Kdo so simpatična dekleta, ki so pritegnila poslušalce takoj, ko so odprla usta?
Prihajajo z Ustja pri Ajdovščini. Najstarejša Monika, ki poje prvi glas, je študentka tretjega letnika muzikologije in pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Brigita, tretji glas, obiskuje prvi letnik študija prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, najmlajša Klara, srednji glas, pa četrti letnik Biotehniške šole Šempeter pri Gorici. Vse tri obiskujejo tudi pouk solopetja pri prof. Katarini Perger na Glasbeni šoli Vinka Vodopivca v Ajdovščini.

Verjetno ni naključje, da pojejo že od malih nog, s petjem so se v družinskem krogu srečale že v najnežnejših letih in se z začetkom osnovne šole začele vključevati v različne pevske sestave (Otroški in nato Mladinski zbor Osnovne šole Danila Lokarja Ajdovščina, Slovenski otroški zbor, cerkveni otroški in mladinski zbor). Ljubezen do vokalne glasbe in glasovne danosti z značilno barvo glasov so dekleta spodbudile, da so začela nastopati tudi samostojno, kot vokalni tercet. V svojem repertoarju imajo vokalno glasbo različnih zvrsti, od klasične umetne do Ijudske glasbe različnih obdobij in avtorjev, od renesanse do sodobnih in popularnih skladb.

Na vprašanje, kako se je v vsaki in vseh skupaj oblikovala ljubezen do petja do te mere, da so postale »resne pevke« in se pojavljajo na pevskih nastopih, Monika odgovarja:

»Odkar se zavedamo, smo rade pele in nasploh nastopale, pa naj je bila to otroška gledališka igrica, božični koncert ali šolski nastop z zborom. Naši starši so se že od mladih let ljubiteljsko ukvarjali z glasbo in peli v različnih zborih, tako da je bilo glasbe vedno dovolj tudi doma. Verjetno so prav starši na nas prenesli vsaj tisto začetno ljubezen do glasbe.

V našem domačem kraju, na Ustju pri Ajdovščini, so, ko smo bile še osnovnošolke, ustanovili otroški cerkveni zbor, v katerem smo pele vse tri. Z leti smo začele peti tudi pri mešanem cerkvenem zboru v domači župniji. Zagotovo smo se vse tri kot pevke najbolj izoblikovale v odličnih pevskih zborih OŠ Danila Lokarja Ajdovščina pod vodstvom dveh izrednih glasbenih pedagoginj, najprej Marinke Šuštar in kasneje Petre Habjanič Gregorc. Predvsem Mladinski pevski zbor OŠ Danila Lokarja, ki je pravkar praznoval 50-letnico neprekinjenega delovanja, je v obdobju, ko smo imele čast sodelovati v njem, osvajal najvišja priznanja na številnih – tudi mednarodnih tekmovanjih.«

Zelo dobra izkušnja za mlade pevke je bilo tudi sodelovanje v projektu Slovenski otroški zbor, ki pod mentorstvom skladatelja, pedagoga in dirigenta Damijana Močnika poteka vsako poletje v Ljubljani. V tako kakovostnih zborih so se mimogrede srečale z večglasnim petjem in njihova »usoda« je bila, da so jih, glede na njihove glasovne danosti, razvrstili vsako v svoj glas. Logično nadaljevanje je bilo, da so triglasno nadaljevale tudi doma in tako je pravzaprav nastal družinski tercet.

Glasbene izobrazbe niso pridobivale v šoli, a to ne pomeni, da ne znajo poprijeti za inštrument.

Osnovne glasbene šole niso obiskovale in tudi formalno niso inštrumentalistke. A vse tri po potrebi zaigrajo na kitaro ali sedejo za klavir, bolj za spremljavo pri petju. Pojejo pa večinoma a cappella. Vse tri enkrat na teden (včasih zaradi korepeticij ali skupnih vaj tudi večkrat) obiskujejo pouk solopetja na Glasbeni šoli Vinka Vodopivca v Ajdovščini v razredu Katarine Perger. Svoj čas pa zahteva tudi udejstvovanje pri različnih zborih.

Precej časa jim vzamejo vaje za tercet, delajo individualno in skupaj.

Skupaj kot tercet petju posvetijo dobro uro na teden. Pred tem je treba pripraviti literaturo, pridobiti ali pripraviti ustrezne priredbe za sestav. Pri učenju se poslužujejo sodobnih tehnologij. Korepeticije po posameznih glasovih vsaka posebej opravi kar z računalnikom, saj jim z matematično natančnostjo prebere partituro, tolikokrat, kot je potrebno in vedno enako. Po tem seveda sledi »zabavnejši« del s skupnim »piljenjem« in interpretacijo skladb.

Zadnje finese in detajle za kakšen poseben tekmovalni program dorečejo z odlično zborovodkinjo mladinskega pevskega zbora, Petro Habjanič Gregorc.

V vseh letih se je nabralo lepo število mejnikov in uspehov. Na vprašanje, kateri jim pomenijo največ in kje se vidijo v prihodnosti, dekleta odgovarjajo:

»Za prvi resen izziv štejemo povabilo v oddajo Slovenski pozdrav na TV Slovenija, kjer smo v letu 2017 nastopile v dveh oddajah. Na nastopa danes gledamo precej kritično, je bilo pa snemanje oddaj izjemno zanimiva izkušnja. Gotovo smo bile najbolj vesele naših dosežkov na mednarodnih tekmovanjih v Opatiji. Tekmovanja smo se udeležile dvakrat in si obakrat prislužile zlato priznanje (prvič s 93 drugič pa s 94 točkami). Lepe spomine imamo tudi na festival Europa Cantat leta 2021 v Ljubljani, na katerem smo imele čast nastopiti. To je bil naš prvi nastop v Slovenski filharmoniji. Lepo se je bilo predstaviti pred širšo – predvsem evropsko strokovno javnostjo, ki nas je zelo lepo sprejela, spoznale smo tudi nekaj glasbenih zasedb iz tujine. Z veseljem se udeležujemo domačih festivalov, kot so Primorska poje, Praznik petja v Piranu ali glasbeno srečanje Pri nas je pesem doma na Vojskem.«

Petje oz. vokalna glasba združuje dve najlepši umetnosti – poezijo in glasbo, ki se med seboj dopolnjujeta in imata ob dovolj dobri izvedbi takšno izrazno moč, da človeka dobesedno prisilita, da glasbenemu sporočilu prisluhne. In to je za sestre ideal, ki bi moral biti cilj vsakega resnega glasbenega izvajalca.

Zanje je petje način sprostitve, prostočasna dejavnost, pa naj gre za nastop na tekmovalnem odru, samostojni ali skupni koncert, dobrodelni koncert, nastop na vaškem prizorišču, na cerkvenem koru ob nedeljskem bogoslužju, poroki, krstu, ali pa ob družinskih praznovanjih. Vedno se trudijo, da sledijo omenjenemu idealu.

V prihodnosti želijo nadaljevati s petjem tako v tercetu kot v zborih, a si puščajo odprte vse poti. Profesionalna glasbena pot je lahko tvegana, zato se zanjo ni odločila nobena od njih. Želijo si, da bi bilo petje njihova »glavna postranska stvar« in da jim študijska leta ne bodo preveč otežila možnosti za skupne vaje in nastope.

Največ zanimivih situacij se zgodi, ko ljudje ugibajo, če so res sestre, oziroma katera od njih gotovo ni sestra. Včasih sta Monika in Klara celo dvojčici, Brigita pa ni njihova.

»Nekoč po enem od koncertov je k nam pristopil starejši gospod in nas vprašal, zakaj smo si nadele takšno ime. Ker nismo takoj dojele njegovega vprašanja, nam je namignil, da ima v mislih »evrovizijske sestre«. Ko smo mu razložile, da ne mislimo na Evrovizijo in da smo v resnici čisto prave sestre, najprej ni mogel verjeti, potem pa se je po nekaj potrditvah iz okolice le dal prepričati. Kaj se mu je ob tem še vse pletlo po glavi, ni jasno, bil je pa prav prikupno zmeden.«