Zavezanost TTBB

Mariborski moški zbor Slava Klavora šteje svoja leta od poletja 1945, ko so v Huterjevi tovarni tekstilkam spet zapeli štiri leta pod smrtno kaznijo prepovedano slovensko pesem. Bili so to pretežno člani Jadrana, ki ga je Tržačan Jože Lah sestavil iz primorskih priseljencev leta 1920 in je imel s pevci Nanosa pod skupnim imenom Kolo v dvorani Union svoj zadnji koncert z Ubaldom Vrabcem 2. aprila 1941. Takrat je pri Šentilju že čakala Hitlerjeva armada, kar je gotovo vplivalo na vzdušje med občinstvom, čeprav Jutrov poročevalec Karol Pahor tega ne omenja, pač pa hvali zahteven program in še posebej Gallusov Ecce quomodo in krstno izvedbo Vrabčeve novitete Kralj Matjaž. Na kontinuiteto z Jadranom jasno kaže izbira Jožeta Laha za prvega Klavorinega zborovodjo, ker Vrabca takrat ni bilo več v Mariboru.

Kot je bilo takrat v tovarnah določeno, je bil zbor sindikalna sekcija, po dveh letih pa se je vključil v društvo Svoboda in prevzel ime dvajsetletne mariborske Primorke Slave Klavora, ki jo je okupacijska oblast ustrelila med prvimi talci. Morda je edini moški zbor, ki nosi žensko ime? V začetkih se je zamenjalo kar nekaj zborovodij, kakovostni preskok pa je leta 1948 prinesel Rajko Sikošek, sicer pravnik, a tudi diplomant Krsta Odaka na zagrebški akademiji. Naštudiral je repertoar, s katerim je bil zbor konkurenčen na tekmovanjih, navdušeno sprejet na gostovanjih in pogost izvajalec v radijskih programih.

Naslednja prelomnica v kakovostni rasti zbora je bil 1955. prihod Jožeta Gregorca, Hubadovega učenca. Kot šolan solopevec se je sistematično lotil pevske tehnike in ubranosti zborovskega zvoka, njegov prvi letni koncert maja 1956 z izvedbami Simonitijevega Križa, Pahorjevega Očenaša hlapca Jerneja in Arničeve Pesmi o delu je bil za najvišje glasbene kroge veliko presenečenje. Za naslednji dve in pol desetletji si je zbor Klavora ob Kosovelu (Koloini), Celjskem komornem zboru (Kunej) in Vodopivcih (Nanut) zagotovil mesto v vrhu slovenskega moškega zborovskega petja. Zaporedoma je pobiral zlate medalje na domačih tekmovanjih v Mariboru in Nišu ter najvišja priznanja v Arezzu, Grosszimmernu, Llangollenu, na BBC-jevem radijskem tekmovanju in drugje.

Gregorčevo »zlato dobo« sta za nekaj let podaljšala izkušena Branko Rajšter s še tretjim zlatom Naše pesmi (1978) in vrhunsko uvrstitvijo v Den Haagu (1979) ter Stane Jurgec z zmago v Montreauxu (1982). Potem pa je nastopila težava, ki je še tako talentirani ter zavzeti zborovodje niso mogli preprečiti: začelo je zmanjkovati mladih pevcev in zbor se je postaral. Bojan Gorič, Mitja Reichenberg, Danijel Marinič, Samo Podbrežnik in Aleks Čonč so z veliko mero spoštovanja do pevcev in iznajdljivim motiviranjem za dobre izvedbe vsem težavam navkljub ohranjali dobro ime zbora. Sedaj to lepo uspeva Branki Janc Radmilovič.

Zelo podoben proces je zajel partnerske moške zbore po Evropi, če se niso napajali iz glasbenih akademij ali niso bili zastavljeni kot profesionalni ciljni projekti. Na tem mestu ne bomo razglabljali o vzrokih, ampak bomo na primeru Klavore orisali novonastalo stanje moškega zborovskega petja.

Poprej nedvomno vrhunski zbor se je moral preleviti v značilno skupnostno pevsko društvo (community choir), kar je v velikem mestnem okolju težje kot v manjšem kraju, razen tega pa so velike mariborske tovarne, ki so zbor podpirale, med tem propadle. Tudi primorski element, ki je zboru nekoč zagotavljal dobre pevce, se je že porazgubil. Ocenjevalne žirije so stavile na mladostne mešane zbore, ob čemer niso opazile, da se je tudi njihov moški del praviloma zožil le še na razredčeno zadnjo vrsto. Kar dolgotrajnemu razočaranju zaradi »izpada iz prve lige«, četudi so ohranili obseg vaj in se lotevali zahtevnih skladb, je sledilo odrešilno spoznanje, da je zbor ohranil številčno občinstvo, za katero se je vredno potruditi. Dvajset nastopov letno je za Klavoro še zmeraj normalna produkcija.

Že ko je zbor Klavora nastopal po mednarodnih koncertnih odrih, je opravljal tudi vlogo mestnega zbora in se simbolno zrasel s kulturno podobo Maribora: nepogrešljiv je pri komemoraciji ob spomeniku talcem, na katerem je zapisana tudi njegova Slavka; enako pri vsakoletnem spominjanju v meljskem zbirnem taborišču za izgnance, med katerimi so bili poleg Maistrovih borcev prvi na spisku mariborski Primorci; Klavora je »hišni zbor« Šiftarjevega mirovniškega arboretuma v Petanjcih. Iz našega sodelovanja s tujimi zbori se je razvilo kar nekaj medmestnih povezav (Marburg, Greenwich, Luxembourg, Gradec, Szombathely itd..), iz česar še vedno izhajajo bolj ali manj redni nastopi. Sledijo Prešernove proslave, prvomajski in osmomarčevski nastopi, Svetovni dan zborovskega petja in liturgično petje ob Svečnici v naši magdalenski farni cerkvi. Nekoč smo počastili stoletnico našega nekdanjega pevca v domu upokojencev, v desetletjih pa se je to razvilo v serijske nastope za najbolj hvaležno poslušalstvo. To so nekatere od naših stalnih »služb«, kar zborovodkinji Branki Janc Radmilovič nalaga premišljen repertoar, ki mora simbolizirati dogodek in ob tem zadovoljiti pričakovanja občinstva, saj prihaja tudi zato, da sliši naše petje.

Klavorino petje je bilo nekoč značilnost Radia Maribor, plošč iz »zlatega obdobja« je premalo, Žižek je njene posnetke vgradil v nadaljevanko o Ipavcih, marsikakšno radijsko ali televizijsko snemanje se je zgodilo in ostalo v tujini. Klavora je s Partizanskim pevskim zborom in Ženskim zborom Kombinat zaradi ohranjanja partizanske pesmi vpisana v register skrbnikov nesnovne kulturne dediščine. Iz bogatega Klavorinega notnega arhiva so se desetletja napajali moški zbori doma in v tujini.

Na osemdesetih rednih letnih koncertih je zbor prepel kakšnih 700 različnih pesmi, tudi precej krstnih izvedb. Ob 75-letnici so lahko program v celoti sestavili kar iz pesmi, ki so jih skladatelji posvetili Klavori. Precej izvedb je za občinstvo zimzelenih in kar težko se je ubraniti skušnjavi, da bi si z njimi olajšali pripravo koncerta, toda za moške zbore so skladatelji ustvarili tisoče prelepih pesmi in še zmeraj nastajajo, zato se čutimo zavezane, da publiki predstavljamo bogastvo te dragocene zakladnice.