Lučka Kralj Jerman
Prve dni oktobra je Izseljensko društvo Slovenija v svetu v sodelovanju z Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu ter nekaterimi slovenskimi ustanovami (Župnija sv. Jakoba v Ljubljani, Stolnica sv. Justa v Trstu, Zavod sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, Slovenska prosveta iz Trsta, Založba Družina in Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta) organiziralo zanimiv pevski projekt z naslovom Koncert slovanske sakralne glasbe, ki ga je izvedel Cor unum, projektna zasedba slovenskih pevcev z vseh vetrov. Projekt je pod taktirko Lučke Kralj Jerman zazvenel dvakrat, prvič 4. oktobra v Cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani in drugič 7. oktobra v Stolnici sv. Justa v Trstu.
Zamisel za projekt slovanske sakralne glasbe se je porodila Lučki Kralj Jerman, slovenski zborovodkinji, ki že sedem desetletij živi in ustvarja onstran luže, v daljni Argentini. »Že dvajset let ga vrtim v svoji glavi, morda celo več,« pove gospa Kralj Jerman, »vendar ga v Argentini nisem mogla izpeljati, predvsem zaradi jezikov, slovanskih jezikov, ki Argentincem niso blizu. Seveda, lahko bi ga izvajala s svojim zborom, a sem se zavedala, da bi mojim argentinskim pevcem to povzročilo veliko problemov, za nas, Slovence pa to ni težava, govorim o devetih slovanskih jezikih oziroma devetih slovanskih državah, ki sem jih imela v mislih: Rusiji, Poljski, Hrvaški, Češki, Slovaški, Bolgariji, Ukrajini, Srbiji in Sloveniji. Slovanska duhovna glasba mi je bila vedno zelo pri srcu, vendar pa je bila na koncertih zelo omejena, zbori te glasbe niso izvajali, tudi slovanski zbori ne. Leta 1980 sem bila na seminarju v Bolgariji; niti ene bolgarske duhovne pesmi nam niso ponudili, imajo pa bogastvo tega … Zdaj je pa to dovoljeno, v Rusiji in drugih državah izvajajo ta dela tako v cerkvah kot tudi koncertnih dvoranah.«
Tako je povedala zborovodkinja Lučka Kralj Jerman, s katero sva se pred ljubljanskim koncertom srečali ob kavici v eni od prijetnih ljubljanskih kavarn. Veliko zanimivega je povedala ta uspešna glasbenica in zavedna Slovenka, ki jih šteje že nekaj čez osemdeset, kar mi je povedal matematični izračun, po videzu in še bolj po svežini njenih misli pa tega nikakor ne bi ugotovila.
Luka Jerman, eden od šestih vnukov Lučke Kralj Jerman, Ljubljana:
»Svoji stari mami sem priskočil na pomoč, kolikor se je le dalo. Vesel in ponosen sem nanjo in na vso njeno energijo. Sestaviti Cor unum je bil kar velik organizacijski dosežek. Vsak od nas, vnukov, je poskušal dobiti katerega od znancev, prijateljev iz preteklih pevskih dogodivščin, da bi priskočili na pomoč. Sami smo naštudirali skladbe, dve nedelji pa smo vadili skupaj. Takrat smo se prvič videli, zatipali in skupaj zapeli pevci različnih generacij, različnih kulturnih okolij. Ja, to je bilo eno veliko tveganje, noben ni točno vedel, kaj pričakovati, a na koncu nam je uspelo.«
Foto: osebni arhiv
Se pogosto vračate v domovino?
Zadnja leta pogosto, predvsem zaradi družine, ker imam tukaj sina in šest vnukov. Zdaj bo težje, vrednost dolarja se je podvojila, v Argentini imamo tako hudo krizo. Težje bo prihajati sem.
Tokrat pa ste prišli v Slovenijo še z enim ciljem, izpeljat zanimivo zamisel o koncertu slovanske sakralne glasbe in še bolj zanimivo zamisel o projektnem zboru, ki ste ga poimenovali Cor unum – eno srce, slovensko srce. Gre pravzaprav za nekakšno besedno igro, ki v pomenu združuje srce in zbor; hkrati je prostor, namenjen zboru, ki na neki način simbolizira duhovno glasbo in pa enotnost v smislu slovenstva.
Ja, zbor sem si zamislila kot eno srce, slovensko srce. V Sloveniji so pevce vabili predvsem moji vnuki Lučka, Mojca, Alenka, Andrej, Alex in Luka, poleg njih pa še moj nekdanji pevec Andrej Arnšek. Med njimi je kar devet pevcev, ki so rojeni v Argentini, pozneje pa so se vrnili v Slovenijo, perfektno govorijo naš jezik in se čutijo Slovence. Moj bratranec Tomaž Simčič, profesor iz Trsta, mi je pomagal poiskati odlične pevce v zamejstvu v Italiji, Slovence, ki vztrajajo na našem etničnem ozemlju in se borijo, da ostanejo Slovenci, med njimi je tudi pevec iz Beneške Slovenije. Iz Argentine je prišel z menoj oktet pevcev treh generacij, njihova želja je bila sodelovati v projektu. Zelo sem hvaležna, da je bil odziv teh vabljenih ljudi takojšen, takoj so privolili v sodelovanje in to me čudi. Tudi solisti so se potrudili, nekateri so morali zaradi obveznosti zadnji trenutek odpovedati sodelovanje, pa so takoj in z veseljem poiskali primerno nadomestilo.
Matjaž Rožanec, bratranec Luke Jermana, Buenos Aires:
»V Argentini pojem v priložnostnem zboru, ki deluje pod okriljem Slovenskega doma na Pristavi. Pesmi za koncert slovanske duhovne glasbe smo se učili najprej sami, bolj zares pa pod vodstvom gospe Lučke. V Ljubljani smo spoznali veliko novih ljudi. Ta projekt je zelo zanimiv za vse, saj nas druži isti cilj. Lepote Slovenije pa vedno očarajo, tokrat sem tu tretjič in na neki način je skoraj čudno, da se, kljub temu da sem bil tu tako malokrat, v Sloveniji počutim doma.«
Foto: osebni arhiv
V program koncerta ste vključili dela Nikolaja Kedrova, Aleksandra Grečaninova, Pavla Česnokova, Krsta Odaka, Antonína Dvořáka, Dobrija Hristova, Dmitrija Bortnjanskega, Stevana Mokranjca, nekatere ljudske nabožne pesmi slovanskih narodov in pa skladbe slovenskih avtorjev Franceta Kimovca, Vinka Vodopivca in Mirka Renerja. Glede na to, da že sedem desetletij živite v tujini, bi človek vendarle pričakoval, da se boste omejili na slovensko tvornost.
Saj so med njimi tudi slovenski avtorji, dva od njih sem celo poznala. Vendar pa slovenske pesmi poslušate v Sloveniji kadarkoli, zborov je tukaj nešteto, vsi pojejo slovenske avtorje, moderne, pa tudi ne tako moderne, jaz sem pa želela nekaj drugega: povabiti Slovence iz različnih krajev in jih združiti v en zbor. Močno si želim, da bi se Slovenci zavedli, da smo vsi Slovenci, ne glede na to, od kod prihajamo, pomembno je, da čutimo slovensko.
Tomaž Simčič, bratranec Lučke Kralj Jerman, Trst:
»Zame je to zelo pomemben dan. Z velikim veseljem sem sprejel povabilo k sodelovanju. Program je izvirna zamisel Lučke Kralj, s tem projektom se je želela pokloniti ne samo glasbi, ampak tudi duhovni tradiciji slovanskih narodov. Na tem prostoru imamo našo katoliško in pravoslavno tradicijo, vsaka od njih ima svoj poseben čar, kombinacija obeh pa je Lučkin izviren doprinos k temu projektu.«
Foto: Primož Sark
Kmalu po vojni ste se odselili v Buenos Aires, kjer ste doštudirali, zatem ste našli dom v Bariločah (San Carlos de Bariloche; op. ur.) na jugu države, kjer ste ustanovili in vrsto let vodili čudovit otroški zbor.
Res je, na začetku je bil to štiridesetčlanski zbor osnovne šole. Ker je bil uspešen, so na občini dali pobudo, da bi medse povabili otroke vseh šol. Kar naenkrat je bil to velik, uspešen mladinski zbor, ki je po potrebi nastopal tudi v večjih vokalno-instrumentalnih projektih. Pevci so bili zelo disciplinirani, otroci so čudoviti, so kot gobe, ki vsrkajo vse, kar jim ponudiš. Zdaj smo se po petdesetih letih na slavnostnem božičnem koncertu spet srečali. Osemdeset jih je prišlo, različnih generacij, z vseh koncev sveta, iz Nemčije, Slovenije, ZDA, Brazilije, Urugvaja, celo iz Avstralije, Buenos Airesa in Bariloč …, in kar me je čudilo – takoj smo se glasbeno razumeli. Ko so med petjem vstopili ženski glasovi, sem zaprla oči in se spominjala; zvenelo je kot takrat, ko so imeli 14 ali 15 let.
S tem zborom, Coro de Niños y Jóvenes de Bariloche, ste dosegli tudi vrsto mednarodnih uspehov.
Posebno odmevna je bila turneja po Evropi, deset koncertov smo imeli, nastopali smo v Švici, Nemčiji, pri papežu v Vatikanu, v veliki dvorani nas je poslušalo osem do deset tisoč ljudi. Papež nas je potem povabil, naj še njemu zapojemo, to je bil za nas zares velik dogodek.
Projekt je organiziralo Izseljensko društvo Slovenija v svetu v sodelovanju z Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu ter nekaterimi slovenskimi ustanovami.
Foto: Jana Jocif
Ste bili tudi v Sloveniji?
V Sloveniji pa ne s tem zborom, tu sem bila z majhno skupino osmih otrok, štirih osnovnošolskih in štirih srednješolskih, od tega je pelo šest mojih vnukov, vsi prepevajo od petega leta starosti. Ni bilo kaj posebnega vendar tukaj ni takih skupin, zato smo bili zanimivi, glasovi pa so bili res tehnično dobro izvežbani. Takrat so bili ti otroci prvič v Sloveniji.
Kako ste nadaljevali svojo glasbeno pot? Vem, da ste vodili tudi odrasli pevski zbor, ne samo otroškega.
Težko obdobje je bilo to, vsega je bilo preveč, povsem sem se izčrpala. Za več let sem delo z zborom odložila; pozneje, ko sem si opomogla, sem ustanovila odrasli zbor. Več kot polovica je bila mojih pevcev, nekaj smo jih še povabili zraven, tako je nastal Liturgični zbor bariloške stolnice. Takrat je bil imenovan prvi škof, ta je imel za naš zbor veliko razumevanja. Peli smo liturgijo, z leti za veliki teden čisto kompleten liturgični program, ki je zelo bogat s psalmi, peli smo žalostinke, vseh deset smo jih zapeli. Zelo sem hvaležna tem pevcem, niso vsi kristjani, pa so vseeno prišli, vezalo nas je čudovito bratstvo. V mojih zborih nisem nikdar slišala žal besede, ne med odraslimi pevci niti med otroki, nikdar, pa so izhajali iz različnih družin, tako versko kot narodnostno, med njimi so bili preprosti in izobraženi ljudje, politično različni …, nikdar žal besede, tudi na taborjenjih ne. Otrok je mogoče naučiti spoštovanja, takoj razumejo, kaj je dobro in kaj je resnica.
Prihajate s Primorske, z Goriškega. Koliko časa ste bili Primorka?
Koncert slovanske sakralne glasbe, ki ga je izvedel Cor unum, je zazvenel v Cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani in v Stolnici sv. Justa v Trstu.
Sem še vedno! Mesto Gorica … me rani, ko rečejo italijanska Gorica, to je Gorica, prvo zgodovinsko ime leta 1001 je bilo Gorica, ker ima na sredi mesta gorico z gradom. To je čudovito mestece. 14 let sem imela, ko sem odšla, že brez očeta. Ljubim to mesto in tiste naše prijatelje. Takrat, pod fašizmom, smo se obiskovali samo Slovenci, šole so bile samo italijanske, slovenščina je bila prepovedana, pa smo imeli vseeno doma slovenske knjige, mama je igrala klavir, peli smo slovenske pesmi, pisali, čitali, vse to na skrivaj. Ozračje pri nas je bilo vendarle mirno. Kako je staršem uspelo doseči to vzdušje, ne vem, vendar, v družini je bilo veselo, mir je bil. Bil pa je tudi strah, policija je hodila ponoči pregledovat, moj oče je bil vedno zasledovan. Potem vojna z revolucijo na poti … hudi časi. Kaj naj vam rečem, še hodim v Gorico, tam imam še dve prijateljici, ostalo je žalostno. Gorica je prazna. Takoj po vojni je bilo to nabito polno mesto; na korzu je bila promenada, prva slovenska gimnazija je imela enajst paralelk, jaz sem bila v 1. h razredu. Odlične profesorje smo imeli, tri leta sem imela čudovitega razrednika, iz Ljubljane je prišel. Kar me je naučil, še danes znam.
Ste že takrat prepevali?
Ja, ja, pela sem v odličnem otroškem zboru, ki ga je vodil Mirko Rener. Na program koncerta slovanske sakralne glasbe sem uvrstila tudi njegovo prelepo Božično noč, katere prvo izvedbo sem slišala takoj po vojni.
Lučka Kralj Jerman že sedem desetletij živi in ustvarja v Argentini, slovanska duhovna glasba pa je bila njena dolgoletna želja.
Kako pa je bilo z vašo glasbeno izobrazbo, ste se izobraževali že tu v Gorici ali šele pozneje v Argentini?
S šestim letom sem začela igrati klavir na glasbeni šoli v Gorici. Šolo sem obiskovala vse do odhoda; tudi ko smo med vojno bežali, je mama priskrbela profesorje klavirja. V Argentini so bila prva leta zelo težka – dve leti sem na skrivaj jokala, želela sem nazaj v Gorico. Gospa Franja Golob, čudovita slovenska altistka, mi je dala temelje pri petju, brez nje bi težko razumela, kako je pevska tehnika pomembna za razvoj glasu. V angleški šoli Woodville v Bariločah sem razvila otroški zbor, ki je bil zelo uspešen. Moja naslednja učitelja sta bila prof. Juan Schultis in prof. dr. Erwin Leuchter. Obema sem neizmerno hvaležna. Veliko sem sama študirala, leta 1976 sem se prvič vrnila v Evropo, ne v Jugoslavijo. Dopisovala sem si z dirigentom deškega zbora iz Katalonije, iz Montserrata. Benediktinec, p. Ireneu Segarra mi je dovolil, da sem bila prisotna pri vajah njihovih dečkov in da sem sama poslušala nove pevce. Zanimalo me je predvsem, ali so izredno glasovno nadarjeni ali s tehniko dosežejo tako jakost. Videla in slišala sem, kar sem želela. Prisostvovala sem tudi deškim zborom na Dunaju in v Regensburgu. Tam nisem veliko pridobila, iskala sem tisto, česar ni v knjigah. Leta 1980 pa sem bila povabljena v Albeno v Bolgariji na seminar zborovodij. Tja so prišli večinoma zborovodje iz komunističnih držav, edino dva Italijana, en Švicar, Španec in jaz iz zahodnih držav. Otroški zbor Zaharije Mednikarova je bil odličen, še danes se spomnim imen predavateljev: to sta bila prof. Georgi Robev in Rusinja, prof. Klavdija Ptica.
»Vsak pevec je na sebi nosil okras, rutico ali cvet v barvi države, v kateri prebiva. Mi, ki živimo v Sloveniji, smo nosili zelene okraske, ta barva je simbol zelene Slovenije. Slovenci iz Italije so v znak svojega mediteranskega okolja nosili rumeno barvo sonca, pevci, ki so prišli iz daljne Argentine, pa sinjemodro barvo argentinske zastave. Sinjemoder trakec smo si nadeli tudi tisti, ki smo se rodili v Argentini in potem v teku življenja pristali v Sloveniji.« (Luka Jerman)
Ste danes še aktivni v Bariločah kot zborovodkinja?
Zelo malo. Zbor Niños y Jóvenes de Bariloche sem predala že leta 1985, danés nadaljuje svojo pot zelo uspešno. Trenutno se ukvarjam s skupino nekdanjih pevcev, s kateri snemamo CD plošče, imenuje se Glasba in božja beseda. Tako, počasi se poslavljam.
Če se vrneva k aktualnemu projektu, koncertu slovanske sakralne glasbe, kdo vam je pomagal pri organizaciji? Kot vidim v koncertnem listu, so pobudo podprle različne organizacije.
Ja, vsem se prisrčno zahvaljujem. Ko sem sestavljala program, sem bila z glavo bolj v glasbi, kot vedno, se nisem zavedala, koliko bo še drugega dela, še posebej organizacijskega. V Patagoniji sem bila navajena, da moram veliko sama misliti, na vse detajle. Tvegan projekt, ki pa je uspel, veseli smo vsi, pevci in jaz, hvala Bogu za vse, kar smo doživeli skupaj. Lepo je bilo. Dosegli smo, kar sem si najbolj želela, objem vseh Slovencev. Ko pomislim, da nas je pol milijona Slovencev po svetu in mladi še vedno po končani univerzi odhajajo na tuje. Osem do deset tisoč jih je odšlo v zadnjem času, to je ogromno, rojstev pa malo. Mislim, da bi morala država na prvem mestu poskrbeti za delovna mesta, da bi mladi lahko ostali doma, tega bi se morali zavedati.
»Dosegli smo, kar sem si najbolj želela, objem vseh Slovencev.« (Lučka Kralj Jerman)
Lučka Kralj Jerman je leta 2004 prejela Gallusovo listino Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, leta 2006 pa ji je Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu izročil priznanje za ohranjanje slovenske narodne identitete ter slovenske pesmi in besede v Argentini.
_____________________
Posnetek celotnega koncerta v Cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani:
