Zdravilna karamela skupinskega otroškega petja

V zadnjih tednih je različne kraje po Sloveniji zatresel pravi bum otroških Zborovskih BUM-ov, fotografije in videoposnetki pa so preplavili tudi spletna družbena omrežja in druge medije. Skoraj 600 otroških in mladinskih zborov ter dobrih 15.000 pevcev je na več kot 60 zunanjih prizoriščih po vsej Sloveniji naravnost vzcvetelo in končno prekinilo dveletni molk. Pred epidemijo utečene območne pevske revije posameznih zborčkov so letos nadomestili skupni koncerti združenih šolskih zborov lokalnega okolja na prostem. Tako imenovani mini Zborovski BUM-i so potekali v organizaciji Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti z območnimi izpostavami in v sodelovanju z Zavodom RS za šolstvo. S tem se je projekt navezal tudi na znameniti veliki Zborovski BUM – prireditev, ki je v Mariboru pred epidemijo že nekajkrat združila do 7000 pevcev iz vse Slovenije in na kateri so ves program zapeli skupaj.

Tokratni program je zajemal priporočene pesmi, kot so Premrlova Zdravljica, Habetovi Lepa je dežela naša in Sončna, Dan ljubezni Tadeja Hrušovarja, Zemlja pleše Mojmirja Sepeta ter kar pet novitet: Kaj je meni domovina in Čarobna roža domovine Rudija Pančurja, Črke čutne abecede Matica Romiha, Nič ni bolj našega Tineta Beca in Doma Mateja Kastelica – vse na besedila slovenskih avtorjev.

Prilagoditev s skupnim repertoarjem in skupnim petjem je močno motivirala pevce in zborovodje ter omogočila številnim zborom, da nastopijo v veliki zasedbi, z združenimi močmi in glasovi. Po mnenju organizatorjev tako uspešno nadomešča posamezne nastope, na katere bi se velika večina težje pripravila zaradi posledic velikih omejitev delovanja šolskih zborov v preteklih dveh letih.

Da pa so otroci in zborovodje lahko nastopili v tej obliki, je bil potreben temeljit razmislek vseh vpletenih. Nove ideje so se rojevale v času epidemije, ko je bilo delovanje šolskih zborov najbolj ovirano. Snovalci programa, organizatorji in zborovodje so jih izmenjevali ter prevetrili na skupnih posvetih in v posameznih pogovorih. Lani so bile začrtane prve smernice, v začetku letošnjega šolskega leta pa predane tudi učiteljem in zborovodjem na osnovnih šolah. Ti so se v zadnjih mesecih trudili skupno petje zopet vnesti v razrede, v sam pouk ter v otroške in mladinske zbore.

O tej prehojeni poti in o nadaljnjih načrtih smo se pogovarjali z dr. Inge Breznik, svetovalko za glasbeno umetnost na Zavodu RS za šolstvo, in Mihelo Jagodic, producentko za zborovsko glasbo na Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti.

Dve leti tišine in omejitev, dve leti prekinitve delovanja otroških in mladinskih zborov. Posledice tega pomanjkanja so za razvoj petja otrok neizbežne, vračanje nazaj in ponovno prebujanje otroških »pevskih celic« pa zahteva veliko potrpežljivosti, načrtovanja in pozitivne naravnanosti. Začnimo s šolskim prostorom. Kakšni so bili po pojemanju epidemije in odpravljanju omejitev pred nekaj meseci prvi ponovni koraki do skupinskega petja v slovenskih osnovnih šolah? Kako ste se tega lotili na Zavodu za šolstvo in kakšni so bili prvi odzivi ter izkušnje zborovodij?

I. B.: Na nacionalni ravni smo v začetku šolskega leta postregli s priporočilom, naj se pouk glasbe vedno začne s 15-minutnim skupnim razrednim petjem. Vsaka ura naj vsebuje skupno petje pesmi po izbiri učencev in učitelja, ob spremljavi ali a cappella. Zelo preprosto: učitelj se usede za klavir in spodbudi otroke k petju. Predhodno lahko po navdihu in potrebi naredijo kakšne upevalne vaje. Petje naj bo sproščeno, naj bo za zabavo, da dvigne energijo, da se prebudijo celice v glavi: »Uau, petje je nekaj fantastičnega!« Potem se »karamela«, ki se razvije s petjem, razleze po celem telesu in vzbudi potrebo po petju. Ta potreba je v zadnjih dveh letih usahnila, zaradi ukrepov proti širjenju kovida in prepovedi skupinskega zborovskega petja. Sedaj se v razredih spet poje več. Razredno petje ima zopet svoje pomembno mesto in učitelji to spodbujajo.

Pravi buuum! zborovskih BUM-ov

Zborovsko petje je nadgradnja razrednega petja. Od začetka letošnje pomladi je največ potekalo po večjih mehurčkih, tako da so se združevali razredi, npr. 5. a, 5. b, 5. c. Veliko zborov je tedaj imelo tudi že skupne vaje, v večjih prostorih, z obveznim zračenjem, razdaljo in maskami. Zanimivo, kako smo se navadili mask. Na začetku je bila to težava, potem pa so jih otroci sprejeli kot nekaj popolnoma normalnega in so jih nosili ves čas. Je pa res, da so seveda vplivale na kakovost zvoka.

Ko govorimo o pevski kondiciji, ne smemo pričakovati preveč. Važno je, da se poje, da smo začeli, da nam ni pošla volja. Pričakovanja morajo biti pri zborovskem petju vedno zastavljena na dolgi rok in mislim, da se bo o kakovosti, ki smo jo imeli pred letom 2020, lahko govorilo že čez kako leto ali dve. Imamo zelo motivirane zborovodje in se jim lahko zahvalimo za njihovo energijo in predanost po dveh nenavadnih, napornih, nezborovskih letih.

M. J.: Ko smo se v tem letu pogovarjali o ciljih spomladanskih območnih revij po dveh letih prekinitve, je bilo prvič, da glavne pozornosti nismo namenjali kakovosti petja, ampak množični udeležbi. Šolski sistem in sistem revij morata biti trenutno še posebno dobro usklajena, da lahko skupaj razumevajoče ponudimo nekaj, kar bo v spodbudo čim večjemu številu pevcev.

Na posvetu skupine za nadaljnjo strategijo otroških in mladinskih zborov junija lani ste poudarili, da je skupinsko petje potreba, ki jo je treba izgraditi; šele ko otrok dobi lastno izkušnjo, jo lahko ponotranji. Trenutno spuščamo kriterije, prilagajamo svoje razmišljanje, kje spet začeti – nadaljevati z zborovskim petjem. Vaša izjava pa nas opominja tudi, da je treba v zborovsko petje zajeti širšo populacijo.

I. B.: Petje je sposobnost, s katero se rodimo. Je nekaj tako naravnega, da ko slišiš pesem, ki ti je všeč, začneš mrmrati, peti, vibracije ob tem pa te sproščajo. Je naravni filter telesa, zdravilo, ki ga ima čisto vsak, ne glede na njegov posluh. Skupinsko petje pa je dejavnost, ki jo je treba privzgojiti. Danes v družinah redkokje gojijo skupinsko družinsko petje, ki bi od rojstva naprej spodbujalo razvoj otrokovega glasbenega posluha. Zato ga namensko spodbujamo v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, kjer imamo na razpolago ure glasbe ali pa zborovske vaje. Petje ima zdravilno moč. Sprošča tistega, ki poje, in tudi ostale v okolici, saj se nanje prenaša prek valovanja.

Če želimo, da bo zborovsko petje ponovno zacvetelo, ne smemo začeti z visokimi cilji in pričakovanji, temveč počasi, po korakih in sistematično. Pomembna pa je vztrajnost in količina petja. Če doze pevskega adrenalina ni na tedenski ravni, se potreba ne more privzgojiti. Če znamo skupaj peti, znamo sodelovati, komunicirati in drug drugega poslušati. In kaj si lahko še lepšega želimo za to individualno, introvertirano, že rahlo razklano družbo? Vzorec skupinskega petja nas lahko reši, ker bomo znali stopiti skupaj.

Socialni vidik skupinskega petja je pomemben še posebno v tem času, ko smo postali še večji individualisti. Dejali ste, da se je treba sprijazniti z nižjim nivojem, preprostejšimi pesmimi. Kakšno novo literaturo bi pravzaprav potrebovali v postkovidni dobi, ko se je slovenski piramidni zborovski sistem precej porušil in je sposobnost večglasja upadla?

M. J.: Skladb za otroške in mladinske zbore je sicer veliko, a razmerje med njimi, vsaj med uporabno literaturo, je v precejšnjem neravnovesju. Pesmice in teme za mlajše otroke so nekako večne, vsebine ostajajo aktualne, njihova aktualnost se ne spreminja s časom tako zelo kot za mladino od 11. do 15. leta. V hitro spreminjajoči se družbi se spreminja doživljanje mladih in vsebine, ki jih zanimajo. Zato pesmi v dosedanji literaturi, ki po temah niso sodobne in jih zato ne razumejo oziroma jih ne začutijo, nekako »ne delujejo«.

Od leta 2011 smo na JSKD sistematično skrbeli za nastanek novih skladb za otroke in mladino v okviru dveh projektov: regijskih tekmovanj za otroške in mladinske zbore, kjer smo šestim mlajšim skladateljem podelili denarno nagrado za naročilo nove skladbe, ter v okviru projekta Potujoča muzika. Ob istoimenski bienalni prireditvi z nastopom množičnega, približno 500-članskega mladinskega zbora vedno izide zbirka novitet nagrajenih skladateljev z regijskih tekmovanj, dodane so še neizdane skladbe slovenskih avtorjev ali znane tuje skladbe s slovenskimi prevodi. Skladbe so bile v prvi vrsti namenjene zborom regijske in državne ravni, saj so nastajale kot nov izziv za boljše zbore. Vedno pa smo se trudili dodati še kakšno lažjo, a teh je nastalo premalo. Skladatelji si želijo pisati skladbe, v katerih lahko razvijejo svoje glasbene zamisli. Žal pa jim moramo postaviti omejitve obsega glasov, dolžine skladbe, zahtevnosti triglasja, harmonskih postopov, kompozicijskih prijemov … Zaradi tega se hitro znajdemo v situaciji, ko so nove skladbe primerne samo za najboljše, t. i. »špico«. Notne zbirke Potujoče muzike, ki smo jih navdušeno izdajali na Javnem skladu zadnjih deset let, ker so mladinski zbori začenjali peti na višjem nivoju, so kar naenkrat ostale samo še nabor želja, kaj vse bi radi peli, pa ne zmoremo več. V zadnjih zbirkah so že tudi daljše in zahtevnejše 3- in 4-glasne skladbe. (Op. ur.: Doslej je izšlo 5 zbirk Potujoče muzike, vse so dostopne v spletni knjigarni JSKD: Potujoča muzika 1, Potujoča muzika 2, Potujoča muzika 3, Potujoča muzika 4, Potujoča muzika 5.)

Prišlo je obdobje, ko moramo stopiti nazaj v svojih pričakovanjih in zahtevnosti, saj so mladinski zbori izgubili možnost in sposobnost večglasnega petja. Mislim, da bo preteklo vsaj toliko časa, kot je trajala epidemija, da se bomo začeli »pobirati«, če ne več. Želimo si ne le peti, ampak se tudi vrniti na standarde, ki smo jih že dosegli. Za pot do tja pa bodo morale biti skladbe večinoma krajše in precej manj zahtevne kot so te, ki smo jih objavljali zadnja leta. Nov repertoar izdaj JSKD dopolnjuje tudi Zavod za šolstvo RS, ki naroča nove skladbe za prireditev Zborovski BUM. Ta naročila so tematska – kar zbori potrebujejo za nastope, npr. ob kulturnih dnevih, praznikih …

Kakšne pesmi ste naročali na Zavodu za šolstvo v zadnjih letih za mladinske zbore?

I. B.: Sedaj se je izrazila potreba po preprostih skladbah. Pred epidemijo smo imeli slovenske šolske zbore na tako visoki ravni kot še nikoli. Tudi v Jugoslaviji je bil šolski zborovski standard visok, saj je moral vsak s posluhom obiskovati pevski zbor in je bilo v zborovskem bazenu veliko dobrih pevcev. Z devetletko v samostojni Sloveniji je zbor postal prostovoljna dejavnost, kar je vplivalo na padec števila pevcev v zborih. Kako pritegniti otroke k zboru, je bil največji izziv za učitelje. Začela se je izgradnja in delo na zborih iz temeljev, nivo se je počasi dvigal in dosegel vrhunec med letoma 2015 in 2019. Vedno imamo od 13 do 14 odstotkov zborovskih paradnih konjev. Premik navzgor pa je odvisen od variabilne sredine oziroma od tistih, ki imajo željo postati boljši. In to se je v Sloveniji zgodilo v zadnjih letih pred kovidom. Takrat se je izdalo ogromno tekmovalne zborovske literature z daljšo minutažo in zahtevnejšimi tehničnimi zmogljivostmi.

Sedaj pa zaradi dvoletnega »zborovskega molka« težka literatura ne pride v poštev in potrebujemo nekaj motivacijsko naravnanega, kratkega in enostavnega. Potrebujemo krajše pesmi z aktualnimi, novimi besedili, s klavirsko spremljavo, ki so lahko osvojljive v dveh skupnih pevskih vajah. Tako se pevci ne bodo naveličali. Hitreje se bo lahko delalo na interpretaciji, ker bodo dokaj hitro usvojili osnovo. S tem načinom dela bomo v dveh letih vzgojili bazen pevcev, ki bodo odskočna deska za tekmovalne zbore.

Tudi pred skladatelji je izziv. Prej so bili navajeni pisati zahtevne stvari, sedaj se morajo postaviti v vlogo poenostavljanja, kar je najtežje. Dober pedagog je tisti, ki zapleteno stvar predstavi na čim preprostejši in razumljivejši način. Enak proces mora prehoditi skladatelj. Vse zahtevne akorde, okraske, ritme ter druge izvajalske trde orehe je treba zaviti v melodijo, ki zleze pod kožo, da sploh ne veš, kdaj.

Preprostejše torej ne pomeni hkrati tudi manj kakovostno. Kam pa naj v tem obdobju sega vsebina besedil? Katere teme v skladbah potrebujejo šolski zbori, ne tekmovalni, ampak širša populacija? Po eni strani razmišljamo o strokovnjakih, ki se ukvarjajo s primernimi besedili za mladino, in jih lahko predlagajo. Koliko pa smo pozorni na to, kaj 13-, 14- in 15-letniki sami ustvarjajo, kako razmišljajo, npr. ko objavljajo svoje pesmi na kanalu YouTube ali v šolskih časopisih ali drugje … Ali bi bilo morda treba vprašati otroke, pevce same, katere teme čutijo ta trenutek? Ali je dovolj, če se o tem pogovarjamo samo v strokovnih krogih?

M. J.: Pri izboru besedil smo se res ves čas držali mnenja odraslih. Na začetku ustvarjanja zbirke Potujoča muzika smo izbor besedil prepustili izključno skladateljem. Prejeli smo različna uglasbena besedila – od lastnih besedil avtorjev do Kosovela. V naslednjem obdobju smo skladateljem poslali tudi predloge besedil, te so poslali zborovodje na podlagi svojih izkušenj, katera bi bolj pritegnila pevce. Iskali smo tudi glede na priporočila – npr. z zlato hruško nagrajene zbirke poezije za mladino. Našli smo tudi nekaj šolskih izdaj s poezijo šolarjev, a ta ponavadi ne pritegne skladateljev. Verjetno smo spraševali preozko in bi bilo dobro razširiti izbor vsebin s predlogi mladine, da bi našli take, ki bi jih pritegnile. V zbirke smo sicer vključevali tudi čisto sodobne teme, s katerimi se lahko mladina poistoveti, pa se skladba ni vedno prijela – morda je bila obravnavana na način, ki jim ni blizu. Mislim, da bi bilo zelo koristno, če bi JSKD in ZRSŠ organizirala srečanje pesnikov in skladateljev, kjer bi predstavili potrebe in omejitve ter naredili premišljen načrt za nekaj naslednjih let oziroma izdaj.

Zadržimo se še nekoliko pri besedilih. Ali se dovolj zavedamo, da so otroci pogosto zrelejši, kot menimo odrasli, in so morda sposobni razumevanja zahtevnejših tem? Če opazujemo mladinsko literaturo, so v šolsko branje vedno pogosteje vključeni tudi novejši avtorji, ki postopoma postajajo del mladinskega literarnega kanona.

I. B.: Naj problem ponazorim z naslednjim primerom. Praznujemo 30-letnico svoje države in v zadnjih desetih letih smo opazili, da ob državnih praznikih prepevamo pesmi, ki imajo zgodovinski patos. Ob tem začutimo svoj nacionalni ponos, kar je prav. Nimamo pa nove literature, kjer bi lahko rekli, »jaz pa z zanosom rastem v tej naši lepi Sloveniji«. Zato smo se začeli usmerjati v naročilo te literature, najprej v besedila, ki opisujejo našo domovino oziroma življenje v njej zdaj, v tem času. Ugotovili smo, da je zelo težko najti besedila, ki bodo primerna za otroke. Slovenija se v zadnjih 15 letih, ne samo v času epidemije, sooča z veliko družbeno krizo, pomanjkanjem vrednot, kaj je resnica in kaj laž, pomanjkanjem sodelovanja, empatije, pomoči drug drugemu … Ko prosiš pesnike, naj napišejo sodobno domovinsko pesem, nastanejo tudi pesmi z žalostno vsebino, kaj nam mačehovska država ponuja, v kakšnih stiskah se znajdemo …, in si v dilemi, ali bi jo dal uglasbiti za otroke. Domovinske pesmi si pogosto predstavljamo vesele, koračniške, z zanosom. Zato je res velik izziv najti oziroma izbrati primerna besedila. In potem je izziv za skladatelje, da ta besedila uglasbijo v takšne melodije, ki jih bodo otroci ponotranjili in jih peli ne samo pevci v pevskem zboru, ampak vsi na šoli.

Na to temo bi verjetno res potrebovali posebno okroglo mizo s pesniki in skladatelji, kako sami čutijo in razmišljajo. Kakovostno in preprosto je za ustvarjalca lahko hkrati tudi najzahtevnejše. Ustavili pa bi se še ob enem vprašanju. Ves čas govorimo, kako bi se vrnili na tisto, kar smo imeli. To je bil res velik dosežek, o tem ne moremo dvomiti. A če se nekaj na novo začenja, ali naj se vrnemo k temu, kar smo imeli, ali pa je to priložnost, da razmislimo, ali je bil to res optimum oziroma ali je to res tisto, kar si želimo? Ali si želimo vrhunske zbore, ki se pokažejo na tekmovanjih, na koncu pa ugotovimo, da so celo leto vadili štiri skladbe in jih zapeli na visokem nivoju? Ali pa morda želimo kaj drugega? Ali je odgovor v izreku »Amor magister optimus«? Če prenesemo na glasbo: da bi se veliko otrok rado in kakovostno ukvarjalo z glasbo in da v to umestimo tudi tekmovalni duh, zanos – tega bo gotovo nekaj ostalo. Kako spodbuditi rast, da bi se tudi koncertno življenje razvijalo s pripravljanjem projektov, študijem repertoarja? Videli smo, da je izpeljati prireditev Potujoča muzika vedno znova kar velik izziv, ne glede na to, da je kakovost zborov rasla. Kako vidita nadgradnjo tistega, kar je bilo, ali je potrebna in katere mehanizme bi morali vzpostaviti? S preprostim enoglasnim petjem bomo mladinske zbore oživili samo v smislu, da bodo peli, ne bomo pa rešili razvoja večglasja. Vemo, da imajo otroci zelo različen obseg glasu, zato smo dvoglasje že prej razvijali v otroških zborih. Kaj lahko naredimo v tej smeri po vajinih izkušnjah?

I. B.: Vsaka kriza je priložnost za nekaj novega in to priložnost je pomembno izkoristiti. Šolski zbori so do sedaj na leto usvojili okoli 12 do 15 pesmi in jih izvajali v treh ciklih nastopov s po tremi do štirimi pesmi hkrati: december, marec, junij … Mogoče je čas, da bi se lahko šolsko zborovstvo poleg nastopov usmerilo v koncertno dejavnost oziroma v postavitev enega večjega koncertnega projekta na leto, ki bi ga izvajalo vsaj dve leti. Vendar za uvedbo novih modelov potrebujemo podporo v izobraževanju. To je dolgoročni načrt. Letos bomo najprej vzpostavili petje, v katerem bodo otroci uživali. V naslednjih letih bomo nadgrajevali. V mladinskih zborih bomo enoglasju dodali enostavno dvoglasje, sledi enostavno triglasje. Počasi, po korakih in sistematično.

M. J.: Priznam, da pri poenostavitvah za mladinske zbore niti nisem razmišljala o enoglasju, o tako velikih korakih nazaj, pač pa o preprostem dvoglasju in triglasju v krajših skladbah. To potrebujemo za večino zborov. Tisti, ki pa so v zadnjih dveh letih zmogli in uspeli ohraniti sposobnosti zbora na visokem nivoju, imajo trenutno dovolj literature, da lahko nadaljujejo z delom. Vprašanje, ali hočemo nazaj v to, kar smo imeli, ali ne, je stvar pogovorov in presoje. Na JSKD omogočamo sistem prireditev, ki ponuja možnosti, da se vsak zbor predstavi. To, kaj v šolskem sistemu deluje oziroma nastane, pa spremlja Zavod za šolstvo. Oboje sta področji, o katerih moramo diskutirati v širšem krogu. Če se sistem postavi na novo, je pomembno, da se mu prilagodimo na način, da šolsko zborovstvo čim bolj podpremo in ga spodbudimo.

I. B.: Morda se odprejo možnosti, da šolski sistem tesneje povežemo s kulturo in umetnostjo. Te bi v prihodnje lahko nakazale pot do vzpostavitve pevskih razredov na posameznih šolah. Vsaka taka sprememba pa je dolgoročen proces in zahteva veliko dogovorov in usklajevanj.

Najlepša hvala obema za ta pogovor in še mnogo energije ter dobrih zamisli pri nadaljnjem spodbujanju otroškega in mladinskega zborovskega petja!