Javni sklad RS za kulturne dejavnosti je pred nedavnim razglasil prejemnike priznanj za izjemne dosežke in življenjsko delo na področju ljubiteljske kulture. Za priznanja se je potegovalo kar 32 predlaganih kandidatk in kandidatov, ki pomembno (so)ustvarjajo na področju ljubiteljske kulture v svojem lokalnem ali širšem okolju. Med njimi je tudi Helena Fojkar Zupančič, ki je za »dolgoletno, sistematično in neprecenljivo pedagoško delo na področju ljubiteljske kulture, za ohranjanje, razvoj in širjenje zborovske dediščine z inovativnimi izvedbami projektov ter za izvrstne uspehe z zbori v domačem in mednarodnem prostoru« prejela srebrno plaketo za leto 2020.
Helena Fojkar Zupančič, potem ko ste leta 2012 prejeli Gallusovo plaketo za dosežke na zborovskem področju, vam je komisija letos podelila še više rangirano srebrno plaketo, ki zajema vsa področja ljubiteljske kulture. Najprej iskrene čestitke za priznanje, ki potrjuje da delate veliko in dobro, premišljeno in zavzeto.
Začniva z najaktualnejšim vprašanjem, kako ohraniti zborovsko petje v dobri kondiciji v času, ki ni naklonjen druženju oziroma stikom, ko ne vaje ne koncerti niso dovoljeni. Vem, da so mnogi zbori že lansko pomlad prenehali z delom, se poleti nekajkrat srečali in ponovno razšli. Kako vam uspeva ohranjati stike s kar tremi zbori, Zborom sv. Nikolaja Litija, Dekliškim zborom sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije in (Z)Mešanim zborom ŠKG?
Od vsega začetka z vsemi zbori vadimo prek aplikacije Zoom. Seveda ni idealno, nekaj pa vendarle je. Večinoma delamo v manjših skupinah, pri čemer mi pomagajo korepetitorji. Individualni pouk vokalne tehnike vodim sama, predvsem tu sem opazila zelo dobre rezultate, vsakega pevca namreč vidim od blizu in tudi slišim ga dobro, zdaj sem se že naučila, kako moram poslušati, da slišim, kar je potrebno slišati. Lahko rečem, da v tem smislu lepo napredujemo. Kar pa zadeva vaje, naredimo bistveno manj. Ne morem vedeti, kako zveni celota, harmonij ni mogoče slišati, vedno nas prekinjajo neki tehnični problemi. Kdor uporablja Zoom, zelo dobro ve, o čem govorim. Sprašujem se, kakšen bo zvok zbora, kakšna bo intonacija v zborih, ko se spet srečamo.
Kaj vadite? Ste optimistični in gledate naprej ali pa morda obnavljate stare programe, dela, ki jih imate v ušesih, v katerih slišite tudi harmonije?
Z dekleti vadimo nov repertoar, nekaj starega pa tudi poskušamo ohraniti, da bi ostali v formi do poletja. Tudi pri Nikolaju pripravljamo nov program in obnavljamo železnega ter nekaj tistih biserov, ki jih radi zapojemo po koncertih na druženjih. (Z)mešani zbor pa se intenzivno pripravlja na svoj letni koncert.
Pred dobrimi tremi leti sva se srečali v prijetnem ljubljanskem lokalčku in tam opravili intervju. Takrat ste se z Dekliškim zborom ravno vrnili z 11. Svetovnega zborovskega simpozija v Barceloni. V reviji Naši zbori še hranimo ta pogovor, pa bi se zdajle osredotočili na nekatere dogodke oziroma dosežke v nadaljnjih dveh letih, 2018 in 2019.
Z Dekliškim zborom smo se v letu 2018 odzvale povabilu organizatorja festivala Europa Cantat v Talinu. Tam smo nastopile kot predstavnice države, ki bo letos gostila ta prestižni dogodek. Leto pozneje pa smo kot edini evropski zbor, tudi takrat na povabilo organizatorja, Združenja ameriških zborovskih dirigentov oziroma njegovega direktorja Tima Sharpa, nastopile na jubilejni 60. konferenci Združenja v Kansas Cityju. Smo edini slovenski zbor, ki je kdajkoli nastopil na tej prestižni prireditvi. Na ta vabila sem zelo ponosna.
Takšna povabila imajo res veliko težo, pravzaprav večjo od odličij kateregakoli tekmovanja, saj tam vse nastope spremljajo naostrena ušesa profesionalnih glasbenikov.
Res je, zavedam se, da je že vabilo sámo velika čast ter posledično odgovornost in veliko priznanje obenem. Lahko rečem, da je to tudi izpolnitev mojih dolgoletnih želja in prizadevanj. Veliko in resno smo se z dekleti pripravljale na te nastope, zato smo tekmovanja začasno odmaknile na stran. V finančnem smislu pa nam ta gostovanja ne prinašajo zadoščenja. Za slovensko javnost in javne razpise žal štejejo predvsem odličja s tekmovanj.
Tudi z mešanim Zborom sv. Nikolaja ste v zadnjih treh letih pripravili nekaj vrhunskih koncertov. Spomnim se božičnega koncerta z glasbo Andreja Makorja, ki je bil za občinstvo pravo doživetje, večkrat ste ga ponovili in bili povsod nagrajeni z burnimi aplavzi. To je bilo gotovo lepo doživetje tudi za pevce.
To je bil eden lepših projektov Zbora sv. Nikolaja. Vsako leto pripravimo za božič poseben program, v katerega običajno vključujemo tudi novonastala dela. Makorjeva kantata je obsežno delo, ki je nastalo za klarinet, klavir, sopranski solo in mešani zbor. S skladateljem sva veliko sodelovala, upošteval je moje želje in predloge, predvsem tega, da ustvarja na tekste slovenskih pesnikov, v slovenskem jeziku, torej, med posamezne pesmi pa sva umestila koralne a cappella sole za sopran na besedilo iz Svetega pisma, ki govori o prihodu Odrešenika. S to zasnovo sva želela preseči ustaljene pravljične vzorce božične tematike in se približati realnosti, ki je daleč od pravljice. Menim, da nama je uspelo doseči nekakšno ravnovesje med pogosto kruto realnostjo, notranjim doživljanjem božiča in svetlobo božičnega sporočila. Vse to pa smo nadgradili tudi z lučnimi efekti, ki so ustvarili čarobno celostno izkušnjo.
Tudi naslednji božični koncert zbora sv. Nikolaja je bil poseben, kar osem del je nastalo za to priložnost, prispevali so jih Katarina Pustinek Rakar, Tine Bec in Črt Sojar Voglar. Tudi tokrat je bil naš namig avtorjem, naj bodo dela dosegljiva tudi povprečnim zborom. Vsa so že izšla pri založbi Astrum.
Še en nepozaben koncert smo imeli v letu 2019. Na povabilo JSKD-ja smo v Postojnski jami nastopili za mednarodne udeležence generalne skupščine Evropske zborovske zveze Europa Cantat. V naravni akustiki jame smo oblikovali zanimiv in tehten program, ki smo ga poimenovali Žarki podzemlja. Čudovita svetlobna režija je dodala dogodku še tisto drobno pikico na i in tako kljub ostremu mrazu ustvarila čarobno vzdušje in nepozabno doživetje tako za nastopajoče kot za poslušalce.
Naročanje novih del je ena vaših stalnic oziroma značilnosti, poleg že omenjenih se spomnim skladb Damijana Močnika, Nane Forte, Ambroža Čopija, Ivana Florjanca in še nekaterih, ki so zazvenele ob različnih priložnostih.
Naročanje novih del čutim kot poslanstvo, to bi moralo biti pravzaprav poslanstvo slehernega dobrega zbora. S tem spodbujamo naše skladatelje in bogatimo slovensko zborovsko literaturo. Če imajo ustvarjalci naročila dobrih zborov, je to zanje velika spodbuda, da se kar najbolj potrudijo. Vedo, da bodo dobri slovenski zbori kakovostna nova dela ponesli tudi izven meja domovine, na koncerte, tekmovanja in festivale po vsem svetu. Ker imam že kar nekaj kilometrine, si avtorjem drznim dati kakšne namige, saj menim, da s svojimi bogatimi dirigentskimi izkušnjami lahko prispevam k boljšemu rezultatu še zlasti pri mlajših avtorjih in tistih, ki ne vodijo lastnih zborov. Lahko rečem, da nastajajo dobra dela, nekatera zelo zahtevna, druga manj. Za nekatere zbore je lahko zahtevna skladba, ki smo jo mi navidez z lahkoto izvedli, že velik izziv. Lotili bi se je morda zato, ker so jo slišali v naši izvedbi in je zvenela povsem preprosto. Menim, da je naročanje novi del ena od nalog dobrih zborov in dirigentov, ki gledamo naprej in se trudimo, da bi pustili nekaj dobrega, koristnega, nekaj lepega tudi za prihodnji rod. Na Naši pesmi v Mariboru smo lani nameravali izvesti eno od novitet iz cikla Sončne ure Tadeje Vulc. Prva izvedba bo, kot kaže, morala počakati na novo priložnost.
Z Dekliškim zborom prav zdaj z zanimanjem pričakujemo novo Močnikovo delo, Zbor sv. Nikolaja pa je že bogatejši za obsežno novo delo, Božični oratorij Damijana Močnika za zbor, orkester in soliste, to je prvi božični oratorij slovenskega avtorja v slovenskem jeziku. Besedilo je prenovljeno, tako da je bliže današnjemu poslušalcu.
Skladatelji, ki pišejo za vas in vaše zbore, zelo dobro vedo, za koga pišejo, se pa morda kdaj zgodi, da skladatelj zbora ne pozna najbolje, kot je bil primer kultnega angleškega sodobnega ustvarjalca Boba Chilcotta, ki je za vaš dekliški zbor napisal skladbo z naslovom God of the Open Air. Je vedel, za koga piše, kaj vam ustreza, katere vrline bi veljalo izkoristiti, izpostaviti?
Delo je nastalo po naročilu Svetovne zborovske zveze za potrebe Svetovnega zborovskega simpozija. Vprašali so nas, ali želimo, da eden od skladateljev napiše skladbo za nas, me pa jo prvič izvedemo na WSCM v Barceloni. Seveda sem bila takoj za to. Poslala sem nekaj referenčnih posnetkov, da je skladatelj lahko videl oziroma slišal, za kakšen zbor gre, ni me pa kontaktiral. Pogrešala sem pogovor, v katerem bi lahko izrazila svoje želje. Nastalo je simpatično delo, a nič več kot to.
Ali imate, ko naročite novo skladbo, vedno v mislih, da mora biti takšna, da bo lahko obšla »slovenski zborovski svet«, da bo dovolj kakovostna, da jo bo vredno poustvarjati tudi z naslednjimi generacijami pevcev?
Seveda, tudi skladatelji bi se morali zavedati tega, zato bi morali biti nekoliko bolj odprti za predloge in namige. V svoji karieri sem dobila nekaj del, ki sem jih pustila ob strani, ker sem ocenila, da je tako bolje. Zamisliti se je treba in zavedati, koliko časa in dela vložijo pevci in dirigent, da se s skladbo dostojno predstavijo občinstvu, zakaj bi z nekaterimi deli tratili svoj dragoceni čas in dolgočasili občinstvo. Od skladateljev pričakujem nekaj prožnosti in »ponižnosti« v tem smislu. Vem, da tudi skladatelji potrebujejo kilometrino, zavedati pa se morajo, da nam, dirigentom, ni potrebno izvesti vsake na novo napisane skladbe, pa čeprav je nastala prav za naš zbor, morda celo po našem naročilu.
Odpriva temo o programih, večno zanimivo in aktualno … Kako oblikujete program, da je primeren, zanimiv in učinkovit, če se lahko tako izrazim? Česa se mora zavedati dirigent, ko oblikuje zgodbo, ki jo želi podati občinstvu?
Za Svetovni zborovski simpozij v Barceloni in konferenco Združenja ameriških dirigentov sem izbrala podobno strukturo programa. Izhajala sem iz zavedanja, da smo dober zbor in prihajamo iz njim neznanega oziroma manj znanega okolja, zato moramo pokazati v prvi vrsti vrhunsko petje, pokazati, v čem smo drugačne od drugih zborov, predstaviti svojo državo in našo glasbo in razkriti vso raznolikost, ki jo premoremo, da smo prepričljive v različnih žanrih od Gallusa pa do pop priredb. Z leti sem se naučila, da ni potrebno, da so vse skladbe v programih ultra težke, občinstvu je treba dati tudi možnost predaha, zavedati se je treba, da so poslušalci tam, da bi uživali in se učili, ne trpeli. Dober program ustvari občutek doživetja, zato je naša naloga, da navdihujemo. Če ponazorim s primerom: Dekliški zbor svoje koncerte že nekaj časa začenja s pesmijo Bog daj, Bog daj, ki je tipičen primer ljudskega petja, potem lahko nadaljujemo z romantično skladbo, v kateri s primernim zvokom in interpretacijo izražamo toplino in nežnost … in občinstvo postopoma pripravimo na osrednje delo večera, sodobno noviteto, zvočno in morda tudi vizualno zanimivo delo. V Barceloni smo na tem mestu izvedle Močnikovo Jerusalem, v Kansas Cityju pa eno od Jennefeltovih zahtevnih del, ki smo ga podkrepile s smiselno koreografijo. Dekleta običajno takšne, koregrafsko zanimive skladbe, pa čeprav tudi z glasbenega vidika zelo zahtevne, izvedejo brez dirigenta na odru, povsem samostojno, tudi to je njihova posebnost. Zaključimo običajno tako, da poslušalce s pesmijo »pobožamo«.
Tekmovalni programi pa imajo svoje zakonitosti. Tam je treba v kratkem času prepričati žirijo. To zelo dobro poznate tudi z drugega zornega kota, velikokrat nastopate v vlogi žirantke. Kaj je tisto, kar prepriča, vznemiri strokovnjake?
Zbor mora pripraviti tehten program, ki pa je primeren njegovim sposobnostim. Skladbe naj zborovodje izbirajo take, ki bodo izpostavile zborove kvalitete. Program mora zajeti več različnih stilnih obdobij, pomembno je, da zborovodje izberejo skladbe, ki imajo različne tempe, različne karakterje in so tako ali drugače kontrastne ali vsaj raznolike med seboj. Opažam tudi, da so žiranti vedno bolj pozorni na to, kakšen splošen, celosten vtis naredi zbor, in na to, kakšna je izpovedna moč, sporočilnost zbora. Za vse to pa ima zbor običajno na razpolago največ 16 minut. Ni enostavno, res ne.
Helena, nenazadnje pa ste tudi pedagoginja. Ste profesionalna glasbenica, ki dela z neprofesionalnimi pevci, od katerih zahteva profesionalen odnos do dela, ki je odločna, dosledna oseba. Kako pevci reagirajo na vaše zahteve in pričakovanja?
Menim, da nisem le odločna in dosledna, temveč tudi prijazna, razumevajoča, potrpežljiva in prožna. Pri delu s pevci nikdar ne uporabljam besed »zahtevam«, »hočem«, ker to ni v kontekstu moje vizije dela z zborom.
Moja primarna poklicanost in moj poklic je biti pedagoginja, to dojemam kot svoje življenjsko poslanstvo. Glasba oziroma zborovstvo je zgolj moje pedagoško sredstvo. Lahko bi poučevala tudi kaj drugega, glasbe oziroma petja namreč ne jemljem kot cilj. Upam, da tistim, ki jih imam pred seboj, dajem še kaj več kot le glasbo. S pomočjo petja jih poskušam učiti samozavesti in premagovanja frustracij, odnosov in sodelovanja v skupini, medsebojnega spoštovanja, delavnosti in vztrajnosti … Menim, da je to tisto najvrednejše, kar lahko dajem tem mladim ljudem.
Občudujem Zavod sv. Stanislava, ki v glasbo vpelje tako veliko število mladih ljudi, menim, da je to neverjetna investicija za naprej. Kaj da glasba mlademu človeku, kako vpliva na oblikovanje njegove osebnosti? Srednješolsko obdobje je namreč idealen trenutek, da se nekatere vrednote usidrajo v njegovo zavest.
Najprej je treba vedeti, da se zborovsko petje v smislu pedagoškega procesa in koristi razlikuje od individualnega ukvarjanja z glasbo. Zborovsko petje se odvija v skupini. Da bi delovalo, je potrebno obvladati vrsto socialnih veščin. Najprej se učiš vpeti v skupino kot pomemben, a enakovreden posameznik, učiš se podrejati avtoriteti, ki je zate dobra, znotraj teh okvirov se učiš ohranjati svojo osebno integriteto, da se kot mlad človek lahko povsem uskladiš in poenotiš s skupino in se znaš že naslednji trenutek tudi razkriti, razgaliti. Učiš se biti samostojen in hkrati neizstopajoči del celote. Danes so mladi navajeni, da se vse zgodi »na klik«, takoj, pri zboru pa ni nič takoj. Zbor je tek na dolge proge, je šola potrpežljivosti, vztrajanja in zvestobe.
Bom vprašala takole: Koliko mladih na vaši šoli ne poje ?
Slaba polovica. Na šoli imamo pet zborov: Dekliški zbor prvih letnikov šteje 80 članic, vodi ga Marjetka Kozmus, v Fantovskem zboru prvih letnikov poje pod vodstvom Tineta Beca 30 do 40 pevcev. Ob prihodu na gimnazijo imajo vsi novi dijaki avdicijo. Vsi izbrani, razen redkih izjem, morajo v zbor, temu pravimo »mehka prisila«. Tine Bec ima dobro taktiko, dijaku, ki se upira, reče: » Daj mi priložnost, tri mesece, če boš takrat mislil enako, te ne bom več silil.« Po treh mesecih vsi ostanejo in se naslednje leto potegujejo za mesto v enem od ostalih treh zborov, v katerih prepevajo dijaki od drugega do četrtega letnika. Največji, (Z)mešani zbor vodim jaz, šteje do 130 članov, tudi Dekliški zbor sv. Stanislava ŠKG je »moj«, v njem poje 40 pevk, Damijan Močnik pa vodi Mešani mladinski zbor sv. Stanislava ŠKG, ki običajno združuje do 50 fantov in deklet.
Pravite, da z vsemi tremi svojimi zbori vadite po Zoomu. Kdaj pa vas bomo lahko prvič slišali v živo, kakšen je plan A?
Ves čas priprav imamo pred seboj cilj. Že lani smo skrbno načrtovali letni koncert, ki ga zaradi karantene žal nismo mogli izvesti, pa smo si septembra zadali nove cilje. Zdi se mi nujno imeti cilj, sicer nima nikakršnega smisla karkoli vaditi. Z vsemi zbori smo med letom snemali videospote, nekateri so zelo posrečeni. Sicer pa z Dekliškim zborom in Zborom sv. Nikolaja Litija načrtujemo julija nastop na festivalu Europa Cantat, z (Z)mešanim zborom pa, kot že rečeno, naš redni letni koncert.
Tudi za leto 2022 imate že načrte, kot vem.
Dekliški zbor naj bi prihodnje leto gostoval na Tajvanu, tja smo bile povabljene že lansko leto, a smo turnejo zaradi zdravstvene krize prestavili na leto 2022. Izvršni direktor Tajpejske filharmonične fundacije Ferdinand Ting nas je povabil, da predstavimo sodobno slovensko zborovsko glasbo, zato smo lansko leto intenzivno pripravljale ta program. Sama bom slovenska dela predstavila tudi na delavnicah v okviru festivala, tako kot je pred leti to storil že kolega Ambrož Čopi s svojim Komornim zborom KGBL. Z Zborom sv. Nikolaja pa smo lansko poletje načrtovali nastop na festivalu Kathaumixu na zahodni obali Kanade, ki ga takrat seveda nismo mogli izvesti, zato nameravamo to turnejo izpeljati leta 2022.
UTEMELJITEV SREBRNE PLAKETE ZA HELENO FOJKAR ZUPANČIČ
Heleno Fojkar Zupančič srečujemo na koncertnih odrih le kako leto manj kot četrt stoletja. Odločna, vztrajna, zahtevna in samozavestna, a hkrati prijazna, razumevajoča in mehka, tako bi jo verjetno opisale številne generacije dijakinj in dijakov, ki so skozi vsa ta leta polnili vrste Dekliškega zbora sv. Stanislava in (Z)mešanega zbora Škofijske klasične gimnazije iz Šentvida. Prvi sodi med najuspešnejše, drugi med najštevilčnejše zbore pri nas. Njeni odločnost in mehkoba v značaju sta dobro znani tudi članom Zbora sv. Nikolaja Litija, ki pod njenim vodstvom prav toliko let deluje v okviru društva Nova kultura Litija. Nenazadnje pa vse te lastnosti prepozna tudi številno občinstvo doma in po svetu, ki začuti, da je tu prvi ključ do vrhunskih rezultatov, ki jih dosega s svojimi pevci.
Da gre za široko razgledano, inventivno in predano umetnico, je že ničkolikokrat ugotovila zborovska srenja, strokovnjaki in poznavalci, domači in tuji, ki so njej in njenim zborom v teh letih na uglednih pevskih tekmovanjih ter festivalih po vsem svetu dodeljevali najvišja priznanja. Njihovo odličnost so prepoznali v Oslu, Baslu, Talinu, Corku in Derryju, na Tajvanu, v Maasmechelnu ter nenazadnje v Mariboru, Celju in Zagorju ob Savi. Ponosni smo lahko na ekskluzivno povabilo Mednarodne zveze za zborovsko glasbo (IFCM) Dekliškemu zboru kot enemu redkih evropskih predstavnikov na 11. Svetovni zborovski simpozij leta 2017 v Barceloni, kjer so bili poslušalci zborovski dirigenti z vsega sveta, ter na povabilo Ameriške zborovske zveze na Nacionalno konferenco ameriških zborovskih dirigentov (ACDA) leta 2019 v Kansas Cityju. V srcih pevcev in poslušalcev pa so tudi mnogi koncerti po slovenskem podeželju in zamejstvu.
Prenekatere teh nastopov so na nosilce zvoka zabeležile domače in tuje radijske in televizijske hiše, nekateri so ovekovečeni tudi na osmih zgoščenkah, pod katere se podpisuje Helena Fojkar Zupančič z mladimi in nekoliko starejšimi pevci, ki jo vedno znova navdušujejo ter z njo soustvarjajo raznovrstne projekte. Nemalokrat vključena novonastala dela prav njim posvečajo Damijan Močnik, Ambrož Čopi, Črt Sojar Voglar, Nana Forte, Ivan Florjanc, Blaž Pucihar, Katarina Pustinek Rakar, Andrej Makor, Tadeja Vulc, Tine Bec, Samo Vovk, Barbara Grahor in drugi, s katerimi uspešno predstavljajo slovensko zborovsko tvornost doma in na tujem.
Njene predstave so vselej globoko sporočilne zgodbe, ki se dotaknejo slehernega poslušalca, tako v naši cenjeni Dvorani Union v Mariboru kot v prestižnem Nacionalnem centru umetnosti Kaohshiung na Tajvanu ali pa v majhnem kraju na Avstrijskem Koroškem, povsod nastopi z enako mero odgovornosti in predanosti, kar spontano prenaša tudi na svoje pevce.
Na prvem mestu je pri njenih nastopih vselej zbranost in tonska zanesljivost, lepo oblikovan zvok in muzikalnost podajanja, občasno pa svoje nastope ovije še v obleko multimedialnosti ter jih nadgradi z mladostno radoživostjo.
Helena Fojkar Zupančič je z veliko mero ljubezni in zadovoljstva tudi pedagoginja, učiteljica svojim pevkam in pevcem ter svetovalka številnim mladim slovenskim zborovodjem, ki z njenimi nasveti iz leta v leto nadgrajujejo svoje znanje in tako prispevajo k dvigu ravni zborovskega petja pri nas. To pa se je v zadnjih letih – kot vemo – vzpelo med najopaznejše v mednarodnem prostoru.
_________________
* Skladbe za »virtualne zbore« so bile naučene na daljavo, avdio- in videoposnetki pa narejeni z osebnimi telefoni. Večino avdioposnetkov so montirali pevci sami, nekaj zadnjih pa profesionalni mojstri. Videoposnetke so montirali pevci. Nekatere montaže posnetkov zborov ŠKG so nastale v okviru projektnih nalog dijakov.
