Dirigenti – »alkimisti zvoka«

Josep Vila i Casañas, gost mojstrskega tečaja Glasbene matice Ljubljana

vila-i-casanas-josep-molinavisuals_800

Glasbena matica Ljubljana je v sodelovanju z Akademijo za glasbo že deveto leto zapored v svoj redni program vključila nekajdnevno izobraževanje za mlade zborovske dirigente, čigar vsako leto poteka pod vodstvom priznanih imen zborovske glasbe ter ga sklenila s celovečernim koncertom udeležencev seminarja. Društvo s tem dokazuje, da je kljub več kot stoletni tradiciji še vedno zvesto svojemu primarnemu namenu in poslanstvu: skrbi za slovensko glasbeno vzgojo z razvijanjem slovenske glasbene ustvarjalnosti in poustvarjalnosti, predvsem na področju vokalne glasbe.

Letos februarja je Glasbena matica Ljubljana v goste povabila priznanega katalonskega dirigenta, skladatelja in pedagoga Josepa Vila i Casañasa, ki s svojim plodnim vsestranskim delom žanje hvalo in priznanja širše mednarodne javnosti. Njegova glasbena pot se je začela na Konservatoriju za glasbo v domačem Sabadellu, kjer je že ob prvih korakih profesionalnega glasbenega udejstvovanja ustanovil Komorni zbor Lieder Camera. Svoje dirigentsko znanje je pridobival pri Manuelu Caberi, Lluísu Vili, Pierru Cao, Laszlu Heltayu, Josepu Pratsu, Johanu Duijcku in znamenitemu Ericu Ericsonu. Po končanem študiju mu je bilo dodeljeno mesto umetniške vodje zbora Orfeó Català, nedavno pa tudi profesionalno profiliranega zbora Cor de Cambra, oba pa delujeta pod okriljem glasbene ustanove Palau de la Musica Catalana. Kot gostujoči dirigent je doslej sodeloval z različnimi zborovskimi in orkestrskimi sestavi, kot so Španski nacionalni zbor, Orfeon Donostiarra, Zbor Franza Liszta Akademije za glasbo v Budimpešti, Mladinski zbor Simona Bolivarja iz Venezuele, Orkester Radiotelevizije Španija, Svetovni zbor mladih idr.

Kot skladatelj je ustvaril obsežen katalog avtorskih a cappella in vokalno-instrumentalnih del, s katerimi bogati in nadgrajuje repertoar katalonske zborovske glasbe. Izredno cenjene in večkrat nagrajene so njegove stvaritve, pisane za otroški zbor, Salve Regina za mešani zbor ter vokalno-instrumentalna fantazija El mirador in kantata El moti. Poleg širokega delovanja redno poučuje na oddelku za dirigiranje na Visoki šoli za glasbo v Kataloniji ter vodi seminarje in mojstrske tečaje doma in po svetu.

 

Za vami so štirje dnevi poučevanja in vodenja mojstrskega tečaja za zborovske dirigente v Ljubljani, ki mu je sledil še zaključni koncert udeležencev. S kakšnimi mislimi o slovenskem zborovskem utripu zaključujete ta delovni vikend?

Žal sem v Sloveniji šele drugič in bi zato težko resnično začutil utrip zborovske kulture, slišim pa, da imate spoštovanja vredno zborovsko tradicijo. Ljubljano sem prvič obiskal leta 1995, ko sem na festivalu Evropa Cantat predaval dirigentom mladinskih zborov. Takrat je bilo ogromno gostujočih dirigentov in nešteto nadobudnih pevcev iz vse Evrope, zato bi iz te izkušnje težko izpostavil slovensko zborovsko kulturo kot tako. No, tokrat pa sem se družil v večini z mladimi slovenskimi dirigenti, bodisi študenti bodisi že z izkušenimi posamezniki. Prek pogovorov sem lahko za hip začutil ne samo kakovost vaših zborov, temveč tudi kvantiteto pevske tradicije. Pravzaprav, če se vrnem nekaj mesecev nazaj, sem imel na mednarodnem tekmovanju v Derryu priložnost poslušati odličen slovenski zbor, Zbor sv. Nikolaja. Vsekakor odhajam domov pod vtisom, da tu domuje bogata zborovska tradicija.

OK4A1603

OK4A1562

Z udeleženci seminarja ste predstavili tudi nekaj skladb slovenskih avtorjev. Ste kot skladatelj in dirigent našli med njimi kak poseben biser za lasten arhiv?

Izdelovali smo priredbe slovenskih ljudskih in nekaj skladb iz obdobja romantike. Šlo je za dokaj preprost program, a vseeno je bil zame Anton Lajovic prav lepo in posebno odkritje. Njegove skladbe so zelo kakovostno oblikovane in komponirane, poleg tega pa vsebujejo veliko srčnosti. Počutil sem se kot doma, saj Katalonci delimo z vami podoben melanholičen pridih v naši ljudski glasbi. Želel bi si spoznati sodobno slovensko zborovsko literaturo, a je bil tokrat koncept tečaja zastavljen drugače.

Torej, bi lahko Slovenci hitro našli skupni jezik s katalonskim ljudskim repertoarjem?

Mislim, da bi lažje Katalonci peli slovenske ljudske kot obratno (smeh). Z našim jezikom je namreč potrebna velika previdnost, gre za pevsko zelo zahteven jezik, tudi za nas domačine. Postavitev vokala je zelo grlena, zato je precejšen izziv ustvariti zdravo zvočno sliko s spoštovanjem do fonetike katalonskega jezika.

Je pa katalonska glasba na neki način res primerljiva s slovensko, saj je za razliko od preostalih predelov Španije zelo melanholična in spevna. Na roke bi lahko preštel skladbe veselih značajev, po tovrstno literaturo bi moral v sosednjo baskovsko pokrajino. Celotna Španija sicer deli skupno dediščino in zapuščino arabskega naroda, ki jo lahko še danes prepoznate v naši ljudski glasbi. Sčasoma se je spremenil jezik, predvsem osrednji in južni del Španije pa je arabske prvine razvil v bolj temperamentne ritme in melodije. Romantično obdobje je prineslo kompleksnejše harmonske strukture, po španski državljanski vojni pa se v ospredje ponovno vrnejo lahkotnejše teme. Današnja glasba se vse bolj zgleduje po skandinavskih idealih, kot primer naj izpostavim katalonskega skladatelja Bernata Vivancosa, a vseeno ostaja prisoten tudi močan mediteranski vpliv in vračanje k arabskim koreninam. V tej raznolikosti se je španska klasična glasbena scena, z vidika komponiranja, znašla v zanimivem obdobju.

Kako pa se znotraj te scene znajde vsakodnevna zborovska praksa?

Razen opere profesionalnih zborov nimamo, a je vzpon amaterskih zelo očiten in konstanten. Ponavadi se le-ti za večje vokalno-instrumentalne projekte združijo v en ansambel. Zanimanje za zborovsko petje vsekakor je, žal pa ni zanimanja zborovskih pevcev za udejstvovanje na koncertih drugih sestavov. Dvorane so polne le, če pripeljemo najbolj renomirana imena zborovske kulture, kot so Komorni zbor RIAS ali pa Nizozemski komorni zbor, Zbor Švedskega radia …

Omenjate pomembnejša imena zborovskih poustvarjalcev, a tudi sami ste znanje in izkušnje pridobivali pri mnogih renomiranih dirigentih. Prav gotovo najbolj izstopa ime Erica Ericsona. Koga bi posebej izpostavili kot glavni vir svojega navdiha in znanja?

Lahko bi omenil kar vse, a kljub temu izpostavljam tri, ki so me popolnoma očarali in oblikovali potek mojega razvoja. Eric Ericson je moj zadnji, a hkrati tudi najbolj vpliven mentor. Vsi moji kolegi, ki so imeli priložnost sodelovati z njim, bi vam lahko potrdili, da je bila njegova največja vrlina izjemna glasbena senzibilnost. Lahko bi ga označil za alkimista zvoka: zvočna kemija, ki jo je pričaral na odru, je prinašala globino, poduhovljenost, toplino, fleksibilno muzikalnost … – z eno besedo unikatnost. Izredno je poudarjal pomembnost gestikulacije dirigenta v odnosu do vokalne produkcije zbora. Nikoli ni pozabil na to.

Obiskoval sem tudi poletne seminarje Laszla Heltaya, ki pa me je naučil, kako zelo pomembna je organizacija poteka vaje. Čeprav se vse skupaj sliši zelo enostavno, je strukturiranje dela poglavitnega pomena za ustvarjanje dobre delovne atmosfere in napredka. Misliti je treba na več stvari – kako maksimalno izkoristiti talent pevcev, ne da bi jih utrujal in dolgočasil, kako biti zahteven, a vseeno učinkovit, in kako z minimalnim govorjenjem pokazati zboru zvočno in muzikalno sliko posamezne skladbe. Če razmišljate o tem, vaja pevcem mine, kot bi mignil, in dejansko se na neutrujajoč način približujemo končnemu cilju.

Kot tretjega bi izpostavil Pierra Cao iz Luksemburga, pri katerem sem pridobil svoje osnove.

Katera pa je vaša vodilna metoda poučevanja zborovskega dirigiranja? Kako dvigniti raven poučevanja in posredovanja dirigentskega znanja?

O svojem pedagoškem pristopu imam zelo jasno predstavo, in sicer poskušam razviti globok čut in smisel za muziciranje ter poudariti potencial in prednosti posameznika glede na njegovo kapaciteto glasbene senzibilnosti. Želim osvetliti in odstraniti slabe razvade, ki motijo ali pa ovirajo želeni glasbeni koncept ter poiskati način, kako vse te vrline celostno najprej posredovati zboru in tudi poslušalstvu. Kot mentor dopuščam določeno svobodo pri glasbeni interpretaciji, saj k tej lahko pristopamo na raznorazne načine. Spoštujem dirigentove odločitve in inovativne ideje, a če ne pridejo do izraza, jih pomagam razviti in postaviti v ospredje. Da bi človek lahko imel tako individualni pristop, mora imeti kar precejšnjo mero psihološkega znanja.

Verjamem v pomembnost dirigentove skromnosti, na neki način celo ponižnosti, da bi lahko uvidel svoje napačne odločitve, ki v sami izvedbi ne funkcionirajo in jih je zmožen zato tudi brez sramu spremeniti. Dirigentovo napačno ali pravilno odločitev zbor vedno pokaže s svojim rezultatom, in če le-ta ne izpolnjuje pričakovanj, se mora vodja vprašati, kaj počne narobe in zakaj vztraja pri nečem, kar znižuje kakovost sestava. Nima smisla riniti z glavo skozi zid, saj boste dobili ravno nasproten učinek, zato naj bodo ideje fleksibilne glede na potencial zbora. No, brezkompromisen pa ostajam pri odnosu do dela; ne toleriram nespoštljivega odnosa tako dirigentov do pevcev kot pevcev do dirigenta, predvsem pa do svojih kolegov iz ansambla.

Katera je najpogostejša napaka, ki jo dirigenti nevede ali pa celo vede delajo v odnosu do pevcev?

Najpogostejša napaka je pravzaprav zelo osnovna, in sicer da vložimo preveč fizičnega napora, kot je dejansko potrebno. S tem ustvarjamo negativno napetost, ki se ponavadi izraža kot napačna pozicija vratu, priklanjanje telesa, pozibavanje, krčevitost rok, predvsem v forte dinamiki … Vse od naštetega se prenaša na pevca in posledično ustvarja krčevit, mogoče celo deroč zvok. Tako za orkestrskega kot za zborovskega dirigenta je pomembno, da ne ustvarja moči ansambla, ampak zgolj sprejme njegov zvok, z gestami preoblikuje in pokaže ter ga kot zrcalo brez napetosti vrača ansamblu. To je najbolj zdrava energija, ki jo lahko posreduješ. Pri pianu velja podobno, le da je treba paziti, da se dirigenti z zmanjšanjem dinamike ne zapirajo.

Dirigiranje primerjam s plesom – zavedati se morate vsakega svojega giba. Če opazite, da zbor kriči, je najbolje vzeti kamero in najprej posneti samega sebe. Mogoče boste presenečeni, kaj vse počnete, ne da bi se tega zavedali, zbor pa seveda le odseva vaše napake. Kamera in zrcalo sta obvezna pripomočka pri poučevanju, kot pedagog moram zahtevati in želim, da študentje z rednim spremljanjem svojih videoposnetkov napake uvidijo in analizirajo sami.

Poleg naštetega nosi dirigent še eno izredno veliko odgovornost – izbor programa …

Ne glede na to, ali gre za profesionalni ali amaterski zbor, z izborom pravilnega programa postopoma gradimo instrument, torej korpus, ki stoji pred nami, hkrati pa kot dirigenti skrbimo in   razvijamo tudi lasten potencial. Izrednega pomena je izdelava vsaj triletnega načrta z zelo jasnim končnim ciljem. Na primer, če je moj cilj izvedba Bachovih motetov ali pa Martinova Maša za dva zbora a cappella, bom pred tem izbiral program, ki bo zbor sistematično pripravil na tehnično in muzikalno zahtevnost izbranega cilja. Usvojeno znanje potem z lahkoto projiciramo na zahtevnejše skladbe, vsi sodelujoči pa se zavežemo istemu cilju, saj vemo da stopamo proti nečemu posebnemu in seveda posledično motiviramo vokalni korpus.

Če sproti izbiraš le naključne skladbe, ki so lažje poslušljive, brez dolgoročnega načrta in prave motivacije, pevci preprosto izgubijo koncentracijo. Seveda pa ob vsem tem nikoli ne smemo pozabiti na poslušalce. Naš lasten užitek ne bo nikoli polnil dvoran, saj je smisel koncertiranja tudi povečati zanimanje za zborovsko glasbo in privabiti ljudi, da ji prisluhnejo. Sam rad prepletam zahteven program s skladbami, prijetnejšimi za uho, saj tako poslušalstvo lažje spremlja celoten koncert. Po mojih izkušnjah se vedno izkaže, da jih najbolj pritegne najzahtevnejši program. Tega prav gotovo ne bi dosegal, če bi na koncertu ‘utrujal’ le s težko poslušljivimi skladbami. Le kako naj potem publika razlikuje diamant od zlata ali srebra?

Seveda pa, če pripravljaš kratek nastop z zelo specifičnim namenom, pa je potreben drugačen pristop. V ospredje postavljamo kakovost, kompleksnost, virtuoznost, tveganje, dober okus … Ponavadi v takšnih primerih poslušalstvo pričakuje nekaj posebnega in s to mislijo je treba tudi oblikovati program.

5T4C7285

5T4C7355

Kako pomembno je postaviti zbor pred izziv?

Zelo, in to vedno. Zakaj ne bi zbor vadil skladb, ki niso zrele za oder? S tem lahko pripravimo teren za bodoči repertoar in omogočimo, da bodo te skladbe čez leto ali dve na odru zasijale. Ta nasvet sem pravzaprav prejel od Erica Ericsona, ko sem pred dvajsetimi leti študiral v Stockholmu. Skupaj sva naredila petletni programski načrt za moj tedanji zbor. Kot glavni cilj sva postavila Bachovo Mašo v b-molu, do takrat pa smo izvajali skladbe za tekoče leto in trenutne priložnosti, ki pa so se dolgoročno vedno v nekem segmentu navezovale na končni cilj. Z veliko vere, zaupanja in trdega dela nam je to dejansko uspelo, za kar sem maestru Ericsonu izjemno hvaležen. Kakšna čast!

Pravzaprav gre za zelo razumen in analitičen pristop k delu, kajne? Medtem ko je talent vsekakor nesporna prednost, sam po sebi ne doseže nič. Če ni podkrepljen s pravimi odločitvami, sčasoma izhlapi. Kako pristopate, ne samo vi kot pedagog, temveč celoten izobraževalni sistem k razvijanju ostalih tovrstnih sposobnosti, ki bi posameznika ločile od množice ljudi, ki se skušajo prebiti v vrh dirigentske elite?

Iskreno? Ne vem, če se katera glasbena šola ali akademija sploh ukvarja s tem. In ko že razmišljam o tem, bi se morali. Nekdanji študentje se redno vračajo k meni s takšnimi in drugačnimi težavami, ki niso povezane z glasbenim napredkom ali razvojem. Vsak mlad človek, ki se danes odloči za študij glasbe, se zaveda, da se bo slej ko prej srečal s problematiko preboja na že tako nasičen glasbeni trg. Tudi sicer bi rad mlade dirigente spodbudil, da vzamejo stvari v svoje roke in ne čakajo na ponujene priložnosti. Sestavite svoj zbor, pa čeprav le za en projekt. Najpomembneje je, da nikoli ne prenehate z dirigiranjem, pa čeprav na začetku sodelujete z manj kakovostnim zborom, saj se v tem obdobju ponavadi največ naučimo. Vedite tudi, da kadar profesionalni dirigent gostuje po svetu, ponavadi sodeluje le s profesionalnimi ali izredno kakovostnimi amaterskimi zbori, zato na neki način izgubi stik z realnostjo in vsakodnevnim zborovskim nivojem. Dirigent se dejansko lahko razvija s kakršnimkoli zborom, in če si res dober, se bo slej ko prej pojavila boljša priložnost. Morate verjeti vase, gojiti strast do tega, kar počnete, hkrati pa spoštovati ljudi, ki jih srečate na svoji poti.

Kako pa pristopite k študentu, za katerega ocenite, da nima pravih lastnosti za dirigentsko kariero?

Študij dirigiranja na Visoki šoli za glasbo v Barceloni traja štiri leta, a že v drugem letniku lahko z veliko gotovostjo presodim, ali je nekdo rojen za taktirsko palico ali ne. Nekdo je lahko odličen pianist ali pa analitik, a če nima narave, dispozicij in psihološke priprave, ki bi ga lahko vodile v ta poklic, nima smisla na vsak način vztrajati. V takšnem primeru sem do posameznika zelo iskren in mu raje svetujem, naj zamenja smer študija.

Naslednje leto tudi sami menjate prostor svojega poustvarjanja, saj po 18 letih zapuščate mesto umetniške vodje zbora Orfeó Català. Se na obzorju že kažejo nove smernice vašega delovanja?

Res je, zapuščam ustanovo Palau de la Musica, katere del je tudi zbor Orfeó Català. V načrtu imamo še nekaj skupnih projektov, a generalno obračam nov list v svoji karieri, saj bi se rad posvetil dirigiranju in poučevanju kot gostujoči sodelavec. Vse svoje življenje sem se namreč predajal raznoraznim projektom, predvsem s Komornim zborom Lieder camera, ki sem ga tudi ustanovil in nisem vedno uspel sprejeti vseh ponudb, ki so prihajale iz tujine. Še vedno bom poučeval na Visoki šoli za glasbo v Barceloni, a predvsem si želim potovati in soustvarjati projekte, ki se mi bodo zdeli glasbeno zanimivi in privlačni.

OK4A1712