Lorenzo Donati je v zadnjih dveh desetletjih postal eden od neobhodnih protagonistov italijanskega zborovskega prizorišča. Uveljavil se je enakovredno kot dirigent in skladatelj z zelo prepoznavnim slogom, profesor zborovskega dirigiranja na konservatorijih in akademijah, kot umetniški vodja referenčnih festivalov in tekmovanj zborovske glasbe (Incontro Polifonico di Fano, Polifonico v Arezzu, Festival di Primavera v Montecatiniju).
Njegov nadpovprečno intenziven delovni urnik je neusahljiv vrelec ustvarjalnosti, karizmatična komunikativnost pa motor mnogih sodelovanj, projektov, uresničenih vizij, s katerimi je vedno ciljal visoko in je tudi dosegel pomembne zmage, kot je velika zborovska nagrada Evrope v Varni leta 2016 z mešanim zborom UT Insieme vocale-consonante.
Njegove skladbe izvajajo številni ansambli po svetu (med drugim Državna akademija svete Cecilije, Philippine Madrigal Singers iz Manile, Komorni zbor Sv. Jakoba iz Stockholma), saj njegov način pisanja odraža globoko poznavanje in razumevanje zborovske govorice.
Njegova glasbena pot se je začela s študijem violine in se nadaljevala v razredih kompozicije in zborovskega dirigiranja v Firencah, Sieni, Arezzu in Rimu. Izpopolnjeval se je v kompoziciji pri uveljavljenih glasbenikih, med drugim pri Enniu Morriconeju in Pascalu Dusapinu, v zborovskem dirigiranju pa pri Renéju Clemencicu, Diegu Fasolisu in Garyju Gradnu.
Kot redni ali gostujoči dirigent vodi številne zbore, sodeluje kot žirant na različnih tekmovanjih, kot pedagog na mojstrskih tečajih v Evropi in azijskih državah. Zborovsko dirigiranje predava na Poletni akademiji Chigiana v Sieni, na Italijanski zborovski akademiji, ki jo je ustanovil leta 2021, in na konservatoriju za glasbo Benedetto Marcello v Benetkah, potem ko je petnajst let poučeval na konservatoriju Francesco Antonio Bonporti v Trentu.
Letošnjo sezono bo prvič dirigiral na odru Slovenske filharmonije na dveh koncertih. Prvi, z naslovom Črno in belo, bo na sporedu 18. novembra, drugi, Dih in duh orienta, pa bo sledil 14. aprila. Novembrski koncert je uglasbitev samorefleksije človeka in umetnika v odnosu do Boga in do sebe. Okrog te misli, ki črpa navdih iz Psalma 51 ter iz osebnega razmišljanja o krhkosti in globini duše, je nastal preplet skladb renesančnih in sodobnih mojstrov. Henry Purcell in Carlo Gesualdo bosta na osnovi zelo človeškega, univerzalnega boja s sencami sebičnosti vzpostavila idealen dialog s skladbami Tavernerja, Sandströma, MacMillana in samega Donatija. Slednji je ustvaril avtorski kontrapunkt z izborom lastnih del, med katerimi bosta krstna izvedba skladbe Cantando Miserere po verzih iz Dantejeve Božanske komedije in v Sloveniji prva izvedba skladbe The ancient bard (Glas starodavnega pevca), ki oznanja »novorojene Resnice podobo«.
Začnimo pri naslovu koncerta. Črni in beli so kontrasti svetlobe in senc ali njihovo sobivanje znotraj človekove duše?
Letos bom dirigiral dva koncerta v sklopu vokalnega programa Slovenske filharmonije. Ko sem razmišljal o programih, sem sprva poiskal neko rdečo nit. Predstavljal sem si dva sporeda, ki govorita isti jezik, a sta eden negativ drugega. Nazadnje se je koncept prelil v prvi koncert, v katerem raziskujem odnos med svetlobo in senco, kjer najdemo trpljenje in hkrati upanje. Kontrastni barvi zaznamujeta besedila, ki prikazujejo prošnjo človeka k Bogu. Ne gre vedno za sakralne vsebine, vse tekste pa obarva duhovnost.
V tem konceptu prideta do izraza dva značilna elementa vašega sloga in pisanja: transverzalni dialog s preteklostjo, na primer z izbiro skladbe po Palestrinovem motetu, in pozornost do kakovosti besedil, ki v tem primeru črpajo iz opusov Nobelovega nagrajenca Ramóna Jiméneza, Danteja Alighierija, Williama Blaka.
Prav gotovo v zadnjih letih in verjetno od samega začetka je bila povezava med mojim komponiranjem in staro glasbo zelo izrazita. Tudi v programih, ki sem jih sestavil za koncerte v Italiji in drugje sem poiskal te asociacije in bližino, predvsem med glasbo 15. in 16. stoletja in sodobno ustvarjalnostjo. Imam poseben odnos do tega obdobja, ker je vrednotilo glasove, jim dalo osrednjo vlogo v glasbenem ustvarjanju, za razliko od kasnejših dob in kljub mojstrovinam nemške romantike. Pišem glasbo za glasove a cappella, zanima me polifonija, dejstvo, da je človeški glas sposoben prenašati tudi zelo kompleksne formalne in emocijske strukture.
Skladba se v vašem primeru rodi iz besedila, iz situacije?
Malokdaj je besedilo edina iztočnica za navdih, ker je v vsakem primeru vedno vezano na določen kontekst. Besedilo tudi podzavestno poiščemo zaradi predhodne situacije, ki se nas je dotaknila. Glasba se rojeva iz zelo intimnih procesov, včasih nas notranje energije vodijo do določenih besed, včasih ravno obratno.
Kot dirigent in skladatelj se verjetno pogosto sprašujete o ravnovesju med željami izvajalca in zahtevami avtorja. Katera so vaša merila za določanje zvestobe avtorskemu zapisu?
Najprej spoštovanje do napisanega. Kar pomeni razumeti pot, ki jo je avtor začrtal, kaj je želel povedati ali kaj je skrival. Da lahko pride do take analize, je treba izbrati kakovostne skladbe in s tem ne mislim samo na tehnično dovršenost avtorja.
Dobra partitura ponuja izvajalcu vse, kar potrebuje. V njej najdeš vse, tudi ko ni specifičnih oznak, kot na primer v renesančni glasbi. Tudi ko skladatelj ne napiše navodil, so njegove želje v pisavi; v fraziranju, v gostoti zvoka. Interpretacija je v partituri.
Evropski vzhod in zahod sta svetova drugega koncerta, ki bo na sporedu aprila in v katerem bomo poslušali vašo skladbo Orient express. Kako je nastal omenjeni oratorij?
Rodil se je v sklopu evropskega projekta leta 2015. V dveh letih je dvanajst pevskih zborov muziciralo v dvanajstih državah v sklopu projekta za glasbeno integracijo. Ko so zbori prišli v Arezzo, sem skušal deliti z njimi glasbeno pobudo, ki je simbolično prikazala potovanje znotraj evropskih kultur, od zahoda proti vzhodu. Vlak Orient express se dotakne mnogih mest, od Londona do Carigrada. Besedila so napisana pretežno v angleščini in so neposredno povezana z določenim mestom ali pa prikličejo v spomin podobe teh mest. Skladba je v obliki moderne posvetne kantate za bariton, zbor in instrumentalni ansambel.
Človekov boj z lastno sebičnostjo v prvem koncertu ter Oscar Wilde kot glavni avtor besedila oratorija na drugem koncertu neposredno in posredno usmerjata pogled v odnos umetnika do samega sabe: je ego lahko koristen pogon za ustvarjalnost?
»Jaz« in »ego« nista sinonima. Vsak umetnik potrebuje dobro mero samozavesti, tako skladatelj kot dirigent, ki ima težko nalogo, da privabi k sebi notranji »jaz« mnogih drugih in mora zaradi tega zelo dobro poznati lastno energijo. Stereotip o egu dirigentov se istoveti s slabšalnim pogledom. Priznani dirigenti, s katerimi sem deloval, so zagotovo imeli zelo razvit »jaz«, kar pomeni, da so verjeli v lastne umetniške in življenjske izbire. Tisti »jaz«, o katerem piše Blake v skladbi The Ancient bard, gleda naprej, v neskončnost, pri Jiménezu pa dvigne glas pred veličino morja. V tem lahko beremo energijo življenja, medtem ko ima ego šibkejše korenine, saj ni povezan z globokim raziskovanjem notranje energije, ki se lahko konstruktivno prenaša na pevce in na poslušalce. Glasba, v kateri govorimo predvsem o sebi, se ne dotakne tistih strun, čeprav je lahko vrhunsko napisana. Vsi avtorji na programu prvega koncerta so zagotovo šli skozi poglobljeno analizo lastnega jaza.
Kaj je karizma?
Težko bi povedal, a je bistvenega pomena. Opazil sem jo pri nekaterih osebah, s katerimi sem sodeloval, kot so dirigent Carlo Maria Giulini, Nicole Corti, Gary Graden. Ko se pojavi oseba s karizmo, se pozornost navzočih preusmeri. To ni odvisno od suverenega obvladanja tehnike. Ravno nasprotno: velikokrat se dirigenti zatekajo samo v tehniko, karizme pa ne moreš pridobiti s študijem. Lahko vrednotiš in oblikuješ to sposobnost, če jo imaš v sebi. Iščeš zvok, ker čutiš, da ga boš lahko izvedel: ko tega zvoka ne slišiš, ne boš niti čutil potrebe, da bi ga iskal in mu prisluhnil.
Vox Cordis, UT, stolni zbor v Sieni: kako vsak od teh zborov uteleša vaša umetniška stremljenja?
Na različne načine. Zbor postavlja vedno zrcalo, tudi ko gre za začasna sodelovanja, kot je bilo v mojem primeru z evropskim zborom in z italijanskim državnim zborom mladih. Vsak zbor odraža tvoja stremljenja, če z njim delaš prepričljivo. Vse to je toliko izraziteje, ko z zborom sodeluješ 25 let kot v primeru mešanega zbora Vox Cordis, s katerim sem uresničil projekte na lokalni in državni ravni, se udeležil tekmovanj, nastopil na gostovanjih v tujini. Tako sodelovanje ti daje možnost, da širiš in dolgoročno gradiš zborovsko kulturo.
Ut je izjemna, projektna zgodba, ustvarjena iz oseb, ki so od samega začetka imele tudi druga zanimanja in cilje. Z njimi prehodim del poti in na tej poti vsakič vzpostavljam nove odnose. So dobri pevci in je prav, da imajo ambicije ter sledijo svojim sanjam. Uspeh je sad prizadevanj posameznikov in od tovrstnih pevcev lahko zahtevaš visoko kakovost.
Stolni zbor v Sieni je mali čudež, saj srednji del Italije ne premore veliko profesionalnih zborov. Z njimi pojemo v okviru bogoslužij, pa tudi v pomembnih produkcijah z orkestri, na festivalih, kot na primer v Ravenni, s pomembnimi skladatelji.
Zmagali ste na zelo pomembnih zborovskih tekmovanjih, bili ste umetniški vodja tekmovanja v Arezzu, ste žirant na referenčnih tekmovanjih. Kdaj je tekmovanje »na nivoju« oziroma vredno upoštevanja pri vrhunskih zborih?
Tekmovanje mora najprej ponujati ugledne žirante, ki lahko jamčijo za visoko kakovost dogodka. Tekmovanj je danes ogromno, zato veliko lažje izgubimo orientacijo. Mislim pa, da v tem morju vsekakor ostajajo širše prepoznavni svetilniki. Tovrstni dogodek veliko stane, je investicija, ki jo morata sprejeti tako organizator kot tekmovalec, kar sploh ni samoumevno. Obstajajo pa tudi »turistična« tekmovanja ali taka, kjer boš zagotovo odnesel vsaj eno nagrado. Danes ni več izrazitega prevladovanja določenih tekmovanj z večdesetletno zgodovino in vsi tekmujejo med seboj, da bi pridobili boljše zbore. Tudi način ocenjevanja lahko naredi razliko: nekje se žirija pogovarja, drugje pa gre za matematično izračunavanje točk, ki so včasih absolutne nagrade, včasih priznanja za vse tiste, ki so dosegli določeno število točk. V devetdesetih letih so bila pravila bolj toga, gotovo pa so vzbujala manj dvomov. Mogoče bi bilo prav, da kdor prejema javna sredstva, bi razpolagal tudi z jasnimi navodili, ki bi bila podobna za vsa tekmovanja na določenem nivoju. Tudi v supermarketu ne najdemo cenenega in vrhunskega vina na isti polici.
Kot dirigent, skladatelj, organizator, umetniški vodja, docent na konservatoriju ste zagotovo eden najdejavnejših umetnikov zborovskega področja v Italiji: kako ohranjate kreativnost in sposobnost poglabljanja glasbenih projektov?
Intenzivni delovni ritmi na različnih in vzporednih področjih so v resnici lahko zelo spodbudni. Na primer delati z otroki, napisati novo skladbo, sestavljati cikel koncertov, voditi mednarodni projekt olajša delo in oddaljuje od rutine. Moje delo je naporno, obožujem pa stalno zamenjavo »registrov«. Ko bi šlo samo za glasbo, ne bi bilo težav, ampak vsaka dejavnost nosi s seboj tudi izvenglasbene zaplete, kot so logistične, organizacijske napetosti. Do glasbenega dogodka ne pride samo od sebe.
Začeli ste z violino. Kdaj je sledil zborovski preobrat?
Violino sem študiral zaradi šolskega projekta na srednji šoli, ki je kasneje postala glasbeni licej. Moja generacija je eksperimentirala nov šolski program, v katerem je imela glasba osrednjo vlogo. Šolski urnik je bil daljši, a mi smo se zabavali in smo doživljali to izkušnjo kot vir neskončne ustvarjalne energije. V določenem trenutku so nam dali možnost, da smo se preizkusili tudi v komponiranju, zborovske vaje pa so bile obvezne. Če v odraščajoči dobi spoznaš zborovsko dejavnost z navdušenimi mentorji, boš želel nadaljevati na tej poti. Mnogi med mojimi nekdanjimi sošolci so postali poklicni glasbeniki, nekateri tudi zborovodje. V mojem primeru je k zborovski usmeritvi pripomoglo tudi dejstvo, da živim v Arezzu, kjer sem zaradi zgodovinskega tekmovanja lahko spoznal veliko referenčnih umetnikov, ki so bili zame vir navdiha. Kompozicijo pa sem študiral na konservatoriju v Firencah, na glasbeni šoli v Fiesolah, na akademiji v Sieni, nato še na francoski akademiji v Rimu.
Študirali ste z znamenitimi mentorji, kot so Camillo Togni, Ennio Morricone, Azio Corghi, Rene Clemencic, Pascal Dusapin. Katera so najpomembnejša navodila na vaši lestvici osnovnih načel?
Spoštovanje in prilagodljivost, energija in strast. Največji umetniki spoštujejo svoje sodelavce, tudi ko sta odziv ali dosežek pod pričakovanji. Vedno sem občudoval njihovo skromnost: Clemencic je velikokrat sedel z nami, dvajsetletniki, pri isti mizi, da bi z nami muziciral ali pripovedoval čudovite zgodbe o srednjeveški glasbi. Od tovrstnih umetnikov sem se naučil, da ne smeš nikoli izgubiti stika z realnostjo, ki jo sestavljajo osebe, in to na poseben način velja, ko se ukvarjaš z zbori. Spoštovati moraš svoje pevce, ki se izpostavljajo tudi s svojimi šibkostmi in jim včasih lahko spodleti. Ob tem moraš včasih sodelovati tudi z osebami, s katerimi nimaš najboljšega odnosa; glasba pa leti višje in se dotakne globin, ki nimajo stika s površnimi nesoglasji.
Vzgojili ste generacije mladih italijanskih zborovskih dirigentov. Katere so njihove poslovne perspektive?
Moram priznati, da večina dirigentov, ki so diplomirali v mojem razredu na konservatoriju v Trentu, danes živi v glasbenem okolju. Druga plat medalje pa je ta, da ti društveni in šolski zbori ponujajo veliko dela, od tega pa v glavnem ne moreš živeti. Stabilnejša zaposlitev na tem področju je predvsem na jugu Italije precej nedostopna. Vem pa, da marsikje ni preprosto, tudi zunaj italijanskih meja. »Freelancerjem« gre lažje v luteranskem ali anglikanskem okolju, kjer je tudi služba cerkvenega glasbenika in organista zelo upoštevana. Potrebujemo preobrat v mentaliteti, saj zborovsko gibanje postaja vse bolj profesionalizirano. Danes ima v Italiji velika večina zborovskih dirigentov za seboj študij na konservatorjih in akademijah in zato pravico, da se uveljavi s primernimi pogoji.
Vodili ste tudi Italijanski državni zbor mladih. Kakšna je bila vloga tega zbora v vaši karieri?
Bila je zahtevna in navdušujoča izkušnja. Prihajal sem iz zelo ustvarjalnih let, ko sem uresničil razne glasbene projekte, tudi s svojim zborom Vox Cordis, poleg zmage na tekmovanju za dirigente v Bologni. Poznal sem svoj poklic, a imeti v rokah vrhunsko glasbilo mi je omogočilo, da sem lahko ciljal še višje. Takrat je zbor doživel prerod po začasni ukinitvi, zato se je okrog tega projekta vrtelo veliko pričakovanj. Izziv sem sprejel skupaj s kolego Dariom Tabbio in delovanje v tandemu je predstavljalo dodatno preizkušnjo. Naučil sem se boljšega uravnavanja energij, konfrontacije, oba sva ravno zaradi porazdelitve dela pridobila tudi dragocene trenutke za oddih in »polnjenje baterij«.
Zaradi vaših učencev, mednarodnih tekmovanj in sodelovanj ste že bili v stiku s slovensko zborovsko sceno. Koliko vam je znana in kako gledate nanjo?
Odrastel sem z zelo visokim mnenjem o slovenskem zborovstvu. Kljub spremembam v zadnjih desetletjih Slovenija ostaja špica na področju evropskega zborovstva. Vem, da je tudi občinstvo posledično zelo kultivirano, zato sem zelo počaščen, da lahko predstavim svoj način dirigiranja in svojo glasbo poklicnemu zboru in pred takim občinstvom.
Obstaja mogoče čisto »italijanski« element v vašem načinu dirigiranja?
Prožnost in vodenje fraziranja. Prožnost je vezana na upravljanje diha, izvirno obravnavanje partiture, odnos do besede, v samem gibu pa se odraža z razumevanjem »diha« partiture.
Ko so vas spraševali o delu zborovskega dirigenta, ste velikokrat uporabili metaforo kuharja, saj v francoščini obstaja ista beseda – »chef de coeur« – tako v vrhunski kuhinji kot na zborovskem odru.
Najprej priznam, da ne znam kuhati oziroma da sem se naučil med pandemijo. Kot zborovskega »kuharja« pa me navdušuje iskanje visokokakovostnih sestavin in skušam oponašati bravuroznost kuharskih mojstrov, ki nas presenečajo z vrednotenjem posameznih elementov v najrazličnejših kombinacijah. Program pa je seveda naš jedilnik, s katerim privabimo občinstvo in na katerem imamo svoje glavne jedi in boljše recepte ter odločamo, ali bomo začeli z milim ali izrazitejšim okusom, s katerim bomo presenetili ali »pocartali« občinstvo. Tako kot kuhar mora tudi dirigent velikokrat ustvarjati s tem, kar ima na razpolago: zbori niso vsi enaki, lahko imajo vokalne ali ritmične šibkosti, izstopajoče soliste, občinstvo pa pričakuje, da bo razumelo, uživalo, se nečesa tudi naučilo. To velja tudi pri poklicnih zborih, kot je Zbor Slovenske filharmonije. Vsaka zasedba ima namreč svoje značilnosti in umetniški vodja mora sestaviti najprimernejši »meni«, da bodo tako pevci kot njihovi poslušalci vsakič deležni enkratne izkušnje z drugačnim »šefom«.
