Glasba indonezijskega arhipelaga

Kulturni most, kjer se srečajo vplivi zahoda in vzhoda, severa in juga – pogovor z zborovskim dirigentom Arvinom Zeinullahom iz Indonezije

Foto: Janez Eržen

Foto: Janez Eržen

 

Jugovzhodni azijski prostor je prostor izmenjave, kulturni most, kjer se srečujejo tokovi in vplivi zahoda in vzhoda, severa in juga. Tu so se iz najrazličnejših korenin razvile številne samostojne glasbene kulture, ki ostajajo glasbeniku zahodnega sveta še vedno neznanka, pa čeprav niso prav nič manj zanimive. Zdi se, da je še vedno večini od nas vzhodnjaška glasba tuja in posledično se nam zdi nerazvita, pa vendar se je le-ta uspela, brez poseganja zahodnih kultur, povsem samostojno izoblikovati in ohraniti svoje glasbene prvine.

Tradicionalna indonezijska glasba za sabo pušča pridih unikatnosti in pestrosti, katere karakteristike bi težko strnili v nekaj stavkov. Omembe vredna je vsekakor ena najstarejših in najbolj razširjenih glasbenih oblik, ki se je ohranjala skozi generacije prek ustnega izročila in ni bila nikoli prelita na papir, gamelan (gamel = kladivo). Gre za glasbeni stil, ki je postal esencialni del indonezijskega življenja in domuje predvsem na otoku Java in Bali. Glasbeno obliko, ki se je sprva uporabljala ob ritualih, čaščenjih templjev in drugih sakralnih prostorov ter kot spremljevalec tradicionalnih lutkovnih predstav in iger, ki je dramskim igralcem pomagal pripovedovati pravljice, verske zgodbe in lokalne legende, lahko dandanes slišimo tudi v koncertnih dvoranah. V večini jo izvaja instrumentalni ansambel, sestavljen pretežno iz tolkal, ki se giblje v pentatonskem prostoru in v ritmično manj izrazitih motivih. Gamelan ansambel se razlikuje od sestava do sestava, od regije do regije in niti en ni enak drugemu – variirajo po številčnosti, uglašenosti, stilu, repertoarju in kulturnem kontekstu, zato je nemogoče strniti vse glasbene forme indonezijskega arhipelaga pod skupni imenovalec.

Vse naštete karakteristike zvenijo dokaj oddaljene od našega dojemanja glasbe, pa vendar si je s prihodom nizozemskih kolonizatorjev zahodna klasična glasba utrla pot na njej takrat še neznani teritorij.

Arvin Zeinullah, zborovodja Zbora Univerze Padjadjaran iz Indonezije, je prav gotovo eden od mladih nadobudnih indonezijskih glasbenikov, ki vztrajno premika mejnike in dviguje lokalno zborovsko raven. Z zmagami na različnih nacionalnih in mednarodnih tekmovanjih ta njegov 150- članski študentski sestav postaja vse bolj uveljavljeno ime zborovske kulture tako na domačih kot tujih tleh. Zbor Univerze Padjadjaran je namreč pod njegovim vodstvom osvojil prvi mesti v mešani in ženski kategoriji na 24. tekmovanju in festivalu Praga Cantat na Češkem, zmago na 48. mednarodnem tekmovanju v Montreuxu v Švici s petimi nagradami in prvo nagrado na 59. mednarodnem tekmovanju v španski Torrevieji, letos aprila pa je sodeloval tudi na 13. Mednarodnem zborovskem tekmovanju Gallus – Maribor.

Z večkrat nagrajenim zborovodjem smo odkrivali, kakšna je pravzaprav pot od zibelke, v katero je položen instrumentalni gamelan, do zmag na zborovskih tekmovanjih.  

 

Zbor Univerze Padjadjaran in dirigent Arvin Zeinullah na Mednarodnem zborovskem tekmovanju Gallus – Maribor 2015 Foto: Janez Eržen

Zbor Univerze Padjadjaran in dirigent Arvin Zeinullah na Mednarodnem zborovskem tekmovanju Gallus – Maribor 2015
Foto: Janez Eržen

 

Med izvedbo obveznega programa Foto: Janez Eržen

Med izvedbo obveznega programa
Foto: Janez Eržen

 

Kako svojo ljubezen do klasične zborovske glasbe posredujete svojim pevcem? Predvidevam, da ni vedno lahko pritegniti pevcev različnih zgodovinskih/kulturnih/nacionalnih ozadij, da vzljubijo njim tujo kulturo …

Res je. V zboru je kar 150 pevcev, ki prihajajo od vsepovsod, povrhu pa še niso izobraženi glasbeniki, ampak so v večini ljubiteljski zboristi. Tisti, ki se želijo posvečati študiju klasične glasbe, morajo seveda v Evropo, večina jih študira na Nizozemskem. Ostalim, ki jim profesionalno glasbeno udejstvovanje ni prvi izbor, pa poskušam približati evropsko klasično zborovsko glasbo, saj generalno le-ta ni ravno blizu ne pevcem ne poslušalcem. Sem vztrajen pri ozaveščanju širše množice, pevce pa spodbujam k spoznavanju evropske literature. Kot glasbenik razumem to kot del svojega poklica.

Torej, ste kot zborovodja vztrajni in razumni?

No, strog in razumevajoč. (smeh)

Je kako stilno obdobje še posebej priljubljeno pri indonezijskih pevcih in poslušalcih?

Seveda, tako kot povsod, je tudi pri nas zelo priljubljen Eric Whitacre. Čeprav jim je zvrst zelo všeč, vseeno po priljubljenosti prevladuje prepevanje tradicionalnih in popularnih pesmi. Osebno so mi zelo blizu japonski skladatelji, a tudi pri nas je vse več odličnih skladateljev, ki se posvečajo komponiranju v klasičnem zborovskem duhu.

Se ob spoznavanju s klasično literaturo srečujete z ovirami, ki vam še posebej delajo preglavice?

Mogoče se vam bo zdelo malce smešno, ampak pri nas je prva ovira že točno prihajanje na vaje. Zaradi prometnega režima se nekateri naši pevci odpravijo na vaje tudi do štiri ure prej. Ne vem, ali ste seznanjeni z našimi prometnimi razmerami, ampak poznani smo po najhujšem prometnem zamašku na svetu. Naslednja težava je v tem, da večina pevcev ne bere zahodnega notnega zapisa, ampak z uporabo kitajske notacije, torej s pomočjo številk. Ko se spopademo z zahodno glasbo, traja kar precej časa, da se pevci seznanijo z zapisano literaturo. Potem pa je tu še vokalna tehnika – Indonezija je stičišče različnih kultur in posledično raznoraznih vokalnih nastavkov in zvočnih idealov. Ker se v večini ukvarjam s klasično glasbo in seveda težim tudi k evropskemu zvoku, se kar precej časa posvečam vokalni tehniki. Stremim k temu, da imajo vsi pevci poenotene vokale in temu namenimo vsaj 30 minut pred vsako vajo. No, vseeno se z vsemi preprekami, če jih sploh lahko tako poimenujem, dobro spopadamo. Vedno uspemo izpeljati dve vaji tedensko, pred pomembnejšimi nastopi, gostovanji ali tekmovanji pa še bolj zgoščeno.

Vsakodnevna prometna konica v Indoneziji

Vsakodnevna prometna konica v Indoneziji

 

Letos aprila ste se udeležili tudi 13. Mednarodnega tekmovanja Gallus – Maribor. Vaši sotekmovalci so večinoma prišli iz zibelke zborovske glasbe, sami pa ste bili edini predstavnik nam oddaljenega Vzhoda. Kako je konkurirati sestavom, ki imajo za sabo dolgoletno tradicijo zborovskega petja, sami pa, kot pravite, ste šele na dobri poti razvoja?

Najprej moram priznati, da smo zelo počaščeni, da smo bili sprejeti na to prestižno tekmovanje. Biti edini predstavnik Indonezijskega otočja, pravzaprav celotnega azijskega področja, se mi zdi lep dosežek. Rad spremljam nastope ostalih tekmovalcev in vodenje njihovih zborovodij, saj pridobivam različne nianse znanja, ki ga lahko ponesem domov. Menim, da lahko z delom in znanjem daleč priplezamo tudi tiste države, ki nam recimo renesančna polifonija ni pisana na kožo – in nam prav gotovo ni. (smeh) Če bi izbiral najzahtevnejše izvajalsko obdobje, bi to bila prav gotovo renesansa, pa tudi pevci ji niso najbolj naklonjeni.

Sicer pa v Evropo niste prišli zgolj zaradi tekmovanja.

Tako je. Tekmovanja ponavadi skušamo združiti s koncerti, nastopi na festivalih, kjer je naša tradicionalna glasba še posebej lepo sprejeta. Že pred tekmovanjem v Mariboru smo koncertirali na Madžarskem, po Mariboru pa je sledil še koncert v Kopru v okviru Mednarodnega koncertnega cikla vokalno-instrumentalne glasbe Simfonic voices. Poskušamo ohranjati stike z raznoraznimi evropskimi zasedbami, v jeseni bomo namreč gostili profesionalni nemški zbor Rundfunkchor iz Berlina.

Med izvedbo prostega programa Foto: Janez Eržen

Med izvedbo prostega programa
Foto: Janez Eržen

 

»Moram priznati, da smo zelo počaščeni, da smo bili sprejeti na to prestižno tekmovanje. Biti edini predstavnik Indonezijskega otočja, pravzaprav celotnega azijskega področja, se mi zdi lep dosežek.« (Arvin Zeinullah) Foto: Janez Eržen

»Moram priznati, da smo zelo počaščeni, da smo bili sprejeti na to prestižno tekmovanje. Biti edini predstavnik Indonezijskega otočja, pravzaprav celotnega azijskega področja, se mi zdi lep dosežek.« (Arvin Zeinullah)
Foto: Janez Eržen

 

Omenili ste tradicionalno glasbo Indonezije. Poskusiva pojasniti našim bralcem vlogo gamelana v zborovski  literaturi.

Gamelan je dokaj kompleksen, ampak če poenostavimo: v osnovi gre za instrumentalno glasbo, sestav pa v večini tvorijo tolkala – gong, ksilofon, metalofon, bobni, zvončki pa tudi lesene flavte, narejene iz bambusa in instrumenti s strunami. Dirigent oziroma vodja ansambla je bobnar, ki daje ritem vsem ostalim instrumentalistom. Obstajata dve osnovni lestvici gamelana: slendro, kjer so znotraj celotonske pentatonske lestvice male terce nekoliko zmanjšane, celi toni pa povečani, uporablja se za  ponazarjanje veselja, ter pelog, ki je sedemstopenjska lestvica, ki jo uporabljamo za izražanje žalosti. Če gamelan ansamblu dodamo človeške glasove, moramo zelo previdno izbrati instrumente, ki glasov ne bodo prekrili. Ženska solistka ponavadi ponazarja suling, leseno flavto, narejeno iz bambusa, medtem ko moški enoglasni zbor in mešani zbor delujeta kot okraševalca melodije, v a cappella različici jim je velikokrat dodana spremljava bobna. V tradicionalni vokalni glasbi besedila opevajo bodisi življenje na vasi ali pa z zvoki imitirajo instrumente gamelana, nemalokrat pa glasbo podpremo s plesnim gibom.

Zanimivo je tudi dejstvo, da ni le zahod posegal na območje jugovzhodne Azije, ampak je ob koncu 19. stoletja tudi gamelan prodrl v zahodno sodobno glasbo. Skladatelji, začenši z Debussyem, Satiejem in kasneje Britten, Poulenc, Bartok, Cage, so vnesli vplive eksotičnega gamelana v svoje kompozicije.

Predvsem postane zanimivo, ko se združijo netemperirana uglasitev gamelan instrumentov in temperirani instrumenti zahodnega sveta …

 

Gamelan je privlačil tudi klasične zahodne skladatelje, kot so Debussy, Satie, Poulenc, Cage, Lou Harrison pa je prvi združil originalni gamelan orkester z zahodnim glasbenim inštrumentom. V njegovem Koncertu za klavir in javanski gamelan je klavir uglašen skladno z gamelan instrumenti, torej netemperirano oz. v naravni intonaciji.

 

Alfred Erik Leslie Satie – hipnotične prvine gamelan zvoka v zahodni klasični glasbi:

 

Gamelan je zdaleč najbolj poznana in priljubljena glasbena zvrst izven države same. Gamelan ansambli vsebujejo velik nabor različnih inštrumentov, prednjačijo tolkala, predvsem gong, nosilci melodije pa so v večini flavte ali pa glas. Na Baliju se je razvila podzvrst gamelana, imenovana »kecak« – glasbeno gledališče, kjer se pevci zberejo v krogu in v poliritmičnih vzorcih ustvarjajo kompleksne zvoke, s pomočjo giba pa pripovedujejo zgodbe. Zvrst so v davnini namenjali čaščenju templjev in sakralnih prostorov, danes pa se je umetnost preselila tudi v koncertne dvorane.

 

Glasbeno dogajanje, ki je del vaše kulture in identitete, se zelo razlikuje od kulture, ki ste jo izbrali za svoj poklic. Kako ste se znašli znotraj zahodnega glasbenega poustvarjanja?

Ne vem, kje naj začnem s pojasnjevanjem … Razumem, da je vprašanje glasbeno zastavljeno, vendar dovolite mi, da za hip osvetlim našo zgodovino, ki vam bo pomagala spoznati naš glasbeni razvoj. Napredovanje zborovske kulture v posamezni državi je neposredno povezano s socialno-politično in versko-kulturno situacijo. Indonezija je prepletena s pestrostjo kultur, primarno našo in tudi s tujo; kitajska, arabska, indijska, portugalska, nizozemska, angleška …, ki je potovala po indonezijskem otočju. Ozemlje je postalo stičišče kar štirih religij; islama, hinduizma, budizma in krščanstva. Seveda, tu je še kup lokalnih verovanj, ki jih obeležujejo z ritualnimi žrtvovanji. V poplavi te raznolikosti je vaše vprašanje povsem na mestu – izbral sem namreč najmanj priljubljeno glasbeno zvrst v naši državi. (smeh)

Kako se potemtakem zahodna zborovska glasba prebija na površje? Je vključena v izobraževalni sistem?

Zborovska glasba je tesno povezana z vplivom krščanstva, in čeprav je le-ta v Indoneziji v manjšini, je zborovstvo vse bolj prisotno v našem prostoru. Kljub temu da izobrazba in profesionalni glasbeni razvoj največkrat nista vezana na izobraževalne institucije, ampak tesno povezana s cerkvenim zaledjem, lahko opazujemo velik porast zborovskih tekmovanj, simpozijev, festivalov, koncertov, delavnic …

Vse bolj prihaja do izmenjave znanja, ki ga zborovodje pridobivamo v Evropi ali pa v Ameriki, domov pa prinašamo nove ideje in s tem puščamo nove sledi na glasbenem področju. Postopoma na ta način izoblikujemo zborovsko kulturo in postajamo vse bolj aktivni v tovrstnem žanru.

 

Ko Matasushita: Jubilate Deo; Zbor Univerze Padjadjaran, dir. Arvin Zeinullah, Maribor, april 2015:

 

Tradicionalna skladba etnične skupine Bugis s tretjega največjega indonezijskega otoka, Sulawesi;

Zbor Univerze Padjadjaran, dir. Arvin Zeinullah, Maribor, april 2015:

 

Za konec pa še moderni zahodni ritmi v izvedbi Zbora Univerze Padjadjaran: