Hildegarda po 800 letih navdihuje mladino

Glasba in svet Hildegarde iz Bingna v kompleksnem projektu Dekliškega zbora sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije in zborovodkinje Helene Fojkar Zupančič z gosti

Foto: Iztok Zupan

Ljubezen preplavlja vse (Caritas abundat in omnia) je letošnji obsežen glasbeni projekt Dekliškega zbora sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič. Domišljena pevsko-plesna predstava z glasbo srednjeveške skladateljice, teologinje in mistikinje sv. Hildegarde iz Bingna, ki izžareva globoko duhovnost visokega srednjega veka, je prvo izvedbo doživela maja v Cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani. Sledili sta druga v Katedrali sv. Mohorja in Fortunata v Gornjem Gradu in tretja v Stolni cerkvi Marijinega vnebovzetja v Kopru, za konec leta pa je nastala še filmska produkcija – vizualno privlačna upodobitev projekta, ki si jo v prazničnem tednu med božičem in novim letom lahko ogledamo tudi na Televiziji Slovenija.

Kdo je bila sv. Hildegarda iz Bingna?

Sv. Hildegarda iz Bingna (1098–1179) je bila benediktinska opatinja, cerkvena učiteljica, pesnica, mistikinja in skladateljica, ki je slovela kot velika poznavalka narave in zdravilstva. Med vplivneži je uživala poseben ugled, ki si ga je pridobila s svojim znanjem iz zdravilstva, filozofskim vpogledom v svet in religijo ter prerokbami. V njenih zapisih lahko zaznamo filozofijo, ki je na nekaterih mestih blizu sodobnemu času. Lahko bi rekli, da je bil njen pogled na naravo in svet univerzalen; izhajal je iz psihologije človeka, ki je bila takrat še povsem neznana veda. S tega vidika je bila Hildegarda zelo napredna v dojemanju sveta in življenja, vedno pa je iskala globlje povezave z božjim in božanskim v človeku. Del razodetij predstavlja tudi 77 pesmi, ki so se ohranile predvsem v dveh rokopisih, označene kot liturgične pesmi, besedila in melodijo zanje naj bi pisala po božjem navdihu.

Foto: Janez Eržen

Nastajanje večzvrstnega projekta

Projekt Dekliškega zbora sv. Stanislava je mnogo več kot samo koncert vokalne srednjeveške glasbe. V mistiko srednjeveške melodike se spleta vokalna in instrumentalna glasba sodobnega skladatelja Damijana Močnika, ki je nastala po navdihu Hildegardine glasbe. Pevke poleg petja izvajajo tudi koreografijo na podlagi motivov iz srednjeveških in renesančnih plesov, ki jo je pripravila Barbara Kanc. Instrumentalne medigre pa je prevzel ansambel v sestavi kljunasta flavta – Una Košir, gotska harfa – Urška Rihterič, fidel – Tilen Udovič, tolkala, hurdy gurdy in piščal – Janez Jocif.

Foto: Janez Eržen

Zborovodkinja Helena Fojkar Zupančič si je že pri snovanju projekta želela, da bi povezoval več umetnosti, tako kot je tudi Hildegarda iz Bingna sama gledala na človeka – kot na celoto telesa in duha. »Tudi njene pesmi niso samo melodije, ampak so melodije, ki izhajajo iz besede. Umetnost včasih ni bila ločena na besedo, melodijo in gib, ampak je bila vse v enem. Na neki način smo to poskušale prikazati tudi me. Ker vem, da dekleta znajo obvladovati oder, da jim veliko pomeni, če se lahko tega učijo, sem že ob snovanju projekta vedela, da se bodo gibale po odru, da bodo plesale in da bo vključenih več glasbenih zvrsti pa tudi instrumentalna glasba,« pove dirigentka.

Na prvi izvedbi v polni Cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani so dijakinje od 2. do 4. letnika Škofijske klasične gimnazije pričarale čas pred 800 leti, čas, resnično oddaljen od današnjega, ki pa nas s svojo mističnostjo nagovarja še danes. Ustvarjalci so pomislili na vse: poleg brezhibnega petja in koreografije, ki učinkuje s svojo preprostostjo in prečiščenostjo gibov, ter izvrstnih glasbenikov z glasbili, ki zvenijo tako privlačno drugače, so vključili tudi kostume pevk in nenazadnje domiselno oblikovanje svetlobe. Dogodek je bil premišljen na številnih ravneh, vsebinsko poglobljen in preprosto očarljiv.

Priprave nanj segajo daleč nazaj, ko se je Helena Fojkar Zupančič srečala s Hildegardo, pa ne z njeno glasbo, ampak z recepti za piškote za dobro počutje. Vzbudila ji je radovednost: Kdo je ta ženska, ki je poznana že iz srednjega veka? Ugotovila je, da je bila tudi glasbenica in široko izobražena oseba. »Ob poslušanju njene glasbe sem spoznala, da je ta glasba drugačna, od tistega, kar poznamo pod izrazom koral. Njene melodije so razgibane in žive, imajo zelo velik obseg, so virtuozne. Videla sem, da je veliko besedil posvečenih Svetemu Duhu, da je imela mistična videnja. To je vzbudilo moje zanimanje in me gnalo k raziskovanju.« Pred dvema letoma je zagrabila priložnost in projekt prijavila na dvoletni razpis Javnega sklada za kulturne dejavnosti RS, ki ji je sredstva odobril. K sodelovanju je povabila strokovnjake. »Vsi so bili zelo dragoceni, sploh dr. Katarina Šter, ki nas je uvedla v Hildegardino glasbo, v njen čas in njeno življenje, nas naučila peti kvadratno koralno notacijo. Z vsemi sodelujočimi umetniki smo se veliko pogovarjali in skupaj snovali. Glasbeni dogodek ni bil vnaprej do konca dorečen. Nastajal je skoraj do zadnjega, kar je bilo po svoje tudi naporno. Bil je res pravi umetniški ustvarjalni proces, v katerem je vsak dodal en velik del svojega znanja in izkušenj, hkrati pa tudi svojo inovativnost in kreativnost. To je še bolj dragoceno, ker ni vse napisano od začetka do konca, ampak je zorelo in se razvijalo postopoma. Takšna sodelovanja so res nekaj posebnega.«

Foto: Janez Eržen

Od branja kvadratne notacije do oblikovanja melodij na enem samem zlogu

Dr. Katarina Šter je pri projektu sodelovala kot mentorica srednjeveškega petja. »Sodelovanja z zborom sem se lotila na povabilo dirigentke Helene Fojkar Zupančič. Ker smo z delom lahko začeli šele v obdobju, ko so se šole po valovih epidemije postopoma spet začele odpirati, je bilo časa – sploh glede na to, da je bilo za pevke veliko novega in nenavadnega – zelo malo. Na začetku sem za pevke pripravila spletno predavanje o Hildegardinem življenju in delu ter po nekaj sestankih z ustvarjalno ekipo v dogovoru s Heleno izbrala pesmi za ‘Hildegardin’ del in koncept ‘Hildegardine’ celote. Pri izboru pesmi sva upoštevali več stvari: besedila naj bi bila povezana s tematiko Svetega Duha, pesmi naj bi bile slogovno in modalno raznolike, pa tudi različno dolge … Melodije sem najprej preverila še na podlagi rokopisov, sicer pa so dekleta delala iz transkripcij v kvadratni notaciji. Tu je bilo seveda treba vložiti veliko truda, preden smo se s samo glasbo sploh začele ukvarjati, jo prepevati in interpretirati: dekleta so se morala naučiti kvadratne notacije in spoznati temelje izbranih melodij – njihove moduse, za katere smo prav tako naredile kar nekaj vaj. Ves čas smo se vračale nazaj na recitacijo in podajanje besedil, da se nismo preveč izgubile v melizmatiki melodij.

Foto: Janez Eržen

Moj največji izziv pri tem delu je bil ta, da sem pevke poskušala na različne načine privabiti v ta časovni glasbeni stroj, ki je meni zelo domač in dragocen, večini dijakinj pa se je na začetku verjetno zdel kakor kakšen čudaški NLP – iz druge galaksije. In tu je vedno vprašanje: Kako? Hildegardina besedila so kompleksna in na prvi pogled celo nerazumljiva, poleg tega pa je gostota teksta večja kakor v običajnem zborovskem repertoarju – pri teh pesmih je podlaga besedilo, ki nosi vse. Umanjkale so tudi običajne oporne točke – taktnice in določen ritem –, na podlagi katerih lahko v zboru skupaj muziciramo brez večjih težav. Tu tega ni bilo in je morala biti skupnost še toliko bolj povezana, po drugi strani pa se v prečiščenem enoglasju sliši vsak spodrsljaj. Takšno glasbo in dolge melodije na enem samem zlogu je treba posebej oblikovati, saj imajo notirani zapisi iz tega časa manj ‘mesa’ na skeletu kakor zapisi glasbe iz marsikaterega kasnejšega obdobja. Poleg tega je bil velik izziv za dekleta tudi učenje pesmi na pamet, saj so si nekateri deli različnih pesmi zelo podobni. Da niti ne omenjam, da so se poleg tega naučile tudi skladb Damijana Močnika, plesov in koreografij z Barbaro Kanc.

Mislim, da smo v dobrih dveh mesecih izpeljali pravi srednjeveški glasbeni maraton! Tega sem zelo vesela in hvaležna sem, da sem imela priložnost sodelovati s Heleno Fojkar Zupančič in njenim zborom – imeti na razpolago toliko mladih glasov za Hildegardino glasbo je bilo res krasno. Obenem sem vesela, da se je na koncu vse sestavilo in je prav vsaka stvar prispevala svoj delež, tako da sta bila koncerta res lepa, vsi izvajalci zelo zadovoljni, občinstvo pa navdušeno. Verjetno se tega same še ne zavedajo, a prepričana sem, da ima zdaj prav vsaka od teh deklet v nekem skritem žepu še en glasbeni diamant.«

Nadgradnja s sodobno glasbeno interpretacijo

Program je vseboval štiri antifone in eno sekvenco Hildegarde iz Bingna. Caritas abundat, O virtus sapientiae in O quam mirabilis govorijo o božji ljubezni in božji modrosti, ki je ustvarila človeka. Spiritus Sanctus in O ignis spiritus se posvečata Svetemu Duhu in njegovi vsemogočnosti, ki daje in giblje življenje ter prinaša vlogo Tolažnika.

Hildegardini glasbi pa se je s svojo sodobno glasbeno interpretacijo nekaterih njenih besedil pridružil tudi letošnji Kozinov nagrajenec in nagrajenec Prešernovega sklada, skladatelj Damijan Močnik. Med dvema sklopoma Hildegardinih del so bile tako tri njegove zborovske skladbe in dve instrumentalni medigri, ki jih je napisal za to priložnost. Kot izhodišče za svoja dela je izbral tri Hildegardine skladbe: O ignis, Caritas abundat in O virtus sapientiae. Helena Fojkar Zupančič se je nanj obrnila, ker Hildegardino glasbo dobro pozna in jo je preučeval, na teme iz njenih skladb pa je napisal tudi Koncert za trobento, harfo in godala. Pred pričetkom sta skupaj razmišljala, kako pristopiti, pove skladatelj: »Ni smiselno pisati v koralnem prostem metrumu, ampak je za večji kontrast bolje uporabiti srednjeveški okvir prvega večglasja in že nekoliko bolj ritmično strukturirano glasbo. Skušal sem si predstavljati, kako bi Hildegardina glasba zvenela 200 let kasneje, recimo na istih temeljih in melodičnih okruških, predvsem pa v podobnih modusih. Najprej sem se študijsko posvetil koralni rabi lidijskega modusa, da sem razumel, kako čimbolj učinkovito in verno zgraditi novo glasbo na podlagi srednjeveških melodičnih okruškov. Večglasje sem razvil v smislu organuma (predvsem vzporednih kvart in kvint) in fauxbourdona (paralelnih sekstakordov) z značilnimi kadencami. V osrednji skladbi, Caritas abundat, se omenjene tehnike prvega večglasja nalagajo v različnih plasteh, oglašajo se tudi polikordi. Kot kontrast se razvije zanimiva osemglasna polifonija, ko se vsak glas pojavi z melodiko v svojem karakterju, s svojo agogiko. Kljub gosto, sodobno zveneči strukturi vedno znova iz nje vznikajo reminiscence na Hildegardino glasbo.«

Foto: Janez Eržen

Mladostna izvedba v živo navdušila občinstvo in izvajalce

Hildegardine pesmi in skladbe Damijana Močnika so se zlile v eno, težko je bilo postaviti ločnico med starim in sodobnim. Slogovno se je vse dopolnjevalo in spletalo v koherentno zvočno sliko. Dekliški zbor, ki je zahteven program občudovanja vredno v celoti izvedel na pamet, pa je svojo vlogo odlično opravil. Skladbe so dekleta odpela z občutkom, izvedbe so bile doživete, poglobljene in zelo žive. Mlade pevke so navdušile vse, zlasti pa dirigentko, saj so se nekatere po njenih besedah same poglabljale v kvadratno notacijo, se učile skladbe na pamet, skupaj so se poglabljale v besedila. »Mogoče jim je bil ta del še najtežji,« je dejala zborovodkinja. »Besedila, ki govorijo o Svetem Duhu, jim niso najbolj domača, mlade so, v tem trenutku je v prvem planu vse bolj zemeljsko. Poskušala sem jih odpirati, tudi zato, da bi razmišljale o presežnem, da bi se zavedale, da je vse prepleteno, ni samo zemeljsko, ampak je tudi božansko.«

Kot poslušalka, ki je neizmerno uživala v pevsko-plesni predstavi Dekliškega zbora sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije in Helene Fojkar Zupančič z vsemi gosti, se zelo strinjam z besedami dirigentke, ki jih je izpostavila po premierni izvedbi: »Če se jih ni prej, mislim, da se je vseh pevk dotaknil današnji dogodek. Vem, da bodo dekleta po tem dogodku drugače gledale na trud, ki so ga vložile v to glasbo, in tudi mi vsi glasbeniki – strokovnjaki, ki smo pri tem projektu sodelovali, smo vanje nekaj vsadili. Prepričana sem, da če ne danes ali pa jutri, da bodo čez nekaj let znale videti sadove tega dela.«

Kot krona projekta filmsko snemanje

Zares velika škoda bi bila, da takega projekta ne bi zabeležili na nosilce zvoka in slike ter ga predstavili širši javnosti. Tako so razmišljali tudi ustvarjalci, ko so se povezali z režiserjem Primožem Zevnikom, sicer idejnim vodjem in dolgoletno gonilno silo znamenitih božičnih koncertov Gimnazije Kranj v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Staknili so glave, naredili zasnovo in tako je za konec leta nastala še filmska produkcija – vizualno privlačna upodobitev projekta, posneta v Cerkvi sv. Jožefa po pevsko-plesnem scenariju Helene Fojkar Zupančič v režiji Primoža Zevnika in produkciji Juša Hrastnika.

Režiser je o snemanju povedal: »To je bila moja najbolj posebna filmska produkcija. Organizacija filmskega snemanja v Cerkvi sv. Jožefa je bil ogromen izziv. V cerkev smo morali namestiti zastore z velikimi dvigali, postaviti velikanske podporne rampe, grozde inteligentnih luči, zapleteno filmsko tehniko, tračnice, velikansko roko, filmski dolly, vsaj štriri dodatne filmske kamere. Avdio smo z dekleti in zborovodkinjo Heleno Fojkar Zupančič posneli že poleti z glasbenim producentom Borisom Renerjem in tonskim mojstrom Iztokom Zupanom. Posnetek je fantastičen, kakovost zbora in spremljevalnih glasbenikov je izjemna, Helena dela z zborom prave čudeže. Nisem si znal pomagati, moral sem to posneti. Srednjeveška mistika je zame kot zgodba o vesolju, neskončnih galaksijah in kroženju univerzuma. Zato je letošnja Božična nostalgija v popolni filmski maniri prava novost na zborovskem prizorišču. Snemali smo z opremo, s katero snemajo najzahtevnejše filmske produkcije. Arri objektivi, inteligentne luči, vse na daljavo, dolgo in naporno programiranje vsega. Vse to je organiziral odličen mladi producent Juš Hrastnik s svojo številno filmsko ekipo. Skorajda vse štiri dneve priprav in snemanja nismo nič spali. Patri jezuiti so bili tako prijazni, da so nam v celoti prepustili cerkev za potrebe te snemalne produkcije. Čutim in vem, da smo naredili veliko delo. Hildegarda je še danes ezoterična, avantgardna in presenetljiva in ta oddaja je res nekaj posebnega. To je vrelec tisočletne krščanske mistike, ki nam bo spregovorila ob teh čudovitih mladih dekletih, ki so polne veselja nad življenjem. In ob prazničnem terminu na Televiziji Slovenija med božičem in novim letom je še kako aktualna.«

Poslušalcem in gledalcem so dekleta poklonila nepozabno doživetje in spoznanje, da je lahko stara glasba, če je pravilno podana in dobro naučena, še kako zanimiva za današnji čas. Poleg lepote srednjeveške umetnosti pa so s tem programom vsi sodelujoči v poslušalce položili mir in spokoj, kar je v današnjem času, ki drvi v svojem divjem ritmu vsakdana, prava dragocenost.

Fotogalerija s snemanja projekta (foto: Iztok Zupan):