»Igram Ravela in neizmerno uživam,« je v enem zadnjih pogovorov, še preden se ga je polastila smrtonosna bolezen, o svoji aktivnosti pred koncertom mladih pevskih solistov spregovoril priznani dirigent, pianist in spoštovani profesor Jože Fürst. Umrl je 9. julija v svojem 79. letu, na zadnjo pot ga je iz dvorane slovesa 13. julija na ljubljanskih Žalah pospremila tenkočutno izbrana Ravelova glasba. Vsem zbranim v tolažbo in v spomin na številna, s petjem izpolnjena srečanja je kot zadnja med pesmimi na poljani slovesa v izvedbi njegovih pevcev vseh generacij izzvenela N’mau čez izaro.
Jože Fürst je bil glasbi polno zavezan vse življenje. Rodil se je v intelektualni družini 20. februarja 1945 na Bledu, kjer sta glasbi na široko razpirala krila oče arhitekt in mama, predana glasbenica. Osnove klavirja je prejel na urah klavirske učiteljice Marije Sfiligoj, profesorica klavirja Zorka Bradač pa je na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani, ki jo je obiskoval poleg gimnazije, v njem že odkrila koncertnega pianista. Še pred maturo se je aktivno udeležil mednarodnih klavirskih tečajev na Mozarteumu v Salzburgu pri svetovnem pianistu in tudi dirigentu Carlu Zecchiju, pozneje pa tudi mojstrskega tečaja Nikite Magalova. Študij glasbe je nadaljeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani na oddelku za dirigiranje pri profesorju Danilu Švari, po zaključnem koncertu na Srednji glasbeni šoli 1964 se je vpisal še na oddelek za klavir v razred profesorja Marijana Lipovška. Leta 1967 je najprej diplomiral kot dirigent na koncertu s Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo, nato pa s samostojnim recitalom v istem letu še iz klavirja. Desetmesečna štipendija mu je omogočila dirigentsko izpopolnjevanje v Berlinu in Weimarju. Po vrnitvi v domovino je nastopil službo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, ob delu pa še nadaljeval podiplomski študij klavirja pri prof. Marijanu Lipovšku. Z izvedbo Tretjega klavirskega koncerta Sergeja Prokofjeva je zaokrožil študij in za vrhunsko interpretacijo zahtevnega dela prejel študentsko Prešernovo nagrado. Kljub obetavni pianistični poti je mladi glasbenik za svoje umetniško poslanstvo izbral zborovsko dirigiranje.
Zborom se je Jože Fürst posvečal vse življenje v različnih vlogah, najbolj polno kot dirigent, vrsto let pa kot pedagog. Bil je profesor solfeggia, zborovskega dirigiranja ter nosilec pomembnega predmeta zborovstva na Pedagoških fakultetah v Ljubljani (1975, 1984–1987) in Mariboru (1988–2010). Svoje znanje in neprecenljive izkušnje je delil kot voditelj številnih seminarjev za zborovske dirigente, bil je tudi nepristranski ter pronicljiv član žirij na tekmovanjih zborov in vokalnih skupin v Sloveniji (Maribor, Naša pesem 1980, 1982; Ljubljana, tekmovanje radijskih posnetkov 1983, 1991, 1992) in tujini, kjer izstopajo tekmovanja v Toursu v Franciji (1989), Rimu (1995–2000), Jerseyju v Veliki Britaniji (2002), Debrecenu (2003) na Madžarskem in na Dunaju (2004). Zborovsko področje je med letoma 1977 in 1981 spremljal kot član redakcijskega odbora revije Naši zbori, leta 1981 pa za šest let prevzel tudi mesto odgovornega urednika.
Njegove odlike zborovskega dirigenta so najprej prepoznali v Kraljevem moškem zboru v Belgiji, s katerim je v sezoni 1974/75 pripravil vrsto odmevnih evropskih gostovanj in koncerte v Izraelu. Po vrnitvi v domovino je 1975 prvič za sedem let prevzel APZ Tone Tomšič in z mladimi pevci obrnil novo poglavje v zborovski literaturi in odnosu do sodobne glasbe ter pristne slovenske ljudske pesmi. Na njegovo pobudo so nastala številna nova dela slovenskih skladateljev, med njimi Sama Vremšaka, Pavla Šivica, Lojzeta Lebiča, Jakoba Ježa, ob teh je mojstril izvedbe klasikov slovenske glasbe ter z velikim občutkom izbiral najboljše priredbe iz slovenske glasbene dediščine. Pevcem in občinstvu je razširjal obzorja z izborom literature svetovne zborovske glasbe, med njimi z izvrstnimi izvedbami skladb Hindemitha, Schmitta, Sandströma, Mallnäsa, Rabeja. Mladim slovenskim pevcem je ponudil izzive tudi z izvedbami zahtevnih skladb francoskih mojstrov Debussyja in Ravela. Z APZ Tone Tomšič je posegel po najvišjih priznanjih na mednarodnih pevskih tekmovanjih v Mariboru na Naši pesmi (1976, 1978), Špitalu v Avstriji (1978) in kot dirigent dosegel najvišje število možnih točk ter veliko nagrado na prestižnem tekmovanju v Toursu v Franciji leta 1980. V istem letu je ponovil uspeh še v italijanski Gorici na tekmovanju Seghizzi.
Ob akademskem zboru je za štiri leta prevzel tudi Komorni zbor RTV Slovenija in z njim ustvaril vrsto posnetkov sodobne glasbe za radijski arhiv, krstil številna dela slovenskih skladateljev, med njimi dela Vinka Globokarja, hkrati pa spoznaval tudi delo producenta.
Leta 1984 je postal predavatelj in pozneje tudi docent za solfeggio na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in tam v družbi skladateljev, med njimi še posebej Lojzeta Lebiča in Jakoba Ježa, s katerima je vse življenje ohranjal prisrčne prijateljske stike, ostal do ukinitve oddelka 1987. Na njegovo pobudo je v tem obdobju nastal vokalni ansambel Akord 84, namenjen izkušenim pevcem, s katerim je želel zapolniti vrzel med mešanimi zbori in vokalnimi skupinami. Z vokalnim ansamblom Akord 84 sta prišli do izraza tudi njegova naklonjenost in poznavanje renesančne glasbe, še posebej opusa Jakoba Gallusa. Gallusu se je temeljito posvetil in pozneje te izkušnje tudi nadgradil z izdajo znanstvene študije na Pedagoški fakulteti v Mariboru leta 1993. Skripta za študente z naslovom Dirigiranje vokalne polifonije 15. in 16. stoletja na primerih del Jakoba Gallusa sodijo danes med referenčno literaturo za mlade zborovske dirigente. Z Vokalnim ansamblom Akord 84 je sodeloval na festivalu v Fanu v Italiji, kamor so ga kmalu povabili tudi v ožji odbor za izbor programa festivala, in snemal za avstrijski radio 3. Sodeloval je še na festivalu Europa Cantat v Baden Badnu in pripravil vrsto posnetkov za RTV Slovenija.
Leta 1986 je znova prevzel APZ Tone Tomšič in utrdil sloves izvrstnega dirigenta. Postal je dobitnik nagrad za najboljšega poustvarjalca del romantike in 20. stoletja ter častnega priznanja C. A. Seghizzija za najboljšega dirigenta na mednarodnem tekmovanju v italijanski Gorici. Za dolgoletno izjemno delo so se mu pevci zahvalili tudi s priznanjem častni član APZ Tone Tomšič.
Sodelovanja s sodobnimi skladatelji so oplajala njegovo delo. V osemdesetih in začetku devetdesetih let je dirigent Jože Fürst stkal trdne glasbeniške vezi z Vinkom Globokarjem in kot drugi dirigent in pevec sodeloval pri odmevnih projektih Voie v Ljubljani ter Augenblicke na Štajerski jeseni in Festivalu sodobne glasbe v Metzu. Z monumentalnim Globokarjevim delom Les Émigrés je gostoval v Epinalu ter na Svetovnih glasbenih dnevih v Bonnu 1987. Pod njegovo taktirko se je APZ Tone Tomšič 1989 posvetil študiju Globokarjevega Kola za mešani zbor, pozavno in elektroniko ter pripravil koncerte v Ljubljani in Metzu. Z Emigranti je znova gostoval v Parizu (1990) in Baslu (1993). Akademski pevski zbor Tone Tomšič pa je pod njegovim vodstvom sodeloval še na tedaj priznanem presečišču sodobne glasbe na Glasbeni tribuni v Opatiji 1990, 1992. leta pa pripravil izjemen letni koncert s programom Figure humaine Francisa Poulenca. Pobude dirigenta Jožeta Fürsta so vodile k nastanku številnih del, ki so se pozneje vpisala v »železno« zborovsko literaturo, med njimi tudi duhovita Umetnost in regrat Jakoba Ježa, ta je pozneje izšla tudi na CD-ju, in Hvalnica svetu Lojzeta Lebiča. Lebičeva umetnina danes spada že med kanonska dela slovenske zborovske literature. Arhiv RTV Slovenija hrani tudi krstni izvedbi Otrok je pesem Uroša Rojka in Globokarjev Hello, do you hear me?.
Pedagoško poslanstvo je Jože Fürst najprej izpolnjeval na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, nato pa kot docent in kmalu kot izredni profesor za zborovsko dirigiranje v Mariboru. Po izvolitvi v rednega profesorja za zborovodstvo in zborovsko dirigiranje 2001. leta je s predavanji nadaljeval vse do upokojitve. Za predano pedagoško delo je prejel tudi častno priznanje zlata plaketa Univerze v Mariboru.
V obdobju poučevanja na mariborski fakulteti je ustanovil vokalno skupino Canticum (1994), s katero je nadaljeval svojo uspešno pot na mednarodnih tekmovanjih ter s svojimi pevci zaokrožil vrhunske uspehe na snemanjih ter nosilcih zvoka. Leta 1999 je prevzel vodenje APZ Maribor in z obema »štajerskima« sestavoma znova posegel po nagradah za najboljše interpretacije skladb raznih obdbobij ter nadaljeval s pobudami za nabor novih del pri slovenskih skladateljih. Njegov življenjepis tako beleži več kot trideset prvih izvedb slovenskih skladateljev in več kot ducat prvih izvedb tujih skladateljev v Sloveniji. Z zborom Canticum je poglobil tudi svoje zanimanje za slovensko glasbeno dediščino in tako na Zborovskem kongresu 1995 v Ljubljani predstavil razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj. V okviru kongresa je pripravil tudi krstno izvedbo Tretje suite narodnih Jakoba Ježa, novo Ježevo kantato Predjamski grad, ki je nastala prav na dirigentovo pobudo, pa je Vokalna skupina Canticum krstila na otvoritvenem koncertu Svetovnih glasbenih dnevov 2003 v Sloveniji. Z zborom Canticum se je dirigent še posebej veselil priznanj za izvedbo ljudske pesmi na tekmovanju na Rodosu (1998) in posebne nagrade za najboljšo izvedbo Schubertove skladbe na Schubertovem tekmovanju na Dunaju (1999). V teh letih je spodbudil tudi nastanek ženskega zbora Concinite na Vrhniki, s katerim je pripravil vrsto priložnostnih koncertov in izvedb priljubljene vokalne literature, med njimi Vivaldijeve Glorie. Vodenju vokalnih skupin se ni odpovedal tudi po upokojitvi ter med 2013 in 2017 uspešno vodil Dekliško skupino na Glasbeni šoli Edgar Willems v Ljubljani.
V koncertnih sporedih Jožeta Fürsta se zrcalijo znanje, pretanjeni okus in široki razgledi ter zanimanja za raziskovanje vokalne literature vseh oblik in slogov, na dirigentske dosežke nas spominjajo posnetki, zbrani na 15 ploščah. Posneti programi večinoma izpostavljajo sodobno slovensko vokalno literaturo, s katero je bila podčrtana dirigentova ambasadorska vloga pri promoviranju slovenskih skladateljev. Za poglobljeni študij in izvedbe skladb slovenskih ustvarjalcev s pevskimi sestavi po vsem svetu mu je Društvo slovenskih skladateljev podelilo posebno priznanje. Ob vseh omenjenih priznanjih in nagradah pa izstopata nagrada za njegovo življenjsko delo, najvišje slovensko zborovsko odlikovanje – zlata Gallusova plaketa, podeljena 1992. leta, ter Župančičeva nagrada mesta Ljubljane iz leta 1990 za predano in vsestransko umetniško delo na področju poustvarjalnosti.
Jože Fürst je bil polnokrvni glasbenik in iskreni humanist jasnih nazorov in načel. S svojimi pevci je znal deliti poustvarjalni žar tako na zahtevnih tekmovalnih odrih, kakor tudi na urah rednih sistematičnih priprav. Pri skladateljih in na trenutke tudi pri pozornih sogovornikih je znal zanetiti intelektualni nemir in vdihniti redko željo po ne vedno lahkem iskanju ravnotežja med vsebino s sporočilom in izmojstreno obliko. Njegov vpliv je bil pri delu z mladimi pevskimi navdušenci, kakor tudi pri njegovih sodelavcih močan, občuten in daljnosežen. Spoznavali ga bomo, vse dokler bo živela glasba pretanjenega okusa, radoživih novosti in globlje vsebine.
Počivaj v miru, žlahtni gospod Jože Fürst.
