»Kako bi veselo ne pel« – Meškovo leto sklenila pesem na Selah

Letos obeležujemo 150-letnico rojstva in 60-letnico smrti Franca Ksaverja Meška, duhovnika, pisatelja, dramatika in pesnika, čigar besedila so spodbudila nastanek mnogih zborovskih skladb. Na Selah pri Slovenj Gradcu, kjer je duhovniško službo opravljal več kot 40 let, vse do svoje smrti, se je praznovanje obletnic sklenilo z odkritjem njegovega nagrobnega spomenika ter s prireditvijo Meškova pesem. Pevski zbori s Sel in sosednjih Kotelj, med njimi tudi Moški pevski zbor Franc Ksaver Meško, ki velja za najstarejši še delujoči zbor v Mislinjski dolini in letos praznuje 60 let delovanja, so predstavili pesmi z Meškovimi besedili v uglasbitvah Jožeta Leskovarja, Vinka Vodopivca, Antona Jobsta, Cirila Preglja, Irene Glasenčnik ter Rebeke Glasenčnik Kociper. Ob številnih med zbori že dolgo uveljavljenih skladbah – marsikatera med njimi je ponarodela – sta bili dve izvedeni prvič.

Spomin na tega priljubljenega duhovnika in literata iz Gornjih Ključarovcev pri Sv. Tomažu nad Ormožem so Občina Ormož, Občina Sveti Tomaž in Knjižnica Franca Ksaverja Meška Ormož počastile z razglasitvijo leta 2024 za Meškovo leto. Povod za to sta bila poleg že omenjenih še dva jubileja: letos mineva tudi 70 let od izida prve knjige njegovih Izbranih del (1954) in 30 let zadnjega ponatisa njegovih leposlovnih del (Mladim srcem, 1994), je zapisano na spletni strani Knjižnice Ksaverja Meška Slovenj Gradec.

Tako so v njegovem rodnem Svetem Tomažu in Ormožu kot tudi v Občini Slovenj Gradec in Župniji Sele pri Slovenj Gradcu med letom organizirali številne dogodke, predstavitve, simpozij, predavanja, razstave, natečaje in delavnice, s katerimi so obudili spomin in izkazali spoštovanje pomembnemu sokrajanu. V Slovenj Gradcu so praznovanje obletnic sklenili z odkritjem in blagoslovom Meškovega nagrobnega spomenika, ki ga je financirala Mestna občina Slovenj Gradec, ter s prireditvijo Meškova pesem 3. novembra v Cerkvi sv. Roka na Selah. Na zborovskem dogodku, ki sta ga organizirala Kulturno prosvetno društvo Ksaver Meško Sele in Župnija Sele ter sofinanciral Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, so sodelovali Mešani pevski zbor Sv. Rok (Sele), Moški pevski zbor Franc Ksaver Meško (Sele), Mešani pevski zbor Rožmarin (Kotlje) in solistka Klara Knez.

Organizatorka Marija Lah iz Kulturno prosvetnega društva Ksaver Meško Sele izpostavlja, da mnogi ne vedo, da je Meško zapisal marsikatero pesem, ki je pozneje ponarodela. Takšni sta pesmi Kako bom ljubila in Sem fantič z zelenega Štajerja, ki sta tudi uglasbeni; obe je namreč dopolnil in jima dodal še tri svoje kitice*. Tako so se njegove pesmi uveljavile med številnimi zbori, ki jih prepevajo še danes. Na prireditvi Meškova pesem so zbori poleg skladb oziroma pesmi z uglasbenimi Meškovimi besedili predstavili tudi nekaj del z besedili njegovih sodobnikov. Organizatorji pri tem posebej poudarjajo, da sta bili dve izvedeni prvič (Čas in mi ter Jutro).

Mešani pevski zbor Sv. Rok s Sel je predstavil skladbe Kako bom ljubila (ljudska, tri kitice dodal Franc Ksaver Meško, uglasbil Jože Leskovar), Darovanje (Prinašali so) (besedilo Franc Ksaver Meško, uglasbil Anton Jobst) ter Darovanje (Mašnik kruh in vino) (besedilo Franc Ksaver Meško, uglasbil Vinko Vodopivec).

Moški pevski zbor Franc Ksaver Meško s Sel, ki velja za najstarejši še delujoči zbor v Mislinjski dolini (ime po Ksaverju Mešku so si nadeli že leta 1964) in letos obeležuje 60 let delovanja, je na besedilo Franca Ksaverja Meška zapel eno skladbo, Sem fantič z zelenega Štajerja (uglasbil Ciril Pregelj), poleg tega pa so pripravili še skladbi Slovenec sem (besedilo Jakob Gomilšak, uglasbitev Gustav Ipavec) ter Tiho lučka gori (besedilo Franc Gačnik, uglasbil Hugolin Sattner).

Nastopil je tudi Mešani pevski zbor Rožmarin iz sosednjih Kotelj, ki je krstno izvedel skladbi Čas in mi (besedilo Franc Ksaver Meško, uglasbila Irena Glasenčnik, harmonizirala Rebeka Glaseničnik Kociper) ter Jutro (besedilo Franc Ksaver Meško, uglasbila Rebeka Glasenčnik Kociper), poleg tega pa so zapeli še skladbo z naslovom Večer življenja (besedilo Cvetana Priol, uglasbil Tine Bec, priredila Rebeka Glasenčnik Kociper).

Kot solistka se je predstavila Klara Knez s skladbo You Raise Me Up v slovenskem prevodu Ko dvigneš me (prevod Marjan Bunič in Matija Krečič).

Pesmi, ki so jih zbori izvedli na prireditvi Meškova pesem, bo mogoče dobiti tudi v tiskani obliki, saj Kulturno prosvetno društvo Ksaver Meško Sele pripravlja bilten, v katerem bodo zbrane vse skladbe z uglasbenimi Meškovimi besedili. Zbirka z notnim gradivom bo izdana v začetku naslednjega leta.

Franc Ksaver Meško ima častno mesto med slovenskimi besednimi umetniki, so zapisali na spletni strani Knjižnice Franca Ksaverja Meška Ormož. Ustvarjal je več kot šest desetletij, literarnozgodovinska stroka pa ga uvršča med najpomembnejše sodobnike naše moderne. Kot literat se je slogovno zelo približal Ivanu Cankarju, zagotovo pa velja za prvega pomembnejšega pripovednika vzhodne Štajerske in slovenske Koroške. V svojih delih je največkrat razmišljal o mladosti, socialnem življenju, ponižanih in trpečih ter umetnosti, uveljavil pa se je predvsem kot mladinski pisatelj. Izidor Cankar je v svoji knjigi z naslovom Obiski o njem zapisal: »Meško je v življenju prav tak kot v knjigi: mehak, obziren in vljuden.« Zato tudi ostaja živ med nami. Iz njegove duhovne in besedne zakladnice pa bomo še naprej radi zajemali vsi – tako starejši, kot tudi mlajši.

* * *

In jadral sem po življenja velikem oceanu. In ko so me v tihih nočeh prašale zvezde nebesne: »Kam?« – sem jim odgovarjal brezskrbno: »Za srečo!«

(Iz: Franc Ksaver Meško: Življenja večerna molitev, 1900)

* * *

FRANC KSAVER MEŠKO se je rodil 28. oktobra 1874 v vasi Gornji Ključarovci v župniji Sv. Tomaž nad Ormožem v kmečki družini kot četrti od sedmih otrok. Po končanem šolanju na Ptuju in v Celju je med letoma 1894 in 1897 študiral teologijo v mariborskem bogoslovju, četrti letnik pa je zaključil v Celovcu, kjer je bil posvečen 19. julija 1898. Novo mašo je imel 7. avgusta istega leta. Po končanem študiju je duhovniško službo opravljal po raznih župnijah na Koroškem (Škocijan pri Klopinjskem jezeru, Žabnice v Kanalski dolini, Kneža, Šentanel, Marija na Zilji, Korte, Tinje, Apače, dekanija Dobrla vas, Sele pri Slovenj Gradcu), vmes pa tudi na Svetih Višarjah in na Brezjah, kamor je zbežal, ko je bil med vojno leta 1916 obdolžen veleizdaje in zaprt. 1. avgusta 1921 je dobil župnijo Sele pri Slovenj Gradcu. Med drugo svetovno vojno je bil zaprt in pregnan na Hrvaško, prek Bosne in Srbije pa se mu je uspelo vrniti v Ljubljansko pokrajino ter se zateči v samostan Stično na Dolenjskem, kjer je dočakal konec vojne. 15. junija 1945 se je vrnil v župnijo na Sele, kjer je služboval vse do svoje smrti 11. januarja 1964. Pokopan je pri sv. Roku na Selah.

»Naj bi bila moja dela izraz ljubezni do domovine, trpečega človeštva in do Boga,« je bil njegov življenjski slogan oziroma vodilo, ki ga je zapisal leta 1900.

____________

* Op. ur.: V branje priporočamo tudi članek Andreja Mraka o podrobnostih nastanka besedil Meškovih pesmi, ki so nekoč veljale za »narodne«:
https://www.rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti/iznajdljivi-ksaver-mesko-da-o-manici-komanovi-niti-ne-govorimo/350673